Oris raziskav
Igor Grdina
Potem ko je leta 1806 in 1807 J. Docen objavil vest o najdbi latiničnih spomenikov slovanskega jezika v enem izmed freisinških kodeksov,
ki ga je leta 1803 pridobila (sedanja) Bavarska državna knjižnica, se je zlasti med slavističnimi strokovnjaki
polagoma začela o njih velika razprava. Izkazalo se je namreč, da gre za najstarejše zapise slovanščine v
latinici, morda celo za najstarejše ohranjene slovanske rokopise sploh. J. Docen jih je že v naslovu svojega
prispevka v Neuer literarischer Anzeiger postavljal v 10. st.
Prvi med slavisti se je s spomeniki, ki so pozneje postali znameniti kot freisinški, na
Slovenskem pa po Janežičevi historično neutemeljeni
poslovenitvi (1854) kot brižinski, ukvarjal J. Dobrovský, toda temeljitejšo obravnavo je prepustil J. Kopitarju, ker je sodil, da gre za "novo odkritje v območju kranjsko–slovenske
književnosti".V. Vondrák, Frisinské památky, jich vznik a význam v slovanském písemnictví, Praha 1896, 2.
Leta 1822 je Kopitar poskrbel za prvo delno objavo BS (samo BS I) in jih opredelil kot "severnokarantanski
vademekum nekega freisinškega misijonarja";Kopitar, Josephi Dobrowský …
Institutiones linguae Slavicae dialecti veteris …, Jahrbücher der Literatur 17, Wien 1822, 102.
izdajo celote pa je dolgo odlagal. Tako je prvi objavil BS v celoti leta 1827 P. I. Köppen, obsežne filološke komentarje s prepisom v rusko in stcsl. cirilico pa
je dodal A. H. Vostokov. To je pomenilo prvo
povezovanje BS s stcsl. slovstvom, ki so se mu slovanski spomeniki v Clm 6426 zdeli jezikovno najbližji. Kopitar je celovito izdajo BS pripravil leta 1836 in jo
vključil v Glagolita Clozianus. Toda kar zadeva
filološko problematiko, so njegova pojasnjevanja ostala v senci mnogo obširnejših razlag Vostokova. Kopitar je
obravnaval BS tudi historično in jih povezoval s freisinškim škofom Abrahamom (na osnovi notic o posesti Godego v Clm 6426). Pripisoval mu je celó
avtorstvo spomenikov, ki naj bi nastali v času Abrahamovega domnevnega pregnanstva na koroških posestvih
freisinške cerkve.Prim. M. Kos, Paleografske in historične študije k
freisinškim spomenikom, v: M. Kos, Srednjeveška
zgodovina Slovencev, Ljubljana 1985, 79, 80. Pozneje je R. Nahtigal domneval celo nenemško poreklo škofa Abrahama, ki si je sicer zelo
prizadeval za posesti svoje cerkve na Koroškem, I. Grafenauer pa ga je razglasil za Karantanca, najbrž Slovenca.Prim. M. Kos, Paleografske in historične študije …, 81 in 84, 85. Pred I. Grafenauerjem celo Wattenbach pravi o Abrahamu: "… er soll ein Slave
gewesen sein"; da pa je bil škof Karantanec, je sodil že Kopitar. M. Kos je dokazal, da
je Abrahamovo pregnanstvo na Koroškem legenda. V resnici je bil pregnan v Corvey v Vestfaliji.M. Kos, Paleografske in historične študije …, 81–87. Po Schmellerjevi kritiki Kopitarjevih izvajanj, ki je
zavrnila misel o Abrahamovem avtorstvu BS, pa je kot možni pisec BS ostajal v igri kaplan freisinškega škofa
Ellenharda (1035–1078) Wathon (Baton), vendar je R. Nahtigal to domnevo iz paleografskih razlogov, ki so
kazali na zgodnejši nastanek spomenikov, štel za neverjetno.R.
Nahtigal, Važnost latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih pripiskov za vprašanje o postanku in
domovini slovenskih odlomkov (Freisingensia III), ČJKZ 1, Ljubljana 1918, 6.
F. Miklošič se z BS ni podrobneje
ukvarjal, imel pa jih je za najsorodnejše (st)csl. besedilom, ki naj bi izšla iz ljudskega idioma
spodnjepanonskih Slovanov. V. Jagić in V. Oblak sta bila povsem drugačnega mnenja; dokazovala sta,
da je (st)csl. nastala na temelju slovanskega govora v današnjem makedonskem jezikovnem prostoru. Težišče
raziskav BS se je v tistem času premaknilo k povezavam BS s (st)csl. slovstvom. Po prvotnem interdisciplinarnem
Kopitarju in Köppen-Vostokovu so
se uveljavile bolj specialistične raziskave klasičnega slovanskega jezikoslovja z najširšim konceptom, ki je
upošteval predvsem primerjalno jezikoslovje in kulturno zgodovino. V. Jagić je ob Miklošiču najvidnejši predstavnik te paradigme v raziskavah BS. Po
njegovem mnenju so BS povezani s (st)csl., kar pa je zaradi inavguracije t. i. makedonske teorijeHistorično je to ime komaj ustrezno, saj poznajo srednjeveški viri
prostor današnjih makedonskih Slovanov le pod bolgarskim imenom. pomenilo nekaj čisto drugega kot pri
Miklošiču. Hipotetični prostor izvora virov BS je bil tako premaknjen iz Karantanije. Zaradi sorodnosti med
svetoemmeramskima obrazcema ter BS I in III pa ni bilo mogoče v celoti uveljaviti ideje o zgolj (st)csl. izvoru
BS; zato se je razširila razlaga, da so v srednjeevropskem, bodisi moravskem bodisi spodnjepanonskem prostoru
Konstantin Filozof in Metod ter njuni učenci naleteli na ustno rabo slovanskih spovednih obrazcev,
narejenih po nemških predlogah. Te slovanske obrazce so sprejeli v svoja književna prizadevanja; sledovi so
vidni predvsem v Činu nadъ ispovĕdajǫštiimь sę iz Sinajskega evhologija in v Klimentu Bolgarskemu pripisani homiliji v spomin apostola ali mučenca. Na
podlagi (st)csl. "poknjiženja" prvotnih predcirilmetodijskih ustnih obrazcev, prevedenih iz starovisokonemščine,
naj bi se potemtakem izoblikovala končna verzija obrazcev, kakršne poznamo na eni strani iz Sinajskega
evhologija, na drugi pa iz BS.V. Jagić, Zur Entstehungsgeschichte der
kirchen-slavischen Sprache, Denkschriften der Kais. Akademie der Wissenschaften in Wien. Phil.-hist. Klasse
XLVII, 1900, 1–96.
V. Vondrák je že pred takšnimi
Jagićevimi razlagami v svoji izdaji BS leta 1896, ki ima pred vsemi drugimi veliko prednost, ker je objavila BS
vzporedna starovisokonemška in (st)csl. besedila, zatrdil, da bi brez (st)csl. književnosti BS sploh ne
bilo.V. Vondrák, n. d., 16. Svetoemmeramski obrazec naj bi
bil v (st)csl. preveden šele okoli leta 870, torej že po prihodu Svetih bratov v Srednjo Evropo. Ta podvig naj
bi bil delo domačega (torej ne cirilmetodijskega, vendar slovanskega) duhovnika v Spodnji Panoniji, ki naj bi
(st)csl. jezik poznal, vendar naj ga ne bi bil docela vešč. Tako naj bi nastala BS I in III,V. Vondrák, n. d., 22. BS II pa je Vondrák prvi ločil od ostalih dveh besedil ne le zvrstno (govor nasproti
spovednima obrazcema), temveč tudi glede na domnevni izvor. Menil je, da je BS II verjetno nastal v
velikomoravski državi, in to zaradi jezika, ki da je opazno drugačen (bohemizmi) od jezika BS I in III. BS II
naj bi šele pozneje prišel k Slovencem, bodisi neposredno od Moravanov bodisi prek hrvaških glagoljašev.V. Vondrák, n. d., 32 in dalje. Sorodnosti med BS II in homilijo o
apostolu ali mučencu (Poučenije na pamjatь apostola ili mučenika), pripisano Klimentu Bolgarskemu, je Vondrák razlagal bodisi s skupno predlogo iz območja
zahodne Cerkve bodisi kot posledico genetično-kavzalnega razmerja, ki bi seveda moglo voditi le od Klimentove
homilije k BS II. Te teze je deloma zavrnil že Jagić;
sodil je, da iz domnevnih bohemizmov v jeziku BS ni mogoče delati tako daljnosežnih sklepov.V. Jagić, Frisinské památky …, Archiv für slavische Philologie XVIII, Berlin 1896,
599. Za kaj takega je pač premalo primerjalnega gradiva iz živega jezika v
karantansko-spodnjepanonskem in velikomoravskem prostoru. Razen imen v tujejezičnih zapisih in moravizmov ter
panonizmov v stcsl. ga sploh ni. Poleg tega Vondrák domneva vsaj za BS II, da so kleriki zahodne Cerkve
prevzemali besedilo od cirilmetodijcev oz. njihovih hrvaško-glagoljaških dedičev. Vendar viri poročajo o tem,
kako zahodnjaki s cirilmetodijci niso hoteli imeti nobenega opravka in so se pred njimi iz Spodnje Panonije celo
umaknili.To je izrecno sporočeno za vodjo salzburške cerkvene
organizacije v Spodnji Panoniji, nadduhovnika Rihpalda; ker pa so bile iz pokrajine pregnane ugledne latinske črke, katerih nosilci so bili
zahodni kleriki, je misliti na to, da je bil začasni umik zahodnjakov pred naukom "filozofa" Metodija splošnejši. Prim.: Conversio Bagoariorum et
Carantanorum, v: Sveta brata Ciril in Metod v
zgodovinskih virih, AES 7, Ljubljana 1985, 41 (tekst po Wolframovi izdaji).
Ko se je pozneje z Isačenkovo
izdajo BS (1943), ki je še okrepila Vondrákove ideje o
izvoru BS v velikomoravskem prostoru (zdaj je šlo za vse tri spomenike),A. V. Isačenko, Jazyk a pôvod Frizinských pámiatok, Bratislava 1943, 100: "Po svojem postanku v
velikomoravski državi sta šla Sveta brata leta 867 v Panonijo na Kocljev dvor. S seboj sta prinesla sadove svojega dela – molitvene,
spovedne obrazce. Ta moravsko-cerkvenoslovanska besedila so bila slovenskemu prebivalstvu popolnoma
razumljiva. Nemški duhovniki so se tukaj seznanili s temi molitvami in uvideli koristnost slovanskih besedil
v svoji dušnopastirski službi. Tako so čutili potrebo po prepisu teh besedil. Ker pa glagolice niso znali
brati, so si ta besedila morali pustiti narekovati. Tako sta drugi in tretji Freisinški spomenik prodrla v
škofijski freisinški kodeks, spisan v latinskem jeziku. Prvi odlomek pa je po spominu zapisal neki slovanski
duhovnik, ki je dobro obvladal starovisokonemški in latinski jezik." Sploh pa naj bi šlo pri BS za slovensko
redakcijo moravsko-cerkvenoslovanskih besedil. razplamtela anahronistična polemika o pripadnosti BS
temu ali onemu modernemu slovanskemu narodu, se je pokazalo, da gre v primeru t. i. bohemizmov ali moravizmov v
jeziku BS le za 6 % od celotnega fonda v BS izpričanega besednega gradiva. Samo teh ni bilo mogoče pojasniti s
pozitivno vednostjo o lingvističnih dejstvih, ki so pripadala jeziku tistih Slovanov, med katerimi so se BS
nedvomno uporabljali (Koroška), kar pa zaradi skrajno skopega gradiva iz starejših obdobij razvoja slovenskega
jezika ne pomeni dosti; predvsem ne pomeni, da teh 6 % besed nekoč ni bilo Slovencem domačih. Slovensko
jezikoslovje je lahko v BS dokazovalo ob še nediferenciranih slovanskih stanjih tudi začetna razvojna stanja
posebnega slovanskega jezika, ki se mu pravi slovenščina. Tega pa ni mogla dokazati nobena druga nacionalna
filologija za svoj jezik.
Vondrákove prvotne ideje so se
pozneje razvile v vpliven tok misli o izvoru BS zlasti na Češkem in Slovaškem. M. Weingart, A. Dostál,
J. Stanislav in A. Isačenko so poudarjali velikomoravski izvor besedil, J. Hamm pa je razvijal Vondrákovo idejo o morebitnem
prihodu predloge BS II med Slovence iz hrvaško-glagolskega slovstva. Od domneve o posredništvu hrvaških
glagoljašev pri prenosu predloge BS iz Velikomoravske na Koroško se je Hammova misel razlikovala v tem, da je
računala s hrvaškoglagolskim izvorom predloge.
Vondrák je v nadaljnjih razpravah
močno korigiral svoje prvotne hipoteze. Stilistična analiza mu je pokazala, da (st)csl. prevod svetoemmeramske
molitve v Sinajskem evhologiju odstopa od siceršnjega sloga Klimenta Ohridskega in se približuje slogu BS.V. Vondrák,
Studie z oboru církevněslovanského písemnictví, Praha 1903, 42–48. Vondrák poudarja, da je spovedni red v
Sinajskem evhologiju zahodnega izvora in je bil v slovanski jezik preveden že pred prihodom Konstantina Filozofa in Metodija v srednjeevropski prostor. Sledil je sklep, da tako
(st)csl. prevod svetoemmeramskega obrazca kot BS I in III (oba sta od formulacij svetoemmeramske molitve bolj
oddaljena kot molitev v Sinajskem evhologiju, ki je prevod starobavarske predloge) izhajajo iz starejše, a že
slovanske predloge.Tudi Jagić se je približal Vondrákovim stališčem o že slovanski predlogi, prim.
B. Grafenauer, Zgodovinarjeva paralegomena k novi
izdaji Freisinških spomenikov, ČZN n. v. 5 (1969), 148. S tem je Vondrák zavrgel svojo prejšnjo misel
o prevodu svetoemmeramskega obrazca v slovanski jezik šele okoli leta 870 in tudi tezo o odvisnosti BS I in III
od (st)csl. slovstva. Kot prostor nastanka (st)csl. redakcije prevoda svetoemmeramske molitve iz že slovanske
predloge, ki je bila tudi predloga nadaljnjemu razvoju v prvi in drugi karantanski obrazec, kakršna sta nam
izpričana z BS I in III, po njegovem prihaja v poštev predvsem Spodnja Panonija. Tudi BS II, ki premore
vzporednico v domnevno Klimentovem govoru o apostolu
ali mučencu, vendar zagotovo izhaja iz izročila zahodne Cerkve (Adhortatio ad poenitentiam), naj bi imel že
predcirilmetodijsko predlogo v slovanskem jeziku. To pa zato, ker je po Vondrákovem mišljenju hipotetično
Klimentova homilija ponekod stilistično bolj dognana od BS II, kar je posledica retorične veščine nosilcev
(st)csl. izročila. BS II bi tako bil dedič predloge iz časov pred prihodom cirilmetodijcev v ta prostor:
srečanja z retorično spretnostjo stcsl. slovstvenih delavcev, ki so za svoje potrebe predelali že slovansko
predlogo, naj bi BS II ne izpričeval.V. Vondrák, Studie …, 8–18.
Vondrák je pristaš integralnega
pristopa k BS II: ne gre več le za problem slovanske, temveč tudi germanske filologije in kulturne zgodovine. Za
svojo izdajo tekstov BS je pridobil tudi mnenja tedaj zelo vidnih paleografov o starosti pisave slovanskih
besedil v Clm 6426. Po Miklošiču in Jagiću se je raziskovanje BS torej vračalo k interdisciplinarnosti, ki pa
metodološko ni bila ponovitev prvotne, kot se jo je dalo srečati npr. pri Kopitarju.
V naslednji generaciji raziskovalcev BS je bil Vondráku po načinu dela najbližji I. Grafenauer. Po začetnih nihanjih med Jagićevimi pogledi na razmerja med BS in stcsl.
slovstvom ter nadaljevanjem v Vondrákovi smeri je
prišel do pomembnega spoznanja zlasti v osvetlitvi razmerja med domnevno Klimentovo homilijo in BS II. Ugotovil
je, da kaže besedilo Klimentu pripisanega govora določene razpoke, ki so značilne za stikanje interpolacij z
novim besedilnim okoljem. Tako naj bi Kliment svojo homilijo oblikoval samostojno, vendar naj bi na več mestih
vključil besedilo iz neke starejše že slovanske predloge, ki je tudi predloga BS II. Pri stikanju vnesenega in
lastnega Klimentovega besedila pa je na enem mestu prišlo celo do dogmatične napake.I. Grafenauer, Irsko-anglosaška misijonska metoda in slovensko pismensko in ustno
slovstvo, v: I. Grafenauer, Literarnozgodovinski
spisi, Ljubljana 1980, 184, 185. Prva objava je iz leta 1944.
Pri BS I in III je I. Grafenauer
opazil nekatere jezikovne razlike, zato je domneval, da so bile njune že slovanske predloge različno razširjene.
Jezik BS III (tudi BS II) naj bi bil bližji poznejšim vzhodnim, jezik BS I pa poznejšim zahodnim slovenskim
narečjem. Na vzhodu je dopuščal morebiten vpliv stcsl. na redakcijo predlog BS, ki pa naj bi se v slovanskem
jeziku vsekakor pojavile na podlagi starovisokonemških obrazcev že pred prihodom Svetih bratov v Spodnjo
Panonijo.Prim. I. Grafenauer, Najstarejši slovenski "Kirielejsoni",
v: I. Grafenauer, Literarnozgodovinski spisi, 224; I. Grafenauer, "Ta stara velikonočna pejsen" in še kaj,
v: I. Grafenauer, Literarnozgodovinski spisi, 272 in sledeče. Obe razpravi sta bili prvič objavljeni leta
1942; glej tudi B. Grafenauer, Zgodovinarjeva
paralegomena …, 152, 153. Zaradi stanja germanističnih raziskav (Baeseckejevo genealogijo starovisokonemških obrazcev, ki prihajajo v poštev kot
predloge BS I in III, je Eggers v petdesetih letih 20.
st. zavrnil in postavil novo) se je I. Grafenauerju manj posrečila genealogija razvoja karantanskih spovednih
obrazcev.Prim. B. Grafenauer, Zgodovinarjeva paralegomena …, 158. Utrdil pa je dokaze
za mnenje, da gre v primeru BS I za prepis, kar je trdil že Vondrák.
I. Grafenauer je obravnaval BS v
sklopu celotne slovstvene in kulturne dejavnosti v Karantaniji, Spodnji Panoniji in drugih pokrajinah "Sclavov",
tj. v poznejših slovenskih deželah. V njegovi generaciji je interdisciplinarno pristopal k BS tudi F. Grivec; podal je stilno, kulturnozgodovinsko in teološko
analizo. Sprva je bil privržen ideji o obstoju slovenskega karantanskega pismenstva in pismenskega krščanskega
izročila v slovanskem jeziku na Spodnjepanonskem že pred prihodom Svetih bratov.Prim. F. Grivec, Slovenski
knez Kocelj, Ljubljana 1938, 157. Tako je
že pred njim zaradi irsko-anglosaške metode pokristjanjenja Karantanije in razširitve karantanskega cerkvenega
prostora tudi na Spodnjo Panonijo mislil I. Grafenauer. Grivec je kasneje spremenil mnenje in bil prepričan o stcsl. izvoru virov BS, zlasti v zvezi
z BS II, ki naj bi bil kar Metodova književna
last.F. Grivec, Zarja stare slovenske književnosti, Ljubljana 1942,
51. Nazadnje pa se je spet približal končnemu Vondrákovemu in Grafenauerjevemu stališču.F. Grivec, Čigavi so frisinški spomeniki? DS 55, Zbornik II, Ljubljana
1943, 158–160; prim. tudi: F. Grivec, Frisingensia VIII, SR VIII, Ljubljana 1955, 169–182.
Ob I. Grafenauerju in Grivcu je v istem času problematiko BS obravnavalo na Slovenskem še več
drugih raziskovalcev. B. Grafenauer je v svojem
historiatu raziskav BS čas med 1915 in 1943 (med prvo Nahtigalovo študijo o BS in Isačenkovo izdajo BS) označil
za zlato dobo slovenskih raziskovanj BS.B. Grafenauer, Zgodovinarjeva
paralegomena …, 146. Za razliko od I. Grafenauerja, ki je skušal problematiko po vsej širini zajeti sam, so se R. Nahtigal, M. Kos, F.
Ramovš in F. Ušeničnik posvetili vsak svojemu specialističnemu področju; v razpravo se je
vključeval tudi F. Kidrič. Bili so v živem medsebojnem
dialogu in v dialogu z I. Grafenauerjem, končni cilj vseh pa je bila celovita pojasnitev BS, virov in okoliščin
njihovega nastanka. Stroke in strokovnjaki delujejo zdaj samostojno in po svoji metodi, toda rezultate nenehno
primerjajo in jih preverjajo z rezultati raziskav drugih znanosti. Sintetičen in zgoščen povzetek teh dognanj
predstavlja Ramovš-Kosova izdaja BS (1937).
R. Nahtigal je v razpravi Freisingensia III načel po Kopitarju nekoliko zanemarjeno razpravo
o kodeksu Clm 6426 kot najnaravnejšem viru za pojasnjevanje BS. Ugotovil je, da je Clm 6426 kodeks za škofovo
uporabo. Navezal pa se je tudi na zgodovino freisinške cerkve. S tem je začel raziskave, ki so pri M. Kosu
(razširjene še s pretresom historično–paleografske problematike) privedle do najbolj nespornih ugotovitev o BS,
o času zapisa, o prostoru uporabe, o besedilnem okolju in pisavi. Povzetek glavnih Kosovih ugotovitev bi bil:
- 1. čas zapisa BS – 972–1039, BS II in III najverjetneje do leta 1000, BS I verjetno do 1022/23,
- 2. kraj zapisa – ali Freising ali Zgornja Koroška,
- 3. uporaba zapisa – na koroških posestih freisinške cerkve.
Brez najdbe novih virov bi bilo Kosova dognanja težko preseči. Že pred tem pa je Nahtigal posegel v jezikoslovna vprašanja BS in prišel do sklepa, da kažejo sledove živega,
govorjenega jezika, ki je v sorodu z ziljskim, rožanskim in rezijanskim slovenskim narečjem, zlasti glede na
prvotne nosniške glasove.R. Nahtigal, Zastopniki prvotnih slovanskih
nosnih samoglasnikov v brižinskih spomenikih (Freisingensia II), ČZN 2 (1915), zlasti 116 in 121. To
je bilo povsem v smeri razlag, ki so jih v 19. st. in v začetku 20. st. zagovarjali S. Škrabec, V. Oblak in M. Murko.
Pri tem pa je Nahtigal, tako kot že Oblak, dopuščal oz. zagovarjal možnost določenega vpliva
knjižne stcsl. na jezik BS.
F. Ramovš je z uporabo primerjalne
metode (zlasti ob imenskem gradivu, izpričanem za čas nastanka BS) prišel do sklepa, da v BS ni nikjer
jezikovnega pojava, ki bi ga bilo nujno razlagati s stcsl. razvojem. Jezik BS je raziskoval kot celovit sestav.
V tem se je razlikoval od poprejšnjih in sočasnih, pa tudi od mnogih poznejših lingvističnih raziskovalcev, ki
so poudarjali le nekatere jezikovne pojave, zlasti glasoslovne in besedoslovne. Ni pa obravnaval sintakse in
stilistike. Pomembna je Ramovševa sodba, da BS kažejo
stopnjo slovenskega jezikovnega razvoja še pred narečno razcepitvijo.
Ramovšev način dela je pozneje nadaljeval zlasti F. Tomšič, ki je še utrdil njegova dognanja.F. Tomšič, Podoba najstarejše pisne slovenščine, SR 11 (1958), 19–34; F. Tomšič,
Brižinski spomeniki, JiS 13, 203–207; Freisinger Denkmäler im Licht der geschichtlichen Tatsachen,
Cyrillo-Methodianische Fragen. Slawische Philologie und Altertumskunde, Wiesbaden 1968, 169–174. F.
UšeničnikF. Ušeničnik, Slovenska "očitna izpoved" v liturgiji;
Bogoslovni vestnik 6 (1926), 266–272; F. Ušeničnik, Kdaj so začeli v liturgiji moliti "očitno izpoved" v
narodnem jeziku?, Bogoslovni vestnik 16 (1936), 81–98; I. Grafenauer, Karolinška kateheza ter izvor
brižinskih spomenikov in Čina nadъ ispovědająštiimь sę, Ljubljana 1936, zlasti 7 in dalje, 49 in dalje; F.
Ušeničnik, Ivan Grafenauer, Karolinška kateheza …, Bogoslovni vestnik 17 (1937), 64–67. pa je zlasti
v dialogu z I. Grafenauerjem razpravljal o zgodovini navad v zahodni Cerkvi in poudarjal, da je BS I verjetno
služil škofovski uporabi, medtem ko sta bila BS II in III pripomočka za tiho osebno spoved pred mašnikom. Vendar
je pozneje dopustil tudi možnost navadne mašniške uporabe obrazca splošne spovedi, kakršnega predstavlja BS I.
Slednjega je štel za mlajšega od obrazca, izpričanega v BS III (vsaj v obliki, v kakršni se je ohranil). To pa
ne pomeni, da bi posamezne formulacije v BS I ne mogle biti vzete iz precej starejših predlog. Menil je tudi, da
BS I ni prepis, s čimer je prišel navzkriž z Vondrákom
in I. Grafenauerjem.
V tej generaciji raziskovalcev BS je pomemben tudi delež S. Pircheggerja, ki je leta 1931 predstavil svoj predlog branja BS II in III točno
po glasovnih vrednostih črk v času nastanka BS na Bavarskem in na območju vpliva bavarskih kulturnih središč,
kamor je sodil tudi karantanski prostor. Takšno ravnanje postane razumljivo ob Pircheggerjevem poudarjanju
starobavarskega značaja grafike BS.S. Pirchegger, Untersuchungen über
die altslowenischen Freisinger Denkmäler, Leipzig 1931. Njegovi paleografski rezultati so v soglasju
s Kosovimi, medtem ko je njegovo branje morda problematično, saj je bavarska grafika skušala ujeti v zapis zanjo
neobičajen (nelatinski, nenemški) jezik. Pomembne so Pircheggerjeve pojasnitve več dotlej nejasnih izrazov BS in
njihove odvisnosti od starovisokonemških formulacij.
Za razliko od Pircheggerjeve je bila Sieversova raziskava iz leta 1925 že kmalu po izidu deležna ostre jezikoslovne kritike F. Ramovša.
Vendar so nekatere od njenih idej preživele, zlasti teza o glasbenem značaju posameznih nadvrstičnih znamenj v
BS I, ki jo je nato razvijal R. Lauer.
A. Isačenko je glede izvora BS
zaostril prvotne Vondrákove misli o tem in je vsem trem spomenikom iskal vir v velikomoravskem prostoru. Pri
dokazovanju pa se je oprl predvsem na 6 % v spomenikih izpričanega besednega gradiva, ki je dandanes Slovencem
tuje, domače pa naj bi bilo Slovakom.A. V. Isačenko, n. d.,
40–61. Toda slavistiki je za opazovanje razlik med jezikom "Sclavov" in Moravcev na voljo le imensko
gradivo v tujejezičnih spomenikih ter moravizmi in panonizmi v stcsl. besedilih, kar pa je premajhen fond za
izpeljavo tako daljnosežnih in ne zgolj jezikoslovnih sklepov. Pač pa je Isačenko pomembno prispeval k raziskavam stila BS in njihovega leksikalnega
sestava. Ugotovil je, da je konec BS II precej grobo in neorgansko dodan besedilu. Zaznal je razliko med
jezikovno uglajenostjo BS II in okornejšim stanjem v BS I in III. BS I in III se tudi glede germanizmov in
glagolskih oblik razlikujeta od BS II. Izvor vseh treh BS je iskal na Zahodu in poskusil s starovisokonemško
rekonstrukcijo besedila BS I in III ter s (st)csl. (glagolsko) rekonstrukcijo BS II.
Isačenko začenja novo paradigmo
raziskav BS. Medtem ko je bila poprej vse od Vondráka ideal celovita osvetlitev problematike z vidika kar največ
strok, se zdaj težišče seli spet k specialističnim preiskavam. Vendar ima Isačenko, kakor tudi Hamm, poleg tega
še vedno namen pojasniti celoto.
V metodi dela s težiščem na stilistični analizi je J. Hamm podoben Isačenku, ne pa tudi v
rezultatih.J. Hamm, Adhortatio ad poenitentiam, Rad JAZU 344,
Zagreb 1966, 37–62. Za BS I, ki ga je imel za mlajšo redakcijo spovednega obrazca od obrazca,
izpričanega v BS III, je ugotovil, da je bil preveden v slovanski jezik na slovenskem jezikovnem območju, medtem
ko je BS III le slovenska redakcija stcsl. besedila. Vendar zanj ni sklepal, kot Isačenko, da je nastal na
Moravskem, temveč v širšem moravsko-spodnjepanonskem prostoru. V razlagi BS II je zavrnil Isačenkove poglede,
razen ugotovitve, da je zaključni del spomenika neorgansko dodan. Menil je, da je bil BS II v izvirniku delo
hrvaških glagoljašev. Hammova ideja ni bila čisto nova; vsaj kot prehodno stopnjo na poti iz Velikomoravske med
Slovence jo je dopustil že Vondrák. B. Grafenauer je
opozoril na historično nevzdržnost Hammovih misli spričo praktično onemogočenega stika slovenskega prostora s
hrvaškimi glagoljaši do časa nastanka zapisa BS II, in sicer zaradi začasnih madžarskih ozemeljskih osvojitev v
10. st.B. Grafenauer, Zgodovinarjeva paralegomena …, 155.
V 60. letih 20. st. je postala aktualna obnovitev interdisciplinarne paradigme v
raziskovanjih BS. R. Kolarič je poskusil izvesti
prevrat v kar nekaj znanostih, ki se ukvarjajo s problematiko BS, predvsem v zgodovini, paleografiji in tudi
jezikoslovju.R. Kolarič, Sprachliche Analyse I–V, Freisinger
Denkmäler, München 1968, 18–120. Postavil je povsem novo tezo o izvoru prvih zasnov BS na vzhodnem
vplivnem območju oglejske cerkve v času patriarha Pavlina, viri BS pa da so prišli v Freising oz. na območje freisinške cerkve, ko ji je bilo leta 973
podeljeno Loško gospostvo. Že poprej naj bi oglejska cerkev krščanstvo tamkaj, kakor tudi drugod na slovenskem
etničnem ozemlju južno od Drave, dodobra utrdila in ga oskrbela z obrazci v slovanskem jeziku. V paleografiji je
šel Kolarič tako mimo Kosa kot mimo Traubeja.L. Traube, Nomina sacra. Versuch einer Geschichte der christlichen
Kürzung, Quellen und Untersuchungen zur lateinischen Philologie des Mittelalters II, München 1907.
Kolaričeva pojasnitev okrajšave xen povsem nasprotuje temeljnim Traubejevim raziskavam. B. Grafenauer je Kolaričeve ideje, v ozadju katerih je bila
preočitna želja po dokazu slovenskosti BS, zavrnil s temeljito historično kritiko.B. Grafenauer, Zgodovinarjeva paralegomena …, 162 in dalje. Predvsem Kolarič
zanemarja začasne madžarske osvojitve, ki so razmajale krščansko organizacijo na vzhodnem vplivnem območju
oglejske cerkve.
Ob Kolaričevem problematičnem poskusu obnovitve interdisciplinarne paradigme preučevanja BS
najdemo v posameznih razpravah münchenske izdaje BS iz leta 1968 poleg že uveljavljenih pristopov tudi nove
specializirane študije: J. Pogačnika o historiatu
raziskavJ. Pogačnik, Das Schicksal der Freisinger Denkmäler in der
Slawistik, Freisinger Denkmäler, München 1968, 3–17. ter kompoziciji in stilistiki spomenikov
slovanskega jezika iz Clm 6426, R. Lauerja o nadvrstičnih znamenjih v njih, E. Hercigonja o sorodnosti jezika BS s stcsl. oblikami in K. Gantarja o kompoziciji nekaterih latinskih besedil v Clm
6426, spisanih od roke, ki je zabeležila BS II in III. Slednji je ugovarjal razlagi, ki je izključno vezala
retoriko BS II na šolo Konstantina in Metoda, in
dopuščal tudi vpliv latinskega izročila, medtem ko Hercigonja po eni najtemeljitejših sintaktičnostilnih analiz
BS II doslej ugotavlja enako rabo, repertoar in stil glagolskih oblik v omenjenem spomeniku in stcsl. besedilih.
Pogačnik se usmerja na problem literarnosti BS, kar pomeni razširitev raziskav BS na sodobno pojmovano literarno
vedo. Osrednji rezultat teh Pogačnikovih raziskav je sklep, da BS II premore močne prvine umetnostnega besedila,
v njem pa ugotavlja kompozicijo 7 – 1 – 7.
Kritika B. Grafenauerja iz leta
1969 ne pomeni zgolj zavrnitve osrednjega (Kolaričevega, v marsičem tudi Pogačnikovega) dela münchenske izdaje
BS, temveč tudi nov historiografski prispevek k raziskavam spomenikov slovanskega jezika v Clm 6426
(genealogija, historiat raziskav). Za nadaljnje raziskovanje BS priporoča paradigmo, kakršna se je uveljavila z
Vondrákom in ki je nato vodila v "zlata leta" slovenskih raziskav, seveda s sodobno metodologijo vsake izmed
strok.B. Grafenauer, Zgodovinarjeva paralegomena …, 157, 158,
160.
Kljub temu se je tudi pozneje ohranil močan poudarek na parcialnih študijah, kar gre
pripisati predvsem zapletenosti problematike, ki raziskovalce sama po sebi usmerja k specialističnemu pristopu.
I. Wiehl je leta 1974 izdala temeljno delo o besednem
zakladu BS.I. Wiehl, Untersuchungen zum Wortschatz der Freisinger
Denkmäler. Christliche Terminologie, München 1974. Leta 1981 je Wiehlova obravnavala tudi pravno izrazje v
BS v razpravi Die Rechtswörter in den Freisinger Denkmälern, Studia Slavica. Beiträge zum VIII.
internationalen Slawistenkongress in Zagreb 1978, Giessen 1981, 39–47. Podrobno je preučila krščansko
terminologijo v BS in jo soočila s stanjem v stcsl. besedilih. Ugotovila je v pretežni meri ujemanje, vendar pa
BS premorejo tudi določene posebnosti. Spregledati tudi ne gre sociolingvističnih pogledov, ki jih je v
raziskave BS vpeljala B. Pogorelec.B. Pogorelec, Razvoj slovenskega knjižnega jezika, Seminar slovenskega jezika,
literature in kulture. Informativni zbornik. Dodatek, Ljubljana 1974, 1: "Zgodovina predpostavlja razvoj
tako imenovanega kulturnega jezika v času razcveta slovenske predfevdalne družbe na karantanskem knežjem
dvoru. Kasneje je v tem prvem upravnem in kulturnem središču slovenskega prostora nastal tudi najstarejši
slovenski pismeni jezik /…/, ki nam je sporočen v brižinskih /…/ spomenikih." Ta trditev seveda ne more
soditi v krog pozitivno dokazanih; je pa pomembna kot začetek širitve jezikoslovnih razmišljanj tudi v smer
historične sociolingvistike, ki je tako postala še eno specialistično področje v raziskavah BS.
Z nadvrstičnimi znamenji BS sta se posebej intenzivno ukvarjala J. Gvozdanović in J. Schaeken, vendar se samo z jezikoslovno analizo nista mogla prikopati do
nespornih rezultatov. Paleografska plat tega problemskega sklopa je ostala odprta. V ugotavljanju položaja in
značaja naglasov sta najbolj napredovala J. Gvozdanović (BS I) in J. Toporišič (BS II).Akcentuacija delov
BS I in II je dosegljiva v: W. R. Schmalstieg, An
Introduction to Old Church Slavic, Cambridge (Mass.) 1976, 188–190. Izmed drugih specialističnih
jezikoslovnih raziskav je treba omeniti še Kortlandtovo obravnavo nosnikov in jera.F. H. H. Kortlandt,
Jers and Nasal Vowels in the Freising Fragments, SR 23, (1975), 405–412. Kljub posamičnim novim
rešitvam se je v bistvu potrjeval Ramovšev pogled, ki je v BS opažal dvojna jezikovna stanja, starejša
splošnejše slovanska in mlajša alpskoslovansko–slovenska.
V zborniku prispevkov s simpozija Obdobje srednjega veka v slovenskem jeziku, literaturi in
kulturi, ki je potekal v Ljubljani leta 1988,Zbornik z referati je
izšel v Ljubljani naslednje leto (1989) pod naslovom Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in
kulturi. Obdobja 10. prav tako srečujemo predvsem težnjo k obravnavanju posameznih vidikov BS. V njem
se zdita še posebej pomembni dve razpravi: V. Cvetko-OrešnikV. Cvetko-Orešnik, Slovenskost Brižinskih
spomenikov in nekatere novejše hipoteze o njih, Obdobja 10, 35–50. zavrača KronsteinerjeveO. Kronsteiner, Die alpenslawischen Personennamen, Wien 1975. hipoteze o neustreznosti Ramovševega
prikazovanja slovenskega jezikovnega razvoja do 11. st. na podlagi alpskoslovanskih osebnih imen (zaradi časa
nastanka BS je njegova obravnava važna tudi za naš problem) kot premalo natančne in neutemeljene,Kronsteinerjev ostri odgovor na izvajanja V. Cvetko–Orešnik prinaša
zanimivo, a neargumentirano misel o tem, da gre pri BS za besedila iz 8. st. (to ni identično z mislijo I.
Grafenauerja, ki je na konec 8. in v začetek 9. st. postavljal le prve korake razvoja virov BS). Prim. O.
Kronsteiner, Zur Slowenizität der Freisinger
Denkmäler und der alpenslawischen Orts– und Personennamen, Die slawischen Sprachen, Band 21, Salzburg 1990,
105–111. E. DogramadžievaE. Dogramadžieva, S"juznite sredstva v"v Fraizingskite pametnici, Obdobja 10,
63–68. pa ugotavlja določene različnosti v vezniškem sestavu BS in stcsl.; to bi utegnilo voditi k
eksaktni zavrnitvi nekdaj razširjene misli o stcsl. značaju izvora BS.
Številne analitične študije problematike BS, ki so se vrstile od leta 1968 dalje, so posredno
odprle vprašanje preglednosti rezultatov raziskav. Zato ni presenetljivo, da je J. Toporišič v Enciklopediji slovenskega jezika, ki je bila v rokopisu dokončana
leta 1990, na kratko povzel svoja dognanja v zvezi z BS. Njihovo pisavo je označil za "gotsko minuskulo",J. Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana 1992,
12. vendar kljub tako radikalni reviziji starejših paleografskih dognanj svojega mnenja ni z ničimer
utemeljil. Nenavadno pa je, da je obdržal Kosovo
datacijo BS, kar ga je privedlo v hudo zagato; prva nedvoumna znamenja gotice so se namreč v evropskih
skriptorijih pojavila šele v 2. polovici 12. st.J. Stipišić, Pomoćne povijesne znanosti u teoriji i
praksi, Zagreb 1985, 99.
Znanstvenokritična izdaja BS, ki je bila prvič objavljena leta 1992, je nastala v sodelovanju
SAZU in ZRC SAZU. Založniška hiša Slovenska knjiga je poskrbela, da je edicijo spremljal tudi izjemno kvaliteten
faksimile vseh treh slovanskih oz. slovenskih besedil iz Clm 6426.Pregledani ponatis Znanstvenokritične izdaje BS (z manj reprezentativnim faksimilom) je izšel leta
1993. Znanstvenokritična izdaja BS je poskušala na Slovenskem uveljaviti moderne ekdotične standarde,
hkrati pa se je trudila povzeti vse relevantne ugotovitve dotedanjega raziskovanja. To ji je po mnenju
mednarodne znanstvene javnosti povsem uspelo.E. P. Hamp, The Word a from Brižinski spomeniki. Brižinski
a, Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana 1996, 471; N. Mikhailov, Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine. Rokopisna doba slovenskega jezika (od XIV.
stol. do leta 1550), Trst 2001, 76. Za razliko od mednarodne strokovne javnosti je bil z Znanstvenokritično
izdajo BS precej nezadovoljen J. Toporišič, ki je
še posebej ostro kritiziral fonetični prepis v »nerodn/em/ mednarodn/em/ način/u/ zaznamovanj/a/ glasov in
naglasa«. Prim. J. Toporišič, Izdaja Brižinskih spomenikov iz leta 1992, SR 42 (1994), 25–38, zlasti 26,
27. Pri razširitvi strokovnega in laičnega zanimanja za BS so veliko vlogo odigrali tudi njihovi prevodi
v sodobno slovenščino (B. Paternu, F. Bernik, J. Faganel, F. Jakopin,
J. Kos, T. Logar, M. Smolik, J.
Zor), latinščino (K. Gantar; po münchenski izdaji
1968), nemščino (K. D. Olof) in angleščino (G. Ch.
Stone). Edino pri objavi tekstov, ki so vsebinsko
primerljivi z BS, je Vondrákova izdaja še vedno
nenadomestljiva.
Raziskave zgodnjesrednjeveške slovstvene kulture v vzhodnoalpskem prostoru so se po letu 1992
v razmeroma kratkem času zelo intenzivirale. Znanstvenokritična izdaja BS, ki je še zlasti v Trstu vzbudila
precejšnjo pozornost,J. Jež, Brižinski spomeniki in tržaški Slovenci, Zbornik Brižinski spomeniki,
473. je bila v veliki meri osnova za temeljito knjižno predstavitev najstarejših poglavij slovenske
kulturne zgodovine v Italiji. J. Jež je vrsti jezikov,
v katere so prevedeni BS, dodal še italijanščino. J. Jež (s predgovorom
in historiografskimi dodatki P. G. Parovela),
Monumenta Frisingensia. Brižinski spomeniki, Trst, Firenze 1994. Posebno dragoceno je v tej izdaji
opozorilo na možnost primerjave med najzgodnejšimi pismenskimi spomeniki italijanske in slovenske jezikovne
tradicije.
Multidisciplinarni mednarodni simpozij o BS, ki je bil organiziran aprila 1994 v Ljubljani,
je prinesel vrsto parcialnih osvetlitev že davno odprtih vprašanj. Čas za novo sintezo očitno še ni dozorel. A.
Pleterski je postavil drzno hipotezo, da so "prva
besedila v slovanskem jeziku, korenine BS, /…/ nastala med 772 in 789 v samostanu v Molzbichlu za potrebe verske
službe in pouka prebivalstva ter samih članov samostanske skupnosti".A.
Pleterski, Arheologija in nastanek Brižinskih spomenikov, Zbornik Brižinski spomeniki, 38. (V
poznejši diskusiji, ki je potekala na straneh Zgodovinskega časopisa, tega mnenja ni bilo mogoče utemeljiti.
Pokazalo se je, da BS na nobenem mestu ni mogoče razlagati kot tekst, ki bi bil nujno povezan s samostansko
versko prakso.) Iz prispevka Nataše Golob je mogoče
izpeljati izjemno pomemben sklep, da je množina, ki se rabi v prvi vrstici BS I, pravzaprav majestetična, saj
majhnost črk v nadaljnjem tekstu izključuje možnost skupinskega branja.N. Golob, Pergamenti, zrcala in nekaj kodikoloških opomb, Zbornik Brižinski spomeniki, 52.
Potemtakem ni preveč drzno domnevati, da je bilo to besedilo zapisano za visokega cerkvenega dostojanstvenika,
najverjetneje za škofa. Zato pa se avtoričina hipoteza o tem, da je BS II delo dveh pisarjev, doslej ni
potrdila. Temeljita analiza J. Snoja je prepričljivo
ovrgla misel, da bi nadvrstična znamenja v BS I lahko obravnavali kot nevme.J. Snoj, Ali so nadvrstična znamenja v Brižinskih spomenikih nevme?, Zbornik
Brižinski spomeniki, 71–83. Nove raziskovalne pobude so bile dane predvsem v območju literarne vede
(BS na ozadju krščanske homiletične tradicije,J. Kos, Primerjalna motivno-tematska interpretacija
brižinske homilije, Zbornik Brižinski spomeniki, 383–389. BS kot dialoški tekstI. Grdina, Brižinski spomeniki kot dialoški tekst, Zbornik Brižinski spomeniki,
367–376.), medtem ko so med jezikoslovci prevladale mikroanalitične študije besednega zaklada,Ch. Hannick,
Die Freisinger Denkmäler innerhalb der Entwicklung des slavischen christlichen Wortschatzes, Zbornik
Brižinski spomeniki, 239–243; L. Moszyński,
Terminologia religijna Zabytków Fryzyjskich – najstarsza znana terminologia religijna Słowian, n. d.,
245–252; A. E. Suprun, K leksičeskoj strukture
Frejzingskih listkov, n. d., 267–288. besednega reda,G. Ch.
Stone, Word Order in the Freising Texts, Zbornik Brižinski spomeniki, 213–224. stilistične
problematike,J. Raecke, Oralität im Zeichen des Kreuzes – Das Freisinger Denkmal I, Zbornik Brižinski spomeniki,
347–365. interpunkcijeJ. Gvozdanović, Ločila v Brižinskih
spomenikih, Zbornik Brižinski spomeniki, 203–212. in naglasa.F. Kortlandt, The accentual system of the Freising Manuscripts, Zbornik Brižinski spomeniki,
141–151.
Zdi pa se, da se je prav z ljubljanskim simpozijem vsaj začasno sklenila nekdaj zelo razgreta
"pravda" o tem, kateremu slovanskemu prostoru pripadajo BS.V.
Cvetko-Orešnik, K Isačenkovemu poskusu zavrnitve Ramovševih argumentov za slovenskost Brižinskih spomenikov,
Zbornik Brižinski spomeniki, 193–202; H. D. Pohl,
Zur Sprache der Freisinger Denkmäler, n. d., 311–321. Znanstvenokritična izdaja BS je, kot kaže,
mednarodni strokovni javnosti podala dovolj argumentov za njihovo umeščanje v slovenski karantansko-koroški
zgodovinski in jezikovni kompleks oz. kontekst.