ROBINSON
MLAJŠI.

KNIŽICA

PREDRAGI SLOVENSKI MLADOSTI ZA UK INO KRATEK ČAS,

JO

IZ ČESKEGA PREPISAL

OROSLAV CAFOV.

Zaloga pri Francu Dirnbök'u v Gradcu.

Tisk pri J. K. Jeretin'u v Celi 1849.

Predgovor.

Tota jako koristna kniga, kolikar nam je
znano, se je v izvirnem: Nemškem
jeziku vže pred dvajstimi leti osem
ino dvajstega izdanja učakala kar je
ne mali dokaz njejne verlosti, ino to tem
razvidneje, ker se je, kakor je sam
spisavec Kampe uže pri sedmem izdanji
opomenol, v vse Europejske jezike preložila.
Menimo zato, da bode preloženje (ali
vsej prepisanje iz Českega: „Robinson
Mladši.“ Knižka ušlehtile
mladeži česke k poučenj a zabavč,
jižto v jazyku nemeckem sepsal
J.G. Kampe. V Praze 1838, na
slovensko našim milim rojakom ugodno,
kaj ti da je eti spis ne le za mladino odviše
priležen, temoč tude staršem ino rednikom
pri reji — odgojenji otrok zlo koristen —
užitečen.

Namen — cil ino konec te knige,
kakor je sam Kampe ovadil — povedel, je:

1. Da bi se mladim bravcem prijetne
zabave — kratkočašenja ponudile,

pokler izkušenost uči da se otročja misel
nigdar z vekšo hotjo — radostjo k
koristnim naukom ne gene, kakor če v njih tude
prijetne zabave nahajajo.

2. Da bi se raznih — različnih
zakladnih — pervinskih vednosti
mladeži podalo, t. j. da bi se privlastnilo
mladini znanosti od reči iz domačega
življenja, iz prirode — nravi ino iz
prestranega okresa — okroga občinskega ljudskega
delovanja, ko so brež njih vsi drugi načini
izrediteljstva stavljenju, brez glavnega
zaklada podobni. Za tega delo je tude
spisavec k poglavnemu prameni pripovesti toliko
pervinskih znanosti pripletel, kakor je le
brez nime predirečenega namena — prijetne
zabave — biti moglo.

3. Da bi se otrokam ugodna priložnost
dala, razum si ostriti ino serdce
plemenititi — žlahtiti, kar je naj
poglavitejši namen te knige. Etega namena
vemdar ne dostigne — dosegne ti, kir
otrokam za učenje v branji toto knigo podava,
ker jim to delo le navadno ne biva prijetno.
Odrašeni sami imajo iz te knige
deci čitati — brati, ali pak jo
le samo takim v roko dati, kteri
so v branji uže zadosta izučeni.
A kedar jim bero, imaje tako ravnati,
kakor da bi oni v bukvah pripovedajoči oča
bili; t. j. često — pogosto imajo otroke

prašati, če je pri ti ali oni priložnosti
Robinson prav ravnal, ali ne, kaj bi si oni v
ti ali oni prigodbi bili počeli i. t. d. Da se
k temu obilno priložnosti naleza, ne bo
nigdor dvojil.

Potle je Kampe za dobro spoznal, celo
toto pripovest, ko Robinson na otoku —
ostrovi — sali prebiva, v tri glavne dobe
razdeliti. Dobe se nasledujoče:

1. Robinson je samoten brez
vsakega orodja — nastroja, si s svojim vlastnim
umom ino vlastnima rokama pomagati
mora. Tu pozna dete, kakega premišljanja ino
prizadevanja se k temu potrebuje, če si
človek svoje življenje ohraniti, ino svoj stan
poboljšati hoče.

2. Robinson dostane — dobi
spolnika — tovariša, ino tu le se vidno
javi — kaže, kako je družtvo človeku
veliko koristno, ino kako zlo mu k poboljšanju
jegovega stanu pripomaga.

3. Pri bregu otoka se raztresketa —
razbije Evropejski korabelj — velika ladja,
Robinson si po tem dobi mnogo
Evropejskega orodja, ino svojim
po—trebam izvekšega zadoli — izgovi. Iz tega
lehko dete pozna, kako veliko si mnoge,
akoravno na oko maličke reči važiti — tehtati
imamo.

S kratkim, tota kniga, dobro
upotrebovana, mladini zostri razum, uplemeniti
serdce, obudi v njem žlahtne, pobožne
občutke, nauči, da ludsko družtvo
neizrečenih koristi človečanstvu dobavlja, da vsaki
stan spoštovati, da si vsako tude maličko
reč važiti imamo, ino pri vsem tem, kako
previdno, modro ino dobrotljivo nebeški
stvarnik vse tude najmenjše prigode redi ino vodi.
To nas je izvlasti k izdanju totega spisa
podbodlo, ter upamo, da bo naša volja
dobrega sadu v našemu narodu prinesla.“

Kar se besede tiče, jo, ljubi bravec!
vidiš, da ui tvoja — niti moja; nego da
je Slovenska! ino samo taka mora
biti; ker se naš jaki narod prestira
daleko po sveti po Vlaškem,
Krajnskem, Koroškem, Štajarskem,
Hervatskem ino Ogerskem: vsaki kraj pak
uži ti ima svoje posebnosti: Ako pišem
samo po svojem, še sem polš v svoji lupini
zapert; če bi pak pisal ravno po tvojem,
kakor bi ti rad, bi se jas imel svojega
uma odpovedati ino bi ne bil vreden,
Slovenec imenovan biti. Po tem takem
boš na veliko besed zadel, kterih ne umiš —
zadi jih poiši, ino mi verimi, če neso
tvoje, pak so iz čista Slovenske —
suho zlato, vsakemu pametnemu ravno zato,
ker je zlato, če ravno ne iz domače —
vlastne rude, po voljji. Ljubi bravec! utegnol
bi še na kaj druga v tem prepisanji
merzeti, prijazno ino dobrovoljno razodeni, pak
tude dokaze pridaj, da bo se bratovski
ino z razumom popravilo. — Če se ti, dragi
slovenec! tako berilo poljubi, sem
pripravljen, ti ga, kolikor le pri sveči, od
svojega večega dela koti počivaje — premorem,
mislim ponujati. Sprejmi tičas to troho tako
rad, kakor rad ti jo podavlje.
(Sodnik! presodi najpred to le:

(Sodnik! presodi najpred to le:

„Si formidaret irridentes, non
perveniret Apostolus ad credentes S. Aug. Tract.
cont. Epis. et stol. c. 2.

„Scribendum est more gentis, loquendum
vero more regionis.“

„Si quae forsan aliter, quam dicenda
sunt, dixi aut aliter, quam formandum erat,
apposui — charitas, quae omnia suffert &
tolerat, confitenti mihi ignoscat: idque apud
animum tuum obtineat, ut quod imbecillitatis
nostrae sensus minus docte formavit,
prudentia tua supplementum corrigat, elucidet
et exornet.“

Julianus Tolent. Epist. ad Idol. Epist.
Bar.)

prepisaverc.

Negda je bila nemala rodbina — obitelj,
k kteri so se šteli otroci ino odrašeni ljudje,
bodi si kervni prijatelji, ali drugi znanci.
Gospodar ino gospodinja sta vse ljubila
kakor svoje otroke, akoravno je le Milica,
najmlajša ize vseh, njujna vlastna hči bila;
ino ravno tako sta ju rada imela ino ljubila
dva znanca, Hotimir ino Svetoš. Jih
prebitek je bil nedaleko od mesta Hamburga
blizo Severnega morja.

Geslo prigovor tote rodbine je bilo:
Moli ino delaj! ino kakor mladi tako
tude stari neso znali boljše sreče na sveti,
razve kakoršnja jim je iz izpolnjevanja te
zapovedi izplivala — izvirala.

Pri delu ali vsej po dokončanem delu
je vsaki iž njih želel tude nekaj slišati, kar
bi je razumnejše, modrejše ino boljše
učiniti moglo. Ino zato jim je tude otec včasu
pak od nečesa drugega pripovedoval, ino
otroci so ga veseli miloradi ino bedljivo —
skerbno poslušali.

Jedna iz takovih pripovesti je tude
nasledujoča prigodbo Mlajšega
Robinsona. Pokler si je pak misliti bilo, da bi
še več tako pridnih otrok bilo, kteri bi tude
radi toto lepo ino čudno prigodbo slišali ali
brali; jo je oča spisal ino tiskar je moral
veliko tisoč — taužent takših@ knižic
izgotoviti — napraviti.

Tota knižica, ljubo dete, ko jo zdaj
v rokah imaš, je jedna iž njih. Če tedaj
hočeš , lehko kčasu pri nasledujoči strani
začneš.

Skoro bi ti bil pak pozabil povedati,
kaj se je pred zgodilo , ko je oča praviti
počel. —

„Oče! ne boste nam drugoč kaj
pripovedoval (-li) ?ʺ je uprašal Stanislav
jednokrat — jednor po leti za jasnega večera. —
„Zlo radʺ je oča odgovoril ; „ne bilo bi pak
prav ako bi za toliko krasnega — lepega
večera v svetlici — ispi — sobi — hiši —
cimru ostali. Pojte, posadimo se na ledino —
trato.ʺ

„I to je prav! to je prav!ʺ so vsi
zavrešali ino se veselo iz svetlice podali.

Pervi večer.

Stanislav. (reče). Tukaj oče?

Oča. (reča). Eno, tu pod jablano.
Lepo! Lepo! so vsi zakričali, ter od veselja
poskakovali ino z rokami pleskali.

Oča. Kaj pak boste tičas delali, dokler vam
pripovedujem? Vsej se ne boste lenili —
manjuhovali?

Dragotin. To se ve da ne; da bile gde
kakšno delo imeli.

Oča. O za to ni skerbi. Tu je grah prebirati
ino še lušiti; komu se to hoče? — gdo ima hot
do tega?

Vsi. Jaz! Jaz! Jaz!

Stanislav. Jaz ino Milica ino ti, Prostirad,
mi bomo grah prebirali, vite — glejte?

Milica. Jaz ne morem, jaz moram to
dogotoviti, kar so mi mamka izšivati ukazala — li.

Stanislav. Tedaj madva vkupej; pojdi
Prostirad, sedi si.

Hotimir. Jaz vama pomagam prebirati. (Si sede
poleg njuju na ledino.)

Svetoš. A jaz bom z drugimi lušil; vsej ne
boste temu soper?

Ljubor. I ne bomo. Le posadite se, tu še
imate dosta prostora. To se nam dobro zdi. Bomo
videli, gdo nas največ izluši.

Oča. Sedite si lepo v okrog, da boste videli
solnce zahajati. (Vsi si posedejo ino se dela
lotijo — preimejo.)

Oča. Dnes vam bom, otroci, prečudno prigodbo
pripovedoval. Od groze vam bodo najberže vlasje
vstajali, k slednjemu pak vam bo serdce od
radosti plesalo.

Stanislav. Oj! le prežalostnega nikar!

Milica. Le nič preveč žalostnega! Vite —
glejte tatek, le ne! Sicer bi morali plakati —
jokati, ino ne moremo za to.

Dragotin. Le molčite; vsej oča vejo, kar
storiti imajo.

Oča. Ne bodite si v skerbi, otroci, vsej
bom jaz toliko zadolel — nehal, da bi to črez
moč žalostno ne bilo. — Negda je bil v
Hamburze mož, kir se je Robinson imenoval, ino
je tri sine imel. Najstaršega iž njih je mikalo k
vojski, sam se je tude na vojsko podal ino bil
v boji od Francozov ustreljen. Drugi, kteri se je
hotel na više učiti, se je jedno krat vroč sila
napil, na kar je sušico dobil ino umerel. Ostal še
je tedaj le naj mlajši, kteremu se je Krusoe reklo
zakaj? nevem. Na njega sta gospod Robinson
ino gospoja Robinsonova vse svoje upanje —
nadejo zlagala, ker je zdaj njujni jedini sin bil.
Ljubila sta ga črez vse; nju ljubezen do njega,
kakor ljubezen mnogih staršev do otrok je bila
nespametna — nerazumna.

Slanislav. Kaka pak je ta ljubezen — ta
nespametna ljubezen.

Oča. Kmalu čuješ. Mi vas res ljubimo,
kakor vam je znano; pak ravno zato vas k delu
priganjamo, ino mnogih prijetnih ino koristnih
reči vas učimo, dokler vemo, da boste skoz to
nravni — pošteni, dobri ino srečni. Krusoevi starši
pak tega tako neso činili; v vsem so bili
svojemu premilemu sinčku po volji, ino ker si je
premili sinček rajši igral, kakor delal ali da bi
se bil česa dobrega učil; so ga nehali celi den
se potepati ali si igrati, ino tako se je malo ali
gladko ničesa ne naučil. To je tedaj nespametna —
nerazumna — negodna ljubezen.

Stanislav. Ha! Ha!

Oča. Mladi Robinson je tedaj rasel, ino niše
ni vedel, kaj bode iž njega. Oča je hotel, da bi
se kupčestva učil, k temu pak sinko ni imel
volje — hoti, ino je rekal, da bo rajši v daljne
kraje cestoval, da bi vsaki den dosti novega
videti ino čuti mogel. To pak je bila nespametna
beseda od tega mladenča. To bi mu res ne
hodilo za kvar, ko bi se le pred bil česa dobrega
ino koristnega naučil! Kaj je le hotel taki neumni
hlapčič, kakor je Krusoe bil, po sveti delati?
gdor si v tujih zemljah srečo udelati hoče, temu
je sila treba, da bi se popred mnogih reči naučil.
Na to pak toti mladenčič še neti mislil ni. Bil
je uže sedemnajst let star , ino je skoro teti celi
čas svoje starosti spohajkovanjem pogubil. Vsaki
den je očó trapil — močil, da bi ga predse —
berž cestovati nehal; oča pak od tega neti čuti

ni hotel, ino mu rekal, da bi si uže berž tako
neumne reči iz glave izbil. Sinko! je vseli
mati priložila: „Le doma ostani ino se
pošteno živi!

Nekega dne —

Milica. Ha! Ha! Ha! zdaj bomo tedaj kaj
jakega čuli!

Tehomil. I le tiho bodi ino poslušaj.

Oča. Nekega dne, ko je po svoji navadi k
pristavu — loki tekel, se je snešel — vkup
prišel s svojim znancem, ko je bil plavčev sin,
ino se je ravno na cesto v London strojil —
pripravljal.

Prostirad. Sta li se v kočiji ta vezti —
peljati hotela, vite?

Ljubor. I ne Prostirad, v London se v
ladji pelja črez velikansko — grozno vodo, ktera
se severno morje imenuje. — Dalje tedaj.

Oča. Plavčev sin ga je opital, če bi se ne
hotel žnjim peljati? — Oj rad, je odgovoril
Krusoe, pak moji starši ne bodo tega dovolili! —
I le poidi, je oni rekel: napravi si le jednokrat
to šalo brež njih dovoljenja. Črez tri tejdne se
drugoč vernemo, a staršem daj povedeti, gde si.—
Pak penez ne imam, je Krusoe pristavil. —
Ni ti jih treba, je plavčev sin odgovoril vsej
bom te jaz na poti živil— krušil. Mladi Robinson
še se je nekoliko časa razmišljal, pak mu je roko
podal ino vpil: Ino! s tobo se peljam, brate!
Le kmalu v ladjo! — Pred pak si je moža najel,
da bi črez nekoliko na k njega oči šel ino mu
izporočil, da je le na kratek čas v Angličane —

na Angličane odešel ino da se, drugoč skoro
verne. Potem sta oba v pristan odešla.

Dragotin. Ne, ne, Robinsona bi ne mogel
rad imeti.

Tehomil. Jaz tude ne.

Svetoš. Zakaj pak ne?

Dragotin. I nu za to, da je brez dovoljenja
svojih staršev odešel.

Svetoš. Prav imaš, Dragotin, v tem je res
zablodil, moramo vendar ž njim smiljenje imeti.
Dobro, da je takših nemodrih mladenčev le malo,
kteri ne vedo, kar so staršem dolžni.

Tehomil. Kaj je takših še več?

Svetoš. Jaz še nesem nijednega takšega
poznal; to pak gotovo vem, da se takšim
lehkomiselnim mladenčem po sveti dobro goditi ne
more.

Dragotin. Posluhnimo tedaj, kaj se je z
Robinsonom godilo

Oča. Plavci so iztegli — izvlekli kotve —
mačake, ino razvili plahte — jadra — vetrila;
veter je začel ladjo gnati, ino za popotnico —
odhodjno — slovo se je šestkrat za edendrugim
iz topov — del izstrelilo. Robinson je sedel za
svojim prijateljem na palubi, ino je od radosti,
da uže jednokrat predse po sveti priide, skoro
od uma šel.

Den jo bil zlo lep, ino veter je tako prigodno
vel — pihal, da jim je mesto Hamburg berzo iz
oči izginolo. Drugega dne so uže bili na mesti,
gder velika reka Laba v morje vpada, ino tu so
na morje vpluli — se vpeljali.

Robinson se je zdaj beržčas splavil, ko razve
neba ino vode ni ničesar pred sobo videl. Zemlja,
iz ktere je bil prišel, se je pomalem uže jegovim
pogledom skrila. Le še veliko vežo — (stolp) na
otoka svete zemlje, gder Hamburžanje luč varujo,
je mogel nekoliko časa videti, ali pak tude ta je
izginola, ino Robinson ni videl nič, kakor nad
sobo nebo ino okoli sebe vodo.

Dva dni so imeli lepo uro — dobro vreme ino
pogoden veter. Tretjega dne se pak je nebo z
oblaki omračilo, bolje ino bolje se je temnilo,
ino silni veter se je vzdignol. Berzo se je tako
zablisnolo, kakor da bi celo obnebje v ognji stalo;
berzo se je drugoč stemnilo, kakor najčernejša
polnoč, ino grom ni nehal strahotno bučati —
tontoneti. Z oblakov je le lilo, ino burja je tako
grozno po morji udelovala, da je valove, velike
kakor hrami, kvišku metala. To bi imeli videti,
kako je z ladjo delalo! zdaj jo je močni val
pognal v zrak — vzduh, zdaj pak jo je drugoč v
globočino tresnol, ino jo je zdaj na to, zdaj na
ono stran kotal. To je bil Krič, to je bil germot
ino persket! Ljudje so se morali deržati, če neso
hoteli vsaki čas pasti. Robinson, kteri še tega
ni bil navajen, pade v omotico, prišlo mu je teško
ine je hitro tako razbolel, da je mislil, da vsaki
čas dušo pustiti mora. Tako medlobo imenujo
morsko nemoč — bolezen — nedog.

Dragotin. To zdaj — nine iz tega ima!

Oča. Ah, moji starši, moji ubogi starši! je
Robinson neprestanoma— neprenehama vpil. „Mene
uže več ne vidijo. O jaz nespametni, da sim je
tako razžalostiti mogel!“

V tem udari grom v podlago — v podval.
„Bodi nam Bog milostljiv!“ so vsi kričali,
oblednoli kakor stena ino, obulipvo z rokami tomili.
„Kaj se je zgodilo,“ je zakričal Robinson, od
straha skoro umiráje.

„Ah po nas je — proč smo!“ je zavpil jeden
iz plavcev; grom je raztreskal glavni steženj —
jadrenih — jadreno drevo, ino posredji tude brez
obrane — podpore stoji, se skoro podere ino v
morje padne.“

„Joj nam!“ je kričal od zdola glas, „ladja je
predrena — otla, ino vse v njej četiri črevlje
visoko stoji.“

Robinson, kir je v kamrici — ispi sedel, je
pri teh besedah vkup zlezel ino omedlel. Vsi drugi
so tekli k čerpalom — pumpam črepat, da bi
ladjo, če bo mogoče, na vodi zavarovali. Črez
nekoliko časa je k Robinsonu prišel veslar, ga stresel,
ino vpil, zakaj sam jedini kakor lenuh leži,
dokler vidi, da vse do páda dela? — Dokler
korabelj — ladja ne vtone:

Ako ravno je Robinson zlo medel bil, se je
predse vzdignol, ino tude k čerpalu pristopil. Za
tem je ukazal korabeljnik iz topov streljati, da bi
ladjam, če jih je kaj blizo, svojo nesarčino
osnanil. Robinson ne vedoč, kaj to germanje znamena
pomeni, je mislil, da sa je korabelj raztergnol, ino
je vzpet omedlel. Vezlar, ko je na njegovo mesto
vstopil, ga je s poti koti mertvega zbil — na stran
sunol.

Voda je ze vso močjo kipela, zato je pak
tude zmirom več ino več v korabelj prihajalo,
tako da je vsakteri z grozo zdaj tisti strahovitni

hip očakoval, da se ladja potone. Za polehčanja
voljo se je vse, čegar se preveč ni potrebovalo,
v morje metalo, kakor so n. pr. topove — dela —
sodove i. t. d. Vse to pak vemdar nič ni
pomagalo.

Med tem toga je pak drugi korabelj uslišal na
pomoč klicajočo strelbo, ino je, poslal čoln, da bi
se ljudem, kolikor se da, iz nevarnosti pomoglo.
Skoze grozne valovje pak čoln knjim ni mogel doiti,
ino skoro bi sam bil utonol. Vemdar so se pak
toti smilečni ljudje rajši, v nevarnost podali.
Kakor da bi svoje bližnje brez pomoči nehali.

Tehomil. To so bili gotovo Hamburžanje?

Oča. Iz česa to sodiš?

Tehomil. Iz toga, ker so Hamburžkemu
korablju kmalu za pomoč hiteli ino so se zato v
hudo nevarnost v vergli — podali.

Oča. Ali imamo le rojakom — zemljakom
streči? Toga res nesi tako menil, ljubi Tehomil.
Ali bi, ko bi n. pr. nekšnji človek iz Amerike v
tem le hipu v naš ribnik padel, popred uprašati
imeli, odkod da je? Ali bi ne skočili vsi, da bi
mu življenje oteli? Tako smilečni so bili tude oni
ljudje v čolnu, če ravno ne so bili Hamburžanje,
niti Europčanje, niti kerstjanje, ampak Turci, ino
sicer Turki ize Smyrne, ktero mesto, kakor
morebiti veste, v Asiji leži.

Dragotin. Tega bi si pak jaz nigdar ne
mislil, da bi Turki tako dobri ljudje bili!

Oča. Mili Dragotin! ti še si često izkusiš,
da so med vsemi narodi ino ve vseh zemljah dobri
žlahtni, tako, kakor da so med vsemi narodi ino
ve vseh zemljah hudobni ino malovredni ljudje.

Dolgo so se toti ljubeznivi ljudje upirali —
izkušali v razgnevljenimi — serditimi valovi, ki
so se kakor visoke gore vzdigovali, ino je ino jih
čoln vsaki čas pogoltiti hoteli. Potle so se predse
k zadnjemu delu korablja srečno tako blizu
priervali, da so nesrečnikom lano — ože — vero
dometnoti mogli. Z lanom so čoln k sebi pritegli,
ino vsi, kakor je gdo le mogel, so ve — nj
skakali, da bi si življenje zahranili. Robinsona, kteri
na nogah celo stati ni mogel, so nekteri
miloserdčnejši veslarje popadli ine ga v čoln vergli.
Jedva — komaj so še le nekej od korablja bili, ino
uže se je potopil.

K veliki sreči se je potem burja tišila; ovače
bi bilo čoln, na kterem je toliko ljudi sedelo,
gotovo tude valovje pogoltilo bilo. Po mnogem jako
težavnem trudu so s čolnom srečno k korabelju
došli, ko je k njemu slišal, ino vsi so bili odviše
ljubeznivo prijeti.

Stanislav. Ah! to je dobro, da se toti ljudje
néso utopili!

Prostirad. Jaz sem imel grozni strah z@voljo
njih.

Milica. Iz tega se je mogel gospod
Robinson naučiti, da ne ima za napred tako
nepremišljeno ino nemodro nič, začinati.

Mati. Vsej res; jaz vem, da bo prihodnič
uže previdnejši.

Ljubor. A kamo pak je potle prišel?

Oča. Korabelj, ko je zdaj na njem z
drugimi Hamburžani bil, je plul — se peljal v
London. V nekoliko dneh so uže bili v tem mesti,
gder reka Temza v morje vteka, ino skoro po-

tem so pred Londonom zakotvili — mačake vergli.

Vsi so izetopili na breg, ino vsaki-slederni
se je radoval, da se je iz tako vidne nevarnosti
srečno otel.

Robinson, celo ni vedel, čemu se ima popred
v tem velikanskem mesti čuditi, hodè iz ulice,
je vse pozabil, kar ga je bilo srelo, tude mu ni
v glavo prišlo pomjsliti, kaj bo se zdaj ž njim
najberše zgodilo, ino kako se gde dragoč opet
v zpet k staršem poverne. Zadnjič ga je želodec
opomenol, da tude nekaj jesti mora, hoče li v tem
velikim mesti živ biti. Šel je tedaj k plavcu, ko
je žnjim v London priplul se-pripeljal, ino ga je
prosil, da bi mu tude nekaj jesti dal.

Plavec ga je vzel z vso pripravljenostjo
k mizi.

Pri jedi ga je vemdar popital, pokaj je
izvlasti v London plul? ino kaj zdaj tukaj početi
meni?

Robinson mu je odkrito povedoval, da je le
za kratek čas ino brez vedenja staršev toto cesto
nastopil, ino da zdaj ne ve, kaj činiti.

„Brez vedenja staršev?“' — je plavec ves
prestrašen zakričal, ino nož mu je iz roke
izpadnol. „Milosten Bog ! da tegapopred nesem vedel!
Verimi mi, nepremiselni mladenič, da bi te ne bil
s sobo vzel, da či ravno bi mi bil bečvo —
(pučel — sod) polno zlata za plačo ponujal, ako bi
to v Hamburze bil vedel.

Robinson je od srameža zaerdel — ga je
kri polila ino je oči povesil.

Pošteni plavec še ga je bolje za njegove
pogrehe voljo svaril, ino rekel: da ni nikoli
mogoče, da bi se mu dobro godilo, razve, če bi se
po boljšal, ino svoje roditelje za odpušenje prosil.
Robinson se je v jok — plač spustil. „Kaj pak te
imam stvoriti?'' je črez nekoliko s plačem rekel.

„Kaj imaš stvoriti?“ je plavec odgovoril,
„domu se verni k staršem, padi jim k nogam ino
skesan prosi za odpušenje, da si se s takovo
nepremišelnostjo pogrešil.

Milica. Toti plavec je bil zaisto — res, ker
se spodobi, pameten mož, ni li tako? oča!

Oča. Učinil je kar je vsaki činiti dolžen, ker
vidi, da bližnji greši, upametoval je — je
opomenol mladenčiča na njegovo dolžnost.

„Vzemete li me drugoč s sobo v Hamburg?“
je Robinson vzpet uprašal.

„ Jaz?“ je vzdehnol plavec, „Kaj si
pozabil, da je moj korabelj utonol! Pred se domu
vratiti ne morem, dokler se mi priložnost ne nagodi,
si drugi korabelj kupiti, ino to še lehko predse
dolgo terpi; ti tako dolgo ne moreš čakati.
Kakor hitro se ti ktera ladja na meri, ko bi v
Hamburg plula, vsedi rajše na njo, ino to sčem pervle
pred, stem je boljše.“

„Jaz pak ne imam penez,'' je Robinson
rekel.

„Tu imaš nekoliko gin,“ je odgovaril plavec.

Slanislav. Kaj je to gina?

Oča. Gina (guinée) je zlati anglički penez,
kor pri nas zlat— dukat, ino velja blizo šest tolarjev.

Dragotin. O le dalje právite.

Oča. „Tu imáš te gine“, je rekel oni
milostljivi plávec, „jaz ti jih posódim, naj (nehaj) si
ravno zdaj — nine sam pénez močno potrebujem.
Idi ž njimi k pristanu, ino naimi si prostor — mésto
na gdé kteri ladji. Obžaluješ li serdčno svoje
dejánje ti dá dobrotljivi Bog, da se srečnéje domu
vèrneš, kakor si sém v London prišel. Pri teh
le besédah mu je prijazno roko stisnol ino mu
srečo na pót prijal — vošil. — Robinson je odešel.

Tehomil. O ljubi Bog! kaj ide uže vzpêt
domu? Jaz sèm si mislil, da to še le zdaj, kor
se spodobi, začne.

Mati. A kaj li nési zadovoljen Tehomil, da
se k svojim staršem verne, kteri brez dvojbe za
njega veliko skérb ino žalost imájo.

Hotimir. Ino nési rad, da svojo pogrého
obžaluje, ino se popoljšati hoče?

Tehomil. Pač; pak mislil sem si, da še le
kaj prav veselega priide.

Oča. Le poterpi, vséj še ga ni doma; le
posluhni, ko se mu je dalje godilo.

Na póti k pristanišu mu je zdaj to, pak zdaj
ono v glavo prišlo. „Kaj porekó moji starši“, si
je pomislil, ko domu priidem gotovo me bodo
kaznili — tepli, da sem si to pregrešil! A moji znanci
eno drugi ljudje se mi bodo posméhovali, da se
tako hitro vernem, ino da sèm krom — razve
nekoliko ulic v Londoni ničesa ne videl. Zamišljen
je postál.

Kmalu mu je napadlo, da bi še ne odešel,
ino kmalu drugoč, kar mu je plavec rekel, da se

mu drugače dobro ne godi, če se k staršem ne
poverne.

Dolgo je pomišljeval, ne vedoč, kaj činiti,
dokler ni k slednjemu k pristanu prišel.

K nemalimu obveseljenju je pak uslišal, da
onde ni nikar nijednega koravlja zdaj ravno, kir
bi v Hamburg plul. Toti človek, kteri mu je bil
to povédel, je bil teržec — kupec, kteri se je
često v Quinéjo plavil.

Prostirad. Kaj je to Quinéja?

Oča. Naj ti to Ljubor pové, on uže to naj
bérže vé.

Ljubor. Menim da uže véš, Prostirad, da je
jeden del zemlje, kir se Afrika imenuje.

Prostirad. Ano, to vem.

Ljubor. Jedno pomorje totega delu. —

Prostirad. Pomorje?

Ljubor. Ano, ali kraj, kir pri morju samem
leži — počakaj — imam ravno pri sebi zemljevid
(kaže na zemljevid) toti kraj túle, ko se dol
sloči — krivi, je pomorje ktero se Quineja imenúje.

Oča. Ino tam dovažajo kupci blago, ino
drugo vzpêt za nje privažajo. Oni človek, ko je
Robinson ž njim govoril, je bil tude takši kupec,
kteri je z Quinejskimi teržil — kupčeval.

Totemu korabeljniku ali poglavarju korablja
se je Robinson dopadnol, ino zató mu je
ponudil, da bi ž njim na koroblji čašo čaja — teja pil.
Robinson je bil k temu privolji.

Dragotin. Kaj li je Robinson tude anglički
umel, da je s tem možem govoriti mogel? V
Hamburgu se govori nemški.

Oča. To sem pozabil povédeti, da se je
Robinson uže v Hamburgu Anglički naučil, kar se
mu je zdaj, ko je v Angličaneh bil, jako dobro
prileglo.

Iz razgovora je kupec izrazumel, da ima
Robinson veliko željo do sveta, ino da bi mu
nemilo bilo, se kmalu drugoč v Hamburg vratiti,
ino zatega delo mu je rekel: „Imaš Ii tedaj voljo —
kot, podáj se z meno v Quinejo.“ Robinson se je
tote misli ustrašil. Ko mu je pak kupec terdil,
da bo po poti radost imel, da ga, da bi le gde
kakega tovariša imel, brez plačila s sobo vzeme
ino preživi, ino da si moreda s to cesto veliko
pridobi; se je v njem razvnela — planola plamena
želja do cestovanja tako, da je namesti na vse
pozabil, kar mu je pošteni Hamburžki plavec
svetoval, ino kar si je ravno popred sam namenil
učiniti.

„Ali ljubi gospod!“ — je rekel, ko si je
razmislil — „jaz ne imam — razve tri gine. Kaj
pak morem za tako malo pénez nakupiti, da bi
tam, kamor se vi plavite, gde s čem teržil?“

„Jaz se ti k temu šest gin posodim,“ je
kupec odgovoril. „Za te peneze si blaga nakupiš,
da v Quinéji lehko obogatiš, ako ti le nekaj po
sreči poide.“

„A kaj kupim?'' je uprašal Robinson.

„Same drobnosti — sam drobež,“ je kupec
odgovoril, „različne — razne igráčice, korale —
grole, nože, škarje, nožiče, sekirice, trake ino tem
podobne reči; oni černi ljudje v Afriki imajo nad
tem tako veliko dopadenje, da to stokrat draže,

kakor je vredno, s zlatom, slonovimi kostmi ino
drugimi rečmi plačajo.“

Robinson se ni mogel več zderžati. Pozabil
je na starše, na prijatelje ino na domovino ino
vesel je izklical: „Gospod! jaz pridem z vami!“
„Mož beseda,“ je rekel kupec; segla sta si v
roke, ino sklenjeno je bilo, se vkuper na pot
podati.

Dragotin. Ne! Ne! tega glupega —
neumnega Robinsona več, ne obžalujem, ino ko bi se
mu tude še toliko hudo godilo.

Oča. Te ga ne pomiluješ, Dragotin?

Dragotin. Ne, ne smili, se mi, oča; zakaj
je tako glup, ino drugoč pozabi na dolžnost do
svoji staršev! To pač mili Bog drugoč nad njega
dopusti, da bi se mu prav hudo godilo.

Oča. A misliš, da taki nesrečni človek, kir
na svoje starše pozabi, ino kterega Bog zato s
kaznjo na pravo cesto pripeljati mora, da taki ni
nikakšnjega pomilovanja vreden? Res da si je
vsega tega sam kriv, kar koli ga zadene; ali
pak ni za to s tem nesrečneji? O ljubi sin! Bog
tebe ino vse nas ráči hraniti pred tako grozno
nesrečo, naj groznejšo ize vseh, kedar si človek
sam sebi vzrok pripisati móra, da se je sam
sebe nesrečen učinil! Kedar le od takovega
nesréčneža slišimo, pomislimo, da se je naš brat
s ceste zablódil, po kteri mu dolžnost hoditi
ukažuje, iméjmo ž njim smiljenje, pomilújmo ga, ino
kolikor le moremo, na pot blaženosti ga
zavernimo.

Vsi so molčali predse časa. Potem je oče
drugoč dalje pravil takole:

Robinson je zdaj k času s pénezi v mésto
tekel, ino nakupivši si raznih reči, kakor mu je
bil kupec posvetoval, je je dal v korábelj odnesti.

Po nékoliko dneh, kedar je prigodni véter,
nastál, je razkazal kupec iztégnoti kotvice —
mačake, ino so tako od bregú odrinoli.

Ljubor. A kode pak so se pláviti morali,
da bi v Quinejo priplúli?

Oča. Vsej imáš zemljevid pri sebi, daj ji
sem, jaz ti to pokažem. — Vidiš, od Londona so
pluli po Temzi dol v séverno ali polnočno morje;
té pak so se spustili k zapadu, po morski ožini
pri Kaléji na preliv — kanal. Odtóda so prišli na
veliko atlantsko morje, ino po njem skoz
dalje ino sicer k jugu, naimer k poldnevni strani
okoli kanarskih ostrovov — otokov, ino
zelenega predgorja dokler k slédnjemu né so
pririnoli — pristavili tu le dolu k brégu, kteri se,
kakor uže véš, Quineja imenuje.

Ljubor. Gdé pak po pravem izstópijo na
suho zemljo.

Oča. Naj berže v Kapo — Korsu, ktero mésto
Anglečánom sliši.

Mati. Bode pak užé tude čas, da bi se mi
k večerji plavili. Solnce je užé davno zašlo.

Stanislav. Oj meni še se celo jesti ne hoče.

Milica. Jaz bi še tude rajši poslúšala.

Oča. Zautra! Zautra! ljubi otročiči, uslišimo,
kako se je Robinsonu dalje godilo.

Vsi. K večerji tedaj, k večerji!

Drugi večer.

Drugega dné v večer, kedar so se vsi na
tem istem mésti zopet usadili, je oča dalje
pripovédoval takole:

Robinson se je iz začétka drugoč sréčno
plávil. Brez najmenjše pomúde ino ukáze so užé
prešli morsko ožino pri Kaléji (Calais), ino oni
predirečeni preplav, ino so zdaj bili na sredi
atlantskega morja.

Zdé gledajte — motrite, otroci, jaz sem s
sobo vzel veliki zemljevid, na njem lèhko lépše
kakor na malem vidite, kodé je po pravem toti
korábelj plul. Tukaj ga povésim na strom — drévo
da bi ga, kedar bi nam ga le koli trébalo, vezda—
vsegdar pred očmi iméli.

Po nekoliko dneh so se dostáli brez vse
zmotnjáve k ostrovu. Madera imenovanemu, ko
mu Portugaljanje tude Madeyra rékajo. Po motrite
na zemljevid, tukaj leži, nedaleko Afrike nad
Kanarskimi ostrovi.

Ljubor. Ano, sliši Portugalom.

Dragotin. Gdér Madersko vino raste?

Stanislav. Ino sladkor — cuker!

Milica. Ino gdér je tako mnogo kanarčkov
(ptičev)!

Oča. Prav imáte. K totemu ostrovu so
pristali, ino Robinson je na zemljo izstopil.

Krasi — le póti ino rodovitnosti tote krajine
se celo ni načuditi mogel. Koder je koli videl,
povsode je vérhe z vinsko térto obrasle smotril.
Kake skomine ni imél do teh krasnih sladčkih
grozdov, ko jih je na vsakem tersu obilno viselo!
Ino kako se je občerstvil, ko mu je kupec
dovoljenje najél, da se jih lêhko kolikor se mu
ljubi, najé.

Od ljudi, ko so v vinici— v vinogradu bili,
je izvédel, da se pri njih sok — mèst iz grozdja
s tisom — tiskalom — tlačivnico, kakor v drugih
zemljah ne mèsti — tlači — (preša).

Stanislav. A kakó pak?

Oča. Oni grozdje v veliko drevéno posódo
poméčejo, ino potém sok — mest z bosimi
nogami iztéptávajo — tlačijo ali pak nagi navznak
poléžejo, ino ga z laktmi tlačijo.

Milica. Fuj! Maderskega vina bi ne hotela piti.

Dragotin. A jaz bi ga ne pil, ko bi tude
kor v drugih zemljah udélano bilo.

Prostirad. Zakaj pak ne?

Dragotin. O ti še tule nési bil, ko nam je
otec dopovédoval, kolikor je vino mladim ljudem
kvárno. To bi ti bil imel čuti.

Prostirad. Je li to istina, oče!

Oča. Več da istinita resnica, Prostirad!
ker so ti otroci, kteri često vina, ali drugih
močnih napojev pijó, poredi bolehavi — slabovečni ino
topi — têpasti — trôpiči.

Prostirad. Aj, té pač nigdar več vina piti
okusiti ne hočem.

Oča. Dobro stvoriš, drago déte! — Vernimo
se sopet k Robinsonu.

Ker se je kupec tu nekaki čas pomuditi,
móral, dokler bi se kolikor toliko vetkega —
starega koráblja ne popravil, se je po nekoliko dneh
Robinsonu stesnilo. Nemirna jegova misel je opet
po nečem drugem, hrepénela — hlépenela — želela;
kri loti si je Robinson želél, da bi kolikor naj
bistrèje celi svet, preletéli mogel. Zatem je priplul
portugalski korabelj iz Lisabona, kteri je v
Ameriko, ino naimer v Brasilijo plútiménil.

Ljubor. (Kaže na zemljevid) Sém v toto
krajino, vite, gdér je toliko zlatega péska ino
dragega kaménja.

Oča. Ano tamta!— Robinson se je s
portugalskim korabeljnikom zeznanil ino ker je od
zlatega péska ino dragega kamenja slihal, bi
tedaj naj rajši v Brasilijo bil šel, da bi si tega
polne vreče nabral.

Tehomil. Gotovo ni vedel, da to
portugalskemu kralju sliši ino nigdor zbirati se smé?

Oča. Ino to za tega voljo, ker se iz
mladega ničesa ni učil.—

Ko je tedaj izvédel, da ga portugalski
koràbeljnik zastoj s sobo vzeme, ino da se tu
anglička ladja naj menje štirnajst dni zaderži, se
je kmalu na cesto podati razmislil. Svojemu
dobremu prijatelju, angličkemu kupcu je deržo
povédel, da ga zapusti ino v Brasilijo poíde.
Kupec, kir je bil malo pred tem od njegačul da se
brez védenja ino volje svojih staršev po svéti
kláti, je bil tega rad, da se ga z vratù iznebi,

mu je peneze daroval, ko mu je v Londonu
posódil, ino mu je na cesto še mnoge dobre
nauke dal.

Robinson tedaj na portugalsko ladjo vstopiv,
se je v Brasilijo plavil. Peljali so se nedaleko
otoka Tenerife, na kterem so previsoki,
dotènkega se ožéči verh Piko reče ni smotrili; To
je rés bilo za večera jako glèdanje, ko je
solncezahajalo, ino se je morje s temo pokrivalo.
Konec— ert tega verhù, ko je na celem svéti
najviši, je od solčnih žarkov— trakov — pramenev—
p@bleskov toliko megetal — migljal — se lesketal,
kakor da bi plamenem gorel. Velika množina
letavih rib se je vzdiglo nad vodo, ino kakor
srebro se blišéče, so daleko svetlóbo od sebe davale.

Prostirad. Kaj li so tude letajóče ribe?

Oča. Véš da so, meni se koj zdi, da smo
tude mi tu onda jedno videli.

Stanislav. Aj, rés je v mésti smo jo videli!
Ta pak ni iméla ni perja ino ni kritóti.

Oča. Pak dolge plavóti, ko se ž njimi vmésto
kritóti na vodo vznaša.

Nékoliko dni so se srèčno peljali. Na jédnor
— na jedno krat se je pak med poldnemino
izhodom burljivi véter vzdignol; valove na morji so
se pénili, se kakor véže visoko napihovali ino
so ladjo sem ter ta premetávali. Ta burja je
trajala — terpéla šest dni, nakar so se tako doleče
zašli, da ni neti korábeljnik sam uže vedel, gdè
so. Vemdar so si predse mislili, da od kanárskih
ostrovov daleče ne bodo. Sedmega dne, ko se
je užé denilo, izkriči plavec naglo k velikemu
potešenju — obvaseljenju vseh: zemlja!

Mati. Otroci! večerja na vas uže čáka.

Stanislav. Le miceno — trohico še, dokler
nam otec ne dopové, kam so prišli; ino kako se
jim je onde godilo.

Oča. Vsi so vun posmukali na palubo, vsaki
hoče védeti, k kaki zemlji pristanejo — pririnejo.
Ali kmalu — v tem hipu je vémdar po radosti
bilo, ino od velikega prestrašena néso védeli, kaj
činiti. — Na naglici je naimer ž njimi tako silno
terčilo, da so se vsi prekotnoli.

Dragotin. Aj kaj pak je to bilo?

Oča. Ladja je priplavala na plitvino —
mélčino, ino tako silno, kakor da bi jo z žreblji
pribil, se je v pések zarila, ino v tem hipu je morsko
valovje toliko vode na palubo naslapilo —
nametalo, da so vsi v kamre — ispe obégnoti moráli,
da bi jih ne zatopila.

To je bilo jokanje — ino togovanje! Nekteri so
molili drugi kričali, drugi obupljivo z rokami
tomili, drugi vzpet kakor omráčeni terdi — drevén
stali.

Med poslédnjimi je bil tude Robinson, kir je
bil več mertev, kakor živ — ner živ.

Najednog — nagloma je postal krič, da se
je korábelj raztergnol. Skoz toto strahotno povést
so se opet vsi spametováli, kmalu na palubo
izbežáli, ino odvezavše čoln, v njega poskakali.

Bilo jih je pak toliko, da se je čoln jedva —
komaj za dlan više nad vodo deržal. Breg je bil
še daleče, a burja je bila tako grozna, da so vsi
zanemogóče iméli, k bregu dostignoti — priiti.
Potle pak so si predse, kolikor so le mogli, z vesli
pomágali, ino véter je je srečno k brégu gnal.

V tem so smotrili val, koti garo visoki s
šumom k čolnu se valiti. Vsi so od groze
otérpnoli, ino vesla jim iz rók izpadle. A tu je
nastala strašna doba! Sterméči valove so se
prikotali k čolnu; čoln se je prevérgel, ino — vsi so
se v razstekljenem — serditem morji potopili:

Tu je otec vmolknol, cela družba je od
strahú pobita v globoki tihoti obsedéla; ino nekteri
so od smiljenja vzdihali. V tem je mati z večerjo
prišla, ino je iz boléčega občutka iztergla.

Tretji večer.

Stanislav. Ah mili otče! je li tedaj Robinson
resnično mertev?

Oča. Včera smo ga neháli v nevárnosti
življenja. Poslušajte dalje. Čoln se je prevérgel,
ino Robinson se ze vsemi v morji potopil. —
Ravno oni prodki — nagli — silni valove pak, kteri
so ga zahvatili — prejéli, so ga s sobo pojeli —
vzeli, ino na melčino — plitvino — prôde izvergli.
Tako močno so pak ž njim ob skalo trešili, da
je od bolesti — za bolénja ize smertnega sna —
spanja drugoč prečutnol — se prebudil. Odpèrši
oči, je videl, da je na suhem, ino svoje poslédnje
moči je napél, da bi še se više celó na suho
spravil.

To mu je po sreči šlo; ali pak vso moč
izgubiv, je na zemljo zlezel — klesnol, ino dolgo
časa brez sebe — nezavéden ležal.

Potem drugoč oči odperši, je vstal ino se
na vse strani ogledával. O Bog! kako to gledanje!
Niti korablja niti čolna; tude niti koga iz
tovarišev, s kratkim, ničesa ni bilo videti, krom
razve nekterih odterganih dések, ko je je valovje
na plitvino bilo nagnálo. On sam, on jédini ize
vseh je smerti ušel!!

Od radosti pak groze se tresoč, je padnol
na kolena, po vzdignol k nebesem roke ino na

glas ino z velikim plačem — jokom je hvalil
gospoda nebes ino zemlje, da mu je tako
prečudovitno življenje obvaroval.

Dragotin. Zakaj pak je le Gospod Bog samo
Robinsonu življenje obvaroval ino vse ostale —
druge utopiti se nehal?

Oča. Mòreš le pak, mili Dragotin! vseli
pričine — vzroke spoznáti, zakaj mi starši, kér vas
sérdčno ljubimo, to alj ono za vas činimo.

Dragotin. Ne mórem.

Oča. K prikladu, onda kedar je tako lèpi den
bil ino bi mi radi bili v V... na sprehod šli, kaj sém
tedaj učinil?

Dragotin. Jaz vém, tedaj je moral ubog
Tèhomil doma ostati, ino mi drugi smo mórali
namésti v V... v W.. iti.

Oča. A zakaj nésem Tehomilu nikákor
dovoliti hotel, da bi tude z nami šel?

Tehomil. O jaz še si dobro pomnim —
pametújem se! Tedaj je po mene potem naš Bogumil
prišel, ino me k staršem dovédel — pripeljal, kterih
užé dávno nésem videl.

Oča. A jeli pak iz toga nési imél vekšega
veselja, nego — kakor da bi bil z nami šel.

Tehomil. O vekše, veliko vekše.

Oča. Jaz sem vedel, da Bogumil prüde,
ino zatóre sem ti tude doma ostati ukázal. —
A s kom si se pak ti, mili Dragotinček, v W...
snešel?

Dragotin. Z mojimi predrágimi starši!

Oča. Tude od toga sèm užé védel. Moja
volja vam toisto krat celo ni hotela po godi biti,

zato kér néste vedèli, kako pričino imám Zakaj
pak vam je nèsem povédel?

Dragotin. Da bi nas veselje prestréglo, ko
neprevedoma starše uvidimo.

Oča. Prav imáš. — Kaj si tedaj mislite,
otroci, na ljubi li tude milostni Bog svojih otrók,
vséh ljudi, ravno tako , kakor mi vas ljubimo?

Stanislav. O popravici, ino še veliko bolje!

Oča. Ali užé toga ne véste davno da Bog vse
mnogo, boljše zná, kakor mi ubógi, slabi ljudje,
ko malo gda vémo , kar bi za nas posebno
dobrega bilo?

Dragotin. To vérujem; vsej je Bog vsega
vedóč, ino né vse, kar se godi, toga mi ne
vémo.

Oča. Ker tedaj Bog vse ljudi tako očinski
ljubi ino je pri tem tako móder, da le sám vé,
kar nam je keda k dobremu; ne učini li tude
vsega, kar bi za nas najboljše bilo?

Stanislav. Oj resnično vsegdar.

Oča. Ali nam je mogočno, vseli pridine —
vzrok poznáti, zakaj Bog to ali ono tako ino ne
drugače z nami čini?

Dragotin. Tè bi pač mórali tude vsega vedóči
ino naj više modri biti, kakor on.

Oča. Ali imáš zdaj, Dragotinček ! môt — voljo,
poprédšnje uprašanje ponoviti — povtoriti? —
poopetovati?

Dragotin. Kako uprášanje, otče?

Oča. Zakaj je Bog le samo Robinsonu
življenje obvaroval, ino je ostale v valovji utonoti
pustil?

Dragotin. O nigdar!

Oča. Ino zakaj ne?

Dragotin. Zatole ker spoznávam, da je to
nespametno uprašanje bilo.

Oča. Zakaj pak nespametno?

Dragotin. Zatole, ker Bog naj bolje vé, zakaj
to ali ono čini, ino ker mi tega védeti ne móremo.

Oča. Bog je tedaj res imél, kakor
dobrotljivi otec, modre ino dobre pričine da je dopustil,
da bi vsi zaginoli ino da bi le Robinson živ ostal,
mi pak jegovih modrih namenov vseli preuméti
nikakor ne móremo. Domišljati si vémda
moremo, zakaj Bog tako ino ne ináko gde kaj rédi,
nikoli pak si misliti, da smo ugónoli — ugodli.
Bog je póstavim predvédel, da bi to ljudem, ko
so utonoli več húdilo — kazilo, kakor
pomágalokoristilo, če bi delje živéli; da bi je more biti
velika nújá — sila — nevolja sretla, ali pak da bi
se moreda k zadnjemu v nepravosti — krivice
podáli. Zato je je Bog iz tega sveta vzél, ino
jih neumerjoče duše na mésto, preselil, gder se
jim kam boljše, kakor na zemlji, godí.
Robinsona pak je naj berže živega nehal, da bi ga
nevolje ino stiske popravile. Kajti Bog, kakor
dobrotljivi otec, ljudi ne dajo li se is dobrega
popráviti, tude s trapljenjem — môkami — kaznimi
popravlja. Pomnite — pametujte si to, draga
déčica, ino spomnite se na to, ko bi vas keda kaj
srélo, ino bi vi preuméti — zapopasti ne mogli,
zakaj to dobrotljivi nebeški oča nad vas pošilja.
Le vs@li si pomislite: „Bog bolje vé ino zná,
ker jaz, kar mi je dobrega; zato bom tude, kar
nad mene dopusti, rad térpel, Če pak to za toga
voljo nad mene dopuša, da in še boljši bil, kakor sem

to tude učinim, ino Bog mi gotovo doda, da bi
se mi vseli drugoč dobro godilo!“

Ljubor. Je li Robinson zdaj tude táko mislil?

Oča. Zdaj je mislil, dokler je iz tako velike
nevárnosti izveznol ino se od ljudi zapúšen videl;zdaj
še le je v serdci čutil, kako neprav je bil ravnál;
na kolena je padel ino Boga prosil, da bi mu
grehe odpustil, ino terdno si predsevzél — sklenol,
da se iz celega serdca poboljša, ino nikoli več
ne učini, kar bi védel, da bi neprav bilo.

Tehomil. Kaj pak je zdaj počél?

Oča. Ko mu je veselje prešlo, ktero je imel,
da ga je dobrotljivi Bog zahranil, je svoj sedanji
stan premišljati začél. Ogledoval se je, razve
germóvja ino lésnega — ložkega — divjega — planega
drevja ni pač ničesar videl. Nigder ni nič
smotril, iz česar bi bil sóditi mogel, da tu ljudje
prebivajo.

Groza ga je uže imela , ko si je pomislil,
da imá samoten v túji zemlji živeti! Ali pak,
koko so mu še le od strahote vlasje vstajali,
ko je pomislil: Kaj li? ko bi pak tule
divjazverina ali divji ljudje bili, ino bi si zató zmirom
v nevarnosti biti moral ?

Prostirad. Kaj li so tude divji ljudje, otče?

Dragotin. Veš da so! kaj še od toga nési
slišal? Só — pak odtod proč zlo daleko — tako divji
ljudje, kakor zverina.

Stanislav. Kterí skoro celo nagi hodijo, le
pomisli si Prostiradek!

Ljubor. A nič ne razume , ni kakih domov
staviti, stromov cépiti, ino polja orati ne umé.

Milica. Ino sirovo meso jedó, vite otče.

Dragotin. Vsej rés da, otec nam je od njih
jednokrat pravil. Ino kaj še k tomu rečeš, ti ubogi
ljudje niti ne vedó, gdo je je stvaril, zato,
ko še nigdar néso učitelja iméli, kir bi jim to
bil povédel.

Ljubor. Za tega delo so tude tako ukrotni.
Le pomisli si, nekteri celo človečje meso jedó!

Prostirad. Fuj! to so pač ogadni — gnusni
ljudje!

Oča. Nesrečni ljudje, hočeš reči, da so
tako neúmno, kor goveda, izrasli.

Prostirad. Prüdó tude sem k nam nekteri?

Oča. K nam ne prüdejo. Krajeve, ko se v
njih nekteri taki nesrečniki zderžujo, so odviše
daleče proč od nas. Tude se čislo — število broj —
množtvo njih skoz bolje ino bolje poménjšuje,
zato ko k njim izobraženèjši — omikanejši —
vzdelanejši ljudje prihájajo, kteri se trudijo, da bi je
česa boljšega naučili.

Ljubor. Ali so pak tude ónde, ko je zdaj
Robinson, divji ljudje bili?

Oča. Toga še on ni védel. Pokler pak je
slišal, da so na ostrovih v tej strani zemlje
takošnji ljudje, si je mislil, da so léhkič tude
tuka ino to mu je toliko strahu nagnalo da se je
po vsem životi tresel.

Stanislav. Se mi zdi da! Ne bila bi to pak
tude nikakšnja šala, ako bi toliko divjákov bilo.

Oča. Iz pervega se od strahu ino tésnosti
neti z mésta ni genol, ino naj méniše pogenenje
ga je užásilo — upléšilo. Potem pak ga je tolika
žéja iméla da je bil prisiljen dalje iti ino se po
gdé kakem studenci ali potoku oglednoti. Srečno

je tude nalezel studenec — izvirek, iz česar se je do
volje napil ino pokrepčál. O kaka dobrota je to, če
človek žéjo terpi, ino se lèhko čerstve vodé napije.

Robinson je za to Boga dičil — hvalil, ino
si zaupal, da mu tude jesti podeli. „Tiisti, ko
ptice pod n@bom kèrmi redi,“ si je v duhu mislil,
„tiisti tude mene milostljivo ohrani!“

Glad še ga sicer zdaj zlo ni imèl, ker mu
je od strahu ino tesnóbe vsa hot do jedi minola;
tem vêč pak je hrepenel po počinku, kér je bil
tako močno mèdel, da se jedva na nogah
udéržuti mogel.

Gde li pak je imél prenočeváti, gde li po
nóči svojo stájo iméti? na zemlji ino pod širokim
nebom? Tu bi pak léhko bili prišli divji ljudje
ali ljuta-grozna zverina, ino ga požèrli! Doma,
hramu , hiše ali gdé kake òtline jazvine ni bilo nigder
videti. Dolgo je žalosten stal, ino ni védel, kamo
se dejáti.

Na to mu je na pamet prišlo, da bi stvoril
kakor ptiči, ino se na drévo posádil. Tude hitro
je strom našel, kir je tako tolste — debele véje
imel, da je v njih po godi se déti ino se zadi
podpréti mogel. Brez dolgega razmišljevanja je
na — nj zlézel, ino pobožno Boga pomolil, se
usadil ino kmahu zaspal.

V senjah se, mu je vsé prikázalo, kar
se mo je bilo za dne priključilo. Zdelo se mu je
tude, kakor da bi svoje otóžne starše videl,
kako se zavoljo njega žalijo, vzdihàvajo,
plačejo, z rokami lomijo ino se ne mórejo
upokojiti — umiriti. Merzel pot ga je po cèlem telesi
polil. “ Tu sem, tu sem, preljubeznivi staršije!

na ves glas zakričal, ino ko se je hotel
staršem v naročje vérgnoti — spustiti , je s sobo génol
ino — z drevesa dol spadel.

Milica. Oj ubógi Robinsonek!

Stanislav. Té se pač ubil!

Oča. Ravno k sreči ni sédel zlo, visoko,
no pod njim je bilo toliko trave , da se ni zlo
udáril. Le na strani — v boku je občútil nekaj
bolésti; ker je pak v senjah mnogo vêč terpel,
mu je to le maličko zadélo. Opet je na drevo
splazil ino je na njem sedel do solnčnega izhoda.

Potem še je le premišljevati začél, gdé bi kaj
jesti dobil. Vse, kar mi v Evropi imàmo, mu
je hibelo — ni bilo; kruh, méso, mléko ino ko bi
bil tude imél kaj si kuhati — variti ali peči vséj
ni imel ognja, tèr gladko nikše posóde. Vse
stromovje — drevje, ko ga do sih dob videl, je le
bilo samo divje — lôžke, kteremu kampeše rékajo.

Dragotin. Kako je to drévje?

Oča. Imà listje, pak je bres ovoča — sadja.
Le lés je za šarjenje — krašenje — farbanje dober.
Raste na nekterih mesteh v Ameriki ino odtod
ga kupci obilo v Evropo privažajo. Toti lés
v vodi kuhan, jo temnošarjeno čini ino s to
šararje — farbaje druge šare — farbe zasénjujo. Pak
le drugoč k Robinsonu.

Nevedoč kaj početi, je ze stromù slezel.
Ino kèr užé včera ničesar ni jedel, ga je glad
jel močno tréti. Vse križem je pretékal, pak
vemdar ni nič druga našel, kakor lésne strome ino travo.

Jegova groza je zdaj stopila na najvišejši
stopenj. „Od gladu bom moral konec vzeti!“ je
zavpil ino k nebu gledé plakal. Sila mu je pak

le dodála serdčnosti ino moči ino je tekel po
brégu, če bi morebiti predse gdé kaj za jed nalezel.

Ali vse zastónj, ni našel druga razve
kampéš, indičkih vérb, trave ino peska.
Omèdljen ino skoro napol mèrtev se je z obràzem
k zemlji vérgel, se spustil v glasni jok, ino si
želél, da bi se bil rajši z drugimi vréd utopil,
kakor da mu je zdaj tako rèvno od gladu
poginoti. Užè je pri sebi sklenol, od lakote na
počasno — kesno ino grozno smért čakati. V tem
se je oglednol ino uzérel zagledal morskega sokola,
kako je ribo ulovil ino ž njo v zrak — vzduh leti.
Kmalu se spomenol na besede, ko je je negde bral:

„Bog, kir tude vràne nasičuje,
Si človéka kam prèd zahranjuje.“

A zdaj je sam na sè mèrzèl, da se je tako
malo na božje previdnost zanašal. Brez pomude
se je vzdignol, ino si namènil, da tako daleko
poide, dokler mu moč zadolè — pripusti. Ino rès
je tedaj tude šel skós pri morji, povsode se
ogledavaje, če bi gde kake jedi nalezel.

Tu je najednoč zagledal v pesku lupine —
škèrlupíne od morskih polžev, kterim se ostrice
pravi. Želèčno je bèžal k onemu mèstu, ino
skerbno gledal, só li ktere med njimi polne.
Jegovo iskanje ni bilo zastónj, kajti je resnično
nektere polne našel, nad čemur je kakor si vsaki
lèhko pomisli, neizrečeno veselje imèl.

Dragotin. Kaj li ležé ostrice le tako po zemlji?

Oča. Po pravem ne. So pak le v morji,
gdèr se na skalinje — pečevje na jedna drugo tako
nahitajo , da jih kupec postane. Gder bodi jih
valovje splakne, ino struga jih na breg nanese.

A kedar po pritoku opet odtok nastane,
poostaneje na suhem.

Prostirad. Kaj pak je to odtok ino pritok?

Milica. Kaj li toga nikar ne veš? To je,
kedar vode prebiva — voda raste, ino opet ubiva —
voda pada.

Prostirad. Kake vode?

Milica. Inu mórske!

Hotimir. Poprosi Dragotina, Prostirad, da
ti to razloži; on bo od tega pač naj berže
jasno govoril.

Dragotin. Jaz? — Inu, bom se pokúsil!
Nèsi opàzil, da se včaseh voda iz reke po
zemlji razlije, ino potle drugoč opadne, ino da
se potler onde opet hoditi móre, gdèr je pèrvle
voda stala?

Prostirad. Veš da sem to užè opàzil.

Dragotin. Tedaj, kedar vode toliko nakipi,
da se črez breg izlije, se reka, da je pritok,
ino kedar spet opadne, ino brèg odsèkne — se
osèhne, se rèka, da je odtok.

Oča. Vèrh toga še ti moram povèdeti,
Prostirad, da v velikemu morji vseli za štiri in@
dvajsti úr na to dobo — tako voda dvakrat
naraste-príbí ino dvakrat opadne — ubi. Šest ur — godin
ino nekoliko drobcev naràša, ino drugoč šest
ur ino nekoliko drobcev — minut opàda. Pervo se
imenuje pritok, drugo pak odtok. Razumiš
zdaj to?

Prostirad. Rázumim, ljubi otče! Zakaj pak
morje naraša?

Stanislav. Jaz vèm; to prihaja od mèseca;
mèsec vodo na se vleče, da móra izstopiti.

Ljubor. I od toga smo užè zadostikrat čuli,
nehajte zdaj to, da bo mogel otec dalje praviti.

Tehomil. Drugokrat ti, Prostiradek, od toga
vêč povem. — Tedaj dalje.

Oča. Robinson je imèl veliko radost, da je
nekaj nalezel, s čemer bi svoj pregrozni glad
ukojil. S totimi ostricami pak se vèmdar docela
ni nasititi mogel, bil je pak silno hvalèžen, da
je le nèkaj jesti imèl.

Zdaj ga je močno staralo, gdè bode za
prihodno stanovàl da bi pred zverino ino divjimi
ljudmi varen — okovarjen bil. Pervo prenočiliše je
imèl tako nepovóljno, da se je malo ne zgrozil,
ko je pomislil, če bi vse noči tako prébivati imel.

Stanislav. O jaz vèm, kar bi bil učinil!

Oča. A kaj, povej nam pak predse.

Stanislav. Bil bi si bil postavil hišo z
debelimi zidi, ino z debelimi, železnimi dvermi. Pak
bi si bil okoli prikop udèlal, črež — enj
vzdigatji most, ino toti totega bi bil vsaki večer
odvzdignol. Te bi jaz bil videl, kaj bi mi bili mogli
divji ljudje udèlati, kedar bi spal.

Oča Prav imaš! Le žal je, da nesi tamde
bil, bi pač lehko ubogemu Robinsonu svetoval! —
Pak povej mi, Stanislav , je li pak si keda
spazil, kako tesarje ino zidarje hram staviti počinajo?

Stanislav. I veste da sem spazil, ne jednor.
Zidar pripravi apno ino je s peskom premeša.
Pak klade — dèva kamen na kamen, ino posredi
z apnom maže da bi se terdno deržali. Potem
prüdo tesàrje otesavajo bervna trame, ino je tako
pripravijo, da bi popolno na sebi ležali. Pak je
potegnejo na zid, ino jeden z drugim zbijo. Po-

tem narežejo iz desek — blànj late, je na krokve —
stropila — škarje — lemeze pribijo, ino na nje opeke —
črepe, ali pak kalanice — skodlje kladó. A potem —

Oča. Vidim, da si si dobro v pamet vzel,
kaj vse dèlajo, kedar hišo staviti hočejo. Zidar
pak potrebúje apna, žlice, kladiva ino kamenja,
ktero se pred lamati mora; ino tesàr móra imèti
sekiro, pilo, sveder — nebózec, žreblje, kline
ino ôgelnico — oglomer. Odkod pak bi si bil vse
to vzèl, ko bi na Robinsonem mèsti bil?

Stanislav. To pač res da ne vem!

Oča. Vidiš! to tude Robinson ni vedel, ino
zato je moral hoti — želji, da bi si hišo po redu
postavil, slovo dati. Izvuna rok ni imel nikakega
orodja, ino samo z golimi rokami se take hiše,
kor je mi imamo , ne dajo staviti.

Tehomil. Pak vsej si je bar vèja z drevja
nalàmati mogel ino si iž njih šater — lopo napraviti.

Oča. A kaj li bi ga bila takova lopa iz
protja — hoste pred gadi — modrosi — kačami, volki,
risi, tigri, levi ino drugo divjo zverino branila —
varovala?

Dragotin. Ubógi Robinson! kako bo še se
ti le godilo?

Tehomil. Kaj li ni umèl — znàl streljati?

Oča. Je, je umel, ko bi le bil pùško ino
prahu imel.

Ni pak siromaček, kakor sem užè povèdel,
razve rok čisto ničesar imèl.

Ko si je toliko revšino predstavljal — ga je
sopet velika ôzkost — tesnoba — strahota prevzèla.
„Kaj mi pomaga“ si je mislil; „da me dnes ni

glad pokončal, ko me lehko toto noč ljuta — divja
zver razterga?“

Ino zdaj mu tude ni bilo inàče, kakor da
bi uže serdit tiger pred njim stal, gobec
raztegnol, ino z velikimi ostrimi zobmi na — nj regnol.
Mislil si jo, da ga uže za gertanec popoda, ino
je zavpil: O moji ubogi starši!“— ino brez obranbe
se je prevèrgel — poderel.

Ko je užè predse časa ležal ino se z
ôzkostjo boril — bojeval, se je na pèsmo spomnel,
ko je je jegova mati, kedarkol jo je gdè kaka
žalost imèla, spèvala. Začina se le tako:

„Gdor le terdno se zanàša,
Da Bog lèhko pomagà;
Temu tude Bog prenaša,
Kedar reva ga imà:
Gdor se na — njega spolegà (naslanja),
Tej si k blagu pomagà.“

To je jegovo serdce vzpet pokrepilo. Neko —
likokrat si je toto pèsem vroče natihem prerèkaval,
potle pak jo je počel tude na glas prepèvati.
Potem je vstal ino je šel gde kake, jazvine — otline,
pečere iskat, v kteri, bi varno ino brez strahu
stanovati mogel. Gde je popràvem — ali na suhi
zemlji gdè v Ameriki, alipak le na kterem ostrovi,
še dozdaj ni vedel. V dalji — dalečini pak je videl
vèrh — goro ino onamo — ta je tude zamèril kroke.
Po poti je k svoji veliki žalosti pozoroval —
videl — pazil, da v toti celi krajini nič druga ne
rase, kakor lèsno drèvje ino trava. Kako je
bèržčas siromaku pri tem ozku — tèžko bilo, si
lèhko vsaki pomisli.

Trudovito je na vèrh, kteri je predse visok bil,
došel, ino je lehko veliko mil daleko okoli gledal, pak
groza ga je obšla, ko je videl, da je zarès na ostrovi,
ino da nigder, kamor je le z očesem dostiči —
dogledati mogel razve nekoliko ostrovkih, kteriso se
nekoliko mil dèlje iz morja izpinali, nikake druge zemlje ni.

„O jaz ubogi, preubogi človek!“ je izkričal
ino poln ozkosti spete roke k nebu
povzdignol. „Tè je le prav rès, da sem ode vseh ljudi
odločen, ode vseh zapušen, in da nike — nijedne
nadèje — upanja ne imàm, da bi keda iz tote
strahovite pušave osvobojen bil? O moji ubogi
žalostni starši? Vas tedaj uže nigdar vêč ne
vidim! vas nigdar ne bom mogel za odpušenje
prositi, nikoli vèč prijaznega glasa prijatelja ali
kakega drugega človeka čúti! — Pak jaz sèm si
to zaslužil, Bog! ti si pravičen! na tebe toga
ne smem izvračati — tišati, to je moja vina —
krivica, jaz sem to sam tako hotel.“

Kakor brez zavèdenja — smisla ino kakor v
senjah je na miru obstal, ino neodvèrnene na
zemljo poglede upiral. „Od Boga ino od ljudi
zapušen!“ to je bilo vse, kar je misliti mogel.
K sreči mu pak je drugoč jedna vèrsta one lepe
pèsme na pamet prišla.

„V revšini ne imaj zdanja, (zdènja — misli)
Da s' od Boga zaveržen,
No da se le k tomu sklanja (je dober)
Gdor je v srečo pogrožen;
Mnogo često zmeni čas,
Stiši joku tôžni glas.“

Z gorečnostjo je padnol na kolena, Boga
vzival — klical na pomoč, je obljubil vso poter-

pežljivo ino pokorno prenašati ino je prosil, da
bi mu moči ino stanovitnosti k temu milostljivo
podéliti ráčil.

Milica. To je pač bilo odviše dobra, da
je Robinson tako lépe pèsmice znál, ktere so ga
v nesréči téšile — krepčale.

Oča. Véš da je to jako dobro bilo! Ino kaj
bi si bil tude še začel, ko bi ne vedel, da je
Bog vsega mogóčen, povsode navzočen, naj
dobrotjivejši otec vseh ljudi ? Od ozkosti ino
strahote bi bil obupljivo preminoti moral, ako bi: ga
tega starši ne bili naučili. Tota misel na
nebeškega oče ga je pak vsegdar potolila — potéšila —
utolažila, vseli mu pokrepčice dodála, kedar koli
je beda — reva na — nj močno ulegala — ga stiskala,
ino ga zagubiti hotela.

Milica. Bóš me tude od Boga še vêč učil,
kakor si druge učil?

Oča. Z radostjo mila Milička! čem
razumnéjša boš prihajala, tem vêč bom ti od našega
dobrotljivega Boga povédal. Vsej véš da od
ničesar tako rad ne romonim-govorim, ker od njega,
kir je tako dobrotljiv, tako mogočen ino ljubezniv.

Milica. Meni tude nič ni milejšega, kakor
če se z nami od Gospoda Boga razgovarjaš. Na
to se uže zlo veseljim.

Oča Ino imaš tude pričino, draga Miličica!
Kajti če se Boga kakor se spodobi, znati — spoznati
naučiš, stem véč si boš prizadevala, da bi vsa:
vérla bila ino potem boš tude vekše veselje
iméla, kakor zdaj.

Robinson se je tedaj opet pokrepčan čutil,
ino je opet pokrepčan čutil, ino je opet sem

ino tam po vérhu lezel. Pak dolgo je zastonj
si mestečka iskal, gder bi varno prebivati mogel.
K koncu je prišel k čelcu — holmcu — kolku, kteri
je s pred nje strani koti zid raven — sterm bil.
Ko je toto stran skerbnejše pregledal, je nalezel
duto — ótlo skalo — pečino v ktero je vhod pač
ozek ino tésen bil. Ko bi bil imel dleto, kladivo —
kij ali podobno oródje, bi si tam za se pogodni
prebitek léhko bi napravil; tako pak ni imél
ničesar, ino je moral samo premišljati, kako bi
to predse nekakor izpeljal.

Ko se je uže prav dolgo napremišljal, mu
je v glavo prišlo: „Toto drevesje se mi zdi biti
kakor pri nas vèrbe , ktere se lehko presaditi
dajo. Izgrebem jih do dobrega mnogo, ino jih tu pred
toto diro — luknjo v skali prav gosto nasadim, da
bi kor zid bile. Kedar zrastejo, bom mogel tu
tako varno spati, kakor bi v kakem domu bil,
kajti zádi je pečina kakor zid, ino prèdi me bo
okoli gosto nasájeno stromovje pred zverjo
hranilo.“

Pač močno se je obveselil, da mu je kaj
takovega na pamet prišlo, ino kmalu si je to
izkonjati prizadel.

Jegova radost pak še je bila grozno veča
ko je uzerel — videl, da nedaleko odtod čist
studenec izvira. Pač tekel je k njemu, da bi se
pervle čerstve vodè napil, ino se pokrepil, kajti
ga je, ker je v veliki vročini — sparici tekel,
velika žeja imela.

Stanislav. Kaj li je bila na tem ostrovi
tolika vročina?

Oča. To si pač lèhko domisliš! Le sem
poglej (kaže na zemljevidu) tu le ležè kanarski
ostrovi, ko je na jednem iz njih zdaj Robinson
bil. Tu vidiš, da so ostrovi nedaleko ravnika
(æquator), gdér včasu ljudem solnce ravno nad
glavami stoji. Tu véš da móra uže velika
sparica biti.

Izgrebel si je tedaj tradovitno z rokama
nekoliko teh drevesc, ino je je odnesel na ono
mesto, ko je tam hotel prebivanje imeti. Tuka je
vspet jame za nje kopati móral, ino ker mu je
to jako kèsno — počasu šlo, se je užé k večeru
nagnolo, préd ko jih je pet ali šest zasadil. Od
gladu primóran je opet šèl na breg ostric iskat.
Pak k nesréči je bil zdaj ravno pritok; ino ker na ti
način ni nič našel, je moral lačen spat iti: Ali
kam? — drugoč na strom; kajti si je uménil —
sklenol, dotlé na stromi prenočevati, dokler si
varnega prebitka ne naprávi.

Da bi se mu pak kakor pretečeno noč ne
namérilo, se je k véji črez pérse z robcem
terdno privezal, ino se stvarniku v ohranbo izročiv,
je pokojno zaspál.

Dragotin. To si je modro narédil.

Oča. Sila — núja nas mnogih reči nauči,
kterih bi drugače nigdar ne védeli. Zato je tude
dobrotljivi Bog zemljo ino nas tako narédil, da
bi česar bodi potrebovali, česar drugače kakor s
premišljanjem ino izmišljanjem dobiti ne moremo.
Pri takih potrebah tedaj razuma dobivamo. Kajti,
ako bi nam, kakor pravimo, pečeni kopúni v usta
létali; ako bi nam hiše, domi, lože — ležiše,
oblačilo — odev, hrana — kèrma ino napój ino vse

drago, česar k hranjenju ino k povoljnosti življenja
potrebujemo, od samo sebe ino užè gotovo —
pripravljeno ize zemlje rastlo, bi zaisto nič ne
delali, kor jéli, pili ino spali, ino bi dár do smèrti
ostáli tako glupi — kakor neumna živina.

Tehomil. To je tedaj dobrotljivi Bog res prav
dobro učinil, da vse tako ize zemlje rasti ne
dava, kor tega potrebujemo.

Oča. Takó, kor je vse drugo na svéti
močno dobro ino modro naredil! — Le poglejte
ondi krasno večernico (zvézdo), kako
preljubeznivičko na nas svéti! Tudé tó je nebeški Bog
stvaril, kteremu še tude zahvaliti imàmo, da smo
toti dèn opet zdravi prebili. — Pojte, otroci,
podajmo se tá v lopo — besédko — (uto.)

Šterti večer.

Oča. Nóte, otroci! gdé pak smo včera
Robinsona nehali?

Dragotin. Vzlezel je opet na strom! da bi na
njem prenočeval, ino —

Oča. Dobro, dobro, uže vem! Totokrat se
mu je to bolje ugodilo; ni spadnol, ino jo
pokojno spal do rana.

Ko se je razdenilo, je bežal najpervo na
brég, ostric iskat, ino posle drugoč k svojemu
délu. Tokrat je pak šel po drugem poti, ino k
nemalemu potešenju — razveseljenju je nalezel strom,
ko je na njem veliko ovoče — sadje viselo. Ni
vedel sicer, kako da je, vémdar si je pak mislil,
da se predse jesti dá, ino zato si ga je tude
nekaj utèrgal. Bil je to podolgovati, skoro trigrani —
triegeljni orèh, kakor otročja glava velik.
Zvèrhnja lupina — glinjavica, ko jo je z ostrim
kamenem jako težko razrazil, je bila žilovata ino
kakor ize zlépljenih — sklejenih konopelj.
Druga lušina pak je bila tako tèrda, kor želvova
lupina, ino Robinson se je kmahu prerazumel, da
se je lèhko na mésto bljuda — mize — sklede
služi. Jedro je bilo zlo sočnato ino je kakor
léšniki dišalo, le samo mènje oleja je v sebi imelo.
Na sredi je bilo duto, ino tu je Robinson našel sok
dobrodišéč, sladek, kir je močno občerstoval.

Toti sok se da skoze tri dirke — luknjice, ko
so v vsaki lupini, izcediti, tako da ni trébe,
znoternje tèrde lušine razkalati; ino je to pač
dobro tako naréjeno, kajti, ako bi téh le direk ne
bilo, ino bi se terda lušina razklati mórala, bi se
tako toti toliko dobri ino toliko zdravi sok
izvékšega pošterkal — raztrosil.

To je bila sladčica za od gladu zmorjenega
Robinsona! Z jednim oreham pak še si
prazdnega želodca ni upokojil ino si je zato utergal
drugi, tretji, ino je vse želečno snédel. Od radosti
so ga solze polile, ktere je Bogu za to dobroto
hvaležen daroval.

Toto drevo je bilo zlo visoko, pak ni imelo,
kakor palme nikakih véj, ampak le verholec —
veršič iz listja, ktero je podolgovato ino
mečekom podobno.

Stanislav. Kako pak je le gde to drevo,
takega tu ni.

Oča. Kokus, kteri izvlasti v izhodni
Indiji (kaže na zemljevidu,) ino zde na ostrovih
velikega, južnega — poldenjega morja, ino sploh
v gorkem podnebji mnogo raste.

Dragotin. Bi pač rad jednokrat kokusov oreh
videl.

Oča. Rad? te pak počaj, nekaj ti pokažem,
kar mu je sila podobno.

(K sreči je oča tega dne od prijatelja
kokusov oréh tako obderžal. Šel je tedaj po — nj.
Ko se je z velikim oréhom v roki vračal, so mu
vsi proti tekli, ino ne malo se čudé so dvojili —
pohibovali, imajo li vlastnim očém verjeti, ali ne.)

Oča. Kaj mislite, kaj je to?

Dragotin. Ah! to ti je naj berže kokusov
oréh?

Oča. Prav imaš, ino ravno ti kir v Indiji rase.

Vsi. O! O!

Tehomil. I kakó pak ste, otče, k njemu
prišel — šli?

Oča. Da še sam v Indiji nésem bil, ino da
kokusovih oréhov pri nas na prodaj ni, veste vsi.
Poslal mi ji je moj dobri prijatelj gospod Morina,
kteri je, kakor sem vam negda povedal, uže
nekoliko let na korablji glavar, nadkorabeljnik —
(kapitán.)

Tehomil. O to je pridni gospod, ker nam je
takovo radost naprávil, jaz bi ga —

Oča. Počajte, izkusimo, da li se ta
škorlupina razlupati.

(Oča se je dosti narezal, pred ko je
zverhnjo tolsto žilovato lupino razrezal, ino oreh izeti
mogel. Potem je z nožekom prevertal jedno iz
treh direk, ko so skoz znotrenjo terdo lušino ino
le skoz orehovo mezgro zarasle, ino zdaj je po
dirki čaško sokú nateklo. Ti sok pak ni bil ravno
toliko sladek — lagoden, kolikor se od njega po
navádi právi; naj berže zato, ker je oreh užé
prevêč star, ali pak, ker je pred ko je celo
dozrel, utergan bil. Potem je otec oreh s pilko
razrezal, ino je prišel do belega na sredi dutega
jedra, ktero je vsem bolje, kakor najslajši lešnik,
dišalo.

Ljubor. Jojmene! Robinson je pač imél dela,
préd ko je to terdo škorlupino razlušil!

Oča. To zdaj stem bolje lèhko presódite,
ker ste videli, koliko smo se mi stem utrudili,

ako ravno smo si pri tem z ostrim nožem ino
pilico pomagali, čega Robinson ni imél. Pak ni
reči tako têžke, ktere bi gladen človek ne
premogel, če si upa, da se nasiti.

Da si je ravno s totimi orehi nekoliko glad
odegnal, še je vemdar na breg tekel, da bi
pogledal, če je tam dnes kaj ostric. Nalezel je zde
sicer nektere, pak ne toliko, da bi se jih bil do
sitega na jesti mogel. Imel je tedaj Boga zakaj
zahvaliti, da mu je dnes druge jedi milostljivo
podelil; kar je tudi ze serdčno gorečnostjo stvoril.

Te ostrice s sobo za obed vzem — vzemši
se je vesel k včerašnjemu delu vernol.

Na bregu je tude veliko lupino našel;
ktera mu je na mesti lopate služila, ino tako je zdaj
tude lèže delati mogel. Berzo potem je tude
raslino tako vlaknovito nalezel, kakor pri nas lèn
ali konoplje. Inda bi se na to niti oglednol ne
bil, zdaj pak mu to ni bodi kaj bilo; zdaj je vse
iskal — iskušal, ino vse premišljal, če bi mu
moreda k čemu ne služilo.

Domišljevaje se, da se tota raslina, kor len
ali konoplje pripraviti da, je je mnogo natergal,
jo v otepine — snopiče zvèzal ino v vodo
vložil. Ko je po nekih dneh spazil, da je zverhnja
tolsta škorja omokla, je otepine opet izpotegnol,
ino je na solnce razesterel — razgernol. Kakor
hitro so, kor prav, usehle bile, je ročno
izkušati jel, če bi se kakor len z debelim batom treti
mogle; ino glej! ugodilo se mu je to!

Iz vlakna — ličja, ko je je iz toga dostál,
je hitro vervi — prevesla — konopce — ožince
plesti začel. Vsej veste pak, da neso bili tako

močni, kakor je pri nas ožar dela, zato, ker
kolese ino pomočnika ni imel, predse pak dosti
močni, da je ž njimi to lupino k protu terdno
privezati mogel, ino si je tako nastroj — orodje
izgotovil, kir je bil lopati zlo podoben.

Potem se je skerbno dela prejel, sadil
strome poleg jedendrugega, dokler si na to čin
svojega prihodnega stanovališa predi ni ogradil.
Videč pak, da bi ga samo jedna red — versta
drevesc še zadosti ne varovala, se je opet sajenja
lotil, ino še drugo versto okoli perve nasadil, ino
potle obé versti s zelenimi panogami — granami
— vejami prepletel. Potle še si je domislil, da
bi med nje dernu — celine ino persti nametal,
kar je tude predse učinil. Na tako dobo — čin
je imel tako močno steno, da bi jo gdo têžko
brez velike moči bil prederel.

Vsaki večer ino vsaki jutro je sadeže z
vodo iz hladenca — studenca — vrelca zalival, pri
čemur so go kokusove lušine namesto posóde
legotile. Berzo je tude k nemalemu veselju spazel,
da se drevesca razvijajo ino zelenijo, da ja jé
lepó bilo gledati.

Ko je bil z ogrado gotov, je jél močne
vervi plesti, ko si je iž njih potém, kakor je le koli
mogel, vervéno lezvico udelal.

Tehomil. K čemu pak?

Oča. Ravno zdaj čuješ. — Ni hotel celó
nikakega vhodú v svoje prebivališe ponehati,
temoč še tude ostalo poslednjo verzel zasaditi.

Stanislav. Kako pak bi bil vhájati ino
izhajati mogel?

Oča. Zato si je lezvico — gred iz vervi
naredil. Skala nad njegovim prebivališem je kakor
dom na dva pêtra — postropja — nahišja — poda
visoka bila. Gore je stal strom, na njem je
privezal toto lezvico, ino jo je dol k sebi spustil.
Nine — zdaj je vardeval, je li bi po njej izlezti
mogel, ino res je to šlo, kor si je bil prijal —
želel. Ko je to napravil, je pričel premišljavati,
kako bi si le svoj prebitek povekšal. Da toga z
golima rokama ne napravi, to je vedel. Móral se
je tedaj po nečem oglednoti, kar bi mu pri tem
na pomoč biti moglo.

S tem umislom je tedaj šel na mesto, gder
je bil popred zarad — veliko zelenih ino velma —
zlo terdih kamenov ležati videl. Med njimi
zvesto gledaje, je jeden našel, nad kterim mu je
serdce od veselja zaplesalo.

Toti kamen je bil naimer skoro koti sekira,
na jednem konci oster, ino na drugem je imel
diro— luknjo, da se je na toporiše nasaditi
mogel. Robinson je hitro videl, da je iž njega
lehko dobra sekira, če le diro v njem bolje izdela,
kar je tude resnično po dolgem prizadevanji si
z drugim kamenem napravil. V zvekšano diro je
vsterčil — zabil debili prot vmesto toporiša, ino
ji je tako terdno z vervjo privezal, kakor bi ji
z žrebljiči zatolkel.

Kmalu je šel izkušat, utne li — useče li
kako drevesce ino nedopovedano veselje je nad
tem imel, ker se mu je ugodilo. Ko bi mu zato
sekiro gdo tisoč tolarjev ponújal, ne bil bi je dal,
kajti je videl, da mu je velma mnogo — zlo k
koristi.

Dalje med kameni iskaje je nalezel še dva
ko sta se mu tude jako koristna zdéla. Jeden je
bil skoro koti kij, kakor je kamenarje ino
mizarjo imajo, drugi pak koti kratka, debela
zagozda, ino spoder ertast — končit — špičast, koti
klin. Oba tota je s sobo vzel, ino z veseljem
domu béžal, da bi se urno k delu spravil. Délo mu
je jako od rok šlo! Ertasti kamen je zasadil v
skalo, tolkel na — nj s kijem, ino tako je kos za
kosom oddiral! dokler si ni jazvine — otline
zadosti razširil. V nekoliko dneh jo je tako
prestrano udelal, da je tam po móti— po volji
prebivati ino spati mogel.

Užé pervle si je do dobrega trave natergal,
ino jo na solnce raztresel, da bi iž nje séno
udélal. Ta jo bila zdaj zadosti suha, ino zato jo
je v jazvino nanosil, ino si je iž nje pogodno
ložce napravil.

Ino je drugoč kakor človek leže spal,
dokler je popred grobo noči kakor ptice na drevesi
sedeti móral. O kako si je počinol — pogovil, ko
je trudne ude na mehkem sénu raztegnoti mogel.
Vroče je Bogu zahvalil, ino si pomislil; „O ko
bi moji zemljáki v Evropi vedeli, kako je to, če
človek vêč noči v strahu presedeti móra!
resnično bi se za srečne deržali, da se vsakega
večera lehko na mehko, varno ležiše položijo, ino
nigdar bi dobrotljivega nebeškiga otčeta za tako
veliko dobroto zahvaliti ne zamudili.

Drugi den je bila nedelja. Robinson si je od
déla počival, ino sam sebe premišljeval. Dolgo je
na kolenih prebil, uplakane oči k nebu
povzdignene imaje, ino je kolikor je le naj bolje goreče

mogel, Boga vzival, da bi mu grehe odpustil, ino
jegove starše blagoslovil ino je utolil. Po tem je
Boga zahvalil, za tako čudežno pomoč, komu jo je
v takši sili udeliti račil, ino je obljubil, da bô se
vsaki den boljšal ino da ne bo opustil, mu ve
vsem sinovski poslušen ino pokoren biti.

Milica. Po takem je Robinson veliko boljši,
kakor je iz perva bil.

Oča. To je pač ljubeznivemu Bogu dobro
znano bilo, da se poboljša, ako se mu hudo
godi; ino zato je tude na — nj toto nevoljo ino tote
môke dopustil! Tako z nami dobrotljivi nebeški
oča vsegdar obrača. Ne ize serdu, ampak iz
ljubezni na nas včasih kaj hudega dopusti, pokler
ve, da bi se inače ne popravili.

Da bi pak Robinson ne pozabil, kako
dnevi za jeden drugim nasledújo, ino kedaj nedelje
pripadajo, si je gledal časoslov — meseceslov —
časopis — kalendar — pratiko napraviti.

Dragotin. Časoslov?

Oča. Tako dokonjanega ino na papiru
natisnenega veš da ne, kakor pri nas v Europi;
temoč takóv, da bi le dni po njem počitati — čtéti
mogel.

Dragotin. A kako pak je to tedaj naredil?

Oča. Dokler tedaj niti papira, niti česar
druga imel ni, s čemer bi pisal, si je četiri poleg
jedno druga stoječe drevesa z gladko škorjo
iziskal. Na največem iž njih je vsakega večera z
ostrim kamenem čarko — čèrto udélal, ktera je
vseli minoli den znamenála. Kakor hitro je sedem
čark bilo, je tejden minol; ino potem je naredil
na drugem drevesi čerto, ktera je tejden pomenola.

Ko je na tem drugem stromu četiri, alipak
kakor je mesec nanesel, pet čert napravil, je
čarko na tretjem stromi poznamenal, da je uže celi
mesec pretekel. Ino kedar je takošnjih čarek na
tretjem drevesi dvanajst bilo, je zaznamenil na
štertem drevesi, da je celo leto prešlo.

Ljubor. Vsej pak meseci neso vsi jednako
dolgi; neki ima trideset, drugi jeden ino trideset
dni; kako je tedaj vedel, koliko dni kteri mesec
ima?

Oča. To si je imél na pèrstih izpočitati —
izračuniti.

Dragotin. Na pèrstih?

Oča. Ana; ino če imate môt, vas toga tude
naučim.

Vsi. O naučite nas tega, ljubi otče!

Oča. Imejte tedaj pazko — dajte pozor! —
Tako je le zaperel — stisnol lévo roko; potem
se je s pèrstom druge roke dotèknol najpred
členka — sklepú — gungelja, potem pak jamice
poleg njega, ino pri tem je imenoval mesece,
kakor za jeden drugim ido. Vsaki mesec, kir na
členek prüde, ima jeden ino trideset dni,
drugi pak, kteri v jamico prüde, počitajo — brojijo
samo trideset dni, razve meseca svečna —
unora— veljače, kteri ima le osem ino dvadeset ino
vsako šterto leto devet ino dvajsti dni. Začel je
tedaj s členkom pri pèrstu poleg palca, ino ko
se ga je doteknol, je imenoval pervi mesec v leti
naimer prosenec — séčen. Toli ima tedaj
— koliko dni?

Dragotin. Jeden ino trideset.

Oča. Zdaj bom tedaj dalje na ti način
mesece na perstih brojil — odpočitaval, ino ti
Dragotin! vselešnji počet — čislo dni poveš. Pri
prosenci sém ukazal na členek, zdaj se dotèknem
jamice ino poimenujem drugi mesec, naimer
svečen — Dragotin?

Dragotin. Imel bi pač trideset dni imeti,
ker se s pèrstom jamice dotikate, ima pak le osem
ino dvajsti, včasu devet ino dvajsti dni.

Oča. Sušeč — brezen — ožujek?

Dragotin. 31.

Oča. Mali traven — doben?

Dragotin. 30.

Oča. Veliki traven — sviben — majnik—
cveten?

Dragotin. 31.

Oča. Rožni cvet — lipen?

Dragotin. 30.

Oča. Mali serpan?

Dragotin. 31.

Oča. Zdaj se drugoč na členek pri pèrstu
poleg palca prüde, kor popred, ko sem prosenec
imenoval. Veliki serpen — kolovoz tedaj?

Dragotin. 31.

Oča. Kimovec — rujen?

Dragotin. 30.

Oča. Kozopersk?

Dragotin. 31.

Oča. Listopad — gnilolist — studen?

Dragotin. 30.

Oča. Gruden — leden?

Dragotin. 31.

Oča. Ljubor! zvesto si v časoslavnik —
kolendro kukal, jeli smo broj dnev prav
zadévali — povèdali?

Ljubor. Prav, na vlas se je vse zravnavalo.

Oča. Kaj takega se ima pametovati, ker
časoslovnika nikar zmirom pri roki ne imamo, ino
kolikokrat nam je sila tréba vedeti, koliko dni
toti ali oni mesec imá?

Dragotin. Oj toga jaz užé do smerti
nepozabim.

Ljubor. Jaz tudi ne; to sèm si dobro v misel vzel.

Oča. Robinson tedaj je na skerbi imel, da
bi ne pozábil, gda da je kteri čas, ino da bi
vselej védel, gda nedelja prüde, da bi jo kakor
kerstjan svetiti — posvéčevati mogel, zatem je
pak použil veči del kokusovih orehov s toga
stromú, ko ji je najpervle nalezel, ino morje je
tako malo ostric izvergovalo — izmetavalo, da
se samo ž njimi ni mogel živiti. Drugoč ga
je tedaj starati jelo, kako bo se vprihodno živil.

Bojè se zverine ino divjih ljudi še se do sè
dobé daleko od svojega prebitka ni podál. Zdaj
ga pak je sila primorala, da si je zupal, se dalje
po otoku po gde kaki hrani oglednoti. Umenil si
je tedaj — si odločil, da se drugi den v imeni
božjem na pot poda. Da bi se pak pred žigavo
solnčno gorčico — vročino nekoličko uhranil je
celi večer na to obernol, da bi si gde kakov
solnčnik ali senčilo — streho naredil.

Tehomil. Gde pak je vzel platno — pèrt
ino terstje?

Oča. Ni ti imel ni platna pak ni terstik, ni
noža niti škarj, ni igle neti niti, ino vemdar —
kaj si mislite, kako si je ti solnčnik naredil?

Tehomil. To pri moji veri ne vem.

Oča. Iz verbovega šibja si je malo streško
upletel, ino na sredo hlod vteknol, ko ji je s
konopcem terdno privezol, potle je širokih lepenev
— listov nabral ino je s erti na streho pripel.

Dragotin. S erti? i kako pak je berž čas
k tem prišel?

Oča. Gudajte — uganjajti — gonetajte.

Milica. Oj jaz uže vem! nalezel je je v
smetih ali pak v razkolih med deskami; jaz tàm
tude kedar bodi nekteri najdem.

Dragotin. Ti si tomu dàla! ti umiš dobro
gadati. Kako pak bi se onde èrtove naiti mogli,
gder jih nigdar ni izgubil? gde pak so bile smeti
ino dèske v diri pri Robinsoni?

Oča. Gdo tedaj ugodne — ugóne? — Kaj
pak bi si vi počeli, ko bi nekaj priterdniti imeli;
pak bi ne imeli nikakih èrtov?

Dragotin. Jaz bi vzel térne s šipka.

Stanislav. Ino jaz s serstek — ostróg —
ternolic.

Oča. To je uže bèrže mogoče! — Moram
pak vam reči, da Robinson tam nič ni takega
imel, ker ondi neti šipki, neti sersike ne rastó.

Dragotin. Kaj je tedaj na to obernol?

Oča. Ribje kosti. Morje je na brég poginene
ribe izmetavalo ino ko so zgnile, ali so je
dirave ptice ožérle, so po njih kosti ostale.
Robinson si je iž njih naj močnejših ino naj
končitéjših izbral, ino je je namésto glavičastih igel
imél

S temi si je napravil tako terdno stréško,
da solnce črež njo ni prenikati — predirati moglo.

Kedar koli se mu je takovo délo ugodilo, se je
vseli veliko razradovál, ino potem sam sebi rékal:
Kako veliki lenuh sem le jas od mladih nog bil,
da sem se naj več časa prepotepal! O ko bi zdaj
v Evropi bil, ino toliko krasnih nastrojev imel,
kakoršnjih je tam tako lehko iméti; kaj vsega bi
jaz ž njimi, ne oprávil?! O kolika bi to moja
radost bila, ko bi si sam, česar potrebujem,
napraviti mogel!“ Ker še se ni k večeru nagibalo,
si je izmislel, če bi si tudi torbice — tobolca
napraviti ne mogel, v kterim bi kaj jedila s sobo
jemati, ino bi si ga, ko bi ga gde tude nalezel,
domu nositi mogel? Premišljal je kratčki čas ino
tudi to si je domislil, kakor bi to naredil.

Imel vam je predse za logo-zasobo
napravljenih, prevezov — vervi; ino pred se si je vzel,
iž njih mréžo — sét uplesti, ino iž nje si kakor
lovečki tobolec — torbo udélati. Ino to je počel
tako le: k dvema stromoma, ko sta nekaj črez
laket narázno odjeden druga stala, je navezal
prevézkov pod jedendrugim. kolikor je naj gostéje
mogel. To je imelo biti, kar tkalci osnovo
imenujo. Posle je odzgor dol drugoč prevézke poleg
jedendruga kolikor naj gosteje navezal, ino s
vsakim totim dol viséčim prevézkom okoli vsakega
popréčnega ôzel napravil, ravne tako, kakor
kedar se sét déla. Dol viséči prevezki so bili
tedaj ôtek. Ino tako si je bérzo mrežo napravil
ktera je gosti ribički seti podobna bila. Potle je
konce na jedni strani od stromu odvezal, je dole
zvezal pak gore je je odpèrte nehal. Tako si je
naredil lovečki tobolec, na gornjima koncema je

močen prevezek k njemu privezal, tako da si ji
je po môti na vrat — kerk povésiti mogel.

Od samega veselja, da mu je to tako po
sreči šlo, celo noč skoro spati ni mogel.

Stanislav. O jaz bi si taki tobolec tudi rad
napravil.

Tehomil. Jaz tudi, ko bi le prevezkov imél.

Mati. Ako bi nad svojim délom takovo
vesolje, kokor Robinson, iméti hoteli, morali bi si
tude pervle prevezkov napraviti, ino tude sami
najpréd lén ali konoplje pripraviti. Pak le poite
jaz vam prevezke dam.

Stanislav. Daš, zlata maminka?

Mati. Z veseljem, če hočete. Le poite.

Stanislav. O to bo dobro.

Milica. Ako bi keda na ostrov prišli, gder
ni nikakih ljudi, boste bar vedeti, kako je torbe
délati, Vite, otče?

Oča. Veš da: le délajte. Zdaj Robinsona
dar do rana spati pustimo, ino za tem se
pokusimo, če bi se od njega tude solnčnike delati
naùčili.

Peti večer.

Drugega dne v večer, kedar so se na
navádnem mesti vsi vzpet snešli, je Tehomil s
tobolcem ponositi — košato prišel, kteri si je bil
sam zgotovil, ino vsaki je nanj s čudovanjem
glèdal. Na mesto solnčnika si je od kuharice sito
v zajem vzél, ko je je nad glavo na palici
nesel, ter je možki ino čestito postopal.

Mati. Lepó, Tehomil! ti si si to dobro
naredil. Brez malega bi te bila za Robinsona imela.

Dragotin. Jaz še si svojega tobolca nesem
mogel dogotoviti: sicer bi bil tudi tako prišel.

Stanislav. Tako je tude z meno.

Oča. Dobro, da je s tem jeden iz vas
gotov; bar le vidimo, da se to napraviti da. Pak
tvoj solnčnik, Tehomil, nič ne velja.

Tehomil. Napravil sem si ji tude le za
silo, zato, ker si inačešnjega tako nagloma nesem
mogel narediti.

Oča. (Izpotegne solnčnik, ko ji je bil sam
udélal ino za germovjem imél). Kaj pak k temu
rečeš, prijatelj Robinson?

Tehomil. I toti je krasen — lép.

Oča. Jaz ji dotle shranim, dokler s celo
pripovestjo gotovi ne bomo. Gdor najvêč
Robinsonovih dél ponaredi, tiisti bode naš Robinson; ino
temu istemu toti solnčnik darújem.

Stanislav. Imá li si tiisti tude šater —
kalupko postaviti?

Oča. Zakaj pak ne?

Vsi. O to je prav!

Oča. Robinson se ni mogel dné dočákati.
Jedva je svitati jelo ino užé je vstal, ino se na
pôt napravljal. Zavesil je na se tobolec, opasal
se je s prevezom, vtèknol je za — nj sekiro
namesti meča, ino vzemši solnčnik na ramo, je
vesel izšel.

Naj pérvle je šel k kokusovemu stromu,
ino vtéknol nekoliko oréhov v torbo; potém je
béžal na breg ostric iskat, ino ko se je tako z
brašnom — kèrmo omislil, ino se iz vrelčine —
izvirka bistre vode napil, se je odbral na pot.

Bilo je prekrasno jutro. Ravno je solnce
izhájalo, kakor bi iz morja izstopovalo, v svoji
slavi — diki, ino je veršice drevés zlatilo. Na
tisoče ptic, velikih ino malih, ino čudnih šarov —
farb je prepévalo pèrvo rano pésen, ino se
novega dne radoválo. Povéterje — zrak — vzduh —
nebna sapa je bila tako čista ino čerstva, kakor
bi še le od Boga stvarjena bila, ino iz bilin —
zelin ino cvetja je vél — puhtel preljubeznivi duh
— ônja.

V Robinsoni je serdce od radosti igralo —
plesalo, ino se hvaležno k Bogu povzdigovalo.
„Tude tukaj“, je k sam sebi rekel, kaže Bog,
da je predobrotljiv! Posle je pripojil — pridružil
svoj glas k ptičjemu prepévu, ino si je tude rano
pésmo pél.

Bojé še se zavoljo divjih ljudi, ino ljute
zverine — čudi, se je ogibal, kar je naj več mogel,

gostega lesu — gozdu — šume — hoste — góše —
čéše ino germovja, ino je najrajši šel, gder je
krog sebe na vse kraje videti mogel. To pak so
bili ravno naj mènje rodovitni délci ostrova.
Zato je pak uže tude predse kós pota prišel, ino
še celo nič ni nalezel, kar bi mu za kaj biti
moglo. Potle je vgledal mnogo nizkih gèrmov,
kteri so ga k sebi lakali — lodili — vabili, ino k
kterim jo je tude kmalu potégnol. Na nekterih je
videl erdečkasti, na drugih modri — plavi, ino
vzpêt na drugih béli cvet. Nekteri so imeli
namesti cvetu zelenkaste jabolčka, tako kakor
črešnje velike.

Urno je jedno nakósnol — ugriznol, pak
videl, da za jed ni. To ma je močno zamèrzelo,
ino kakor bi si na germu, ko je ž njega
jabolčka utergal, serd izliti hotel, je za — nj popadnol,
ino ji iztergel, ko je pak ž njim imél jezno ob
zemljo udariti, je k nemalemu začudevanju
zapazil — zagledal, da na koreni mnogo malih ino
velikih gomoljic — grušic — gumpic — glut,
kakor jabolka visi. Na naglici mu je na pamet prišlo,
da je to berž čas pravi sad — ovoče tega
germu, ino ga je začel pokušati. Ugrizši ve — nj —
je opet videl, da ga je nadeja oblodila, kajti so
jabolka bile tèrde ino netečne. Hotel je je uže
odmetnoti, se je pak k sreči domislil, da bi naj
berže še le zakaj, akoravno zdaj toga ni védel,
biti utegnole.

Dragotin. Jaz uže vém, kaj je to bilo.

Oča. Povéj nam tedaj.

Dragotin. I bil je to korun — podzemelski

bob — vlaška répa podzemljica zemljak! Vsej
ravno tako rase, kakor ste ji, otče popisovali.

Ljubor. Ino je tude iz Amerike prišel.

Stanislav. Véš da, Francisk Drake ji
je iz Amerike prinesel; — To pak je le neumno
bilo, da ga Robinson ni poznal.

Oča. Kako pak ji ti poznaš?

Stanislav. Inu, vséj ji često vidim, ino ji
rad jém.

Oča. Robinson pak še ga nikoli ni videl,
niti jédel.

Stanislav. Ne?

Oča. Kako pak da ne! kajti toistokrat od
njega pri nas niše nič ni védel. Pri nas še je le
blizo devetdeset lét, ino kar je Robinson živel,
je užé minilo črez dvé sto lét.

Stanislav. Tè užé —

Oča. Vidiš tedaj, mili Stanislavek, kako
dostikrat krivično ravnamo, če koga na naglem
zasramujemo. Najpred se móramo na njegovo
mésto vmisliti, ino potle se prašati: je li bi to bili
boljše naprávili, kor on. Ako bi, kakor Robinson,
korúna nigdar ne bil videl, niti keda slišal,
kako se za jéd pripraviti da, bi ne bil, kor on,
izpèrvega vedel, kaj ž njim stvoriti. To ti bodi za
svarilo, da bi se s svojo modrostjo ino s svojim
razumom nigdar nad druge ne poviševal.

Stanislav. Ne jezite se na me, mili otče,
tega vêč ne učinim.

Oča. Odtoda je šel Robinson dalje, pa li po
malem ino velma varno je šel. Vsakega
zahrešanja — zušumenja, ko je je véter med drevjem
ino germovjem napravil, se je uleknol — ustra-

šil — splašil, ino k mahu po sekiri segnol, da
bi se, ako bi potreba bila, branil. Vseli pak se je
z veseljem preumil, da se brez pričine leká —
straši. K zadnjemu je prišel k nekemu potoku,
gdér si je poobedovati sklenol. Posadiv se pod
košato drevo, je uže želéčno jedel, ko je na
naglici grozen hrup — germot začul ino prestrašen
odskočil. Boječe se ogledaje je smotril — zagledal
celo čredo — stado — kerdelo —

Tehomil. Ah! zaisto — gotovo čredo —
(trumo) divjakov?!

Stanislav. Ali pak lèvov ino tigrov?

Oča. Nič takšega, ampak célo stado divjih
zveret, ktere so nekoliko našim jelenom podobne,
samo da so imele sila deljši vrat — šijo — kerk
na način velbloda — kamele, ino glavo, kakor
pri nas mali konj.

Hočete li vedeti, kake so te zvereta bile,
ino kako se imenujejo, vam povém.

Dragotin. O le povejte!

Oča. Imenujejo se lamice, inače
guanaki, ali tude ovčji velblodi. Jih kraj je toti del
Amerike (kaže na zemljevid) kir je inda
Spanijolom slišal, ino se svobodnovladstvo Peru
imenuje. Zato jim tude Peruanske ovce pravijo,
da si ravno razve mehke volne ovcam nič
podobnega ne imajo. Tu so Amerikanje, pred ko so
še Evropljanje jih zemljo nalezli, toto zvere
krotili, ino kor osla za nošenje iméli. Iž njih volne
so umeli plati za robce delati.

Dragotin. Te Peruanje neso bili tako divji
ljudje, kakor ostali Amerikánci.

Oča. Vsej res da ne! Stanovali so tako,
kakor Meksikanci tule v severni — polnočni
Ameriki uže v porednih domeh, so imeli krasne —
jake hrame — božnice — hiše božje, ino tude
carje — kraljeve so nad njimi gospodovali.

Stanislav. Ali ni to ta zemlja, ko so iž nje
Španijoli toliko zlata ino srebra domu si vozivali?

Oče. Je ravno ta! — Ko je tedaj Robinson
videl, da se ete zveri, ktere bomo mi tude zdaj
lamice imenovali, k njemu približujejo, se mu je
pečenka odviše zahotela, ker je uže tako dolgo
ni bil okusil. Rad bi bil tedaj jedno zaklal, ino
zato se je tude s kameno sekiro k stromu
postavil, si misleč, da bo najberže ktera iž njih tako
blizo okoli njega šla, da bi jo s sekiro zasegnoti
mogel.

To se je tude res zgodilo. Lamice, ko jih
tu lèhkič nigdar niše ni plašil, so šle brez vsega
strahu k vodi okoli stromu, ko se je za njim bil
Robinson dèržal, ino ko je jedna iž njih, ino
sicer mlada lamička, tako blizo k njemu prišla, da
jo je doseči mogel, jo je s sekiro tako močno
po šiji udaril, da se je namesti skotnola.

Milica. O fuj! Kako je mogel to učiniti?
Vbóga ovčička!

Mati. lno pokaj bi tega ne učinil?

Milica. Vsej ga to nedolžno zverêtece z
ničem ni užalilo; bil bi mu rajši življenje pustil!

Mati. Pak on je jegovega mèsa potrebovál,
da bi kaj jesti imel; kaj li ne veš, da nam je
Bog dovolil, da bi zveret uživali, k čemur jih
nam je trébé.

Oča. Brez potrêbe govedo — živino ubijati,
ali pak močiti — trapiti — ali pak je le dražiti,
bila bi ukratnost — ljutost, bil bi greh; ino toga
nijeden dober človek ne deje. Pak uživati jih,
k čemur so, ino za voljo mesa je klati, to nam
ni zabranjeno. Ne veste uže, kar sem vam
tuonda povedal, da je to za živino tude prav, če
ž njo tako ravnamo.

Dragotin. I veste da, veliko več bi prestati
morala, ko bi klana ne bila, marveč bi od
bolezni ino starosti hirala ino pogibala — poginovala
— cerkala — krepala; ker si tako pomagati ne
more, kor človek jeden drugemu pomaga.

Oča. Ino mimo toga si ne mislimo, da ji
smért, ktera se ji od nas stvori, toliko bolesti
nareja, kakor se nam zdi. Govedo nikar ne vè,
da je bomo zaklali; živi tedaj dar do
poslednjega hipu mirno, ino bolest, ko mu jo klanje dela,
bèrzo mine. Vèrh toga tude ni nikakega
drugega svetu; kajti mi móramo stvari jesti, drugače
bi one nas, pokler bi se, ako bi jih ne gubili
— odpravljali, tako grozno razmnožile, da bi nam
na zemlji neti prostora — neti piče — jedi ne
ostalo, ino mnoge stvari, ktere nam zdaj neso
kvarne, n. pr. psi, bi bile od lakote prisiljene,
nas grabiti, smertiti ino zežirati.

Kčasu pak, ko je Robinson lamičko ubil,
mu je še le na misel prišlo, kako bo si le nigde
meso pristrojiti — napraviti mogel?

Milica. Si ga pak ni mogel kuhati ali peči,
kaj li?

Oča. To bi bil veš da milorad učinil; k
nesreči pak mu je vsega hibelo — mènkale, česar

je ktemu treba. Ni imel lonca — piskra — gèrnca,
ražnja — ino kar je najhujše bilo — ni ognja.

Milica. Ognja ni imel? vsej si ji je lèhko
naredil.

Oča. Prav imaš; ko bi le bil imel ocel, gobo
— tród, kresni kamen ino žveplo! On pak
vsega toga ni imèl!

Dragotin. Jaz pač vém, ki bi si bil naredil.

Oča. Ko li?

Dragotin. Bil bi dve suhi poleni — dèrvi
tako dolgo jedno ob drugo tèrel, da bi bile
planole — se užgale; kakor smo negda v
cestopiseh brali, da to tako divjaki délajo.

Oča. Vsej je Robinson to tude na misel
prišlo! Vzel je tedaj ubito lamico na rame, ino
pot k svojemu prebitku nastópil.

Na poti še je nekaj zagledal, kar ga je zlo
razveselilo. Našel, je najmer šest ali osem
citronovih — limonovih dreves, ko je pod njimi
nekoliko zrélih citron — limon ležalo. Zvesto je je
pobral, si to mesto zapomnol, ino z
neizgovorljivim veseljem k prebivališu hitel.

Tu je bilo jega pèrvo delo, da je z lamice
kožo potegnol — oderel, pri čemur mu je
namesto noža ostri kamen služil. Potle je kožo
nategnol, kolikor je le koli mogel, na solnci, da bi
vsehla, kèr je videl, da bo je lehko dobro
potreboval.

Tehomil. A kaj je iž nje napraviti mogel?

Oča. Jako dosti! Zajédno so se mu uže
začinali črevlji — škorni tergati. Mislil si je pač,
kedar bodo črevlji proč, da si iz te kože
podplate — podšve napravi, ino pod noge priveže,

da bi končemar bos hoditi ne moral. Potle se je
tude zime nemalo strašil, ino zatoga delo se je
tude veliko radoval, da zdaj ve, kako si kože
dobivati, da bi ne zmerznol.

Kar se zime dotiče, si je pač lehko brez
skerbi bil, ker v ondešnjih krajinah nigdar zime ni.

Stanislav. Nigdar zime?

Oča. Nigdar. V gorkem — toplem podnebji
ni nikake zime zato pak tam nekoliko mesecov
neprènehama perši — dežj gre. — Toga pak
še Robinson ni védel, dokler — ker se iz
mladosti ni hotel marljivo učiti.

Dragotin. Pak, otče, jaz se pametujem, da
smo jednor četli — brali, da na visoki gori
Tenerifi ino na visokih Kordilerah v
Peruanski zemlji zmirom sneg leži.

Tu pač móra zima poredu biti; ino tote
gore so vemdar v gorkem podnebji?

Oča. Prav imaš, mili Dragotin! zlo visoke
gore se morajo izeti, ker na verheh tako
visokih gor zmirom sneg leži, ino led nikoli ne
raztaja. Pametùješ še se kaj sem vam od nekterih
krajev v Indiji pripovedoval, ko smo tam onda
po zemljevidu pot opravljali?

Dragotin. Pametújem se, da sta tam v
nekterih krajeh poletje ino zima le nekaj mil daleče
narazno! Na otoku Ceyloni, ino potle — i
gdé pak je to bilo? —

Oča. Na prednjem ostrovi izhodnje Indije.
Kedar je najmer z jednega krajú gore Gatte
na Malabarskem pobrežji je z drugega kraju
gore na Koromandelskem pobrežji poletje,
ino opêt naopak. Ravno takó je to prê — vê — boj

tude na ostrovi, ko se mu Zeram pravi, ino ko
k Molučkemu ostrovju sliši, gder niti tri mile ni
trebe iti ino se ize zime v poletje, alipak iz
poletja v zimo priide.

Pak vspet smo se od Robinsona proveč
daleko spustili. Glejte kako lehko človečji duh
z jednim jedinim skokom naglo kraje dostiže —
dosegne, kteri so veliko usoč mil daleče proč
od nas! Iz Amerike smo zadeli v Asijo, te pak
— pazko imejte! — smo kmalu opet v Ameriki
na ostrovi našega prijatelja Robinsona. Ni li to
čudovitna reč?

Ko je tedaj kožo potegnol, drob iznel ino
zadnjo četvert za pečenje urezal, je počel
premišljevati, kako bi si raženj napravil. I utel —
usekal je tenčki stromek, škorjo olupal, ino
jeden konec zaostril. Posle si je poiskal veji
velicam — razrožkam podobni, na kterima je
raženj kakor na konjičama — kozlikoma obračati
mogel. Ino ko je tude eti vejici zaostril, ju je
proti sebi v zemljo udaril, nateknol pečenje na
raženj, položil raženj na konjiča ino silno se je
razveselil, ko je videl, da se dobro otáka —
obrača — suče.

Zdaj pak mu še je naj potrebnejega hibelo
— menjkalo, najmer ognja. Da bi si ji s trenjem
naredil, je usekel z suhega debla dve poleni —
dervci ino kmalu treti jel, pak terel — (ribal),
da so mu velike srage — kaplje potu po lici
tekle; ali to mu ni hotelo po sreči iti. Kajti, ko
se je dervo uže tako zagrelo, da se je iž njega
kadilo, je bil Robinson tako unavljen — strujen
— ohabljen, da je moral hote ali nehote nekoli-

ko lupov prenehati, da bi drugoč nove moči
dobil. Med tem pak se je dervo ohladilo, ino
zastonj je bilo jega pervlenje delo.

Tu si je drugoč izkusil, kako téžko je
človeku, v samoči živeti, ino kako velma koristno
da je, živeti družtvene z drugimi ljudmi. Ako bi
le jedinčkega pomočnika bil imel, kteri bi, ko bi
se on ohabil — strudil hitro za njim bil terel,
gotovo bi bilo dervo zagorelo. To mu pak ni bilo
možno — mogljivo — mogoče.

Dragotin. Jaz pak menim, da si divjak, če
le hoče, lehko celo sam, brez pomoči, s trenjem
ogenj naredi.

Oča. Rés si lèhko. To pak po tem, da
so divji ljudje ponavadi veliko močnejši — jakši,
kakor mi Evropčani, ker smo mehkužno izrejeni.
A mimo toga je pak to tude po tem, da boljše
razume, kako si je pri tem počinati. Vzemejo
najmer dve derva, jedno mêhko, jedno pak terdo,
ino terejo terdo kolikor naj čerstveje mogo ob
mêhko, dokler ne zapali — ne zagori. Ali pak
tudi diro v drevo napravijo, ino drugo dervo v njo
vtekbnejo ino ž njim med rokama tako čerstvo ino
stanovito točijo — sučejo, dokler poleti —
goreti ne počne.

Tega pak Robinson ni vedel, zato mu pak
tude ni steklo.

Dresel — žalosten je po tem drevci proč
vergel, si sedel na ložce, si podperel otožno z
roko glavo, ino vzdihaje čêsto pogléjoval po
lepi pečenki, ko je okusiti ni mogel. Ino ko se
je spomnol, da zima nastane, ino kaj si potem
začne, če ne bo ognja imel, ga je takova ôzkost

pograbila, da je vstati ino van iziti moral, da bi
se občerstvil — utolil — utažil.

Ker se mu je pak pri tem kerv zlo ogrela
— razpalila, je šel k izvirku s kokusovo lušino
po bistre vodé. Z vodo je zmešal sok iz
nekoliko limon ino si tako hladečo pijačo naredil, ko
mu je zdaj v takih okolšinah grozno prav prišla.

Zmirom pak še je imel želje — laskomino
do pečenja. Potle mu je na misli prišlo, kar je
negda od Tatarjev slišal, da najmer Tatarje,
ki so tude ljudje, kedar hočejo meso jesti, je pod
sedlo denejo, ino na njem tako dolgo jezdijo,
dokler se ne sperha — perhko ne postane. To bi
se pač, si je domislil, lehko najberže tude na
drugi način zgodilo, ino je sklenol, to pokusiti.
Šel si je urno po dva široka, gladka kamena po
takova, kor je jegova sekira bila; je med njo kos
mesa vložil, ko v njem ni bilo nijedne kosti, ino
je brez prenehavanja s kijem na zverhnji kamen
bil — tolkel. Še ni minolo deset minot —
drobcov, ino se je užé začêl kamen greti. Robinson
je tolkel s tem hitreje ino za pol ure se je
meso od gorkote kamena ino od tolčenja tako
sperhalo, da je je jesti mogel. Ni bilo sicer tako
vkusno — smačno, kakor pečeno, pak Robinsonu
je vémdar predse dišalo, ker uže dolgo mesa v
ustih ni imel. — „O vi sladkosledni zemljaki moji!“
je zakričal, „vam se naj boljše jedi zato otemajo
— gabijo, ker po vašem pokvarjenem vkusu —
smaku pripravljene neso, ko bi le osem dni na
mojem mesti bili, bi zanapred s vsakim božjim
darom gotovo dovoljni bili! Gotovo — zaisto bi
se habali — varovali, kako zdravo jedilo psovaje

ino zaničevaje, božjo previdnost, ktera vse živi,
uražati — žaliti, ino za tako velike dobrote
nehvaležni biti!“

Da bi še tej kermi več vkusu dodál, je na
njo limonov sok iztlačll, ino je imel dobro
večerjo. Pak pozabil ni, za toto novo dobroto,
darovnika vsega dobrega ze vso gorečnostjo tude
zahvaliti.

Po večerji je premišljal, kterega dela bi
zdaj naj bolje treba bilo. Od strahu, ko ga je
dnes napadel, kaj po zimi začne, je umenil, da
nekaj dni samo na to oberne, da bi si prav
veliko lamic nalovil ali pobil, ino se s kožami
oskerbeti. Pak ker so tako močno krotke bile, se je
nadeval — upal, da si svoje želje brez velikega
trudú dopolni. S tem je na ložko legel, ino tako
ljubo zaspál, kakor da bi se mu spanje za tako
mnoge déla, ko je je loti den izkonjal,
povernoti hotelo.

Šesti večer.

(Otec podeljšuje pripovest.)

Robinson je tokrat dolgo spal. Ko se je
prebudil, se je nemalo ulekel — ustrašil, spaziv, da
uže je tako pozdno ino se je hitro napravil, da bi
se na pot podal po lamice. Pak to se mu ni dalo,
kajti ki je glavo iz šupljine — ôtline pomolil,
si jo je moraI kmalu drugoč shraniti.

Milica. I zakaj pak le?

Oča. Taka ploha — lijavica se je iz
oblakov valila, da na izitje — izidenje celo misliti
ni bilo. Umenil si je tedaj počakati, dokler se ti
grozni dežj ne preleti.

Dèžj pak se ni preletel, ino je še le
zmirom bolje ino bolje lilo — peršalo. Pri tem se
tako silno bliskaše — je bliskalo, da ni bilo
drugače, kakor da bi jegova drugda temna jazvina
— otlina v ognji stala; ino potle je tako ramno
— zlo germelo, kakor germeti še nigdar ni čúl,
zemlja se tresoše — se je tresla od tega
pregroznega tresketa, ino v gorah to tako
hrupeše da temu tontonenju konca ni bilo.

Ker Robinson ni bil prav izrejen ino
izučen — navajen, se je burje nespametno bal.

Stanislav. Gromu ino blisku?

Oča. Robinson ni bil od mladih nog dobro
izučen, záto tude ni vedel, kake velike dobrote
da so burje — nevihte, kako se po njih zrak —

nebna sapa ohladi ino izečisti; kako skož nje
na polji ino v vertih — ogradih vse veliko
lepše rase; ino kako se skož nje ljudje ino živina,
drevje ino zelinje velma prijetno občerstve.

I sedel je u šupljini ze spetima rokama, ino
smertni strah ga je imel — bilo. Med tem toga
vihta bučaše, blisk zasvecevaše, ter grom
ropotaše. Uže se je k poldnevi bližalo, pak burja še
se ne ulegavaše, — še ni prenehavala.

Gladu veste da ni čutil, ker je od strahu
na vse jelo pozabil; pak grozne misli so ga stem
vêč trapile — močile — imele. „Čas je prišel“,
si je mislil, da imam kazen — karo — pokoro za
svoje pregrešenje preterpeti! Bog me je uže
zapustil; moram konec vzeti, svojih staršev uže
vêč ne vidim.“

Hotimir. Tokrat se Robinson ni prav zaderžal!

Ljubor. Zakaj ne?

Hotimir. Zakaj ne? Ali uže mu ni
dobrotljivi Bog mnogo dobrega učinil? Ali ni mogel iz
izkušenosti vedeti, da nikogar ne zapusti, gdor
ve — nj terdno zaupa, ino se resnično poboljšati
gleda? Ali ga ni iz vidne nevarnosti otel? Ali
uže mu ni tako daleko pomogel, da bi se mu ne
bilo bati, da bi od lakote umèrel? Pak vemdar
je bil tako maloveren! I to se ni spodobilo.

Mati. Tako tude jaz sodim; pak pomilujmo
tega nebogega človeka! Nedavno še se je le
naučil premišljavati, ne more tedaj tako
popoln biti, kakor gdor se je hitro iz mladosti
popolnejšati ino boljšati gledal.

Oča. Dobro tako, ljuba moja, da Robinsona
pomiluješ ino ž njim smiljenje imaš, jaz uže ga

predse časa zlo ljubim, ker vidim, da je na
dobrem poti.

Ko je tako v strahu ino skerbi sedel, se mu
je zazdelo, da se burja ulega. Ko se je
germljavica uže počasoma tišila, ino dežj prejenjeval, je
tude Robinson opet nadeje — upanja — upazni
dobival, ino mislil, da bo uže iziti mogel: vzêl
je tedaj torbo ino sekiro, pak nagloma —
odrevenet — izumljen se je kor mèrtev zvèrnol.

Dragotin. Aj, kaj pak ga je prekanolo — kaj
mu je bilo?

Oča. Jako močno je zagermelo, zemlja se
je stresla, grom je vdaril v drevo, ko je nad
njegovo jazvino stalo, ino je je s tako groznim
tresketom raztresnol, da je ubogi Robinson oslepljen
ino oglušen inače ne mislil, kakor daje ubijen —
ubit.

Dolgo je brez sebe — izumljen —
nezaveden ležal; dokler ni občul, da še je živ, ino je
vstal. Pervo, kar je ugledal, je bilo pred otlino
kos drevesa, ko ji je grom razčesnol ino dol
tresnol. Vzpet nova nesreča! K čemu je imel zdaj
svojo lezvico privezati, če je celo deblo, kor si
je mislil, raztrupano?

Ko pak je liti prestalo, ino je grom utihnol,
je vun šel. I česa ni vidil? To, iz česar je
kmahu drugoč hvaležnosti ino ljubezni do Boga dobil,
ino se za svojo malovernost zasramoval. Stromovo
deblo, ko je v nje grom vdaril, je plamenem,
gorélo. Tako mu je najednog — najednokrat s tem
pomagano bilo, česar je naj vêč potreboval; ino
ravno ti čas je božja previdnost najočitéje za
njega skerbela, dokler je on v svoj ôzkosti me-

nil, da ga je zanehàla. Mati. Kako
prečudovitno! Ravno to, kar si je Robinson za svojo
najvekšo nesrečo imel, je bilo k njegovi najvekši
sreči. Pak taki modri ino dobrotljivi namen ima
božja previdnost pri vsem zlem — hudem, ko je na
sveti pripuša.

Oča. Robinson odviše razveseljen, je
povzdigel roke k nebu, ino od radosti solze prelivaje
je dobrega nebeškega oča kteri vse ravna ino pri
najgroznejših dogodkih, ko jih pripuša, vseli
najmodrejši, ino ljubeznivejši vmisel namen ima, hvalil. „I!“
je skričal, „kaj je človek, toti revni, neumni červiček
da bi smel proti Bogu gondrati, ter se temu
soperstavi, kar Bog čini, česar človek nikar ne
razumi.“ Imel je tedaj ogenj, kteri mu nikakega
dela ni zadel, ino ji je lehko zavaroval; tude
se ni smel več bati, da se na tem pustem
otoku ne preživi. — Na lov dnes ni šel da bi kmalu
ogenja ožil ino si je pekel pečenko, ko jo je od
včerašnjega na ražnji natekneno imel.

Pokehdob je spodnje deblo, ko je na njem
lezvica visela, še celo bilo, je mogel brez
nevaršine gor izleti. Učinil, je tako, ino vzemši
užgano glavnjo — razpaljeno poleno — ogorek
je drugoč dol zlezel; pak je raznetil ogenj pod
pečenjem ino je opet izlezel k gorečemu deblu,
da bi je vgasil, zdaj je bil kuhar, je deval na
ogenj, ino počenje skerbno obračal. Ogenj ga je
zlo veselil. Za dragi dar božji ji je imel, zato
ker mu je bil z oblakov poslan. Kedar koli je
potem na ogenj poglednol ali le pomislil, vselej
je imel te besede na misli: „I toti je dar Božji.“
Pri včeranji večerji je Robinson iz vkusa občul,

da perhkemu mesu, ko je je dobro stolkel, sili
hibi — menjka. Zanesel se je, da je je tude na
svojem ostrovi naide; tekel je tedaj le na breg,
ino v kokusovi lušini vode prinesel, pečenje
nekolikrat polil, ino tako je tude drobet osolil. Ko
je mislil, daje uže dosti počeno, se je k jedi
pripravil.

Radost, s kakoršnjo je pervi kos s pečenja
urezal ino pervi kosek v usta del, popiši tiisti,
gdor kakor Robinson uže štiri tejdne po redu
napravljene hrane nikar ni okusil, niti se nadel —
upal, da bi je keda vêč okusiti mogel.

Potle ga je zlo staralo, kako to učini, da
bi mu ogenj nigdar ne utuhnol — ne ugasnol.

Stanislav. I tude to je bilo lehko! ko bi le
bil zmirom derva prilagal.

Oča. Prav; če pak je spal, ali je po noči
ploha vstala, kaj je imel deljati?

Milica. Bila bi ogenj v jazvini napravila,
onde ni mogel dežji iti.

Oča. Prav golčiš! Pak jegova jazvina je
bila tako mala, da je v njej le s težavo ležal;
ino pak tude ni imel dimnika, kako bi bil mogel
od dimu v njej obstati?

Dragotin. To je paki grozna réč, da mu je
vseli nova nadloga nastala! Dostikrat si človek
misli, da je uže srečen, pak ga hitro drugoč kaj
sopernega preime.

Oča. Tako je odviše zlo têžko samotnemu
človeku, da bi si vse sam napravil; ino velika
je ta korist — dobrota, da z drugimi v tovarištvi
živimo! Otročiči! nadložni bi mi ljudje bili, ko
bi vsaki iz nas le sam za se živel, ino ne mo-

gel pomoči od drugih čakati! Razmislite,
kolikerih rok je treba, pred ko se vse pripravi, kar nas
jeden vsaki den potrebuje, če vzemem,
postavimo, le posteljo.

Dragotin. Na kteri so žiniki — žimnice.

Oča. Ano! — žiniki so s konjskimi žinjami
naphani. Te žinje dve človečki roki urežete, dve
vagate ino prodavate, dve zvažate ino odšilate;
dve prijimate ino razvezujete, dve drugoč sedlarju
ali preponarju prodavate. Sedlarjevi roki žinje,
ktere so pletene, razsučete, ino ž njimi žinike
nadevate.

Žinik je s pasastim — prižanim — pèstrim
ragastim — gatrastim platnom povlečen — odkod
pak je ono?

Dragotin. Tkalec je je naredil.

Oča. A česa k temu potrebuje?

Dragotin. Statev — stolu ino prêje,
motovila ino snovala, klija ino —

Oča. Uže dosti! Kolikere roke so delale,
pred ko so statva gotove bile? Le rečimo:
dvajstere! klij se dela iz môke — melje; kaka
veliko je treba, pred ko môka imámo! koliko sto
rok móra k tomu biti, da bi mlin postavili, ko se
v njm môka mèljel — Tkalec pak prêje potrebuje,
a odkod jo imá?

Dragotin. Predice — prelje jo iz lenu predó.

Oča. A véšli, v kolikere roke lén prüde,
preden se prêsti móre?

Dragotin. Vém, nedávno smo to spoštéli.
Najpred selák — kmet — seljanin séme prečini, da
bi čisto bilo; pak njivo pognoji, ino dvékrati
preórje, potle séme razséje ino zavlači. Kedar lén

poizraste, ji ženske pléjo ino kedar dozréje, ji
izpipljejo, ino glavine s semenem na dergálu
dergnejo.

Tehomil. Pak se v snope vêže k močenju
ali na roso, ino ko je zadosti umokel, se
izpotegne —

Stanislav. Ino se na solnce razdévlje, da bi
uséhnol.

Prostirad. Pak ji teró. —

Milica. Ne takó; najpréd ji mórajo tolčti —
lamati! Vite! otče?

Prostirad. Prav imáš; tè pak ji terejo
terice — terilje, ino potem ji mikajo na mikalu —
grebeni, da bi v njem kodelja ne ostala.

Oča. Glejte! kaj usega je treba, pred ko
platno imámo; pomislite, kako delo je z orodjem,
ko ga kmet, terice ino predice
potrebujejo. Gotovo ni veliko, če rečem, da je na
žiniku, na kterem vi tako dobro spite, črez tisoč
rok délalo. Ino zdaj pomislite, kako mnogo
drugih reči vsaki den potrebujete; ino rečete, ali je
čudo, da je Robinson vsaki migljej nove težkosti;
občutil; kajti izvuna njegovih rok ni nijedna
druga roka za njega delala ino tude ni ne jednega
nastroja imel, kterih mi zdé k vsakteremu délu
zadosti imamo.

Nine si je tedaj najbolje v skerb jemal, da
si ogenj ohrani. Zdaj si je dergnol čelo z rokó,
kakor bi iz gláve dober svét iznuditi hotel, zdaj
je drugoč z zloženima rokama sem ino tam
hodil, ne vede kaj početi. Na naglem je poglednol
na skalo, ino namesti vedel, kaj učini.

Ljubor. Kaj je videl?

Oča. Ize skale, laket više od zemlje je
stermel — molel veliki ino tolsti — debeli kamen — péč.
Peršalo je sicer silno, pak pod temle kamenem
je, kakor pod streho suhi kraj ostal. Robinson
je bérž védel, da je tu za ogenj varen kraj. Ino
tude je zgledal, da je tu kuhinjo z ognjišem ino
dimnikom léhko postaviti. Ino ko bi trenol, je bil
pri tem delu. Skoro na laket globoko je zemljo
izkopal, ino si pomislil, da z obeju kraju dar do
kamene zid napravi.

Stanislav. Kaj! tè je hotel zidati?

Oča. Nikar se ne čudi! Robinson je bil na
vse bister, kar mu je v oko padlo, ino za
vsako se je sam sebe opital: „Kčemu bi mi to bilo?“
Tako je jednor negde na ostrovi glino zagledal
ino kčasu pomislil: „I iz te si lèhko opéke
delam, ino mi za zidanje prav priide!“ Na to
glino se je zdaj tude spomnol, ino ko je s
kopanjem gotov bil, je vzel lopato ino nož iz
kamene, ino je šel, gder je glina bila, ter se dela lotil.

Ker je zemlja od dežja namokla bila, si je
lèhko gline nakopal; iž nje si je nadelal opeke
ino je z nožem gladko obrezal. Ko jih je prav
grobo imel, je je nasolnce razstavil, ino umenil,
da bo je jutre drugoč délal, Vernovši se domu,
je pečenje snedel, ino prav dobro mu je po délu
dišalo. Da bi se pak toti radostni den dositega
najedel, še je tude kokusov oreh snedel, ako ravno mu
je uže skoro dohajalo. Tèda je imel krasno
večerjo. — „Ah!“ si je potle radostno ino bolestno
vzdehnol, ah, kako srečen bi bil, ako bi prijatelja,
le jednega človéka, bodi si najubožnejši berač za

družebnika — spolovnika — tovariša imél, da bi
mu povedeti mogel, da ga rad imam, ino da bi
on ravno to tude meni ovadil. O ko bi le bar
tako srečen bil, ino krotko zvere, psa ali mačko
— tocko imél, da bi mu dobro tvoriti mogel, ino
si jega ljubezen pridobil! Pak tako samoten, od
vseh sèm vès odločen!“ gorke solze so ga polile.

Tude se je spominal, da je svoje brate ino
druge otroke, gder je le mogel, dražil, ino jim
svojevoljno često hudo zadéval; tega se je zdaj
serdčno kesol. „Ali!“ je pomislil, kako malo sèm
si teda prijateljstvo važil! O ko bi bil drugoč
v teh leteh, hotel bi žnjimi krotko ino
ljubeznivo zahajati, ino jim vse rad pregledati! Rad bi
terpel, ko bi me gdo žalil, ino z dobroto ino
ljubeznivostjo bi vse ljudi silil, da bi me ljubili! Bog!
Bog! da pred nesem poznal, kaj je človečko
prijatelstvo, kako da je velika sreča, dokler ga
nesem izgubil — ah! ah na veke izgubil!

Ko v tem na otlino pogleda, zagleda pavka,
kir je v koti pavčino predel. Vidi živo stvar v
svojem prebitku je bil takove radosti napolnjen,
da ni pomenol, kaka bi ta stvar bila, ino kčasu
si je tude umenil, da bo pavku muhe lovil, da bi
spoznal, da pri prijatelji stanuje, ino če se dá,
da ga tude okroti. Ker še je den bil, ino sapa
od burje ohlajena ino zdrava, se mu še ni hotelo
spáti; da bi pak brez dela nikar ne bil, je vzel
lopato, šel v kuhinjo, ino opet pèrst izmetoval.
Nanaglem priide na nekaj terdega, čudo, da se
mu lopáta ni zlamala. Mislil je, da je to peč;
pak kako se je pač začudil, ko je grudo
iztegnol, ino poznal, da je — rumeno — žolto zlato.

Ljubor. I tako je najednor srečen?

Oča. I velma srečen! Ta — gomolja zlata je
bila tako velika, tla se je iž nje zlatov za sto
tisoč tolarjev nabiti moglo. Tako je zdaj na
jednog bil velik bogatec ; ali si zdaj ni mogel vsega
opraviti? si čertóge — palato zazidati, voze
konje, služebnike, tečce, opice deržati?

Ljubor. A gde bi bil to na tem ostrovi vzel?
vsej tu ni bilo nikogar, gdor bi toga bil odaval?
— prodaval ?

OČa. Prav imaš! na to nesem pozábil, tude
Robinsonu je to pri ti dobi na misel prišlo.

Kako radost je imel imeti, da je zaklad
nalezel? Z nogo ji je odbil, rekoč! „Leži to, ni
čemurna reč, ko ljudje po tebi toliko hrepene!
K čemu si mi! O da bi bil rajši kos železa
našel, bi si iž njega bar sekiro alipak nož
napraviti mogel! Rad bi te za gérst — pregerštje
(pergiše) — pest železnih žrebljev dal, ali za kteri
potrebni nastroj!“ Tako je toti veliki zaklad
zaničeval, ino na — nj vêč poglednol ni.

Milica. Učinil je tedaj ravno tako, kakor
onej kokot — petelin, ko od njega Esop pravi,
da je v smetih praskal, si piče iskáje, ino biser
nalezel. I je rekel k njemu: „O predraga reč,
kako tu pohojena ležiš; marsikomu bi bila prijetna;
meni bi pak vsej ljubljeje bila, ko bi na mesti
tebe ječmeno zerno bil nalezel!“ Ino ko se mu
je za nič zdel je odešel.

Oča. Ravno tako je učinil Robinson z gručo
— grudo zlatá. Potem se je noč delala ; kajti
solnce se je uže dávno v morje vtopilo.

Ljubor. V morje?

Oča. Tako se to zdi tém, kteri na ostrovi
ali v krajini, ko k zapadu, pri morji leži,
prebivajo. Tem se to ravno tako prikazuje, kakor bi
se solnce, kedar v večer zahaja — zapada, v
morji vtapljalo. Z druge strani je izhajala —
prijazna luna, ino Robinsonu tako, krasno v šupljino
svétila, da od radosti dolgo ni usnoti — zaspati
mogel.

Milica. Glej! Glej! ljubi otče, tam ravno
tude naš mesec izhaja.

Dragotin. I res da, kako le lepó svéti.

Oča. Ljubi otroci! Robinson tedaj spi, ino
jega ogenj pomalem na miru gori. Ka mislite da
bi tičas delali?

Tehomil. Ne poidemo v lopo (— šater), pred
ko spat ležemo?

Oča. I poite, ino pri svetlobi stvoritelju
krasne lúne hvalnico — hvalno pésem zapéjmo, da
smo tude toti den v radosti prebili.

Sedmi večer.

Drugega dne v večer so Dragotin, Tèhomil
ino Stanislav oče posilama iz hiše vedli — peljali.
Na njihov krič so vsi drugi vkup pritekli, ino
otec je hoté ali nehoté móral ž njimi iti.

Oča. Kam pak me tè vlečete?

Dragotín. I kam pak inam, če ne pod jablano!

Oča. Pak pokaj tá?

Tehomil. O pripovedajte nam drugoč od
Robinsona! Pripovédajte nam!

Stanislav. Ena, od Robinsona! vsej ste naš
mili, ljubeznivi oča!

I zakaj ne? pak močno se mi dozdéva, da
se vam Robinson vêč ne ljubi!

Dragotin. Ne ljubi? gdo pak je to rekel?

Oča. Niše; pak, če se ne motim, vas je
včera v večer nekoliko zévalo — zéhalo, in s tem
se navadno na znanje davlje, da nam je dolg čas.

Dragotin. O totokrat ne, ljubi oča! To se
je le izgola zato zgodilo, kèr smo v ogradu dolgo
kopáli; ino če se celega pol dne na miru, koplje
ni čuda, da je človek troho dremoten — zaspan.

Tehomil. Dnes smo le mèrvo — bètvo —
troho — malo pléli ino zalivali, dnes se to
zaisto ne stvori.

Oča. Bom vam tedaj pravil, če se vam
tako hoče, pak to vam povem, da mi rečete,
kedar se poslušati navolite.

Dragotin. I rečemo, rečemo! — Tè pak?

Oča. Po keh mal je na onem ostrovi za dne
preveč neprenosna vročina bila, je Robinson
móral izvekšega za časa rano ino večer delati. Zato
je tude vseli pred izhodom solnca vstal, ino
naloživ na ogenj, ostanek Kokusovega oreha
pojedel, kteri mu je od včera prebil. Hotel je tude
pečenje na raženj nateknoti; pak je zgledal, da
je meso uže od toplote zasmèrdlo, zato je
totokrat le pri željah ostati moral.

Ko se je na pot pripravljal, hote glino
kopati, ino je lovečki tobolec na se povesil, je v
njem korúna — podzemljik našel, ko ga je
predvčeranjim na kovo koli srečo s sobo bil vzel.
Ino na misel mu je prišlo, da bi ga v topel
pepel zagernol, da bar izvé, če je zakaj, kedar se
upeče. Ko je to učinil, je odešel.

Délal je tako skerbno, da si je še pred
poldnem toliko opek nadelal, kolikor jih je za zid
k kuhinji potreboval. Potem je šel na brég ostric
iskat. Na mesto jih, ko jih je tu malo bilo, je
k svojemu velikemu razveseljenju drugega jedila
našel, ktero je mnogo boljše kakor ostrice — ali
ostrige bilo.

Dragotin. Kaj pak je to bilo?

Oča. To je bila stvar, kakove še sicer
nigdar ni jedel, od ktere pak je le slišal, da je
jejno meso zlo dobro ino zdravo.

Dragotin. Kakova stvár?

Oča. Želva — črepaka — sklednica —
škornjača, ino sicer tako velika, kakoršnje zde
nigdar ne vidimo. Lehko je sto liber — funtov
važila — vagala.

Stanislav. I tè je bila grozovinska! Só li
pak tako velike?

Dragotin. Ino še mnogo veče! Kaj li užé
ne veš, kako smo tuonda v onej lepi knigi četli
brali, da so ljudje v poldenjem morji želve lovili,
ktere so tri sto liber vagale?

Stanislav. Tri sto liber? aj to je čudo!

Oča. Robinson si jo je del na ramo, ino ko
je ž njo trudovitno domu prišel, je s sekiro po
spodnji lušini tako dolgo tolkel, dokler se ni
razcepala. Potem je izel želvo, jo ubil, urezal kos
za pečenko, ino natèknov jo na raženj, je tako
dolgo rekáje nevoljno čakal, dokler se ni spekla,
pokler je pri déli prav ulaknol — se ugladil.

Pečenje neprestánoma obračaje je
premišljeval, kaj da z ostalim mesom počne, da bi mu ne
zasmerdelo? Naložiti ga ni mogel, ker ni imel
ni sodka, ni soli. I močno je žaloval, da tega
lépega mesa, ko bi lèkko ž njim štirnajst dni
izhajal, užé ne bo zautra užiti mogel, ino rano za
nijeden posredek — pomoček ni vedel, kako bi
si je okovaril — ohranil. Najednor mu je vemdar
nekaj pripadlo. Zverhnja lupanja je bila kor
ničke. „Lèhko je mêsto sodca potrebujem,“ si je
pomislil: „gde pak soli vzamem?“

„I kako sem jaz glup — têpast!“ je
izklical, ino se s pestjo na glavo udaril. „Vsej lehko
meso z moreko vodo polijem, ino bo, kakor bi je
bil nasolil. O jaka réč! jaka réč!'' je zaplesal,
ino od veselja še urneje raženj sukal.

Pečenka je dopekla. „Ah!“ je Robinson
vzdèhnol ko je pervi košek z veliko hotjo snel,
ko bi le kosek kruha k tomu imel! O kako sem

jaz v svojem detinstvi blazen — glup bil, da
nesem premislil, kolika dobrota od Boga je kos
suhega hruha! Onda so mi na — nj sirovo maslo —
(puter), celó včaseh tude sterdi davati mórali.
O jaz neumnež! zdaj pak ako bi le černi kruh
iz otrobov, ko so ga doma za pse pekli, imel,
kako bi se mi to velika sreča zdéla!“

S to le miseljo se je bavil — motil, kar
mu podzemljike v glavo priidejo, ko jih je
vjutroma v gorki pepel bil, zagernol.

„Ta sem pač želéčen, kaj je iž njih?“ je
rekel, ino jedno izgrebel.

Kaka radost je to za njega! Ti terdi korun
je bil nine mêhek, ino ko ga je razmučkal, je
dišal tako prijetno, da se ni mogel zderžati,
venj kosnoti, ino glej! vkus te rasline — kajti da
je to korùn, še Robinson ni védel — je bil jak.
Ino na misel mu je tude kmahu došlo, da ga
lehko mesto kruha jé.

Imel je drugoč izbrani obed. — Ker je
solnce silno palilo — žgàlo, je na ložko — ležiše
legel, da bi tičas, dokler délati ne móre, kar si
bodi premišljal.

„Česa se le najpervle lotiti imam?“ je
rekel k sam sebi. Opeke morajo pred na solnci
vsehnoti, ner — nego — ko iž njih zid — mir
delati morem. Naj bolje tedaj bo, če na lov grem,
ino nekaj lamic ubijem. Kaj pak ze vsem tem
mesom počnem? Lêhkič da bi si kuhinjo tako
udelal, da bi si v njej ga nekaj oditi — sušiti
mogel? — „Prav za prav!“ je zakriknol, ino
veselo iz loža skočiv se je na mesto postavil, gder
si je kukinjo napraviti mislil, ino považljivo —

pomnivo premišljati počel kako bi le naj boljše
toti svoj umisel izvedel — izpeljal. Berzo je
spoznal, da se to izvesti dá. Vsej ni nič druga
potreboval, ner — kor v zid, ko ji je narediti
hotel, nekoliko dir — lukenj napraviti, ino skoz
nje debeli hlod vteknoti. Na — nj je po tem lehko
mesa navesil, ino odivnica je bila gotova —
sučivnica kredu.

Ta misel mu je nezmerno veselje napravila.
Bil bi ne vém kaj za to dal, ko bi užé opéke
suhe imél, da bi se užè berž tako velikega dela
lotil. Pak kako si pomagati? moral je hotéč ali
nehotéč dotle čakati, dokler mu solnce opek ne
usuši.

Kaj pak pol tega dne delati? Ko si je opet
na gde kako délo mislil, da bi brez déla ne bil,
si je nekaj celo novega domislil, ino sicer tako
imenitnega, da se svoji gluposti ni zadosti
načuditi mogel, zakaj mu to užé davno ni na
pamet prišlo.

Tehomil. I kaj pak mu je na pamet prišlo?

Oča. Nič ostudnega! Zavoljo kratkočašenja,
ino da bi le bar nekaj živega krog sebe imel,
si je umenil, nekoliko stvari rediti — kovati —
deržati — pitati.

Stanislav. Bèrž čas lamice?

Oča. Ano lamice! drugih stvari še tudi dar
do sihmal ni videl. Lamice so se mu zlo krotke
zdéle, ino zato si je tude upal, da se mu jih
nekoliko živih uloviti da.

Stanislav. I to je bila dobra misel! Ako bi
pri njem bil, bi si tude jedno zgrabil.

Oča. Kakopak bi to udélal, dragi Stanislav?
Tako krotke pak uže celo néso bile, da bi se
z rokami loviti nehàl.

Stanislav. Kako jih je tedaj Robinson loviti
mogel?

Oča. Tega ravno tode Robinson ni kčasu
vèdel, ino je zato dolgo ino razumno to réč
premišljati moral. — Človek pač le potrebuje
resnično ino brez utrujenja — opešanja —
onemaganja to, kar jo možno — mogoče, izkonjati
hoteti — pač volje, ino gotovo jegovemu
razumu ino jegovi skerbnosti ne bo nič pretêžko.
Tako velike ino različne so moči, ko nas je ž
njimi dobrotljivi stvarnik obdaroval.

Pomnite si to, ljuba deca! ino ne obupajte
nikoli pri težkem délu, ko da bi ga ne mogli
dokonjati; terdna — krepka volja ino neutrudijivost
nas zagotovo k vsakemu cilu dovede — pripelja!
S skerbno delavnostjo, s neprestajanim
premišljevanjem ino z možko poterpljivostjo so uže
marsiktere reči opravljene, ktere so se izperva
nemogljive zdéle, Ne dajte se tedaj nikoli
težkostem odstrašiti, če se vam pri kterem delu, bodi
si tude trumama soper postavijo, ampak rude —
stanovitno — skoz pametujte, da boste po
opravljenem delu tem veče veselje iméli, čem vêč ste
si prizadevali — se upirali.

Tude Robinsonu se je hitro dalo, posredek
— pomoček nalezti, kako bi si žive lamice
loviti mogel.

Dragotin. Kako kak?

Oča. Napravil si je debeli pervez —
konopec — ozinec — vèrv, ino na njem zamko —

zadergo, ino si mislil, da se s tem za strom
postavi, ino ko ktera lamica blizo okoli poide, da
ji zamko na glavo metne.

Po nekoliko ur je to dogotovil, ino kmalu
nekolikrat izkúšal, da li se zamka dobro
zadergnoti. To se mu je vedlo po želji.

Ker je pak kraj, koder so lamice k vodi
hodile, predse daleko bil, ino ker ni vedel, če
tude k večeru po tem poti hodijo, ker so onokrat
k poldnevi onde bile, si je lovitvo na drugi
odložil ino se ti čas na pot gotovil.

Tekel je naimer na ono mesto, gder je
korun rasel, ino si ga polno torbo prinesel. Nekaj
ga je spet zagernol v gorki pepel, da bi se
upekel, ino ostanek v kot v otlini izsipal, da bi
ga tude drugi den imél. Potem si je kos želve
za večerjo ukrojil — urézal, ino kos za drugi
den ino ostalo meso z morsko vodo polil.

Po tem délu je izkopal jamo ino jo je imel
ti čas mesto hramu — kleti. Ta je položil na
lupini nasoljeno želvo, k njej meso, ko je je za
jutro urezal, ino je jamo z vejami prekril.

Drugi del dne je obernol na svoje
razveseljenje; šel je naimer na brég k morju, gder se
je prijetno pohajati dalo, ker je tam izhodni
vetriček ljubeznivo vél — puhljal, ino parno — vročo
sapo ohlájeval. Z radostjo je gledal na to
nézmerno veliko morje, na kterem so se mali valci
krožili, jeden drug pretekali ino ljubili. Tôžno je
gledal na to stran, gder je jegova mila domovina
ležala, ino bolestna solza mu je lice polila, ko se
je na svoje naj ljubše starše spomnol.

„Kaj to le zdaj delajo moji nebogi,
prežalostni starši!“ je zakričal, ino si solze z
rokama brisal. „So li se živi po tako terpki —
gorjupi — grenki — bridki bolesti, ko sem jo jim jaz
nesrečni napravil! ah, kako veliko toga pač
vsaki den imajo! kako vzdihajo ino žalújo, da
nijednega deteta več ne imajo, da so tude jedinega
sina izgubili, kteri jo je kor izdávec zapustil!
O moj naj ljubljejši ino ljubeznivejši otče! o moja
preljuba, zlata mati, odpustite, oprostite
nehvaležnemu, nesrečnemu sinovi, da vas je tako močno
razžalostil! Ti pak moj nebeški — nine moj
jedini otče — moj jedini pomočnik ino varavnik —
(tu je na kolena padnol ino molil) — o moj
stvarnik, dodeli svoj otčevski blagoslov, dodeli vse
radosti, kteri si za me pripravil, ino kterih sèm
se jaz po svojem vlastnem zakrivljenji nevreden
učinil, — oh! dodeli da vse to mojim dragim od
mene tako hudo razžaljenim staršem, da bi za
tako veliko toga nadomestilo — nagrado —
povračilo imeli! Vse, ah vse bom rad voljno terpel,
kar tvoja modrost ino ljubezen k mojemu
poboljševanju še delje nad mene dopusti; če bodo le
moji nebogi, nedolžni starši srečni.“

Še je predse dobé tako klečal, ino bolestno
s solzavima očima k nebu gledal. Potle je vstal,
ino je s kamenim nožem v strom svojih
premilih staršev imeni izrezal, ino nad njima te
besede: „Bog vas blagoslavljaj!“ ino dole:
„Odpustite nehvaležnemu sinovi.“ Potem je vroče
poljubil izrezani imeni, inu ju s solzama zmakal.
Pozde je tudi še inde gdé gdè po ostrovi ti
imeni v drevesa izrezal, ino po navadi je pri teh

stromeh svojo molitvo opravljal, pri čemur
nigdar ni opustil, se na svoje starše upametovati.

Stanislav. O zdaj je, kor se spodobi, priden
človek.

Oča. Je na naj boljšem poti, da je iž
njega lèhko popoln človek; ino zato imá božji
previdnosti zahvaljevati, da je sèm vedla.

Stanislav. Zdaj bi pak ga Bog predse
léhko osvobodil ino ga staršem vèrnol.

Oča. Bog, kteri vse prihodno prevé, vé
najboljše, kar mu je dobro, ino poleg tega ustanovi
tude jegovo srečo. Robinson je zdaj sicer na
cesti vsakodènjega poboljševanja; gdo pak vé, kaj
bi iž njega bilo, ko bi uže opet z ostrova prišel
ino se k staršem vèrnol? Oj človek lèhko v svoje
popredšnje popake — slabosti — pogréhe vpada!
Oj otročiči! resnični je pregovor! Gdor stoji,
gledaj, da bi ne padel.

Ko se je Robinson kraj morja prehájal, mu
je na misli prišlo, da bi ne kvarilo, da bi se
jednor predse izkopal. Svlekel je tedaj obléko: pak
kako se je pri pogledu srakice — robače, ktero
je jedino imel, zgrozil! Pokler jo je rude —
zmirom v tako gorki krajini na telesi nosil, je bila
tako umazana ino nesnaža, da se ni vêč znalo,
da je iz béličkega platna ušita bila. Preden se
je te tedaj kopal, si je, kolikor je le mogel,
srakico izpral, ino jo na drevo obésiv je v vodo
skočil.

V mladosti se je plavati naučil. Plaval je
tedaj za kratek čas z mesta, gder je bil v vodo
skočil, k ozki zemlji, ko se je daleko v morje
tegla — vlekla.

To je imel drogoč srečo. Spoznal je, da
toto krajino, kedar je pritok, voda zatopi, ino da,
kedar voda opade na njej velika množina želv,
ostric ino drugih polžev ostane. Tokrat toga
sicer tu ni bilo, ino toga tude ni potreboval, kajti
če je domo za svojo kuhinjo zarad — zadosti
imel; vemdar ga je v serdci razveselilo, daje
drugoč nekaj za silo nalezel.

Na tem mesti, ko se je kopal, je bilo velma
mnogo rib, da jih je lèhko z rokami lovil, ino ko
bi bil mrežo — sét imel, bi si jih na legoti
lehko na tisoče nalovil; pak je pomislil, ko so mu uže
druge déla po sreči sle, da si tude mrežo
napraviti utegne.

Uro v vodi pobiv — prebivši, je izešel vun
ino se radoval, da je vzpet nekaj novoga našel.
Ti čas se mu je sračica na solnci posušila, ino
zdaj je drugoč jednokrat mogel čisto robačo
oblèči, kar se mu je nemalo dobro zdelo. Kako pak
mu je le berž čas bilo, ko je pomislil: kako
dolgo bom le to veselje imel? ino kaj potle začnem,
ko mi ta jedina sračica spadne? — Ta misel ga
je kroto razžalostila. Berzo se pak je potolil —
potolažil, se spešno — hitro oblekel, se v božjo
voljo vdal, ino se je pobožno pesen pevaje, v
šupljino ubiral.

Dragotin. To se mi dobro zdi, da ni vêč
tako malomiseln, ino da v Boga zaupa.

Milica. O jaz bi si želéla, da bi Robinson
k nam prišel; nine ga imam prav rada.

Stanislav. Ako bi mi tatinek — očka le
papira dati hotel, jaz bi mu pisal.

Tehomil. Jaz tude.

Dragotin. Jaz kmalu.

Milica. Jaz bi tude pisala, ko bi le znala.

Mati. Le povej mi, kaj mu pisati misliš, ino
jaz to mesto tebe napišem.

Milica. O to je dobro.

Mati. Poite tedaj, vam drugim dam papira.
Za pol ure je jeden za dragim priskakal, ino so
pokazali, kar je kteri bil napisal.

Milica. Tu, tatinek — očka! pogléj to je
moje pisanje! prečti — preberi si je.

Oča je bral:

Ljubi Robinson!

Prizadevlji si, bodi delaven ino verli. Tako
učiniš ljudem veselje, ino tude svojim staršem.
Na stokrat te pozdravljujem. Nine vidiš, kako
koristna da je nadloga. Dragotin ino Stanislav Te
pozdravljata, Ljubor ino Tehomil tude. Priidi
jednokrat k nam, té še Ti tude vêč naukov dam.

Milica.

Stanislav. Zdaj pak moje pismo, atek! tu je.

Oča bere:

Ljubi prijatelj!

Serdčno Ti vsi srečo prijamo — želimo!
Kedar si troho penez — bečev — novec
shranim, Ti tude nekaj kupim. Aj bodi le
zmirom tako priden, kakor si zdaj počel. In Ti
pošiljam kos kruha, le ne zboli nikar. Kako Ti je
kaj? Bog Ti daj dobro, ljubi Robinson! Akorav-

no Te ne znam, Te vemdar serdčno milujem, ino
sem

Tvoj zvesti prijatejl,
Stanislav.

Tehomil. Tu je moj list! Le kratko sem pisal.

Oča je četel — štél — bral.

Dragi Robinson!

žalost me ima na Tvojimi nesrečami! Ako
bi bil pri staršeh ostal, bi se Ti nikar tako hudo
ne godilo. Srečno! Verni so skoro k staršem.
Še jednor: Zdravo! Sem

Tvoj
ravnoserdčni prijatelj,
Tehomil.

Dragotin. Zdaj mojo pisanico.

Oča je bral:

Visokourojeni gospod Robinson!

Pomilujem Te, da si ode vseh živih stvari
odločen. Mislim, da se zdaj tega kešeš. Srečno!
Iz celega serdca Ti prijam — želim da bi
drugoč k staršem prišel. Le zmirom lepo na Boga
zaupaj, on Te gotovo ne zapusti. Še jednokrat:
Z Bogam!

Tvoj
verni prijatelj
Dragotin.

Ljubor. Moje pisanje malo velja!

Oča. Pak pokaži.

Ljubor. Na naglici sem le nekaj načogital —
načerčkal, da bi le skoro tu drugoč bil.

Oča je bral:

Ljubi gospod Robinson!

Kako se kaj imaš na tem ostrovi? Čul sem,
da si uže mnogokrat žalosten bil. Naj berže še
nikar ne veš, če na tem ostrovi ljudje prebivajo:
Rad bi to vedel. Tude sem slišal, da si jako
grudo zlata nalezel; tam na ostrovi pak Ti ni
za nič.

(Oča. Lehko bi pridal: tu v Evropi
obilnost zlata ljudi tude boljših ino srečnih ne dela.)

Boljše bi bilo, ko bi bil mesto zlatá železo
našel, ko bi si iž njega bil lehko nož, sekiro,
ali drug nastroj udelati. Z Bogam! Pozdravlja Te

Tvoj

prijatelj
Ljubor.

Dragotin. Kako pak mu te liste pošljemo:

Milica. I dajmo je plavcu, kteri v Ameriko
poide, ino pri ti priložnosti še Robinsonu tude
kaj druga lèhko pošljemo. Jaz mu pošljem
suhega grozdja ino naših oréhov, vsej mi jih,
mamica, troho daš?

Dragotin. (oči v uho.) Pri moji veri, ta
misli, da še je Robinson živ!

Oča. Zahvalim vam, ljubi otroci! na mesti
Robinsona, da ga tako prijateljski radi imate.
Vaših pisem pak mu poslati — ne morem.

Stanislav. I zakaj pak ne?

Oče. Zato, ker je jega duša užé davno v
nebesih, ino jega truplo uže davno zberznelo —
sperhnélo.

Dragotin. Ah, je uže mertev? Vsej pak še
se je le ravno zdaj kopal.

Oča. Zazabil si se, ljubi Stanislav, da se
je to, kar od Robinsona pripovedujem, uže bérž
pred dvema sto létoma godilo? On je tedaj uže
davno umerel; V njegovih dogodkih, ktere zdaj
od njega spisujem, pač dam natisnoti vaše pisma.
Morebiti da v nebesih izve, da ga tako serdčno
ljubite, ino to mu ravno tako veselje napravi.

Milica. Pak še boš, otče, od njega vêč pravil.

Oča. Veš da bom; dosti še vam od njega
imam pripovedovati, kar bo nas tude tako
veselilo, kakor to, kar ste od njega uže slišali. Za
dnes pak, mislim, bi tega uže berž, zadosti bilo. —
Robinson je šel iz kopelje pobožno pévajoč domu,
je povečerjal, ino opravivši svojo večerno
molitvo se je na posteljo položil.

Ino to tude mi zdaj učinimo.

Osmi večer.

Prostirad. Maminka! maminka!

Mati. Ka bi rad, Prostirad?

Prostirad. Dragotinku imaš drugo sračico
poslati!

Mati. Pokaj pak drugo sračico?

Prostirad. Ne more drugače iz kopelje iti.

Mati. Zakaj pak ne! kaj li ne more
robače, ko jo je na sebi imel, opet oblečti?

Prostirad. Ne more; pral si jo je, pak še
se ni posušila. Hotel je po Robinsoni delati.

Mati. Tu imaš tedaj drago; pak hiti, da
ste skoro tu. Oča bo nam drugoč nekaj pravil.

Mati. (Dragotinu z drugimi prihajajočemu.)
Nu, prijatelj Robinson! kako pak je po kopelji?

Dragotin. Dobro ! le sračica usêhnoti ni hotela.

Oča. Ti si nesi premislil, da pri nas ni
tako gorko, kor na ostrovi, gder je Robinson bil.
— Pak gdé pak smo včera prenehali?

Ljubor. Kako je Robinson na lože legel.

Oča. Uže vem. Drugega dne je rano vstal
naš Robinson, ino se na lovljo — lov gotovil.
V tobolec si je del pečenega korúna, ino predse
kos pečenke, ktero si je v kokosovo listje
zavbalil — zavil. Pak si je k boku — na stran
sekiro vteknol, prevez okoli se omotal, ko si ji je

za lovljenje lamic upletel, ino v roko vzemši
solnčnik, se je napot podal.

Bilo še je moč — sila — zlo zagoda —
rano. Uménil si je tedaj, da si nekoliko drugam
zaide, da bi opet drugo stran ostrova poznal.
Med množtvom ptic po drevji je videl izvlasti
dosti papig raznih šarov — farb. Kako rad bi si
bil jedno iž njih dobil, da bi jo vkrotil, ino za
družebnika — druga — tovariša pri sebi imel!
Stare pak se neso dale uloviti, gnezda z
mladimi pak tude nigder ni videl. Moral je tedaj
tokrat na sami želji prestati — prejenjati.

Za to pak je na tem poti nekaj našel, kar
mu je veliko potrebnje, kor papiga bilo. Ko je
naimer na naveršje blizo pri morji zlezel, ino
dol med skoline gledal, je smotril — ugledal tam
nekaj, kar ga je silno vabilo. Brez vse pomúde
se je dol spustil, ino je nalezol k svojemu
nemalenu obveselju kaj mislite, kaj je to negde bilo?

Ljubor. Biseri — perljni!

Dragotin. A — ti bi ga tako ne
razveselili! Železo je brez dvojbe nalezel.

Tehomil. I kaj li pak ne véš, da v toplih
krajeh železa ni? Gotovo je to sopet kos zlata bilo.

Milica. Prosim te, kaj bi ga to veselilo?
Vsej zlata ni mogel potrebovati.

Oča. Vidim, da vas nijedea ne ugone;
povem vam to tedaj sam. Bila je to — sol.

Ugrešek — nedostatek — pomenjek soli si je
sicer z morsko vodo nadomeščeval, pač namesti
soli je pred imel morsko vodo, ta pak predse ni
bila sol. Morska voda je vkusu — smaku gorka
ino soperna ino Robinson se je motil — blodil,

če je mislil, da bi se ž njo naloženo meso
deržati moglo, zato, ko morska voda, kor studenčna
ino réčna — potóčna, stoji li dolgo, zasmradne.
Bilo mu je tedaj moč ljubo, da je pravo sol
našel, ino zato si je je kmalu v žepe — aržete
nadéval, da bi je hitro nékaj za potrèbo imel.

Stanislav. Kako pak je ta sol prišla?

Oča. Kaj si uže pozabil, kaj sim vam
tuonda povédal, odkod sol piide?

Dragotin. Jaz še ta dobro vem! V zemlji
jo kopljejo tud jo iz slane vode izkuhajo, ko ize
zemlje izvira, ino pak tude v morski vodi je je
nekaj.

Oča. Dobro. Iz morske vode jo tedaj ne le
ljudje, temoč tude solnce kuha.

Stanislav. Solnce?

Oča. Dà; kedar morska voda po pritoku na
zemlji ostane, jo solnce počasu izsuši, ino kar
usede, iz toga je sol.

Milica. Aj, aj, aj!

Oča. Tako dobrotljivo je za nas mili Bog
skerbel, da brez velikega déla ino brez umenja
lèhko obilo imamo, česar naj bolje potrebujemo.

Robinson je nine vesel šel na ono mésto,
ko je lamice loviti ménil. Pak še nijedne ondi ni
nalezel; pak vsej še tude poldne ni bilo. Legel
je tedaj pod strom, ino tičas se je s pečenko ino
korúnom gostil. Oj kako močno so mu zdaj te
jedi dišale, ko si je je osoliti mogel! Ravno ko
je poobedval, so se v dalji smešne lamice
objavile — prikazale.

Urno se je Robinson k drevesi postavil ino
z napravljenim prevozom čakal, da nektera
bliže njega priide. Mnogo jih je prebegnolo, pak

njedne ni mogel zasegnoti; pak najednog je
jedna tako blizo njega bežala, da druga nič ni
potreboval, nego roke povzdignoti ino ji zadergo na vrat
veržti. To je učinil, ino lamica je bila ulovljena.

Jela je bečat; Robinson pak, se boje,
da bi se s tem ostale ne splašile, je zamko tako
silno zategnol, da je lamici bečanje presti moralo,
ino ve vsej tihosti jo je v germovje zavlekel, da
bi drugim iz oči prišla.

Ta lamica je imela dve mladi, kteri ste za
njo bežale, ino Robinson je bil odviše razveseljen,
ko je videl, da se ga ne bojite; gladil ju je, ino
oni ste mu roko lizale, kakor bi ga prosile, da bi
jima mater pustil.

Stanislav. Pač predse bi jo imel pustiti!

Oča. Bi pač velik blazen bil, ako bi to bil
učinil!

Stanislav. Vsej pak ga to ubogo zvere nič
ni razžalilo?

Oča. Res da ne; on pak jih je potreboval;
vsej veš, da je pripušeno, stvari, za kar so,
potrebovati, če jih le svojevoljne ne močimo.

Robinson se je radoval, da si je svojo željo
tako srečno izpolnil. Močno, ker se mu je zlo
upirala, je za sobo vlekel vlovljeno lamico, ino
lamički ste za njo bežale. Šel je zdaj, kar je prav
pametno bilo, po najkratčem poti ino zato je
tilde hitro do svojega prebitka došel.

Kako pak zdaj lamico na dvorek dobiti, ko
je bil, kakor veste okoloma ograjen? da bi jo po
prevezi s skale dol spustil, je bilo nevarno, bi se
lehko pobila. Umenil je tedaj, zatega delo poleg

dvorčka hlevčok udelati, ino lamico z mladima ve —
nj zapreti, dokler si kaj boljšega ne izmisli.

Tičas je tedaj lamico k stromu privezal, ino
se koj — hitro k delu na pravil. Nasekal je
naimer mnogo stromkov ino poleg jeden druga tako
gosto v zemljo nasadil, da so kakor stena bili.
Lamica si je tičas od medlobe legla, ino mladi,
nevedoče, da ste v vjetji, ste brezskerbno pri
materinem vimeni ležale, ino jima je prav dišalo,
Robinson je imel grozno veselje, ko je na nje
pogledaval; po desetkrat je obstal ino motril —
gledal na te ljubeznive stvarce, ino se je za
srečnega deržal, da zdaj bar nekoliko živih stvari
krog sebe ima! Od sih dob mu ni več na misel
hodilo, da je v samoti, ino pak ta radost mu je
toliko moči ino urnosti dodala, da je v kratkem
času hlevek dogotovil, ve — nj potle lamico z
mladima vvedel — vpeljal, ino diro — verzel —
luknjo z gostimi vejami zagradil.

Kako je nine zadovoljen ino vesel bil, se
pač ne da z besedami popisati! Mimo toga, da
je predse nekoga za družtvo imel, kar mu je uže
samo črez mero ljubo bilo, si je tude od teh
zveret vsakojakega užitka pričakoval; ino to po vsi
pravici. Iž njih volne se je sčasom lehko naučil,
si gde kaki odev — odetelj — oblačilo napraviti;
lehko je jih mleko jel, celo najberže tude maslo
ino sir iž njega delali. Kako bi vse to začeti imel,
še res ni vedel; zadosti pak si je uže izkusil, da
človek nad svojimi umnostmi, dvojiti — pohibovati
ne sme, če le k delu bot — voljo ima, ino si
skerbno prizadeva.

Jetina še mu je menjkalo — falilo — hibelo,
da bi prav srečen bil. Rad bi bil z lamicami za
jednim zidom — mirom prebival, da bi je kedar
je doma, rude — zmirom pred očmi imel, ino je
sebi privajal — priučal.

Dolgo si je s premišljevanjem glavo težel,
kako bi to bèrž izpeljal, kar mu kmalu na misli
priide, da bi po jedni strani steno pri dvorci
stergal, podolgoma drugo postavil ino tako dvorec
razširil. Da bi pak tičas, dokler z novim
stavljenjem gotov ne bo, v svojem prebivališi brez
nevarnosti bil, je nehal stare sténe stati, dokler bi
nove ne postavil!

Ker je pak neutrudljiv skerbno delal, je v
malo dneh vse naredil, ino se serdčno radoval,
da nine s tremi živimi stvarmi vkuper prebiva.
Zato pak predse ni pozabil, kakih radosti mu je
pavk, jega pervi tovaruš, napravil, ino zato tude
ni prestal — nehál, se mu vsaki den za muhe
skerbeti. A ta stvarca je tude hitro prijateljstvo
svojega gospoda spoznala, ino tako krotka
postala, da je, kedar koli se je Robinson jejne
pavčine doteknol, kmahu dol pritekla ino mu muhe
iz roke brala.

Tude lamica ino jejni mladi so se mu berzo
privadile — privikle. Kedar koli je domu prišel,
so okoli njega skakale, ohale, nese Ii kaj za nje,
ino kedar jim je čerstve — presne trave ali
mladega véjevja dal, so mu hvaležne roke lizale.

Kmalu potle je lamički odstavil, ino staro
sam dvekrat za den, rano ino večer, podojil.
Mesto malih posod — latev za mleko je imel
kekusove lušine, ino mesto vekših zverhnjo želvo-

vo škorlupino — lupino, ino poživanje mleka,
ktero je včasi sladko, včasi pak kislo jedal, ga je
mnogo veselejšega učinilo.

Ker mu je kokosov strom k velikemu
užitku bil, bi ji bil rad razmnožil. Kako pak je to
imel napraviti. Slihaval je sicer, da se stromove
cepijo ino očkujo, kako pak da se to dela, toga
si ni bil v skèrb jemal.

„O kako malo sem jaz izmladega na svoj
užitek gledal,“ je vzdihaval, „da sem na vse, kar
sem videl alipak slišal, ne prav pozoren —
pazljiv bil, da bi se vsega umenja bil naučil! Ako
bi možno — mogoče bilo, da bi še jednog mlad
bil, kako bolje bi zdaj na vse paznejši bil ino si
vse v pamet jemal, kar le koli človečja roka ino
umnost napraviti premore! Zaisto — gotovo bi
remeselnika — rokodelca ino umelca — umeteljnika
ne bilo, ko bi se od njega nekaj ne naučil.“

Tokrat bi mu sicer cepljenje ino očkovanje,
ako bi si to tude naj bolje umel, nič ne pomagalo,
ker kokos razve verholca — verhunca — veršiča,
kronice iz velikega listja, nikakih vej ne ima. A
kedar se drevo cepi, moramo letorast — mladiko
z tega drevesa — debla vzeti, ko je razmnožiti
hočemo; mlado deblo, ko na nje cepimo, se
razceplje — razkoije, ino letorastka — mladika se ve —
nj vtekne, se oboje: deblo razklano ino mladika
z drevesno smolo — veskom ali ilom obmaže ino
z likom ali platnom terdno obveže. Tako se potle
vteknena letorastka z razrezanim deblom zraste,
ino prirodo — nrav — vlastnosti tega debla
priime, s kterega je vzeta.

Robinson ni vedel drugega sredstva —
posredka — pomočka načina, kako bi kokosov strom
razplemenil, nego da bi nekoliko orehov v
zemljo vsadil. Tude učinil je tako, akaravno mu je
za tako vkusno ino imenitno jed žal — zlo žal
bilo, pak razradoval se je, ko je v kratkem času
zagledal, da uže nekoliko kokosovih drevesc ize
zemlje tiši.

Počasoma so se uže tude lamice okrotile, da
so bile, kor pri nas psi. Robinson jih je tedaj
zdaj, kolikor je mogel, za svoje legote začel
potrebovati, ino kar mu je za nesenje težko bilo,
je na nje nakladal — nalagal.

Dragotin. Kako pak je je s sobo jemal, če
jih iz dvorca izvesti ni mogel?

Oča. Pozabil sem vam povedati, da je v
novi steni na jednem kraji, gder je ravno gosto
germovje bilo, tako prostrano verzel pustil, kar
bi lamica skoz iti mogla. Od zvuna je ni bilo
videti, znotroma pak jo je vsaki večer z gostimi
vejami prepletel.

Oj bilo je to pač milo gledanje, če je
Robinson domu šel ino je lamica pred njim tekla!
Vsej ti je vedela pot nazad tako dobro kor on,
ino ko je k dvercam prišla, je obstala, dolder ni
bremene ž nje vzel, ino pak zgenovši se je diro
prelezla ino Robinson za njo. Tu je bilo radosti
za mladi lamički! skakale, bečale ino zdaj k
materi, zdaj k svojemu gospodi tekajoče ste ju
sprejemale — vitale ino lizale. Robinson se je od
veselja nad njujno radostjo zavzel, kor oča nad
radostjo svojih otrok, kedar se s poti verne, ino
je serdčno obimlje.

Do se dobe so se mu opeke, dobro, usušile,
da jih je lehko potreboval. Iskal je tedaj, pokler
nikakega apna ni imel, klijevite — ilovate zemlje
— persti, ktera bi za zidanje dobra bila, ino jo
je tude nalezel. Pak si je s ploskega —
plošnatega kamena zidarsko žlico udelal, ino da bi vse
imel, česar je za zidanje treba si je tude grozilo
ino pravilo naredil. Moreda uže veste, kake reči
so to?

Tehomil. Aj veste da, vsej je zadosti često
pri zidarjeh vidimo — vidivamo.

Oča. Ko uže je vse pripravljeno imel, si je
opeke za zidanje na lamici znašal.

Dragotin. Kako pak je le mogel na njo
opeke nalagati?

Oča. Dvojim — somnim, da bi vas kteri
ugodel — ugonol; sam vam tedaj to povem.

Uže davao je čutil, koliko bi mu k koristi
bilo, ako bi koše plesti umel. Iz mladega pak na
to ni pazil, ino tako kočarskega, dasiravno
lehkega remesla — rokodelstva, kakor drugih
koristnih umenj celo nič ni razumel.

Ker se mu je pak streha za solnce iz
početka povedla se je potem pogosto, kedar je le
tegnol, v tem dela vadil, ino zdaj to, zdaj ono
priizmislil, dokler tude ni zadosti močnega koša
upletal. Za lamico je tedaj dva, taka koša
napravil, ino ju vkup zvezav, ji ju je črez herbet
tako položil, da je s vsake strani jeden visel.

Stanislav. A jaz bi se, tatek, tude rad
koše plesti učil.

Oča. Tude jaz sam, mili Stanislavek,
počajte, da pred kor morem košarja poprosim, da bi
nas tega za silo naučil.

Stanislav. O to je dobro! te tude Milici
lepički košiček upletem.

Milica. I vsej bom se jaz tega tude učila;
veste, tatinek — očka?

Oča. Kako pak; za kvar ti to ne bo. Gde
keda vam predse lehko dela menjka, ko vam kaj
pripovednjem; te bo nam pletenje košev naj bolje
prav prišlo.

Robinson se je tedaj zidarskega prijel, ino
jako se mu je vedlo. Na jedni strani je zid uže
gotov bil, ino uže je tude zaklad za drugi
položil, zdaj pak se mu je nekaj nepričakovanega
prigodilo, kar ga je v počinanji močno zmotilo.

Dragotin. I kaj pak opet?

Milica. Gotovo so prišli divji ljudje ino so
ga snedli!

Stanislav. I za božjo voljo! res, tatek?

Oča. Ne nikoli, to ni bilo; pak nekaj se je
primerilo, kar mu je ravno toliko strahu nagnalo,
kakor dabi ga divji ljudje bili popali, ino ga
živega pečti hoteli.

Dragotin. A kaj li je to tedaj predse bilo?

Oča. Noč je bila; Robinson je pokojno —
mirno na ložesi — ležiši počival, ino lamice so
pri njegovih nogah ležale. Luna (mesec) je
prekrasno na oblogi — nebu svetila, zrak je bil čist,
ino po celem okolji je bila naj vekša tihota.
Robinson, od dela truden, je uže ljubo — sladko spal,
Ino se mu je, kakor velma često, od ljubih
staršev senjalo; pak zdaj najednor — pak ne! s
grozno prigodo dnešnjega večera ne skončajmo!
Lehkič bi se nam od toga senjalo, ino bi potem
nemirno noč imeli.

Vsi. O! o!

Oča. Pomislimo rajši na nekaj veselega, da
bi toti den z radostjo ino zahvaljenjem
našemu dobremu nebeškemu oči dokonjali. — Poite,
draga dečica! najpervle k cvetlicam — rožam
pogledamo, ino potle v lopo poidemo.

Deveti večer.

Ko je otec popredšnji del dopovedel, se mu
je toliko dela nabralo, da je nekoliko večerov
minolo, ner je opet čas imel, da bi dalje pravil.

Med tem toga so otroci ne malo skerb imeli,
kaj se je beržčas nebogemu Robinsonu zgodilo,
ino bi bili, ne vem kaj za to dali, ko bi jim gdo
povedeti mogel, kaj se je v oni noči, ko je
zadnjič od nje beseda bila, le po pravem prigodilo?
Tega pak jim vemdar nigdar drugi, nego sam
otec povedeti mogel! pak otec je sklenol, da jim
pred nič ne pove, dokler ne utegne, da bi po
redu dalje praviti mogel.

To je bilo ti celi čas gadanje ino lamanje
glave, zakaj le oča tako dolgo nič ne poveda!
Jeden je gadal — oganjol to, drugi ono; pak nič
se ni s prigodkom shajalo, kakor jim je otec bil
napovedel.

„Zakaj pak še le toga vedeti ne imamo?“
so nekteri žalostni popitavali.

„Imam pričine — vzroke!“ je oča odgovoril.

Otroci, navajeni, na taki odgovor jenjati —
prestati, ga neso več trapili, pak so z vidno
izvedavostjo — želečnostjo čakali, dokler k temu
oča sam prigodnega času ne najde.

Ker pak starši otrokom lehko v serdce
pogledajo, ino jih mišljenje ugonejo; tudi otcu ni

bilo težko, nekterim na očeh poznati, da si
mislijo: „Kake pak uže le te pričine imajo biti, da
nam toga kljubemu povedati ne hoče?“ — Zato
je za dobro uznal, da še je jednog prepriča —
presvedči, da bi jim to veselje rad napravil, ino
dalje pripovedoval, ko bi važnih pričin —
izrokov ne imel. Sklenol je tedaj, učenje z vajenjem
jih poterpežljivosti spojiti — združiti.

„Pripravite se,“ jim je rekel za to pričino,“
zautra rano na uže davno zaželjeni pot v
Travemind po izhodnjem morji!“

„V Travemind ? — Po morji? — Zautra
rano? — Jaz tude tatek? — jaz tude?“ Tako
so vsi skoro na jednokrat kričali; ino ko jim je
oča odgovoril, da vsi, so od veselja skakali, tude
se nikar ne da popisati.

„V Travemind! V Travemind ! — gde je moja
palica? hlapec! gde so moji črevlji? Hitro šest,
glavnik — greben — česavnik, čisto perilo! V
Travemind! O hitro, hitro!“ Taki glas je šel po
celem domi.

V kratkem času je bilo vse na pot
pripravljeno, ino mali popotničeki so po tisočerih —
tavženterih rečeh popraševali, ino od same
radosti neso na odgovor čakali. Le s težavo je je
bilo toti večer na lože spraviti, ker neso učakati
mogli, da se razdeni ino se iz hiše izide.

Kakor hitro se je svitati začelo, je bilo po
celim domi uže vse živo ino šumno. Sovsoda se
je na dveri tolklo, ino vsaki, če je hotel ali ne,
je moral vstati.

Ko so uže vsi, stari ino mladi na nogah bili,
ino otroci, od samega skakanja neso nič činiti ve-

deli, je oča k njim na glas pregovoril, kar je na
jednokrat tega velikega veselja konec bilo.

„Otroci, če mi hočete po moji — volji
stvoriti, mi dnes mojo obljubo prenesite — preložite —
pregledajte.“

Kako obljubo? Kako? — ino gdor je tako
le prašal, od ozkosti ino stersnenja niti ust ni
zapreti mogel.“

Oča. Obljubo, da dnes z vami v Travemind poidem!

Vsi so se tako grozno užasili — prestrašili,
da nijeden ni besede pregovoriti mogel.

Oča. Po noči mi je na pamet prišlo, da bi
zlo nemodro ravnali, ko bi se dnes na pot podali.

„A zakaj?“ so nekteri zajekavo pitali, ino
se jedva težko joka zderžati mogli.

Oča. Povem vam to, ino pak sami razsodite.

Najpervle uže nekaj času skoz veter od
zapada piše, kteri vso vodo iz reke Trave tako
močno v morje žene, da nikaka ladja v
Travemindeki pristav — pristaniše — loko vniti, niti iž
njega iziti ne more, ker je namesti, gder se
reka v morje izliva, preveč plitvo — mehko. Ino
kedar uže jednog v Travemind priidemo, bi pač
vsi radi tamkaj videli.

„Vsej se pak veter še dnes lehko oberne!“

Oča. Verh toga še mi je nekaj na misel
prišlo. Če še steri tejdne počakamo, vidimo ravno
tega času seljde — slanike — serdune —
(arinke), kako iz lednatega morja dol, ino tude v
Baltičko ali izhodno morje tegnejo — plavajo.
in jih tema — velika truma dar do reke Trane
priide, ino ribiči jih pojednor brez velikega
prizadevanja veliko množino nalove. To bi pač
tude predse radi videli, ni li res? Ano — pak''—

Oča, Naj poglavitejšo pričino še vam povem.
Kaj bi si od nas mislila, naša nova prijatelja,
Miloš ino Konjerad, ktera še le v štireh tejdnih k
nam prideta, ko bi odešli, pak na nju ne čakali.
Ali bi na nas ne merzela, kedar koli bi se od
radosti, našega pota le zmenili. Ino pak ali bi
mogli radost imeti, kedarkoli bi na to pomislili?
Gotovo ne! Očitati — oponašati bi si morali, da
jima tega nesmo učinili, kar bi si sami želeli, da
bi nam ravno tako učlinila, ko bi mi na nju, ino
ona na našem mesti bila. — Kaj tedaj mislite!

Vsi so molčali.

Oča. Vsej dobro veste, da, kar obljubim —
obečam, tude vseli spolnim. Hočete li tedaj,
poidemo. Če pak me obljube osvobodite — oprostite
— rešite, se prikupite — ugodite meni, svojima
bodočima prijateljema, pak tude sami sebi.
Govorite tedaj! Kaj mislite?

„Počakamo“, so odgovorili, ino tako ti
kratkočasni pot na drugi den odložili.

Nekterim je bilo na očeh videti, kako težko
jim je bilo, da bi se premogli, ino celi den neso
bili tako veseli, kor drugda. Oča to opaziv je
tako le k njim zvečer govoril: „Dragi otroci! kar
vas je dnes zadelo — sretlo, vas še v prihodnem
živlenji verlo gosto zadene. Zdaj to, zdaj ono
posvetno srečo, si boste očakovali, vaša nadeja —
v pazen se vam bo neoblodna — nelodna — gotova
zdela, ino preželečni boste po nji hrepeneli —
hlepeli. Pak ravno v tem hipu, ko uže po nji
veselo segate, ino boste menili, da jo uže v rokah
imate, naredi božja previdnost inače, ino nadeja
vas žalostno oblodi — oblega.“

Pričine pak, zakar nebeški otec tako, z
nami obrača, malokeda previdno ino razumno
poznate, kakor tude dnes rano neste spoznali,
zakar nesmo v Travemind šli. Kajti Bog, ker je
neskončno modrejši, ner — nego — kar jaz,
predveda vse tude v najudaljenejšo prihodnost zakrite
veke — čase, ino gostokrat nad nas take reči
dopriča, kterih dobre nasledke še le po dolgem
času, ino včasu v večnosti poznavamo. Kako pak
sem tedaj jaz predvedati mogel, kar se v štireh
tejdnih zgodi?“

„A ko bi se vam iz mladega vse po vaši volji
godilo, ino ako bi vseli to, česar bi se nadejali —
upali, dosegli; o ljuba deca, kako bi vam to potle
v odrašenem veku gorjupo — britko prihajalo!
Kako bi se po takem vaše serdce poterpežljivosti
odvadilo — odviklo, ino kako bi po takem
nesrečni bili, kedar bi čas prišel, da bi se vam vse,
kakor zdaj, po volji ne vedlo — godilo! A toti
čas priide, moja draga dečica! gotovo da priide,
tude mimo vas ne poide kako dar do dnešnjega dne
še mimo nijednega človeka ni šel. Kajti še
nigdar se ni postaral, da bi reči mogel, da se mu
je vseli ino ve vsem po volji vedlo — godilo.

Kaj tedaj imate činiti, ljubi otroci!? Nič
druga, nego da bi se hitro od mladeju navadili, si
mnoge radosti često pritergati, ktere bi sicer verlo
radi dosegli. Takovo često sebe samega
premaganje vas pokrepča, na telesi ino na duši vas
pokrepi, da boste potle vse poterpežljivo ino
stanovitno prenašali, kar koli premodri ino dobrotljivi
Bog k vašemu dobremu nn vas dopusti.“

Ino glejte, otroci! to imate tajnost — skriv-

nost ino pričino, zakaj mi starši z vami včasih
tako ravnamo, da tega razumeti ne morete. Vem
da se pametujete, da smo vam često gde kake
dobre volje prepovedeli, kterih bi se bili radi užili.
Včasu smo vam res vzrok povedeli, zakaj to
činimo, — kedar ste ji naimer zapopasti mogli, pak
kedar se nam je dobro ino pametno zdelo, da bi
ga ne vedeli — pak včasu tude ne. Ino zakaj?
Večkrat le zato da bi vas v poterpežljivosti
ino čednosti, ktera je vsakemu človeku potrebna,
vadili, ino vas tako k vašemu bodočemu življenju
pripravljali.

„Nine — zdaj tude veste, zakaj vam vse te
dni od Robinsona dalje nesem pravil. Toliko času
sem sicer zmirom imel, da bi vam bar to
prigodo, ko sem jo nagloma presekel — pretergnol —
prenehal, dopovedeti mogel, da bi vas v
negotovosti — dvojnosti — neistoti ne pustil. Pak ne!
Nikar besede nesem zinol, de si ravno ste v me
tišali, ino vam zlo nerad kaj odrečem. — Zakaj
sim tedaj, Milica, to učinil?“

Milica. Da bi nas poterpežljivosti učil.

Oča. Prav! Ino če mi gde keda za kaj
posebno hvalo davate, bo to gotovo za to da sem
vas učil ino vadil, da bi se brez velikega
žalovanja mnogih reči odpovedeli, po kterih ste
sicer velma hrepeneli. —

Opet je nekoliko dni minolo, ino oča od
Robinsona ni celo nič v misel vzel — v misli imel.
Teda pak je prišla taista vročno pričakovana ura,
da je otec, ne imaje uže več toliko k delu,
splošno željo zadovoliti mogel. Pravil je tedaj od
Robinsona dalje:

Noč je bila, kor sem uže tuonda pravil
Robinson je mirno na loži počival, ino zveste lamice
so pri njegovih nogah ležale. Okoli ino okoli je
tiho bilo, ino Robinsonu se je kakor po navadi
od dragih staršev senjalo; zdaj pak se je najednor
zemlje zatresla, ino pod zemljo je bučalo —
tontonalo ino burjalo — vrelo, kakor če zevseh
krajev — strani grom bije — treska. Robinson se od
groze prebudi, oskoči, nevede, kaj se mu je
zgodilo, ino kaj stvoriti ima. V tem hipu se je
zajedno drugim zemlja zatresla, pod zemljo je
neprestanoma grozno burjanje odumevalo — tonelo,
v tem se je tude silni viher vzdignol, drevesa
izvračal, skale tergal, ino ječeče morje dar do
globline — globočine prerival. Ni bilo drugače, nego
kor da bi se cela priroda — natura zburjala, ino
se k svojemu pokončanju bližala.

Od smertne ozkosti je Robinson iz jame
izkočil na dvorek, ino ustrašene lamice za njim
jedva pak so izešli, se je skala — pečina nad
jazvino uderla — zrušila, ino se na njega ložko —
ležiše sipala. Strahoma je Robinson iz dvorka
bežal, ino lamice ozkostno za njim.

Jegova perva misel je bila, da na blizki verh
po tej strani vstopi, gder je ravina — ravnina bila,
da bi ga se udirajoča skala ne ubila. Kako pak
je užasnol — se prestrašil, ko je najednor z grozo
smotril — ugledal, da se je ravno na tem mesti
ramna — groba — velikanska prepast — prepad
odperla, iz ktere so se čad — dim ino plamen,
pepel ino kamenje ino žarjova žgalina — lavg
valili. Jedva je utegnol, si s pobegom življenje
ohraniti, pokler se je žgalina kor reka dol valila,

ino so veliki kosi stergane skale, kakor toča
daleko na široko metani bili.

Bežal je tedaj k morju. To pak ga je
nova groza, čakala. Prenagli, ze vseh krajev
vejoči — pihajoči veter — viher je na kup zegnal
oblake, ino iž njih je najednokrat tako močno
bitje počelo, da se je kmalu cela krajina
zatopila. Takemu nenavadnemu — neobičajnemu
lijenju — plohi pravimo, da se je oblak pretergal.

Z veliko težavo se je utekel na strom;
uboge lamice pak je prodka — nagla voda vzela.
Ah! kako ga je serdce bolelo, ko so žalostno
bečale, ino ko bi jim rad celo tude z nevarnostjo
svojega življenja bil pomogel, ako bi jih povodenj
s sobo ne bila vzela.

Potres še je nekoliko drobov — minot
terpel — trajal; najednog pak je vse utihlo —
utihnolo. Vetrove so prestali burjati, huda prepast
je zmirom menje izmetovala, bučanje pod zemljo
je prenehovalo, nebo se je drugoč izjasnilo, ino
pred ko je četvert ure minolo, se je vsa voda
pogubila.

Stanislav. (Globoko vzdehnoč) Ah! bodi ga
gospod Bog zahvaljen, da je uže vse proč!
Nebogi Robinson! ino lamice — oj sirotice!

Milica. Jaz sem imela grozni strah!

Prostirad. Odkod pak priide taki potres
zemlje?

Dragotin. To nam je otec uže davno
izložil, pred še ko si ti k nam prišel.

Oča. Povej mu to, Dragotin!

Dragotin. V zemlji je mnogo velikih ino
prostranih dir — lukenj, kakor kleti, pak še le ti-

sočkrat večih! te so polne sape ino par — sopar.
Verh toga je tude v zemlji veliko različnih reči,
ktere se lehko vnemejo, kakor: žveplo — sera,
smola ino druge tem podobne. Te reči se včasih
ogrejo — razpalijo, tude celo vnemejo, kedar k
temu volhkost — vlaga — mokrota priide.

Stanislav. Volhkost? kako pak more vlažna
reč kaj vneti — užgati — razpaliti?

Dragotin. Kaj li pak nesi videl, če zidar
studeno — merzlo vodo na apno vlije, kako se
hitro kuhati ino vreti počina, kor bi nad ognjem
stalo; ino tu vemdar ognja ni. — Tako se tude
v zemlji reči užgo, če do njih voda priide, ino
kedar gori, se sapa v onih velikih dutinah —
otlinah tako močno raztegne, da uže tam več
nikakega prostora ne ima. Potem hoče ze vso
močjo izprasnoti, ino zemljo trese, dokler je gde ne
prelomi, ino si diro napravi. Po tej diri se potle
kakor burljivi viher izvali, ino premnogo gorečih
ino uže razpušenih gmot — reči s sobo izluči.

Oča. Ino ta gmota, ktera iz razpršenega
kamenja, rud, smole itd. obstoji, je ona reč, ko ji
lava pravijo. Jednog sem bral, da se taki
ognjemetni verh da ponarediti, če se vam hoče, pak
to gde keda izkusimo.

Vsi. Oj le! ljubi otče!

Dragotin. A kako pak se to dela?

Oča. K temu druga ni treba, kor žvepla ino
železnih odpilkov, pak veliko; to se v volhkem
mesti v zemljo zakoplje, to se od samo
sebe zagreje ino razpali, ino tu pri malički sopki —
ognjemetniki vidimo, kako prava sopka udeluje.
Kolikor najpred moremo, si to veselje na pravi-

mo, kedar si vas naimer vsaki penez, kar keda
za razveseljenje dostanete, toliko uloži, kar bi
potroške zaleglo.

Vsi. Oj z radostjo! z radostjo!

Oča. Potem od toga več govorimo.
Kedar je Robinson po dakončani burji z
drevese zlezel je bil nad nesréčo, ko ga je opet
srela tako močno omámljen, da mu ni na misli
prišlo, da bi temu, kir ga je iz tako vidne
nevárnosti smerti iztergnol, za svoje otétje —
izsvobojenje hvalo dal. Pak res je bil drugoč v
tako veliki bédi — revšini postavljen, kakor
izperva. Jazvina, jega dosihmal jedino varno
prebivališe, se je brez podvojbe — brez pobličbe —
najberže vsa zasipala; jega mile, zveste lamice
mu je voda zanesla; vse delo, ko je je dar do
se dobe opravil — vse jega dosedanje trujenje
ino prizadevanje je v kvar prišlo; vse jega
priprave za bodôčnost so izginole! Verh je sicer
ogenj izlučevati uže prestal, pak iz odpertega žrela
še se mu je zmirom gosti ino černi čad valil, ino
pač možno je bilo, da verb užé za rude —
vseskoze sopka — ognjemetni verh ostane. Ino ko
bi se to res pripetilo, kako bi le Robinson mirne
misli biti mogel? Ali bi se mu ne bilo vsaki den
báti, da bo se zemlja opet tresla, ino bo verh
vzpêt ogenj izmetaval?

Te misli so ga celo poplašile. Od žalosti je
bil skoro ves pobit ino kakor brez sebe izumljen,
ino ne da bi se k jedinemu pravemu studencu
utéhe ino tolažbe utekel, je le skoz na misli imel
revo svojega prihodnega življenja, ino si jo je,

kakor da bi najvekša ino brez konca bila,
predstavljal.

Od ôzkosti ino žalosti — bolesti sključen,
se je na strom podperel, ko je bil ž njega zlezel,
ino vun ino vun jokal ino jojmenekal. V takem
žalovanji ino ojmekanji je pri drevesi prebil,
dokler na iz hodi zarja ni novega dne oznanjevala.

Stanislav. Zdaj uznavam, da je tatinek —
očka predse prav imel.

Mati. V čem?

Stanislav. I mislil sem ji tuonda, da se je
Robinson uže izcela popravil, ino da bi ga Bog
uže iz tega pustega otoka izsvoboditi mogel.
Očka pak je pravil, da to sam Bog najbolje ve, ino
da mi tega razsoditi ne moremo.

Mati. Ino kaj te iz tega?

Stanislav. Poznavam zdaj, da še na Boga
predse takega zaupanja ne imà, kakoršnje bi iméti
imel; ino da je Bog prav stvoril, da še ga ni
osvobodil.

Tehomil. Na to sem si uže tude mislil, ino
zdaj užé ga tude tako rad ne imam.

Oča. Prav imate, otroci! Tu res očito
vidimo, da Robinson tako terdnega ino
nepremekljivega zaupanja — sinovske dovere na Boga še
ni imel, kakor bi jo po takih mnogih vidnih —
moternih dokazih jegove dokrotljivosti ino
modrosti bil imel imeti. Pak vemdar preden se nad njim
zatega voljo userdimo, postavimo se pervle na
lupe na njega mesto ino uprašajmo se sami sebe,
ali bi pak mi na njegovem mesti bolje bili
učinili? Kaj si misliš, Tehomil! ako bi ti Robinson
bil, bi li bil serdčnejši v njegovi žalosti?

Tehomil. (Tiho ino plaho) Jaz ne vem.

Oča. Ali se spomniš, ko so te oči
bolele, ino ko smo ti španijolsko muho priložili,
ktera ti je nekoliko bolečine napravila ? še veš,
kako si včaseh malomiselni bil? O to je bila le
mala bolest, ko je le dva dni terpela? Jaz vem,
da bi zdaj v takem prigodku poterpežljivejši bil
ino pak je li bi tude zadosti moči k prenašanju
s pobožno zaupljivostjo vsega tega, kar je
Robinson prenašati moral — imel, — kaj misliš, ljubo
dete, ali bi ne imel nad tem dvojiti — se somniti?

Tvoje molčanje je dober odgovor na moje
pitanje. Ti naimerič sam ne veš ino vedeti ne
moreš, kako bi se v taki sili zaderževal, zato, ker
še te nič takega ni došlo. Vse tedaj, kar mi
zdaj činiti moremo, je, to, da bi se za času
privajali — privikali, ve vsakem, tude v naj menjšem
terpljenji, ktero nas keda sresti utegne, se k Bogu
utehati, ino zmirom poterpežljivi ino dobre môti
biti. Tako bo naše serdce od dne do dne zmirom
vêče moči dobivalo, da tude vekše terpljenje, če
se gda Bogu ljubi je na nas položiti, ležej
prenesemo.

Novi den je nastal, veselo se je svetloba
razgernola, ino Robinson še je žalosten pri
drevesi stal. Na njegove oči še se spanje ni
sklonilo, ino na misli ni imel nič druga, nego to skerb
ino žalost, kam se zdaj dene? — oberne?
Potle še se je vzdignol, ino kakor v senjah se k
opušenemu prebitku motal. Pak kako silno je bilo
jegovo radostno stersnenje — ulèknenje, ko so na
naglici od dvorka — kaj mislite? — jegove male
lamice zdrave ino čerstve proti njemu priskoko-

vale! Izperva niti svojemu pogledu ni verjêl,
berzo pak je prestal dvojiti, ko so lamice pritekše
mu roke lizale ino bečeče ino poskakujoče svojo
radost na javo davale — na znanje davale.

Kmalu je v njem serdce oživelo, ko je
dozdaj kakor mertvo bilo. Poglednol je na lamice,
pak k nebu, ino solzo radosti, hvaležnosti ino
kesa, da je tako nalomiseln bil, so mu lice
polile. Od veselja, kakor bi bil svoje najboljše
prijatelje opet nalezel, je je gladil ino obimal; pak
je ž njimi šel, da bi svoje prebivališe pregledal.

Ljubor. Kako pak so se berž te lamice pred
utonenjem — utonôtjem ohranile?

Oča. Naj berže je je povodenj na kteri hrib
— herbo zanesla, gder so se drugoč na noge
terdno dostaviti mogle; ino ker je voda, kakor
naglo je iz oblakov spadla, drugoč tako hitro
opadla, so se nedvojno v jazvino vernole.

Robinson je nine — zdaj stal pred jazvino,
ino je drugoč k svojemu ne malemu zasramljenju
zagledal, da si je v svoji malomiselnosti kvar
vekšli predstavljal, nego je res bil. Strop, ko je
iz kosov skale zestavljen bil, je sicer dol padel,
ino kos zemlje s sobo uderel; previdel pak je, da
ga te zasipine ne bodo mnogo dela stale, ino da
bode, če si, otlino iztrebi — izkljudi, prebitek
mnogo prostranejši ino prikladnejsi — ugodnejši imel.

Mimo toga še je nekaj zavaral — ugledal,
kar mu je vidni dokaz bilo, da to, kar je božja
previdnost na njega dopustila, ni bilo k njega
pokašnjenju — pokorjenju, ampak da bi poznal,
kako dobrotljivo za — nj skerbi.

Ko je naimer toisto mesto, gder je skala
visela, bedljivo — skerbno — pazljivo preglednol,
je k svoji veliki grozi smotril — v misel vzel, da
je skala le na sipki persti ležala, ino da se
nikakor zaderžati ni mogla. Ni bi lo tedaj nič
beržejšega, ner — nego da bi tedaj od same sebe
bila spadla. To je Bog po svoji vsegavedočnosti
predvedel ino nedvojno tude to, da bi toti kos
skale ravno tedaj bil spodnol, kedar bi Robinson
v otlini bil. Ker je pak ize svoje premodre
dobrotljivosti za totega človeka deljše življenje
uložil — namenil, je tedaj to zemljo hitro od
začetka sveta tako naredil, da je ravno v tem času
na tem ostrovi takovo zemljetresenje povstati
moralo. Ano tude tresket pod zemljo ino fučanje
burljivega vetra, nekaj si je Robinsonu strahotno
po ušeh — ušesih zvonelo — šumelo , je bila
k njega odrešenju. Kajti ko bi se zemlja brez
truša ino tresketa bila zatresla, bi Robinson ne
prebedel, ino zaisto bi ga ta skala do smerti pobila.

Glejte, otročiči! kako je Bog vzpet za
njega skerbel, ino sicer v tem času, kedar si je
mislil, da je od njega zapušen; ino ravno v teh
najgroznejših prigodah za njega skerbel, ktere si
je Robinson za najvekšo nesrečo polagal — deržal.

Aj to si tude vi, premilička dečica, v svojem
prihodnem življenji izkusite. Boste li na pote
božjega ravnanja, po kterih vas ona povede ,
skerbno varali (merkali — ahtali), naidete pri vsaki
žalostni prigodi, na vas čakajoči, resnično vseli
toto dvoje;

Pervo: da si ljudje nesrečo, ko je svete —
zadeve, vsegdar vekšo predstavljajo, kakor je v
sama sebi; ino

Drugo: da je vsakojaka stiska od Boga iz
modrih ino dobrotljivih vzrokov ino pričin na nas
poslana, ino da se nam naposledek vseli na
pravo dobro oberne.

Oj, otročički! — oj! radujte se nad toto
uteko — tolaža polno resnico! — Bog živi, ino
nas ljubi.

Deseti večer.

(Oča dalje pravi.)

Robinson, uže predse časa navajen, delo
vseli z molitvo spojevati, sklepati, se je najpred
na kolena vergnol in s skrušenim — obžalovanim
serdcem Bogu hvalo daval, da ga opet iz nevarnosti
milostljivo osvobodil. Po dokončani molitvi pak se je
s hotjo dela prijel, da bi si svoje stanovališe
izčistil. Zemljo je berzo izlučal; pak pod njo je
ležal oni veliki kos skale, kir se je sicer na
dvoje preklal — razrazil, pak še je vendar tako
težek bil, da ga jedinega človeka moč ni
genoti mogla.

Izkušal je vendar, bode li moči tej menjši
odvaliti; pak vse zahman — zastonj! Niti k
tomu delu ni imel dovolji moči. To je opet v
misleh pogrožen obitál ne vedoč, kaj si začèti.

Dragotin. Jaz vem, kar bi bil učinil.

Oča. A kaj!

Dragotin. I bil bi drog vzel, kakor smo
tuonda udelali, ko smo veliko klado iz dvora
valili.

Stanislav. Pri tem nesem bil; kako pak ste
to delali?

Dragotin. Kako ? Vzeli smo dolgi debeli drog,
pri jednem koncu smo ji pod klado déli, pode

nj skoro pri sami kladi, smo podložili kos derva
tude kamen se lehko podloži — ino potle smo
drugi konec drogu črez toti kos derva tako silno
k zemlji tlačili — tišali, dokler se klada z mesta
ni genola ino se ročao odvaliti dala. Tako bi
Robinson tude lehko odvalil.

Oča. To mu je tude po dolgem
premišljanji na pamet prišlo. Upametoval se je naimer,
da je doma vidival — večkrat videl, kako
delavci velike teža vzdvigajo ino se je lotil tude
sam to vardeti — izkusiti. Ino po pravici se mu
je to tude povedlo. Za pol ure sta bila kamena
iz jazvine izvaljena, kteru bi naj beržej niti
štirje močni z golimi rokami ne bili genili. Aj
vzradoval se je, da zdaj veliko prostornejši
prebitek ima, ino da je v njem, kakor je
previdal, nine izcela váren ino bez strahu; kajti
zdaj so kakor stene, tako tude strop iz jedne
skale koti iztesane bile, v kteri tude niti
narmenjše razpokline ni bilo videti.

Tehomil. Kamo pak je le paok prišel!

čea. Prav, da si na— nj spomnol; skoro bi
bil na — nj pozabil. Za resnico pak ne vem,
kaj se je ž njim zgodilo, najberžej je v
razsipinah pokopan bil. Robinson ga res ni več
videl, pak toto izgubo — potrato so mu jegovi
drugi družebniki, lamice nadomestile — nagradile.

Nine se je pustil k ognjemetnemu verhu,
ko je iž njega še zmirom černi čad izhajal. Pač
čudo ga je vzêlo nad to razpušeno gmoto, ko
se je daleče po širokem razlila ino še je
ohladla — neustidla. Le izdaleka je pozoroval —
gledal — motril toto strahovito i poleg toga tude

krasno gledališe kadeče se prepasti, kajti od
straha ino od lave — razpustline, ko še je žgoča
bila, ni mogel bliže stopiti. Ko pak je videl, da
se je lava k temo istemu mestu, gder je korun
rasel, kakor reka valila, se je nemalo leknol —
ustrašil, pomisle, da je toti ognjavi tok vso to
rastlino gotovo pogubil; pak ni imel miru,
dokler ne uve, ali ga to strašno pomišljenje ne
ukani — oblodi. Kmahu je tedaj ta dirjal, ino
k neizgovorljivemu potešenju — razveseljenju je
našel; da nikar jedna ni pokvarjena. lno v to
dobo si je umenil, da si na različnih krajeh
koruna nasadi tako da bi se, priide bi opet gde
kaka zla — huda prigoda, te le imenitne
rastline ne znebil. Zdaj pak je ravno, kakor se mu
je dozdevalo, zima nastajala, pomislil si je
tedaj: gdo ve, ni li to takava rastlina, ktera se
tude črez zimo v zemlji uderžati ino hraniti da.

To si dokonjavši, si je opet kuhinjo rediti —
praviti — delati jel. Ino pri tem delu mu je ona
strašna prigoda k veliki sreči bila. Ognjemetni
verh je med drugim tude zarad — dosli
apnenega kamenja iznametal. To le kamenje, kakor
veste, se najpred v peči na rahlo izpaliti —
užgáti mòra, kor se iž njega ugášeno àpno dela.
Tega to res ni več treba bilo, kajti se je užé
zadosti v gorečem verhu užgàlo.

Robinson tedaj nič drugega delati ni
potreboval, nego jamo v zemlji izkopati, apnenega
kamenja v njo nametáti, pak z vodo politi ino
premešati. Apno je na ti način ugášeno ino k
zidanju pripravljeno bilo. Posle je je s peskom

razdelal, se k delu napravil, ter se oveselil, da
k temu zadosti umnosti ima.

Med tem toga se je iz verhu kaditi
prestalo, ino Robinson se je osmelil — si upal,
dar k prepadu doiti. Po straneh ino na dni —
podni je videl ohladlo lavo, ino ker se odnikod
ni več kadilo, si je upanje delal, da je ogenj
pod zemljo celo izgasnol, ino da se prihodnič
več bati ne ima.

S to misljo upokojen — u mirjen, je
pomislil, da bi si živeža na zimo nazgromadil —
vkup spravil. Nalovil je tedaj blizo osem lamic,
ino vse ubil razve kozla, katerega je za
tovarištvo svojim krotkim lamicam živega nehal, ino
naj več tega mesa je v kuhinji povesil, da bi se
preodilo — presušilo. Najpèrvle pak je, kakor
je to doma od svoje matere videl, meso nasolil,
ino je nekoliko dni nasoljeno ležati pustil.

Bila ti je to uže nemala zasoba —
priprava mesa; pak vemdar še se je bal da bi mu
ne zadolelo — došlo — zadosti bilo, ko bi
preveč ostra — toga ino dolga zima pripadla.
Hotel je tedaj še nekoliko lamic uloviti; pak to
mu ni več pokazalo; kajti so one uže jegove
zvijače — lest spasle — opázile, ino se odsega
mal njega varovale. Hotel jih je imeti, pak si je
tude drugi posredek — pomoček izmisliti moral.

Pokier si pak ljidski — človečji razum , če
se dobro vadi ino uri, lehko vsaki posredek za
svojo potrebo zmisli, tedaj je tude Robinsonu
kmalu v glavo prišel. Zavaral si je, da so
lamice, kedar so ga pri potoku zagledle, kmahu
na gomilo — hribec bežale, ino odtod germovje,

ko je ž njim gomila z druge strani koti s
plotom ograjena bila, preskočile; ino da za
germovjem skala dva lakta više stoji — moli. To
tedaj preiskav — vši je hitro vedel, kaj ima činiti.

I umenil si je, da na etem mesti glôboko
jamo izkoplje, da bi se lamice, kedar zgoro
skočijo, v njej lovile. S tem novim delom, ker se
je silil, je za pol dragega dne gotov bil; pak
je jamo z rožjem — vejem prikril, ino na
zautra k svojemu vesolju smotril, da ste dve dosti
veliki lamici v njo skočile ino se ulovile. Kakor
si je mislil, je bil zdaj z mesom dovlje
oskerbljen — založen.

Bil bi pak nemalo skérb imel, kako je črez
zimo hrani, ko bi si božja previdnost pri tem
zemlje potresu ne prizadela, da bi poredno klet
— kamro — hrabo imel. Blizo pri jazvini se je
naimer drugi kôs verhu skoro dva sežnja globoko
prepadel — sedel, ino od tega je druga otlina
povstala, iz ktere je dira tude v njegov dvorek
šla, zdaj je tedaj imel prebitek, kuhinjo ino hram
blizo sebe, rávno kakor bi to s trudom ino z
remeselno (rôkodelsko) roku na pravljeno bilo.

Zdaj še je trojo reč na skèrbi imel; da bi
se na celo zimo prav omislil. Móral je za lamice
sena nasekati — nakositi, dero za kurilo —
palivo nabrati, ino koruna ize zemlje dobiti ino
v hrambo odnesti. Ize sena, kterega je mnogo
vkup spravil, je na dvorku ertasti stog —
kopico naredil, kakor pri nas kmetje delajo; ino
vseli, kedar je na stog sena nametal, je je tako
silno pohodil — potláčil, da se tako lehko
premeknoti ni moglo. Pak pri tem delu je skoro
najpred izučenje dostal.

On naimer ni bil tako preveden, da bi seno
najpervle prav posùšil: če pak toga nikar, ino
se seno močno stláči, te se potle zagreje, pari
ino naposled se vneme — užgé. Od tega iz
mladega nič ni slišal, ker za kmetovsko
gospodárstvo nigdar ni máral. Nine pak je v potrebi
spoznal, kako je dobro, če si človek vse v skérb
ino misel vzeme, ino kolikor si le mòre
znanosti — znanj nabere, ako bi ravno bèrzo ne
vedel, k čemu bi mu kedaj bile.

Te pak se je nemalo začudil , vide, da se
najednog ize stogu kadi, ino se je zgrozil, ko
je v seno roko vtek — vtekši čutil, da je
notre kakor ogenj gorko — vroče. Ino ni mislil
drugače, ner da gori, da si ravno preumeti ni
mogel, kako bi ogenj v nje bil prišel. Spešno
— berzo je v stog spustil, ino seno razmetaval,
pak k velikemu začujenju nikakšega ognja
nalezel, nego to, da je povsode gorko ino
volhko — mokrotno. Potle je sam prišel na to
gotovo misel, da vzrok te gorkote le volhkost biti
móra, akoravno , kako bi to bilo, zapopasti ni
mogel.

Dragotin. Kako pak te to je, da volhkost
tude kaj zapali?

Oča. Ljubi Dragotin! tako čudovitih reči je
na tisoče v prirodi — stvarjenji, ino človečkemu
razumu, kteri je je uže ne koliko sto let
premišljal, se je dalo, da je pričine mnogih teh
reči na vlas preiskal. To umenje, ktero nas te
pričine ali vzroke znati uči, ino kterega še vi
dozdaj niti po imeni ne poznate, se sploh
imenuje: Prirodopis — naravoslovstvo

ali drugače fisika. Tude od tote reči, tako,
kakor od mnogih drugih, črez mero čudovitnih,
je to učenje; ino če boste vseli pri vsem tako
skèrbni kakor kar vas zdaj učimo, vas tude
totega omenja poučimo , ktero vam pre veliko
veselje naprávi. Zdaj bi bilo nepotrebno od toga
govoriti, ker se tega, kar sem pravil, prav ne
razumite.

Robinson je tedaj iznova seno sušil; pak je
drugoč kopico naredil, kteri ni mogel niti veter
nifi dežj kvaru delati. Za boljše ovarovanje je
nad njo iz terstja streho napravil, ktera je
zadosti terdna bila.

Potem si je v priidočih dneh suhih derv
nanósil, kolikar se mu je treba zdelo. Pak je
koruna spravljal, ino si ga predse kup
nagromádil. Potle še je vse zrele citrone stresel, ktere
je tude za zimo poshranil. A tako je zdaj brez
skèrbi bil, s čem bi se v hudi zimi živil.

Pak vsej ta huda zima še le skoz ni
hotela priiti, ako-koli se je uže mesec kozopersk
k koncu hilil — nagibal. Mesto zime pak je
dežjevati jelo , ino je vun ino vun peršalo,
kakor bi se vso nebo v vodo bilo obérnolo.
Robinson pak ni vedel, kaj si ima od tega mislití.
Celih štirnajst dni niti z nogo iz prebitka ni
kročiti — koračiti — mogel, razve v hramec —
kamro, k stogu ino izvirališu, da bi za se ino
za svoje lamice kèrme ino vode prinesel. Ostali
— drugi čas je moral kor jetnik — ôznik —
sôženj prebivati.

O kako dolg mu je le čas bíl, ker ničesa
k delu ni imel, ino je zmirom samoten biti mò-

ral. Kakoršna je ta mòka, si otročički! pač
predstaviti ne morete! Ko bi mu gdo knigo, ali
papir, pero ino černilo bil dal, gotovo bi se mu
ne mililo, za vsaki takši list jeden den svojega
življenja dati. „Ah!“ je često vzdihal, „kaki
blasen sem jaz v svoji mladosti bil, da sem včasu
čtenje ino pisanje za težko ino nevoljno, reč,
prazdnovanje — lenuhovanje pak za prijetno
imel. Bukve, pri kterih se mi je tolikokrati
studilo — grozilo, bi mi zdaj bile naj dražejse blago,
ino list papira, pero ino černilo za veliko
kraljevstvo.“

V tem času, kir mu je toliko dolg bil, se
je iz sile k različnim delom gnàl, kterih še do
sega dob ni pokusil. Davno je na to mislil, če
bi si mogel lonec — gernec — pisker ino
svetilo — lampico narediti, dve reči, kteri bi mu
v njegovi potrebi nemálo k koristi bile. Pak je
derknol v najvekšem dežju, da bi si gline
nanosil; ino se je dela lotil.

Pak veste da se mu hitro izperva ni hotelo
dati, ino se je zastonj zadosti natrudil —
nadelal; ker pak nič potrebnejega k delu ni imel,
je, kar je napravil, če ni bilo zadosti dobro,
drugoč polamal ino, iznova delal. S tem
kratkočasnim delom je nekoliko dni prebil, pak je
lonec ino svetilo tako dobro udelal, da bi bil
svojevoljen, ako bi to drugoč bil raztrupal.

V kuhinji nedaleko od ogoja je te posode
postavil, da bi počasu usihale — se šusile. Pak
še je druge piskre pekve ino ponve, vekše ino
menjše, ino na različni način delal, ino čem

delje se je s tem bavil — obiral, — trudil, s
tem vekšo ročnost ino urnost je dobival.

Med tem toga je brez prestanja peršalo.
Robinon je tedaj primoran bil, še druge dela sis
izmišljevati, da bi ga dolgi čas ne trapil. Pred
vsem drugim je sklenol, da si mrežo — set za
lovljenje rib udela. Uže pred tem si je mnogo
prevezkov — vervi — konopcev — ozincev —
motozov napletel, ino ti so mu zdaj, prav prišli.
Ker je poterpežljiv bil, ino dosti času imel, reč
ktera se mu izpervega po sreči vesti ni hotela,
desetkrat ino večkrat pokušati, dokler ni pravega
načina nalezel, kako bi ôzle vezati imel: je v
tem toliko urnosti došel, da se mu je to le
igračka zdelo. Izmislil si je tude nastroj — orod
iz lesu , podobni vezači igli, ktero je z
kamenim nožem izrezal. Ino tako si je napravil
mrežo, ktera je naši navadni ribički mreži po
dobroti ine rabljivosli — užitečnosti malo ustopila

Potem mu je na misel prišlo, ali bi se ne
dalo, tude lok ino strele — šipice (pšice)
udelati? Aj, kako gorko ga je razvnelo —
podžgalo, ko je dalje mislil ino razvažil — pretehtal,
kako bi mu lok k veliki koristi bil! Lehko
bi ž njim lamice ino ptiče streljal, ino se nadto
tude preti divjim ljudem, če bi gde keda nad
njega prišli, v svojem prebitku branil. Od žedosti
— želje je le gorel, da bi uže lok gotov imel,
ino nič za dežj ino veter ne maraje, je le
ročno tekel, da bi si za — nj lesu poiskal.

Ni se mu pak zdelo, da bi k tomu vsaki
les dober bil; zato si je izbral, kteri bi terd ino

poleg toga goževit bil, da bi se ogenol —
usločil, ino kmahu drugoč sam vzravnal.

Dragotin. Da bi bil sprožen — uprog —
žilav, vite?

Oča. Prav! nesem si mislil, da še si
pomen te besede pomnite, ino zato je tude nesem
hotel imenovati.

Ko je takovo dervo našel, je je utel —
vsekel, ino doma se je hitro k delu posadil.
Pak pomislite! kakih težkosti da si je izkusil,
ker navadnega noža ni imel! Zaisto z
dvajsterim regnenjem ni toliko urezal, kolikor mi na
jedno z jeklenim — ocelnim nožem urežemo.
Celih osem dni je pri tem delu prebávil — prebil,
ako ravno je od rana dar do večera vjednomero
delal. Jaz jih dosti poznam, kterí bi tega tako
dolgo ne izderžali.

Stanislav. (K drugim.) To si otec od nas
misli.

Oča. Ugonol si, Stanislavek! a ne imam
li prav!

Stanislav. Ah celo prav! — pak zanapred
tude od dela ne neham, če se ga jednor
preimem.

Oča. To prav učiniš! Robinzonu pak je pri
tem vse prav prišlo. Deveti den si je k
velikemu razveseljenju lôk dogotovil, ino mu nič ni
več menjkalo — hibelo, nego še tetiva —
struna ino strele — šipice. Ko bi se bil na to
spomnol, kedar je lamice ubil, si je lehko
izkusil, če se iž njih čreves dajo strune delati;
kajti je vedel, da je v Evropi tude iz ovčjih
črev delajo. Pak strune ne imaje, je preve-

zek kolikor je naj terdneje mogel usukal; pak
se je za šipice obernol.

Kaj bi bil zató ne dal, ko bi le kôsek
železa bil imel, da bi v šipico oster èrtec — špic
zabiti mogel? Pak je zahman bilo. Ko je to v
dvereh stoje premišljal, je nagloma grudo zlata
zagledal, ktera je tu dozdaj koti o poveržena
reč ležala. „Proč s tobo!“ je izvpil jo z nogo
odbersne,“ bodi železo, hočeš li, da bi te važil —
v počtenji imel.“ A vêč na njo ni poglednol.

Dolgo premišljaje se je potem spomnol, kar
je negda čul, da, vê — prê, divjaki, da bi
šipice ino kopje ertasto imeli, kosti iz velikih rib,
ino tude ostre kamene k temu rabijo, —
upotrebljajo — uživajo. Ino je sklenol, je posnemati —
nasledovati ino si je tude umenil, da si kopje
udela. Zdaj ti je tekel na breg, ino bil tako
srečen, da je kosti ino kamenev, kolikor si je
žedal — želel, nalezel. Pak je usekel dolgi ravni
prot za kopje — kopjiše, ino ves premočen se je
domu vernol.

V nekoliko dneh je imel kopje ino šipice
gotove. Na kopje je ertasti kamen, ino na šipice
močne bodeče kosti, ino na drugem konci na njih
pera terdno privezal, da bi dobro letale. Lôk je
kmahu izkusil, če se ga je potrebovati, ker
zavoljo pomenjkanja železnih nastrojev ni bil, kakor
bi imel biti; pak vendar je previdel, da je k
streljanju ptic ino menjših zveri predse dober; tude
ni dvojil, ko bi nagi divji človek blizo njega
prišel, da ga lehko nevarno rani. S kopjem pak je
prav zadovoljen bil.

Tičas sta se mu tude lonec ino svetilo
zadosti posušila. Hotel ju je tedaj izkusiti.
Najpervle je v lončič kos loja vergel, kteri je iz
droba ubitih lamic zebral; mislil ji je razpustiti, ino
mesto oleja v svetilu paliti — žgati. Pak k
svojemu najvekšemu merzenju je spoznal, da kakor
se je loj razpušal, se je kmalu v glino vtegnol —
vlekel, ino spoder iztekal, tako da ga je maličko v
lončiču ostalo. Iz toga je hitro sodil, da tude druge
posode to hibo — pogrešek — napako imajo, ino da se ne
bodo potrebovati mogle, kar je tude resnica bila.

Merzljiva reč! Vsej se je zlo veselil, da bi
nine vsaki večer pri luči sedeti, ino drugoč
jednor kako troho tople juhe — polivke snesti
mogel; pak je tu videl, da mu je ta dobra nadeja
najednor drugoč v kvar prišla.

Ljubor. Pak vsej je to res nemerzljivo —
nevoljno bilo!

Oča. To verijem; marsikteri človek bi se bil
nad tem razserdil, ino te črepe proč zalučil. Pak
Robinson se je uže predse poterpežljivosti
navadil, ino si je terdno pred se vzel, da vse, kar
jednokrat začne, ino se dokonjati da, tude
dokonja.

Sedši tedaj v kot, si je z rokami čelo terel.
„Odkod jele berž to,“ je pomislil, „da so piskri
v Evropi, tude iz gline delani, tako terdni ino
ničesar v se ne tegno — vleko? — Ano, to bo
zategavoljo, ker so lošeni — polivani. —“
Lošeni? kaj pak je le to, ino kako to tam delajo?
— Ahá! menim, da to uže vem! A to bo! Kaj
li nesem jednor bral, da je izvun peska ino dru-

gih reči tude glina, ktera nekaj stèkla —
glaževine v sebi ima, ino se pri naglem ognji v
steklo preoberne? — A tako to gotovo delajo?
nakladejo loncev v razkurjeni peči, ino kedar se
glina razpušati jeme, je vun izestavijo — da bi se
v steklo ne obernoli. Tako bo to! Tude jaz to
napravim.“

V kuhinji je tedaj kčasu veliki ogenj
razdelal, ino ko je naj več gorelo, je lonček va— nj
vteknol. Pak ni bilo vsega dolgo, kar je
lončec poknol. „I za božjo voljo!“ je Robinson
zakričal, „gdo bi si to bil pomislil?“

Opet se je tedaj žalosten v kot posadil, ino
vzpet premišljavati začel. „Pak se mi užé ni nič
podobnega zgodilo?“ je rekel, „Ano, užé vem!
Če se po zimi steklenice — mužoli — glaži s
studeno — merzlo vodo ali s pirom na gorko peč
postavijo, do bi se ogrelo, ne poknoli? — A
keda ne poknejo? kedar še peč pregorka ni, ali
kedar se pod njimi listek popira podloži. — Prav!
nekaj pazim! to bo tako, posoda se ne sme
najednog v nagel ogenj deti, temoč najpred le tako,
da bi se skoz ino skoz pregrela. — Tude se
gledati mora, da bi se na jedni strani pred negoli
na drugi ne razpalila. „Juhe!“ je veselo
zakriknol, ino poskočiv je šel, da to iznovega vardene.
Drugič se mu je bolje povedlo; lončič ni pokel,
pak vem dar ni bil, kakor lošani.

„A pak kaj je to?“ je Robinson pomislil,
„Vsej je ogenj, si mislim, zadosti prodek — silen
bil; — kaj še se k temu le greča?“ Ko se je
zadosti namislil, je vzrok tomu dal, da ogenj ni
bil v peči zapert, da je gorkota prehitro minola,

ino se na vse kraje jako razdelila, ino da se
tako glina ni izpalila, da bi svojo gladkost, kakor
druga lošana posoda imela. Kakor je sklenol, da
nič ne začme, česar bi ne dokončal, tako je tude
na tem ostal, da si peč za žganje loncev
postavi. Pak za to delo je vsej ugodnejše vreme
imeti moral.

Peršalo še jo zmirom, ino še le po dvema
mesecama se je drugoč nebo nanaglo izjasnjevalo.
Robinson si je mislil, da se sedaj zima začme;
pak glej! uže je po njo bilo. Svojim vlastnim
očem ni verjel, ko je smotril, da oživljajoča jara,
— spomladna — viležnja — vigredna moč
drugoč novo travo, novo cvetje ino novo berstje —
šibje poganja; ino vsej je tako tude bilo. Ni
mogel toga preumeti, akoravno je z očima na to
gledal. „I to mi pakibode k naučenju,“ si je
pomislil, „da prihodnič kmalu niče sar ne tajim —
ne upiram čegar zapopasti ne morem!“

Mati. Kaj li ni šel spat, ko si je to
izgolčal? — rekel?

Stanislav. Mi še nesmo zaspani, matinka! —
mamica!

Oča. Gotove povesti od tega ne imam. Pak
vsej, ker v njegovih starih prigodkih, dokler je
na tem ostrovi, v samoči živel, na toti den nič
poznamenanega ni; si sam mislim, da je s temi
besedami legel. Ino tako tude mi stvorimo, da bi
kakor on zagoda rano, kakor solnce izide,
drugoč vstati mogli.

Jednajsti večer.

Stanislav. Otče! pač rad bi na
Robinsonovem mesti bil!

Oča. Rad?

Stanislav. Veste da, nine ima vse, česar
potrebuje, ino je na lepem kraji, gder nikakšnje
zime ni.

Oča. Vse, česar potrebuje?

Stanislav. Ano, vsej ima meso, ribe, ostrice,
korun, sol želve, citrone, ino iz lamičjega
mleka si lehko masla ino sira dela.

Oča. A res da je to tude uže predse času
delal; jaz sem vam pak od toga povedeti le
pozabil.

Stanislav. Tude ima lok ino kopje, ino
dobro prebivališe; kaj bi še tedaj vêč hotel?

Oča. Robinson je to tude preudaril ino
važil, pak Bogu za to hvalo daval; pak vemdar
bi polovico svojega prihodnega življenja bil za
to dal, ko bi ktera ladja bila priplula, ino ga
drugoč v domovino odvezla.

Stanislav. Aj! česa pak še mu je menjkalo?

Oča. Mnogo — premnogo. Menjkalo mu je,
brez česar na sveti nikake prave blaženosti ni
— prijateljstvo, ljudje, kakor on, ktere bi ljubil,
ino kteri bi ga drugoč ljubili. Kako radost je,
postavim, imeti mogel, ko je bil, od staršev, ko

je je tako močno razžalil, od prijateljev, kterih
si niti vêč videti ni upati mogel, ino skratkim
ode vseh ljudi na celim sveti odločen bil?
Izkusi si to, Stanislavek, ino le jedini den v samoti
bodi, pak uvidiš, kako je to življenje. Razve
toga še je tude druge reči grešal; oblačilo je
počasoma kos za kosom ž njega padalo, ino do
sega mal ni vedel, kako bi si drugo spravil.

Dragotin. I vsej je tu, gder nikše zime ni,
tudi lehko brez njega bil.

Milica. Fuj! da bi berž nagi ne hodil!

Oča. Za zimo rez ni oblačila potreboval!
pak sram ga je bilo zavoljo nagote, ino pak
tude merčes, našim muham podoben, kterega je
onde na otoku vse polno bilo, ga je preveliko
trapil. Kajti če ta muha ušene — pikne napravi
grozno bolest, ino po nji se bulja, tako kakor če
osa ali bčela piči, na telesi izpehne. Robinson
je lice ino roke skoro zmirom od tega otekle
imel. Ino kaka moka še le mu je tedaj nastajala,
kedar bi vse oblačilo ž njega bilo spadlo! Ino do
toga ni bilo dolgo.

Zaradi toga, ino izvlasti ker je po svojih
milih staršeh, ino poprek po ljudskem tovarištvu
tožil, je pogostoma globoko vzdehnol, ko je na
bregu stal, se solznatima očima na široko morje
poglednol, ino nikeder nič razve vode ino neba
pred sobo ni videl.

O kolikokrat mu je prazdna nadeja veliko
radost naredila, če je izdaleka mračni oblak na
nebu smotril ino menil, da korabelj s stežnji ino
plahtami vidi! Ino ko je tej blod spoznal, kako
bridko je potem plakal, ino se z zmočenim
serdcem v jazvino vernol.

Milica. Ako bi le goreče bil milega Boga
prosil, gotovo bi mu bil korabelj poslàl.

Oča. To je tude činel, milo dete! molil je
Boga po noči ino po dne, da bi ga rešil; pak
ni pozabil priložiti: „Pak ne moja, o Gospod,
ampak tvoja volja se izidi!“ — Ino to je činil
zato; pokler je presvedčen — prepričan bil, da
Bog bolje ve, nego mi, kar nam je dobrega.

V skerbeh si, če bi gde keda korabelj okoli
plul, alipak tičas k ostrovu pristal, kedar bi
ravno za bregu ne bil; je sklenol znamenje
postaviti, iz kterega bi vsaki, gdor sem priide
jegovo potrebo lehko poznal. To znamenje je
bil kol, ino na njem mesto praporca — zastave
naj bolji kos sračice — robače, ktere uže več
nositi ni mogel, obèšen.

Bil bi tude rad napis na ti kol privesil, da
bi s tem svojo silo tem očitneje oznanil; pak
kako je imel to učiniti? — Drugega posredka
ni vedel, ner da bi besede s kamenim nožem
izrezal. Pak tu je opet bilo pitanje: v kterem
jeziku ima napis napraviti? Bil bi li v
angličkem, ali nemškem, bi morebiti priidoči Francozi
ali Španijeli, ali Portugali ne razumeli, kar te
besede znamenajo. K sreči se je upametoval na
nekoliko latinskih besed, s kterimi je lehko svojo
žedost — željo izjedril — izrazil — povedal.

Stanislav. A to bi bili razumeli?

Oča. Latinski jezik — govor, kako veste,
se je po vseh zemljah v Evropi razširil, ino
izvekšega ljudje, kteri so le nekoliko višejše
vzdelanosti — izobraženosti deležni bili, ga vsej
nekaj razume. Robinson je tedaj smel upati, da

na vsakem, korablji, kteri bi sem prišel, kar
jeden človek jegov napis porazumi. I izgotovil ji
le tako: Ferte opem misero
Robinsonio! Razumiš to, Ljubor.

Ljubor. Razumim; to je: Pomozite
ubogemu Robinsonu.

Oča. Nine je največi pogrešek —
nedostatek — silo na črevljiv — škornah imel; pomalem
so mu kos po kosu z nogu spadali. Muhe, ktere so se
v čas dežja veliko množile, so ga tako grozno šipale
— pikale, da si od bolesti ni vedel kaj početi.
Obraz, roke ino noge so mu od pikanja tako
zatekle, da človečkemu telesi neso več podobne bile.

Pogostoma je pomišljal na gde kaki
posredek, kako bi se oblekel; pak vseli zahman, kajti
ni imel nastrojev — orodja niti potrebnih
znanosti, da bi to napravil, kar si je za se narediti
hotel. Te še mu je na misli prišlo, da temu
lehkič najležej zadoli — predipriide — izgovi,
če se s kožami ubitih lamic oblači.

Pak dozdaj so še bile sirove ino toge —
terde — okorne; ino najhujše je pri tem, ker
nigdar ni za to máral, kako usmarje — kožarje
— koželugi ino irharje sirove kože udelavajo.
Pak ko bi to tude bil videl ino vedel, vsej pak
ni imel niti igle pak ne niti, da bi si iz kož
jedno ali drugo učil.

Potreba pak, je ta le med tem toga zmirom
bolje ino bolje nade — ni dolegala — silila.
Ni ne mogel za dne delati, ne po noči spati, tako
stalno so ga muhe sožile — trapile. Na posled
je bil prisiljen, da bi se česa lotil, če ni hotel
naj revnejše smêrti zaginoti.

Ljubor. K čemu pak je berž Bog toti
merčes — ničemno stvar stvoril, če človeka le moči
— trapi — soži?

Oča. Kaj misliš, k čemu je mili Bog tebe
ino mene ino vse druge ljudi stvoril?

Ljubor. Da bi na sveti srečni bili.

Oča. A kako pričino je imel, da bi to učinil?

Ljubor. Ker je dober, ino ni hotel, le sam
sréčen biti.

Oča. Dobro práviš. Kaj pak misliš, da čud
— merčes nikake blagosti ne poživa?

Ljubor. Pač; vsej pak vidimo, kako se na
solnci raduje.

Oča. Moreš li tedaj zapopadnoti zakaj je
Bog tude to čud — merkej stvaril. — Gotovo,
da bi se tude na zemlji jega radovala, ino tako
srečna bila, kolikor po svoji prirojenosti biti mòre.
Ni li tej umisel — namen velma ljubezniv ino
tako dobrotljivega Boga vreden?

Ljubor. Jaz pak si mislim, da je ljubi Bog
le take zvereta stvoriti mogel, ktere nikomur
kvaru — hudobe ne delajo!

Oča. Diči — slavi Boga ino mu hvalo daj,
da ni tako učinil.

Ljubor. Zakaj?

Oča. Zato, ker bi drugače ti ino jaz ne
bila, ino bi nás vséh tu ne bilo!

Ljubor. Kako imam to razumeti?

Oča. Pokler mi ljudje ravno med naj
diravejše — zgrabljivejše ino naj kvarljivejše —
pogubnejše zvereta slišimo.

Vse drugo stvari na zemlji so ne le naši
rabove — sožnji, ampak je tude po ljubosti

ubijamo, bodi si zavoljo mesa ali kože, bodi si
opet, ker so nam na poti, alipak iz druge
malovaže pričine. Kolik večo pravico bi tedaj
zvereta imele prašati zakaj je Bog to kroto
zvere, človeka stvaril? — Kaj bi jim na to
pitanje odgovoril?

Ljubor. (Z ozkostjo.) Jaz res ne vem.

Oča. Jaz bi jim nakratce tako le
odgovoril: Vedite ve, da ste le zvereta, ino da toga,
kar najmodrejši ino najdobrotljivejši Bog čini,
nikakor presojevati ne morete; a mi vas s svojim
prikladom — izgledom v tem predhajati hočemo.
Kaj misliš, bi li bile zvereta, ko bi razum imele,
s tem odgovorom zadovoljne?

Ljubor. Jaz sem zadovoljen.

Oča. Tedaj se vzpet k našemu Robinsonu
vernimo. Sila ga je primorala, da bi si kor si
more pomogel. Vzel je kožo; izrezal iž nje, pač
res da ne brez malega dela, s kamenim nožem
svoje črevlje. Zešiti jih ni mogel, ni bilo tedaj
druge pomoči, nego da bi direh — luknjic v
njih napravil, ino si je z usukano vervco na
noge privezaval. To pak mu je veste da težavno
bilo. Kajti akoravno je kožo z volno navzverh
obernol, so ga noge le zmirom silno žgale, ino
toga — okorna terda koža, če je le malo kam
šel, mu je noge do kervi oderla, kar mu je
velike bolečine delalo. Predse pak še je rajši to,
kakor šipanje muh prestajal.

Iz ine — druge prav toge kože si je
naredil ličino — naličnik, v kteri je dve dirki za
oči, ino jedno za usta, da bi dihati mogel,
izrezal. Ino ker je uže pri etem delu bil, je sklenol

da pred ne prestáne dokler si tude jopiča ino
nogavic iz kož ne udela. K temu pak je res
mervo vekšega premišljavanja trebalo; kajti kaj
pak uže je brez dela ino truda, ino kaj se na
posledne opravi, če le vse s poterpljivostjo ino
skerbnostjo obračamo? Pak tude to delo mu je srečno
od rok šlo, ino je nad njim veliko radost imel.

Jopič je naredil iz treh kosov, iz dveju
rokava ino iz tretjega život, ino je to s
prevezki vkup zvezal. Nogavice, kakor je pri nas
za jezdo jahanje imajo, je napravil iz dvú kosú,
predek iz jednega pak zadek tude iz jednega,
ktera je po obema stranema zvezaval. Kakor
hitro je gotov bil, se je kmalu v to oblekel, si
umenivši, da si svojo staro uže celó
razcundrano evropejsko obleko le za obletne svêtke ino
za rojstvene dni svojih staršev, ktere je kakor
prazdnike slavil, zavaruje. Zdaj je res imel
pratež — odetelj — oblačilo, kakoršnjega na sveti
čudnejšega ni. Od glave dar do pete je bil v
kosmati koži zaobvaljen — odenen; mésto kordú
— kordca — meča je imel po boku — strani
kameno sekiro; črez ramo tobolec, lok ino zvezek
šipic — strel, v pravi roki kopje, dvakrat vekše
kor je sam bil, ino v levici — šujici pleteno
streško — solnčnik, da bi ga solnce ne peklo, ino
na glavi namesti klobuka êrtasti košek, tude s
kosmato kožo povlečeni. Déca le prestavite si,
kako ga je bilo v tem gledati! Gdor bi ga bil
videl, nigdar bi pač ne bil iz tega čudnega kroja
— noše na človeka pomislil. Ano sam sebi se
je móral smejati, ko se je najpred v potoku
zagledal.

Poslé se je paki — drugoč lončarskega lotil.
Peč za žganje je berzo postavil, ino hotel
izkusiti, bode li v naj hujšem ognji piskre tako
izžgati — izpaliti mogel, da bi kakor lošani bili.
Naložil jih je na jedendrugi, ino raznetil
počasoma tako silni ogenj, da se je cela peč razbelila
— razpalila. Toti prodki — silni ogenj je gojil
— deržal dar do večera, pak je nehal pomalem
peč uhladnovati, ine od velikega hrepenenja ni
dočakati mogel, kaj bode iž njegovega dela. Pak
kaj je bilo? Pervi ino drugi lonec, ko ji je
iztegel, ni nikar lošan bil, pak tude drugi ne. Ko je
pak med spodnjimi jeden pregledel, se je
vzradoval ino počudil, da je na dnú čisto lošan.

Kako to razumeti ima, ni vedel. I gospod
Bog! si je mislil, kaka bo ta pričina, da je le toti
pisker na dnu lošen, drugi pak nijeden, vsej so
iz jedne gline udelani, ino tude v peči žgani? —
Mislil je sem ino tam, pak dolgo mu nič ni
hotelo pripadnoti, da bi to reč poumel: Naposledek
se je spomnol; da je v tem loncu betvo soli bilo,
ko ji je v peč deval.

Dragotin. A ta sol je to naredila?

Oča. Taka je. Kar je Robinson tu po
nagodi nalezel, to so v Evropi davno vedeli. Sol
naimer, z mnogimi rečmi zmešana, se v ognji v
steklo spreoberne. Imel je piskre le ze slano
vodó politi, ali le drobet soli v razpaljeno peč
metnoti, ino bili bi se mu gernci — lonci kmalu
kakor stéklo lèsnoli.

To je tedaj jutre izkusiti hotel. V peči je
uže gorelo, on pak je uže nektere posode ze
slano vodo polil, ino v ine — druge drobet soli na-

sipal, da bi najednor oboje izkusil; v tem se mu
je prigodilo, čegar se je uže davno bal — obajal,
prejela ga je bolezen — nemoč — horoba,
glava ga je razbolela, čutil je tèžkosti ino veliko
medlobo po vsem životu. Kar naj groznejšega
na človeka priiti more, to se je na njega
zgernolo — zvabilo.

„Veliki Bog!“ si je mislil, „kaj počnem, ne
vstanem li vêč z loža? Nikar človeka ni tu, kteri
bi mi postregel, ino v moji bolezni pomogel!
Nikakega prijatelja, kteri bi mi smertni pot — srage
obrisal — uterel, ino kaj k pokrepčanju podal? —
Bog! Bog! kaj si začnem?“ — To povedevši,
je od velike ôzkosti zmočen ino strapljen v
medlobo padel — omedlel.

Ako je keda trebalo, da bi na Boga,
povsode navzočnega — pritomnega ino naj
ljubeznivejšega, pravo sinosko zaupanje imel; zdaj
zaisto najbolje. Ode vseh ljudi zapušen, brez vse
pomoči; kaj mu je zdaj druga ostalo, če ni imel
v svoji revi zaginoti? Bog, Bog sam, ovače niše
drugi na celem sveti.

Ležal je ino se ze smertnimi težavami ino
ozkostmi boril. Roki je močno spêl, ino ne mogé
govoriti niti misliti, je neprenehama v nebo gledal.
Bog! Bog! Smili da se! — To je vse bilo, kar
je včasoma globoko vzdihaje pregolčati mogel —
pregovoriti zamógel.

Pak le tesnoba mu ni dala, da bi si
počinol. Zebravši svojo poslednjo moč je šel, da bi
si napotrebnejše reči za svoje obživljenje k ložku
znesel, ino ko v bolezni vstati ne mogel, da bi
čisto brez občerstvljenja ne bil. Z veliko težavo

je prinesel dve škarlupini polni vode, ino ju k
ležišu postavil. Pak je tude priložil nekaj
pečenega korúna ino štiri citrone, ktere še so mu
ostale, ino omedlev je padel na svojo žalostno
posteljo.

Ako bi se ljubemu Bogu poljubilo, ga z
rano smertjo iz esega — totega sveta poklicati
o! o kako rad, kako velma rad bi bil umerel!
Opovažil — podstopil se je Boga za to prositi;
pak predse se je upametoval, da ta molitva ni
prav. „Nesem li otrok božji? je pomislil,“ nesem
li delo jegovih rok, a ni li on moj ljubeznivi!
moj predmodri ino mogočni otec? Kako bi mu
tedaj predpisovati smel, kaj bi z meno učiniti
imel? Ne ve li naj boljše, kaj mi je dobro, ino
ne oberne li z meno, kako bi mi koristno —
prospešno bilo? Gotovo! tako učini toti dobrotljivi,
ljubeznivi, močni Bog! Upokoji — umiri se
tedaj moje nebogo žalostno — dreselo serdce! Na
Boga se zanesi — nasloni, moja uboga utrapljena
duša — na Boga, velikega pomočnika ve vseh
potrebah! ino on ti pomore; ti gotovo pomaga
ob življenji ino smerti!“

Po teh besedah se je vzdignol, na kolena
padel, ino z veliko vročnostjo svojega serdca
molil! „Tebi se izročam, ljubi moj otče! celó se
izročam tvojemu očinskemu ravnanju! Oberni z
meno, kakor se tebi rači ino ljubi! Rad bom
prenašal, kar nad me pošleš! ino ti mi k temu
pomoči dodeliš. O podeli mi moči, moj Otče! — to
je vse, za kar te prosim — udeli mi
poterpljivosti v mem — mojem križu, ino stalnega zau-

panja do tebe! Usliši toto prošnjo svojega
stiskanega otroka!

Tu se ga je lotila uročinska treslika —
zimnica — merzlica. Bil je sicer v kožah vsi obaljen
— odenen, pak vemdar se zagreti ni mogel. Zima
— mraz ga je skoro dve uri tresla — lamala.

Potle pak ga je vročina — gorkota
razvnela, kakor bi mu ize vseh žil ogenj plal —
plahtal — plapolal. Serdce je v njem silno bilo,
kakor v človeku, kedar se v begu usope ino jedva
k sapi — dušku priide. V tej grozni težavi je le
jedva toliko mogel, da bi lušino z vodo k ustom
prigenol, ino si suhi — izpragli jezik zvlažil —
— namočil. Potem se je pot kakor velike kaplje
— srage na njem izpehnol — šinol, ino Robinson
je nekako polehčanje čutil. Ino ko je črez uro
v potu ležal, se je opet spametoval; ino tu mu
je pripadlo, da je na ogenj deti trebe, da bi ne
ugasnol. Po četverceh je lezel, če se je ravno
od medlobice jedva vlekel, ino je nalučal derv
na ognjiše, da bi do rana ogenj zavaroval, kajti
da se je uže temnilo.

Toto noč, kar jih je živ prebil, je imel naj
hujšo, zdaj zima ino zdaj drugoč vročina mu je
hudo zadévala; grozno bolenje glave mu ni
nikar za dobice odleglo, ino celo noč ni očese
stisnol. Od toga je tako zlo omedlel — oslabel, da
je drugega dne rano jedva le lezel, da bi drugoč
derv na ogenj priložil. Ti celi den ni več z
postelje vstal, ino k večeru še mu je hujše bilo.
Hotel je drugoč k ognju dolezti, pak več ni
mogel. Moral jo tedaj od toga nehati, ino zato ni

grobo — dosti več maral, kajti da se je
zagotovo nadeval — úpal, da ne bo več dolgo živ.

Ta le noč je bila kakor snočešnja —
popredšnja. Ogenj je tičas izgasnol; ostala voda je
v lušini usmerdla, ino Robinson je uže tako ob
moč prišel, da se ni mogel z jedne strani na
drugo obernoti. I mislil si je, da se uže k zadnji
urici popira, ino od radosti nad tem se je toliko
ukrepil, da se je še z nabožno molitvo na to
daleko cesto pripravljal.

Še jednor je Boga ponižno prosil, da bi mu
gréhe odpustil. Pak mu je zahvalil za vse
dobrote ktere mu je — tako nevrednemu sinovi,
skož njegovo celo življenje izkazal. Izvlasti pak
mu je zahvalil za križe ino težave — strásti,
ktere je na — nj k njegovemu poboljševanju
postal, ino ktere zdaj veliko bolje negoli pred
spoznáva, kako veliko so mu koristne bile. Na
posléd še je prosil, da bi Bog jegove ljube starše
potéšil — utovil— potolážil, ino je poblagoslovil;
pak izporočiv svojo neumerjóčo dušo v otčevsko
ljubezen svojega véčnega Boga — ino legoč na
pravo stran, je z raddostno nadéjo svoj konec
čakal.

Pak bilo je tude vidéti, da se k smérti
bliža. Vun ino vun, so šle vekše medlobice nad
njega; v persih mu je hrúlo — hropotalo, ino
sapa se mu je zapirala. Zdaj je, kakor si je videlo,
poslednji hipec prišel! Ozkost — tesnoba,
kakoršnje še nikedar ni počutil, mu je na serdce
vstopila; dèh se je naglo ustavil, on se je davil —
dérgnol, glavo sklopil, ino — za sebe ni nič vêč
vedel.

Vsi so molčali, veliko času, ino z bolestnimi
občutki so čestili spomin svojega prijatelja,
kterega živi neso videli. — Ubogi Robinson! so
nekteri vzdèhnoli; bodi ga Bog zahvaljen! so
drugi pravili; nine je vseh môk izprošen —
osvobojen! — Ino tako so se tega večera z vekšo
tihostjo ino bolje premišljavajoče, nego inda
razešli.

Dvanajsti večer.

Ko so se vsi drugoč pod jablano zešli, ino
koše pletli, česar so se tičas naučili bili, ino ko
se je otec pripravljal, kakor bi svojim ljubim
otrokom drugoč nekaj povedeti hotel; je Milica
pitala: Otče, kaj pak boš nam zdaj pripovedal?

„Od Robinsona!“ je otec odgovoril; ino vsi
so oči izvalili, — debelo pogledli

Milica. Vsej pak je umerel.

Dragotin. Le počai! lehkič je drugoč
obživel; vsej veš kako smo jednor tude mislili,
da je umerel, ino je vemdar živ bil.

Oča. Na Robinsona so kakor ste tuonda čuli
smertne medlobe pritisnole; on je glavo sklopil,
ino za se ni nič več vedel. Če je popravici
vmerel, ali je le v medlobah bil, še se ni moglo
vedeti.

Dolgo je tako ležal za se nič ne vede: pak
je — gdo bi si to bil mislil! — drugoč k sebi
prišel.

Vsi. Ah! to je prav, da le ni umerel!

Oča. Z globokim vzdehnenjem je jêl opet
kakor drugda — inda dihati; ino je oči odperel.

Občul je sicer, da je grozno ohabel — slab
pak teh velikih bolesti ni več čutil. Mesto gorke
vročine, ktero je pred imel, se mu je zdaj iz ce-

lega telese pot izpustil — šinol. Da bi se pak tem
bolje izpotil, se je s kožami prav dobro prikril,
ino jedva da je pol ure tako ležal, je veliko
polehčanje počutil.

Te pak je ramno — silno žejo dobil —
dostal. Kar je vode ostalo, ni bila več za pitje; pak
dobro, da se je na citrone spomnol. Zadosti
težko je jedno nakosnol, a s sokom iž nje se je
nemalo pokrepčal. Pak rahlo je usnol — zaspal,
ino stalno v potu leže, je spal dar do belega rana.

Koliko mu je zdaj ležaj bilo, ner včera! Iz
naj vekše nemoči — bolezni je izvêznol — prišel
ino ni čutil na sebi, nego da še je mèdel. Ano
tude hot je drugoč k jedi imél, ino snel pečeni
korun, na kteri je troho sokú iz citrone izcédil,
da bi za občerstvljenje hotnèjši — vkusnéjši bil.

V tej têžki bolezni se cela dva dni na
lamice niti spomnol ni; nine pak se je v serdci
genol, vidé, da mu pri nogah ležé, ino nekakor
ze smiljenjem na — nj gledajo, kakor bi ga
prašati hotéle, če mu je zdaj užé boljše? Prav! da
so te zvereta, kakor velblodove, mnogo dni brez
pitja lehko; ováče bi pač ob nje bilo, ker uže
dva dni nič neso pile, ino še je Robinson tako
slab bil, da vstati ino jim vode prinesti ni mogel

Ker je stara lamica tako blizo njega legla,
kaj jo je dosegnoti mogel, je napel vso moč, ino
udojil— umolzel troho mleka da bi ga ne izgubila. To
čerstvo mleko je moralo jega hiravemu telesi tude
teknoti — prospeti — dobro deti, kajti mu je po njem prav
dobro bilo. Pak opet je sladko usnol, ino šele ob
zapadu solnca prebedél. Snedel je opet nekoliko
korunov s citronovim sokom, ino drugoč legel.

„To stalno spanje, s kterim se je krépil, ino
ker je poleg tega dobro prirojenost — postávo imel,
mu je toliko moči dalo, da je drugi den rano
drugoč vstati ino nekoliko krokov — koračajev —
stopinj — če so se ravno pod njim noge tresle — iti
mogel.

I motal — plahtal se je iz otline dar na dvorek.

Tu je oči k nebu povzdigel; topel pramen —
žarek — trak — poblesk juternega solnca mu je
skoze stromovje na lice padel, ino bilo mu je,
kakor bi se iznova narodil. „O ti večni izvir
življenja.“ je zaklical padoč na kolena „Bog! Bog!
hvala ino čast tebi, da si mi dal še jednor tvoje
krasno solnce smotriti, ino v njega jasnosti
velike čudeže tvojega stvarjenja razimati —
premišljati. Slava! hvala! dika tebi, da me v sili nesi
ostávil — zapustil; da si me še jednor v življenje
pozvál, ino mi s tem še več času k mojemu
pobolševanju udélil!

Daj! dabi ostale dni svojega živlenja tako
obernol, da bi vsakega hipu pripravljen bil, na
ono mesto oditi, gder plačo — odplato za dobre
ino zle dela priimemo. Po sej kratki, pak vroči
molitvi je gledal zdaj v nebo, ktero je z modrim
— plavim stropom — oblogo obstérto —
opéto bilo, zdaj na drevje ino germovje, ktero
je lepo zelenélo, ino se od rose kakor od biser
lèsketalo; ino zdaj drugoč na svoje, verne lamice
ktere so se radostno ino s prilizavanjem k njemu
tišale — tlačile. Bilo mu je pač ravno, kakor bi
se se iz daljnega pota drugoč k svojim domačim
vernol; serdce je v njem plesalo — igrálo, ino od
veselja ga solze polijaho.

Čerstvi zrak — vzduh, čerstva voda, ktero je
z mlékom zmešano pil, ino veseléjša môt so
velma k temu pripomogli — prospéli, da se je celo
pozdravil. V nekoliko dneh je novih moči dobil,
ino je čul, da drugoč lehko dela.

Predo vsem je šel gledat, kako so se mu
kaj piskri podáli. Odperel je peč, ino glej! vsi so
bilo tako lepo lošani, kakor, bi je kteri naših
lončarjev bil delal. Od radosti nad tem se dolgo ni
spomnol, da zdaj tega dobro opravljenega dela ne
more potrebovati, za to, ker mu je ogenj
izgásel. Ino ko mu je to na um došlo, je s
sklopljeno glavo stal, zdaj na piskre, ino zdaj na
ognjiše gledè, ino si je globoko ozdèhnol.

Tako zlo kakor inda, se pak zdaj vemdar
ni žalostil, pomislil je naimer: „Dobrotljivi Bog,
kir ti je tuonda ogenj poslal ti ji lehko ravno na
ti ali drugi način, rači li se mu, drugoč oskerbi.“
— Védel je pak zdaj tude da se tukaj nikake
zima báti ne potrebuje, ino ako ravno je od
mladosti mesa navájen bil, si je upal, da tude brež
njega, ino le od ovoča — sadja ino od mléka
svojih lamic lehko živi.

Pri tem pak mu predse ni bilo žal, da si je
loncev nadélal, vsej jih je lehko bar za mleko
potreboval. Naj vekši iz njih si je za posebno
potrebo uložil — odmenil.

Dragotin. Aj, za kako pak?

Oča. Mislil si je, če si korún z maslom
omásti — zabéli da bo mu s tem bolje dišal.

Stanislav. Oj to verimem!

Oča. Pak da bi si metilnico iz lesú udelal
to se mu je nemožno zdelo — ino tude bilo. Ho-

tel je tedaj izkúsiti da li se tude v velikim lonci
maslo — sirovo maslo — puter délati. Vkup je
spravil smetene, kar je mislil, da bi došlo. Pak
v mali leseni pokrivki je nasredi diro naredil,
skož njo hlod pretèknol, ino tako dolgo metel —
tolkel, dokler se ni izmetenec — maslo — puter
od izmetkov oddelil, potem je maslo v čisti vodi
izpral, ino drobet nasolil. To se mu je tedaj
srečno obneslo; pak ko je sad svoje marljivosti
vžiti hotel, še se je le spomnol, da si koruna peči
ne more, ker ognja ne ima, kar mu od same
skerbnosti pri délu niti na misel ni prišlo. Tu je
bilo lepo maslo, ktero k nikaki potrébi biti ni
imelo, ino Robinson je žalostno na nje gledal.
Najednokrat je drugoč v takovo bedo — revšino padel,
kakoršnjo je hitro iz začetka imel. Krom — razve
ostric, mleka, kokosovih orehov ino sirovega
masla, mu je drugoč vse druge hrane menjkalo, ino
bilo je ob to če bo tude te reči zmirom imel.

Naj hujše je bilo, ker posrédka ni vedel,
kako bi si v tej sili vzboljšal.

Česa se je zdaj lotiti imel? Vse, kar je z
rokami napraviti mogel, je bilo gotovo. Zato,
kakor si je mislil, mu nič druga ni ostálo, nego
da bi svoje celo življenje v prazdnovanji ino
lenobi prebil. Pak nič groznéjšega mu ni bilo,
kakor to. Kajti da se je déla privadil, mu ni bilo
vêč možno — mogoče, da bi brez dela živ bil,
ino so z nečim koristnim ne bávil — môtil. Ino
potem je česko rekal; da za popravljenje svojega
serdca posebno tej prigodi kaj zahvaliti ima, de
je iz perva, ko je na ti pusti ostrov prišel, ino
nike pomoži ni imel, k neprestanemu delu prisil-

jen bil. Délavnost, je doložil, je izvirek
mnogih čednosti; kakor lenoba
začetek vseh nepravosti.

Dragotin. Tu ima gotovo prav! Je li človek
brez déla, ga različne gluposti — têpavosti
zalêzajo.

Oča. Prav imaš! zato je potle Robinson
tude mladim ljudem svetoval, da bi se kmalu od
detinstva zmirom délatí vadili — privikali. „Kajti“
je rekel, „kakor se človek iz mladega
navadi, tako potle tude skoze celo
življenje ostane, len ali skerben, umen ali
neumen, dober ali zél — hudoben — zanikarn.

Tehomil. To si bomo pamêtovali.

Oča. Pametujte si to, otroci! ino poleg tega
se tude deržite; tega vas ne bode žal. Nebogi
Robinson je dolgo sem ter ta mislil, kakega dela
se prejeti ima, da bi ne prazdnoval; pak kaj
mislite, kaj mu je posle napadlo?

Dragotin. Jaz vem, kar bi bil délal!

Oča. Povej nam tedaj to.

Dragotin. Bil bi kože iz lamic izdelaval.
Vsej pak mu je to moralo grozno têžko
prihajati, da bi v ti gorki zemlji rude — zmirom v
kosmatih kožah hodil.

Oča. Pak kako bi bil to delo začel?

Dragotin. Pri usmarji — kožarji —
koželugu sem to videl. Najpervle sirove kože za
nekteri den v vodo klade — dene, da bi prav
razmoknole — se razmočile. Potem je na klado
pretegne, ino na kozlik povesi, da bi izsêkle-izséhle.
Pak je posoli ino prikrije, da bi zrak — sapa na nje
ne prišel. To se imenuje zagrevan je, ker se ta-

ko zagrejo, kakor človek, kteri silno déla. Potem
ž nijh s topo koso kosminje na kladi poreže;
Potle je klade v šare — farbe, ktere ize
smrekove škorje ino kiselice obstoje, ino to kiselico
dela iz dobove — hrastove škorje, na ktero
vode nalije, ino vkisati da. Potle je dene v kadi,
vsako s čreslom ali dobnico posiplje, vode nalije,
ino vseli po nekoliko tejdnih trikrat tako čini,
dokler jih izcela ne izdela.

Oča. Prav, Dragotin! pak veš li, kake so
to kože, ktere usmar — koželug na ta čin
izdelava?

Dragotin. I vem; iz kterih črevlje —
škornje, (bote — sapóge) ino remenje delajo.

Oča. Tedaj to neso te gibke — mêhke
kože za rokovice, svitice — gáče — spodnjice, ino
za druge podobne reči? A gdo pak te izdeluje?

Dragotin. Irhar: pak v njega delavnici še
nèsem bil.

Oča. Pak Robinson tude ne; on ni videl ne
pri usmarji, neti pri irharji kože izdelavati, ino
zato po njih tudi nič ni mogel delati.

Ljubor. Kako pak irhar izdelava?

Oča. Krojar ali irhar najpred skoro kakor
usmar, pak le samo ne z lúgom ino ápnom, kar
usmar tude imeti mora, temoč le s toplo vodo,
ktera je s pšeničnimi otrobi, soljo ino kamencem
— galunom zmešana. Pak vsej tude jednor k
irharju poidemo!

Zdaj je Robinson noč in den na to mislil,
bilo li bi možno — mogoče ladjico napraviti, da
bi iz te puše, ko se mu je na nji zavoljo izgube
ognja opet otelo-ogabilo-pristudilo, omrasilo prišel,

ino opet k ljudem stigel — se dostal. Imel je
pričino si domišljati, da bi Amerika od suhe —
terde — pevne zemlje predaleko biti ne mogla;
ino umenil si je tedaj, da se, ko bi le ladjičko
imel, v vsako nevarnost vaga, ino se, bo li
možno, k ti zemlji popelja. S temi mislemi se
stalno obiraje — bave, je najednokrat derknol, da bi
strom poiskal, kteri bi izdolbsti ino za ladjičko
prigotoviti mogel. S tem namenom nektere mesta
pretekoč, gder še nigdar ni bil, je nalezel mnoge
neznane razstline, ktere je s sobo vzel, da bi
izkusil, če so za jed dobre. Med drugimi je tude
našel indičko žito, ko mu mi turska
pšenica alipak kurùza rékamo. Počudil se je nad
temi velikimi klasi — kijemi ali rogi, ko je na
vsakem črez dve sto velikih, kakor grole,
nasajenih zern naštel. Ni dvojil, da bi se iz te
pšenice močna — meljna jed ino kruh delati mogel;
kako pak jo mléti? kako bi môka od otrobov
oddélil? a kakó kruh ali hlébe ino kolače pečti
mogel, ko ognja ni imel? Vzel pak je vemdar
nekoliko klasov s sobo, da iž njih nekaj zern
nasadi. Pomislil si je: gdo ve, če jih s časoma
k čemu dobremu lehko ne rabim — uživam? Pak
je nalezel sadovni strom, kterega še etu — tu
tude ni videl. Visele so na njem velike ježice —
lušine, ino ko je jedno razlušil, je v njej bilo do
šestdeset zern. To zerno mu je predse dišalo;
zato je tude jedno zrelo ježico v tobolec vergel
— v torbo del.

Dragotin. Kakošnje pak je le bilo to ovóče — sad?

Oča. Bilo je to kakav, iz kterega čokolado
délajo.

Tehomil. I zdaj bo pač lehko čokolado pil!

Oča. Še pak ne tako hitro! Najpred
Robinson kakav ne zna; pak se mora najpervle na
ogenji pražiti — žgati, na drobno stolčti, ino s
sladkorom — cukrom zmešati; pak vsej vémo;
da ne ima ne ognja ne cukra. Tude se običajno
— navadno različno korenje pridavlje, koti
kardomom, vanilja ino klinci, česar tude ni imel.
Pak vsej je brez toga tudi lehko bil, ako bi le
bil vedel, kako k ognju priiti.

Potle še je veliko, tude celo neznano
sadno drevo nalezel, na kterem je veliko ovóče —
sadje, kakor kokosovi orehi pak brez lupin —
škorlupov viselo, ino se je celo jesti moglo, ino
je velma prijetni vkus imela. Tej strom je bil
zevsema drugak, kakor kokus; kajti toti obstoji
iz jedinega debla, ktero verh ima iz dolgega listja,
pak ovi je imel letorasti — veje — panoge —
grane ino listje ravno kakor pri nas sadno drevje.
Po času je izvedel, da je jeden iz teh cepov,
ktere krušno drevo ali pak hlepovnik
imenujemo, ker ovôče ž njega bodi si sirovo ali
razmêčkano ino koti testo izgneteno divji ljudje
mesto kruha jedo.

Csej — toti strom je bil od starosti po
jedni strani nekoliko izgnil. Robinsonu je hitro na
misli prišlo, da bi lehko za ladjico dober bil, ko
bi ji le podseknoti — podreti ino dobro izdolbsti
— izôtliti mogel. Pak groza ga je obšla, ko je
drugoč pomislil, ko bi tako koristni strom, nevede,
če bi še ladjo iž njega imeti mogel,
nepremišljama skazil. I dolgo ni vedel kaj činiti. Med tem

toga si je mesto pametoval, gder je stal, ino k
ničemur se ne razmisliv, je domu šel.

Na poti je nalezel, česar je uže davno
žedostiv — želečen bil, papigovo gnezdo z uže
godnimi mladimi. Veliko se je uradoval; ko pak je
k gnezdu pristopil, hoté mlade izéti, so vsi
izleteli, dár do jedinega, kterega je srečno
zgrabil. Vsej pak je tude z jednim dovoljen bil, ino
vesel je domu hitel.

Ljubor. Kaj li pak mu je papiga pomoči
mogla?

Oča. Res ne mnogo; hotel jo je le
nekoliko besedi naučiti, da bi se potešil — poveselil,
ko bi drugoč jednor glas človečkemu podoben
slišal. Nam sicer, kteri v ljudskem družtvu
živimo, ino to srečo imamo, da ljudi zmirom
vidimo, je slišimo, ino lehko ž njimi romonimo —
kramljamo — govorimo ino občujemo — obhajamo
— se družimo, se ta radost, ktere se je
Robinson ize žlabodranja te papige nadejal — upal,
ne zdi toliko velika. Ko bi pak na njega mesto
priti utegnoli, bi spoznali, da je to, kar mi za
tako ničemurno imamo, za njega ne mala
blaženost biti moralo.

Spèl — pospéšil se je tedaj vesel domu,
kakor je mogel še je tude kletko naredil, ino jo je
postavil ze svojim novim prijateljem pri postelji,
ino šel spat.

Trinajsti večer.

Drugega dne večer je oča otroke nékaj pred
zezval, rekoč, da se ž njimi posvetovati móra,
pervle nego bo dalje pravil.

„Od česa se bomo posvetovali?“ so otroci
kričali, okoli ga obstopivše.

Oča. Od reči, ktera je Robinsonu celo noč
v glavi tečala, tako da tude oka ni zaperel.
Mislil si je naimer zmirom, ima li beržčas krušno
drevo, ko je je včera videl, ino je iž njega na
dobro srečo ladjico udelati menil, podreti, alipak
— stati nehati.

Dragotin. Jaz bi je stati pustil.

Ljubor. Jaz pak bi je bil podtel —
podsekel — poderel.

Oča. Tu je tedaj dvoje razdelno menjenje:
jeden hoče drevo podreti, drugi pak, da bi
obstalo. Kaj k temu vi drugi pravite?

Stanislav. Jaz mislim, kakor Dragotin.

Prostirad. Nehaj — naj se podtne —
podere, da bi nebogi Robinson ladjičko — čoln imel.

Oča. Tedaj se na dve strani postavite, pak
čujmo, gdo kaki vzrok svojega menu — zdenja —
umisla ovadi — pove. — Ti Dragotin počni:
zakaj ima strom ostati?

Dragotin. Zato, ker lepi sad nese, ino ker
je naj beržej na celem otoku jedini.

Ljubor. I vsej je star, ter ovoča — sadja
tako dolgo več ne nese!

Dragotin. Kako ti to veš? Vsej je le
troho izgnil — perhek, ino dosti takših stromov
vidimo, pak predse dolgo sad neso.

Tehomil. Trebalo je le, da bi Robinson mnogo
vejčic — grančic s toga stromú na druge debla bil
cepil, ino bi lehko dosti krušnih dreves imel.

Stanislav. Kaj li pak mu kmalu izrasté?
gotovo štiri leta mino preden ovoče nesti počnó.

Prostirad. Pak li ni boljše, da bi ladjico
imel, ino drugoč med ljudi prišel, nego da bi
rude — skoz na ostrovi sedel, ino drevesni kruh
jedal?

Dragotin. Ano, ko bi ladja kmahu gotovo
bila! S čem pak drevo podere, ino s čem je
izdolbe, dokler le kameno sekiro ima?

Ljubor. Sékaj le dolgo v nje, če bo voljen
ino poterpežljiv, si to predse izkonja.

Stanislav. Pak vsej se tude plaht — jader
— vetril ne ima! Kaj li ze samo ladjo začme?

Tehomil. Z veslom si mora pomagati!

Milica. Ano! to bi lepo šlo! Kaj li ne veš,
ko smo pri Travemindu na izhodnem morji bili,
ino se je plavcu — veslarju — grebcu veslo
zlamalo, kako bi skoro po nas bilo? Vsej jo otec
pravil, ko bi se to zlamano veslo ne bilo še
potrebovati moglo, da bi nas drugi veslar sam
jedini ne bil k zemlji dovezel — pripeljal.

Ljubor. To pak je bila velika ladja, ino je
bilo na njej osemnajst ljudi! Če si Robinson malo
ladjičko ino dve vesli napravi, tedaj jo lehko sam
ruda — veze.

Oča. Otroci, po tem vidite, da ta reč ni
lehka za razsojenje. Kar ste tu povedeli, je tude
Robinsonu moždjane motilo; ino to rečemo reč
razvaževati — pretehtavati — preudarjati, če
premišljamo, ali bi bilo bolje jo učiniti ali pak ne
učiniti. Od se dobe, kar je Robinson breze vsega
pretehtanja — premišljenja v svet izešel, ino si
potle izkusil, kolikor zlega — hudega je iz tega
izvrelo — prišlo, si je, za pravilo — vodilo
vstanovil,— postavil, da nikoli nigdar nič nikar
ne učini, česar bi se pred modro ne
prevažil— pretehtal— premotril. Ino tega pravila se je
tude zdaj deržal. Ko se je ob tem zadosti dolgo
nameslil, je videl, da vse na sem — tem pitanji
leži: Bilo bi li modro, malo pak bar
gotovo korist — dobiček — užitek za
vekšo pak vemdar negotovo opustiti? Ino tu
mu je najpred na misli prišla básen od psá, kir
je prek potoka bežé ino kos mesa v gobci nese,
je izpustil, da bi ovo (meso), ktero je v tenji —
vodi videl, dosegel, ino posle celo ničesar ni imel.
Pak kmalu se je drugoč spomnol, kako gospodar
— kmet čini; da naimer jeden del zèrnja v
zemljo s tem upanjem zaseje, da bi si ga obilše —
vêč dobil. Tega psa vsaki imenuje ne
modrega kmeta pak razumnega ino previdnega;
„kakši bi blizó v tem razloček bil“,
si je Robinson pomislil.

Še nekoliko je to pretehtaval, ino pak k
sebi pravil: Zaisto, pač res bo to tako! Tej pes
je nespametno činil, zato ker se je le po svojih
željah ravnal, pak si nič ni razvažil — pretehtal,
more li to, kar je popadnoti hotel, tude gotovo

dosegnoti. Kmet pak pametno čini zato, ker si
z gotovostjo upati mora, da vêč pridela, kakor
je izsejal. Ni li to tude z meno tako? je dalje
pravil. Ni li verojetno, da ze skerbno marljivostjo
to vemdar izpeljam, ino si iz tega starega
dreveta ladjico napravimo. Ino če mi po sreči gre,
ne imam li upanja, da si iz te žalostne pušave
pomorem? Na odrešenje pomislivši, je kor bi
trenol take radosti občutil, da je, se naglo vzdigši,
ze sekiro skokoma k dreveti dirjal, ino tu hitro
veliko delo začel.

Pak res če se gdo keda nevoljnega ino
mudnega dela preime, je pač toto zaistino takše bilo!
Tisoč drugih ljudi bi se kmalu po pervem têtji
— sečenji odstrašilo bilo, ino to reč za nemožno —
memogočno imelo. Pak Robinson, kakor se je bil
jednog umenil, da se nikakošnji têžkosti od
pametnega predsevzetja odstrašiti ne da, je tude
zdaj terdno na tem ostal, da to reč izvede —
izpelja, ako bi ga tude ne vem kolikor času ino
trudu stalo.

Ko je od rana noter do poldne brez
prestanja delal, ino je tisočkrat bil v deblo tél —
sekel, še ga tako globoko ni nasekal, kar bi le
roko v nje vložiti mogel. Iz tega sôdite, koliko
čásu bo potreboval, preden ti celi, dosti debeli
strom podere, da bi iž njega ladjico naredil.
Vide tedaj, da je to delo, ktero bo mnoge leta
terpelo, je za potrebno uznal, da bi den poredno
razdelil, ino si za vsako uro — godino gotovo
delo odločil. Kajti da se je uže iz izkušenosti
naučil, da pri delavnemu življenji marljivost
nič tako ne pripomaga, ino je ne polehčuje,
ka@or red ino pravilno razdeljenje ur

vsakega dne. Tukaj imate razgled, po
kterem videte, kako je vsako uro obernol.

Ko se je razdenilo, je vstav, tekel k
studencu, da bi si glavo, roke, persa ino noge umil.
Ne imaje pak nikakče brisače — ročnika, je
hitro domu tekel, ino v etem teku ga je zrak —
vzduh osušiti moral. Posle se je oblekel,
vstopil na verh nad svojo jazvino, odkodar je celi
kraj pregledal, ino padnoč na kolena je opravil
nabožno juterno molitvo, pri kteri nigdar ni na
starše pozabil, da bi jih Bog obilno oblagodaril.
Pak je pomolzel lamice, kterih si je počasoma
jako čredo — stado zaredil. Jeden del mleka je
shranil v klet, ino drugi del je za jed
spotreboval — za zautrek použil. Pri vsem tem delu je
berž čas kako uro potrošil. Potle se je ves
ozbrojil — oborôžil, izšel ali kmalu na mesto, gder
je strom stal, alipak, če je morje opadalo,
najpervle na breg, da bi si gde kaj ostric za obed
zebral. Po navadi so vse lamice za njim bežale,
ino kedar je strom podiral, so se okoli njega pasle.

Ob desètih je običajno tako sparno bilo, da
je od dela nehati moral. Šel je vzpet na breg
ali ostric iskat, ako jih rano ni nalezel, ali pak
se kopat, kar je po navadi dvakrat za den
činival. Ob jednajsti uri se je ze vsemi lamicami
domu vernol, ino je drugoč pomolzel — podojil.
Iz kiselega mleka je tlačil — stiskal sir, pak si
je napravil čedni obed, naimer mleko, v ktero je
sira nadrobil, nekoliko ostric ino pol kokusovega
oreha. Bilo je za njega dobro, da človek v teh
gorkih krajinah, kakor v hladnih studenih — merzlih,
nikar za polovico toliko hoti do jedii ne ima. Nič

menje je predse po mesu tôžil, ino naposled se
ni mogel zderžati, da se je drugoč posredka
lotil, kteri si je s početka zmislil, ino si je meso
s tolčenjem perhal — perhčal.

Pri obedu se je s papigo igral ino obiral,
ino ji kar bodi predrekaval, da bi jo nekoliko
besed govoriti — oponašati naučil.

Stanislav. S čem pak jo je kermil — hranil
— pital.

Oča. S sirom ino kokusovimi orehami.
Krotke papige jedo naimer tude vsako naše jedilo.

Po obedu si je blizo uro v jazvini ali pak
v senci počinol, ino papigo ino lamice vsegdar
okoli sebe imel. Tu je včasih z dovoljno miseljo
posedal ino k neumnim stvarem govoril; ravno
kakor mali otrok — dete, kteri se ze svojo lilo —
punco meni ino si misli, da ga lila razumi. Oj
kako močno si je jega serdce želelo, da bi kteri
živi stvari svoje misli ino občutke ovaditi —
ujaviti mogel, da mu nekterokrat še na pamet ni
prišlo, da se z nemimi — nerazumnimi zvereti
razgovarja — meni. Ino ko je gda keda
papiga to ali ono razumljivo besedo po njem
zažlabodrala, mogel li je gdo od Robinsona srečnejši
biti? Vsej si ni drugače mislil, nego da človečji
glas čuje; je pozabil na ostrov, na lamice, ino
na papigo, ino se je v misleh nasredi Evrope
prebudil — očutil. Pak esá — etá radostna senja
navadno ni trajala — terpela, nego kratek čas;
hitro se je opet na svoje nevoljno ino
pušavničko življenje upametoval, ino žalosten vzdehnol:
Ubogi Robinson!

Od dvúju — od druge ure popoludne. —

Ljubor. Kako pak je vedel, koliko na uri —
ob kolikih je, ker ni imel nijedne ure — godinke.

Oča. Ravnal se je po solnci, kakor to mnogi
ljudje po krajeh delavajo.

Od dvuju tedaj po poludné je hodival k délu
k drevesi ino celi dve uri dar do potu delat. Pak
je drugoč béžal na breg, nekaj, da bi se drugič
izkopal, ino nekaj da bi ostrice pobrál. Ostali dén
je z raznimi opravili potróšil, tu je sadil tursko
pšenico, ali pak korún, v tej nadéji, da bi, ko
bo, drugoč ogenj imél, ga užil, zdaj je cepiče s
krušnega dreveti cépil — kajti da se je tega bil
zadnjič po dolgem premišljanji in čêstem izkušanji
tude resnično naúčil, potle je drugoč te cepige
zalival, ali pak okoli sadovnika — ovočnika —
sadeža plot dèlal; ali pak je pred jazvino drevesca
obrezával, ino s protjem tako prepletal, da bi s
časoma vkup zraslo, ino iž njega lôba — lôpa —
podsènje — besèdka — (úta) bila.

K njega veliki žalosti na tem ostrovi naj
deljši den ni bil nego trinajst úr, tako da se je ob
sedmih večer uže mračilo. Moral je tedaj opravila,
pri kterih je svetlóbo potreboval, pred le tó uro
dokončati.

Ob šesti uri, če ni imel nič imenitnejšega
pred rokama, se je izvekšega v junáčkih —
vitežkih igrah úril — vadil — obúčival — se je v
bojskih úrnosteh účil.

Stanislav. Kake pak so te igre?

Oča. Uril — učil se je v streljanji iz lokú
ino v metanji s kopjem, da bi v sili ino potrebi,
ko bi divjaki na — nj prišli, kterih še se
je vseskoze bál, se braniti mogel. V jednem

ino drugem se je počasoma tako izúčil, da je
u tárčo — krôg, če je ravno menjša kakor
tolar bila, skoro vseli zadél — ugodel — namèril.

Kakor hitro se je zmračilo, je opet lamice
podojil, ino prav pokmetovski povečerjal, pri
čemur so mu zvezde ali mésec svétile. Poslednjo
uro si je za premišljevánje samega sebe odločil
— odménil. Ali se je posadil najviše na vèrhu,
gdèr je nebeški strop — nebez polni migljajóčih
zvèd nad sebo imel, ali pak se je pri večernem
hladku po bregu sprehajal. Pak se je v misleh
sam sebe tako le pitával — praševal:

„Kako si dnešnji den opet prebil? Si li se
spominal na Boga, tega dobrotljivega darovnika,
kedar si jegove dare použival, kterih ti je dnes
drugoč udélil? Ali je počutilo tvoje serdce
ljubezen ino hvaležnost do njega? Si li imel na
njega upaznost — zaupanje če te je kaj
neprijetnega zadélo, a li nesi na njega pozabil, kedar si
se radoval? Si li udúšil — udávil kmalu vsako
hudo misel, ktera ti je pripádla, ino sléderno
gerdo željo, ktera je v tebi povstala. Ino si li tako
tude dnes v dobrem dalje napred prišel?

Gdar koli je jegovo serdce na te ino
podobne prašanja z radostnim „Da“ odgovoriti moglo,
kako radost je te imel, ino kako vroče je pél
pesmo na čest ino hvalo velikega Boga, da mu
je k dobremu činjenju svoj blagoslov udelil!
Če pak je videl, da se celo tako, kor bi se
spodobilo ni zaderžal, kako grozno se je kesal —
žaleval, da je jeden den svojega življenja izgubil!
Kajti vsaki den je imel za izgubljeni,

kterega je kaj mislil ali činil, česar
večer za dobro uznáti ni mogel. Ino
toistokrat je pri čerki — čerti, s ktero je taki den
v svojem čàsoslovniku — kolendri pratiki na
stromu poznamenal, vselej križek naprávil, da bi na
njo pogledne se na svojo pregrèho spomnol, ino
se je prihodnič s tem skerbneje habal —
varoval.

Glejte! ljubi otroci! tako je Robinson činil
da bi od dne do dne boljši ino nabožnejši
prihajal. Imate li tude vi terdno voljo, si tude svoje
serdce popravljati, vam svetújem, da bi ga v tem
nasledováli. Odločite si, kakor on, vsaki večer
gotovo uro za premišljavanje, če ste se tega dne
vredno zaderžali ali činili, za kar bi pred Bogom
ino svojo vlastno vestjo odgovoriti mórali, vpišite
si to v bukvice, da bi se na to vseli
upametovali. Tako bôste den za dnem, kar on, boljši,
ino tude den za dnem zadovoljnejši ino srečnejši.

Ko je oča to povedel, je vstál; ostali so se
razešli po vertu vsaki posebi, da bi kmahu jegov
dober nauk — svét izpolnili — svojo vést
izpraševali.

Štirnajsti večer.

Robinson je tedaj kakor sem včera povedel
tri cele leta jeden den kakor drugi den jednako
živel. V tem času je stanovitno ladjico delal; pak
kaj mislite kako daleko je skoz toti čas le s
svojim delom prišel? Sterstnite se! do nine še ni
niti polovice debla izdolbel ino gotovo še ni bilo
bo li to délo, ko bi si tude še vêč prizadel, po
treh ali štireh leteh dokončati mogel?

Pak vemdar je z voljo delal, kajti da druga
delati ni imél; ino ker si je tako ustanovil —
odločil, je nekaj zmirom delati móral. — Jednog mu
je naglo pripadlo, da je uže tako dolgo na
ostrovi, ino da bo posihdob malo kam inam prišel. To
pač ni prav, si je pomislil, da se iz boječnosti
dalje ni pustil — podàl; ino da potá od
jednega kraju k drugemu ni vážil — vágal. Gdo vé,
kaj na drugih mesteh za svoj užitek naideš?

Tako pomislivši, se je kmalu gotovil, da se
drugega dne za jutra na pôt poda, ino še tega
dne je vse krêdu priprávil. Rano je na lamico
živeža nalóžil, ker bi ga na štiri dni došlo, je na
se vzêl vso zbròjo — orôdje, ino v Božjo
ohranbo se izročivši je z veselim sérdcem izšèl.
Boje se pak divje zveri se je gostemu lesu —
gozdovi — gôši vgibal, ino se izvekša bregu deržal
— ob morji šel. Pervi den se mu nič imenitnega
prigodilo. Šel je skoro tri mile, ino s čem dalje

je prihajal, s tem očitneje je videl, da je ravno
ti kraj, ko se je na njem usadil — uselil, na
celem otoku najpustéjši. Na veliko mest je nalezel
strome s sadjem, kakega še nikeda ni videl, ino
je smel upati, da ga kakor zdravo ino vkusno
— jelo lehko užije. Med drugimi je tude našel
papirno drevo ko iž njega škorje Japanljanje
lepi papir, ino prebivanci na ostrovi Otahayti
lepo tkanino za poletno oblačilo delajo.

Tega dne je Robinson boje se divje zveri
črez noč na drevêti preležal, ino za svitanja
drugoč dalje šel.

Jedva pak je kôs pôta prišel, je bil uže na
kraji — koncu ostróva v poldenji — južni strani
gdér je zemlja na mesteh peskovita bila. Ko pak
je dalje ino po drugi strani iti hotel, je najednor
obstál, kakor da bi grom v njega udàril, je
obledél kakor stena, ino se je ves trêsel.

Dragotin. Pak zakaj?

Oča. Uglêdal je — česar se ni tukaj nadel
— človečke stopinje v pésku.

Tehomil. Te toga se je tako ustrášil — lêkl?
I vsej ga je to le imelo potešiti — poveseliti!

Oča. Vsej res da, ko bi se bil nadévati —
úpati mogel, da je to takov človek, kteri bi do
njega ljubezniv ino kakor brat bil, ino kteri bi mu
v sili pomágati ino streči gotov — pripravljen bil.
Pak v etem hipu si ni mislil inače, nego da vidi
stopinje groznega človečjega neprijatelja —
divjega Amerikana, kteri ga kakor ljudojedec —
pesjan vzteklo popadne ubije ino zežrè; kajti je
slišal, kakor tude vi to veste da so tedar —
toistokratna Karajbskih ostroveh ljudojedci bili.

Prostirad. Te se je pač ustrašiti — lêknoti
móral!

Oča. Bilo bi pak predse bolje ino modreje,
ko bi se bil od mladosti navadil, da bi se
nikáke, bodi si tude naj vekše nevarnost tako ne
strašil, da bi ob razùm priite mogel. In to vam
je vsem, moji mili otroci, lehko, če si le za čas
prizadévamo, da bi zdravi ino silni — močni na
telesi ino na dúši bili.

Dragotin. Kako pak to učinimo?

Oča. Tako, ljubi Dragotin! če si
prizadévamo, da bi si z delavnostjo, zmernostjo ino
kolikor le mòremo s prostim življenjem svoje télo
otôžili — ožilavili — ukrèpili — uterdnili ino si
nepokvarjeno dušo, s čednostjo ino strahom
Božjim proti vsakterim premenam osode — sreče
ozbrojili — oborožili. Ako se tedaj naučite, da bi
po našem izgledu v zmernosti, zdravih prostih
ino nepokaženih jedi uživali, mlaskačič —
sladčic pak se ino drugih slastnih reči kakor jadú—
strupú habali — varovali, če boste pred lenóbo
— lénem postópanjem kakor préd kužno rano
telésa ino dúše utékali — bežali, ino kolikor vam
le koli moč zalega — dohája zdaj z glavo z
branjem ino premišljevánjem — ino zdaj dragoč
z rokami delali; če se boste pogostama vadili, da
bi gde kaj jako prijetnega, kar bi sicer radi imeli,
ino tude lehko imeli, dobrovoljno optistili:
neprijetno pak, ino kar se vam črez vse soperstavi
ino grozi ino pred čemur bi se lehko uvarovali,
milo radi prijêli; če bôste gledali, da bi tuje —
ljudsko pomoči kar najmenje potrebovali, ino si
rajši sami z vlastnim razumom ino vlastno močjo

pomagali, si svetovali ino se tako nepotrebnih
skerbi sprostili — osvobodili; ino potle če si
prizadevate, da bi si skoze svoje celo življenje
veliki zaklad — naj boljše blago dobre vesti
ohranili, ino se tôdi ljubezni ino prijazni našega
vsegamogočnega ino najdobrotljivejšega nebeškega
Očé zagotovili — udeležili — tedaj bodete,
preljuba moja dečica! zdravi ino krepki na duši ino
na telesi; pri vsaki osodi — prigodi, oberni se na
ktero koli stran, ostanete mirne ino upokojene
môti, zato, ker boste tedar celo prepričani —
presvedčeni, da vas nič sresti — zadeti ne more,
nego kar na vas toti premôdri ino ljubezni polni
Bog k vaši resnični blagosti dopusti.

Naš Robinson, kakor vidimo, še se v
stalosti — stanovitnosti ktera je na strahu Božjem —
na bogoboječnosti založena, ni tako izučil —
navadil, kakor je upokojenju — umirjenju ino
blaženosti jemu trebè bilo. Pak naj beržej je temu
bil ti vzrok, ker je te nekoliko let zaporedoma
pokojno brez vse nevarnosti in brez hudih
prigod živel. Kajti, otročki! pomnite si to tehtno —
imenitno resnico! — prepokojna misel ino varnost
skazi človeka, stvori ga plahega ino boječega,
ponavadi tude malovrednega; ino zatore je to
pravo dobrota od Boga, če včasu sopernosti ino
nevolje nad nas pošilja, ktere morajo moči
našega telesa ino duše k delavnosti prigenoti —
privesti, ino našo môt z vajenjem pokrepčati.

Robinson, kakor ste slišali, je, ko je
človečke stopinje zagledal, stal, kakor od groma
omamljen. Ze strahom se je oziral — ogledaval,
z veliko ozkostjo posluhal, ino ko je le listje za-

šustnolo, ves zmočen dolgo ni vedel, kaj početi.
Pak vzdignovši se je bežal, kakor bi ga gdo
gnal, ino ni imel ne toliko serdčnosti, da bi se
le oglednol. Pak nanagloma se je nad nečim
zavzêl — ostermenel, ino od ztrahu ino groze
užasnol — se prestrašil. Uglêdal je — pripravite
se otročki, da bi se ne uplašili te grozne
nesreče, v kakovo ljudje prihajajo, ako brez izučanja
— vaj ino vzdelanja rasto, ino nikogar, gdor bi
je k dobremu vel — peljal, ne imajo — ugledal
je mesto, gder je zemlja okrog izkopana, ino
posredi od ognja izpaljena — izžgana bila. Okoli ino
okoli so ležale — da mraz po meni gre — da v
meni pogomezi, ker to reči moram — lebanje —
buče človečkih glav, rôke, noge ino druge kosti
iz človečjih teles, ko je ž njih meso ožerto bilo.

Vsi. Pak od koga! od koga?

Oča. Od ljudi, pak vsej nikar! le od stvari
ljudem podobnih, kteri so v taki toposti —
sirovosti ino poživinjenosti izrastli, da jih, tako
kakor divje zevri, niti ogabljivost — gnusljivost ni ti
smilečna ljubezen do ljudi, da bi svojih pobitih
bratov mesa ne jedli, zderžati ni mogla. Kakor
sem vam uže povedel, so tedar na karajbskih
ostroveh divji ljudje prebivali, ko so je Karajbe
ali ljudojede — pesjane nazivali — imenovali ino
to zaradi tega ogavnega — gerdljivega običaja —
navade, ker so vse svoje sovražnike, ko so jih
v bojeh živih polovili, ubili, ino je skakajoče ino
popevajoče pekli, ino ukrotno — ljuto kakor
gladovni volci zžerli.

Milica Fuj! to so gerdi ljudje!

Oča. Jih nečlovečke nravi — vade — običaje

mila Milica, si pristudimo, pak teh nebogih ljudi
ne, kajti da za to ne mogo, ker jih niše ni učil
niti izobražal. Ko bi ti tako nesrečna bila, ino
se med temi ubogimi divjaki tude bila narodila,
bi gotova bila kor oni naga, divja ino neumna
po gozdeh — leseh begala, — letala; bi si bila
lice ino telo z grudko mazala; bi ti bili uha ino
nos prepehnoli — prederli, ino bi se bila nemalo
pobahavala, ki bi v njih ptičje perje, lupine
polževe ino druge reči vteknene imela, ino pri
takših nečlovečjih godovinah svojih divjih staršev
ino zemljakov — krajanov bi bila ravno tako
vesela ino potešena — uradovana, kakor sedaj, ko
boljših jedil uživaš. Veselite se tedaj, radujte se
ljubi otroci! ino zahvalite Bogu za to, da ste se
od nravnih, razumnih ino po človečki mislečih
roditeljev narodili, kteri vas lehko k temu nagnejo,
da bodete tude vi nravni, razumni ino človečki
misleči, pak omilujte to grozno nesrečo naših
nebogih bratov, kteri še zdaj v zverinski divjoti
ostajajo.

Prostirad. Kaj li so še gde takšnji ljudje?

Dragotin. So Prostirad! pak daleče od nas.
Otec nam je to minolo zimo čtel — brál iz
lepega cestopisa. Tam so prê — vê, — boj še zdaj
tako divji ino ukrotni ljudje, da človečko meso jedo.

Oča. Tadaj drugoč k Robinsonu. Od tega
grozljivega gledališa je spešno — hitro oči
odvernol; hudo mu je prišlo, ino bil bi omedlel, ko
bi si priroda — nrav — natura s silnim
davljenjem — dergnenjem — bljuvanjem ne bila pomogla.
Kakor hitro je polehčanje čutil, je bežal kar je
mogel, da mu je jegova zvesta lamica jedva do-

hajala, pak vemdar je za njim tekla. Od
velikega strahu je bil tako zmočen, da v pobegu niti
se ni na njo spomnol, ino sliše za sobo topot, si
drugače ni mislil, kor da divji môž za njim hiti;
zato je v najvekši ozkosti svojo poslednjo moč
napêl, da bi pred njim utekel. Tega pak še ni
bílo zadosti: tude zbrojo — orožje, kopje, lôk ino
tude kameno sekiro, ktero si je predse nad vse
tehtati — važiti imel, je od sebe spometal, da bi
mu na uteku — vbégu zmotnjave ne delali. Pri
tem tude na pot ni pazil, ino se je zdaj sem ino
zdaj tam ugenol, tako da je naposledek, gde bi
bil, ne vedel, v okrog je bežal, ino v uri se je
drugoč na etem mesti, odkodar je bežati začêl,
znašel.

Iznova se je prestrašil ino vžásel. Kajti ni
znamenal — spazil, da je to ravno toisto mesto
ko je je pred videl; imel je je za drugo gder bi
divjaci bili, ko je pred njimi béžal, tude človečje
trupla snédli. Tedaj še je hújše bežal, dokler
zadnjič ni preohabljen — vnavljen omedlel ino
kakor mertev na zemljo padel.

Ko tako leže nič ni od sebi — za se vedel,
je lamica prišla, ino k njegovim nogam legla. K
sreči je bilo to ravno onde, gder je pred zbrojo
od sebe vèrgel. Ko je pak po času drugoč k
sebi prišel, je vse v travi blizo sebe zglèdal. To
ino kar ga je druga zadélo, mu je le kakor v
senjah prihajalo, ni vedel naimer ne kako je sam
niti kako je to vse sem prišlo tako je od strahú
od umú prišel! — ob úm bil!

Opet se je vzdigel; ko se je pak
ponekoliko spamêtoval, se je pred vsem na orôžje— bra-

nivo spomnol, da bi je kor jedini posredek za
svojo obrano hranil, pak je je s sobo vzêl. Nine
— zdaj pak je takše medlóbe počutil, da ni
mogel vêč tako spéšno — hitro, kakor koli ga je
strah priganjal, béžati. Tej celi den se na jelo—
jed niti spomnol ni, samo pri studenci se je
zastavil, da bi si žejo ugasil.

Mislil si je, da se lehko do svoje jazvine
doide, pak ni bilo mogoče, pomalem se je
zmračilo, ino imel še je dobre pol ure iti, pred ko je
prišel k mestu, ko je je svoje poletne čertoge —
palato — paláčo — dvor — grad imenoval. Bila je
to lôpa — lôba — besédka ino zravno nje
postráni okol — ograd, gder je nekoliko svojega
stada — čréde varoval, zato ker je tam tučnejša
paša, nego okoli njegovega prebitka bila. Na tem
mesti je minolo leto ker je esú — tukaj menje
muh bilo mnogo noči po léti preležal, ino zato je
to lôpo — sén poletni grád imenoval — nazval.

Ker je tedaj zmegljen bil, ni mogel dalje iti
ino akoravno si je mislil, da je v tej neográjeni
seni — lôpi — úti ne malo v neváršini, je
vemdar v njej ostáti uménil. Pak jedva je od
medlobe premožen — premoren — premágan ino še
poln strašnih misli legel, se je opet tako ramno
— zlo lêkel, ustrašil, da je čudo, da na mésti
ni umèrel.

Dragotin. Za božjo voljo! kake čudne
prigodke da imá!

Stanislav. Kaj pak je drugoč bilo?

Oča. Čul je glas ravno kakor z neba
kličóči: Robinson ubogi Robinson, gdé si bil?
kako sem priidéš?

Prositrad. I kaj pak je to le bilo.

Oča. Robinson od strahote splášen je
odskočil, ino se kakor osika — trepetljika tresé, ni
védel, imali béžati, ali ostáti. V tem še je
jednor te beséde uslišal, ino ko je oči k temu mestu
obèrnol, odkodar je glas prihájal je spoznal —
kaj mislite? da —

Vsi. I gdo bi pak to védel.

Oča. Je spoznal, kar bojazljivi skoro vseli
spozná, če si le času k preiskanju vzeme, da
gladko nikake pričine ni imél da bi se lêkal —
bàl. Tej glas ni z neba prihàjal, temoč z vejice
na lôpi — séni, na kteri je jegova ljuba, papiga
sedéla. Brez dvojne — somna se ji je doma
umérzilo, ino ker je uže nekolikokrati ze svim
gospodem v sej lôpi bila, ga je tude zdaj tam
iskala. Robinson jo je čésto te besede učil, ktere
je tude govorila, ino zato si je je tude pomnola.
Kako vesel je bil Robinson, ko je drugoč vzrok
svéga prestrašenja izvédel. Roko po papigi
vztegnovši, je na njo zaklical, ino tej krotki veseli
ptič mu na palec skočvši, mu je kljunek na lice
položil, ino stalno šebetal: Robinson, ubogi
Robinson, gde si bil?

Robinson skoro celo noč od strahú ino skerbi
ni spal. Rude — zmirom je imél pred očmi to
grozno mesto, ko je je bil smotril — videl, ino se
nikakor tem mislim ni mogel ubraniti. Ako
strásti človéku razúm zaslepe, kako mu tè
nemôdre ino kvarne reči pripadajo! Robinson si je
za svoje ohranjenje sto posredkov zmislil, pak je
bil, jeden od drugega nespametnejši. Med drugim
— verimete li to? — je umenil da, kakor hitro

se razdeni, vse razdéne — razvali, kar je bil si
dosegamal tako trudno ino v potu svojega obráza
napravil. Hotel je lôpo, gder je zdaj ležal, ino
ograd pred njo stergati, ino lamice narazno
vsakosebi razpustiti. Pak si je hotel svoj prebitek
razoriti — razdréti, ino steno, ko je bil okoli
njega iz dreves udélal, razmetati. Ino potle še je
hotel cepnik s cepigami ino sadež zgubiti —
pogubiti tako da bi na celim ostrovi nikar nič
sledú ne bilo, da so tu keda človèčje roke delale.

Dragotin. Zakaj pak le?

Oča. Da bi divji ljudje, priido li keda do
tega kraju, niti znamenja ne našli, da bi tu
človek prebival.

V teh nepokojnih misleh ga zdaj nehajmo,
kajti mu tako pomagati ne maremo, ino ko se
sami, na svoje varno ložko položimo, dajmo z
veseljem dobrotljivemu Bogu čest ino hvalo, da
nam je v takovi zemlji se naroditi dál, v kteri
med dobrunravnimi, ljubezvimi, ino postrežljivimi
ljudmi živimo ino se pred divjimi ukrotniki —
grozovitneži nič strašiti ne imamo.

Vsi. Léhko — dobro lèhko noč, otče
zahvalimo ti, kar si nam dnes lepega povedel.

Petnajsti večer.

Vsi so se vzpêt zešli ino otec je drugoč
počêl:

Otròci, resničen je oni pregovar: Z
dobrim svétom (ratom) čáj do zautra.
Robinson nam je to tude poterdil. Vite da, kako
nemárne reči so mu včera iz nezmérnega strahù
pripadle. Bilo pak je to dobro, da je to na drugi
den odložiti móral; kajti ko se je razsvitalo,
si je užé vse ináče razložil. Kar je včera za
obro, môdro ino potrebno uznal, je dnes za
ničemno, blaznivo — neúmno ino nepotrebno imel.
S kratkim, vse je zavergel, kar si je bil v
naglosti uménil, ino k čemur je iz nezmernega
strahu dognan bil, pak se je k néčemu drugemu
razmislil, kar mu je razum odobrival — hvalil.

Jega razgled, ljubi otroci! vam v svarilo
bodi da bi v rečeh, s kterimi se predléti —
preležiti more, nigdar kmalu, kakor si kaj vmislite,
nanagloma k temu ne prikročili — pristôpili,
ampak rajši, če se koli dá, to do drugega dne
odnašali — odlagali.

Robinson je zdaj spoznal, da je ti strah,
kteri je bil včera pokúsil, prevêč prepêt bil. Tu
le sem užé tako dolgo“, si je pomislil, ino še

nigdar ni divji človek k memu prebivališu prišel.
Vse je to zadosti gotov dokáz, da tu na ostrovi
teh ljudi ni. Kako verojetno je, da le keda keda
sem — sé z drugega ostrova prehajajo, da bi
veselice svéga junáčtva — vitežstva slavili —
obhájali, ino kervave gode imeli ino najberžej k
ostrovu vseli le na poldenji strani pristano, ino
dalje nikamor ne priido! Tedaj je opet veliki
dokaz dobrotljivosti Božjega ravnanja, da sem jaz
ravno v ti pusti krajini iz morja izveržen bil,
ktera je za mene najvarnejša bila. Ino kako bi
tedaj na Boga zaupovati ne imel, da bo še me
delje hranil, ino pred nevárnostjo bránil ko so
jega môdri ino dobri svetove ino sklepove do
sihdob tako očitni bili.

Tu se je sam, ostro svaril ino vádil, da je
včera v tem ne modrem strase — strahu tako
malo zaupnosti na Boga imel, ino poln kesu je
padoč na kolena prosil, da bi mu to pregréšenje
oprostil. Pak pokrepčavši se, je šel k prebilku
da bi se k delu napravil ktero si je zdaj bil
umenil. Hotel je naimer še nektere priprave za
svojo vekšo varnost učiniti; ino v tem je res
prav modro ravnal.

Kajti akoravno na božjo previdnost se
zanašati moramo, da nas, če se po njegovi sveti
volji živeti trudimo, v nikaki potrebi ne zapusti:
tedaj predse sami nič zamuditi ne smemo, kar k
naši varnosti ino srečnosti nekakor teknoti more.
Zato nam je tude mili Bog razum ino vse druge
dúšne ino telésne moči dal, da bi je k
napredovanju — pospešanju svoje blaženosti obračali.

Pervo, kar je pred se vzel, je bilo to, da
je nedaleko od sténe, ko je ž njo prebitek
ograjen bil, gosti les gozd zagajil — založil, da bi
skože — nj nigdor izdaleka jegovega stanovališa
ne videl. Zatóre je počásoma do dv@ju tisoču
protov — šib s tega stromu, ko se kakor verba
plemeni ino spešno — hitro raste, nasadil, pak
pač ne poredoma, temoč navlaš le kakor bodi
sem ter tá, da bi se ne znalo, da je ta šumica
delo človečkih rok ampak kakor bi od sama sebe
bila izrasla. Potem si je umenil, da iz jazvine
prehod pod zemljo dar do drugega kraja verhú
prekoplje takó da bi tode v sili, ko bi
neprijatelje jegov grad prepádli ino oblegli, si življenje
otêti mogel. To pak je drugoč bilo trudno ino
mudno delo, ino se ve, da je tičas od delanja
ladjice nehati moral.

Ko pak je kopal, je to prehodiše tako delal
kakor če rudarje — rudokopci podkope
zakladajo — delajo.

Stanislav. Kaj so to podkopi?

Dragotin. Povem ti! Rudarje najpervle
rávno v zemljo kopajo, kakor bi studence delali,
ino to imenujo rov, ino kedar nekaj globljeje
priidejo, delajo poprečne prehode po straneh, ino
je podkope imenujejo. Pak drugoč kopljejo rov
ino drugoč podkop, dokler na mesto ne priidejo
gder rude dobivati imajo.

Oča. Prav si mu to izložil! Kedar pak na
poprek kopljejo, bi jim zemlja odzgora na glavo
pádala, ko bi je gde kakor ne utérdnili. Morajo
jo tedaj če hočejo dalje delati, s hlodi — koli —
stebri ino poprečnimi lemezi drevesi podpreti,

da bi se dol ne sipala, ino tako je to tude
Robinson delal.

Vso perst, ko jo je izkopal, je k steni
nametal, ino jo dobro pohodil, tako da je počásu
koti zid udelal, kteri je bil šest črevljev debel,
ino blizo deset črevljev visok. Zde pak onde je
nehal v njem malih dir — lukenj, da bi skož nje
gledati mogel. Pak je tude shode — grednico
izril, da bi po moti gor ino dol hoditi, ino svojo
terdino, če bo keda trebalo, s tuda zidu brániti
mógel.

Nine — njan — zdaj je pomislil, da je pred
nenadejanim — naglim neprijatelskim
napadenjem zadosti varen — okovarjen. Kaj pak li, ko
bi neprijateljem pripalo, da bi ga oblegli?

To je za mogljivo — mogoče uznal ino
zatogadelo videl, da je trebe se tude na to
pripraviti, da bi od lakote ino žeje k vdanju
prisiljen ne bil. Iz te pričine je umenil, da bode bar
vsej jedno dojno lamico neprestanoma na dvorci
deržal, ino za njo stog — kopico sena
nagromadi — vkup spravi, da bi jo le v naj veči
potrebšini s čem kermiti imel, pak tude, da si sira,
kolikor bo moči, ushrani, ino zalogo — pripravo
sadovja ino ostric, ako bi se le dolgo deržati dale,
od dne do dne omišlja.

Potle še mu je nekaj na misli prišlo, od
čegar pak je prestati moral kajti je previdel, da bi
pri tem preveč času strošil. Mislil si je vrélec —
vrutino — vrelčino — izvirek — vir ko je
nedaleko od njegovega prebitka klokotal, ino
potocem tekel skoze svoj dvorek vesti — peljati,
da bi v čas oblege — obleženja tude z vodo o-

skérbljen bil. Bil bi vsej veliko gomilo prekopati
moral, čegar jedini človek brez velike izgube
času izkonjati ni mogel. Zato je za dobro uznal,
da bi tičas od tega namena pustil, ino se opet
k delanju ladjičke vernol.

Tako je drugoč nekoliko let minolo, ino nič
znamenitega se ni pripetilo. Pak posle se je
namerila čudna prigoda, kakoršnja še dozdaj — dar
do nine — Robinsona na ostrovi ni zadela.

Jednor za rana, ko je nebna sapa lepa ino
topla bila, ino je Robinson ladjico delal, smotri
nanagloma grozni dim, kir se je visoko k višku
valil. Zagledši ji se je lêkel — ustrašil, pri tem
pak želečen izvedeti, kaj bi znamenal-pomenal, je
kakor je naj hitreje mogel, na verh za svoj prebitek
tekel, da bi vse bolje razvidel. Jedva je na verh
prišel, je smotril v velikem vžasnenji berž pet
čolncev pri bregu, ino do trideset divjih
Amerikanov pri velikem ognji, kteri so plesajoče s
ukrotnimi šalami v okrog skakali. Kakorkoli je
Robinzon na takši pogled — pozoriše pripravljen bil,
je vemdar malo menjkalo — hibelo, da bi drugoč
od ozkosti ino strahu ob vso pamet prišel. Pak
tedar se je spešneje spametoval, ino ko se je uže
z vekšim zaupanjem na Boga zanesel, je kmalu
dol zlegel, da bi se, k potrebni obráni
prigotovil. Vse orožje je na se vzel, ino na Boga
terdno zaupuje je z junačko miseljo umenil, da bó
svoje življenje, dokler mu moč dohaja branil.
Jedva da se je k temu razmislil, ino se v tem
s kratko molitvo pokrepil, mu je pri serdci tako
lehko bilo, da jo drugoč serdčno po lezvici gor

izlezel, da bi sovražnike, kamo bi se obernoli,
z verhu pozoroval — váral — gledal.

Pač kako mu je serdce od gnévú ino groze
v telesi tolklo, ko je očitno videl, da so divji
Amerikani dva nesrečna človeka ize čolnka
popadše k temu mestu , gder ogenj goreše, vlekli.
Ni mogel inače misliti, ko da so ja k ubitju peljali,
pak skoro je tude ugledal, da se v tej misli ni
motil. Kajti ti ukrotnici so jednega vklenenega
na zemljo porinoli, ino drugi padše na — nj so
ga brez dvojne razrezavali, da bi ga k svojim
grozovitnim godom pristrojili — pripravili. Tičas
je drugi óznik stal pri tem groznem gledali, s
strahoto čakaje, dokler tude na njega versta ne
priide. Pak pazé, da se vsi ze svojim zaklanim
tovarišem obavljajo, na njega pak posebne
pazke ne imajo, se je, kor bi trenol se vzdigši s tem
upanjem, da bi si življenje otêl, v pobeg podal,
ino pritisnol ravno tam, gder je Robinson svojo
stajo — prebivanje imel.

Serdce Robinsonovo je radosti, nadeje,
strahu ino groze najednog napolnjeno bilo, ino lice
mu je zdaj kakor roža zaerdélo, ino zdaj kakor
na mertvečkem truplu obledélo; radosti ino nadéje,
ker je videl, da eti, kir uteka, mnogo hitreje beži,
nego kteri ga gone; pak proti temu strahu ino
groze, ker je spazil, da se vsi k njegovemu
prebitku nagibljejo. Med tem so pak še na poti imeli
mali morski zatok — zaliv, kteri je nesrečni
ôznik, hotel li je neprijateljem iz rôk niti, prebresti
imel. Pak jedva da je do njega pribežal, je brez
vsega pomišljanja po glavi ve — nj skočil, ino
ji s takovo hitrostjo, s kakoršnjo je pred bežal,

preplaval. Dva jegova preganjavca, ko sta naj
bliže njega bila, sta za njim plavala, drugi pak
so se k svojim strahovitnim veselicam vernoli.
Robinson vide, da ga niti v begu, niti v plavanji
dostignoti — doseči ne moreta, je nad tem imel
serdčno veselje; kajti esej — toti se je uže k
njegovemu prebitku bližal, ona pak še nesta neti
do pol morskega zatoka preplula.

V etem hipu je Robinson toliko hrabrosti
dobil, kolikoršnje še do sih dob v sebi ni počutil.
Iz oči se mu je iskrilo; serdce ga je gnalo, da
bi nesrečnemu prispel — pomògel? pak zgrabil
je kopje, ino vêč se ne razmišljaje je tekel z
verhu, ino k hipu je bil med vhajavcem ino
jegovim stigavcem — preganjavcem. „Stoj!“ je
supornim ino prediravim glasom zavpil, iz germovja
izskočiv; stoj!“ Ubogi ôznik se oglednê je bil
od strahu kakor izumljen, ko je na Robinsona
poglêdel, kteri je bil ves v koži zagaljen, ino bolje
gôšni spaki, kakor človeku podoben; pak ni
vedel, ima li pred njim na kolena podnoti, ali pak
se v pobeg izpustiti.

Robinson pak z roko pokinov mu je dal na
zrazúmenje, da mu k pomoči priide, ino se je
kmalu k njegovima prenasledovnikoma —
preganjavcema bližal. V mali dobi je prišel k pervemu
tako blizo, da ga je s kopjem dostiči — dosečti
mogel. Ino kmahu se upenši, mu je kopje tako
silno v nago telo vtékel, da se je po pervi rani
na zemljo zvalil. Drugi, ko je blizo sto krokov
— stopinj zade bil, jo se pozastavivši, hitro
šipico — strelo vzêl, ino strelil po Robinsoni,
ravno ko je on v njega kopje metnoti hotel. Šipica

je Robinsonu ravno k serdcu vletela — pak k
veliki sreči tako slabo, da se je od koženega
jopiča, kakor od bernje — železnega oklopa odbila,
ino mu ni kvaru stvorila.

Za to pak mu ni času pustil, da bi drugič
strelil; ino k njemu priskočiv, ga je s kopjem
pregnal, ko je opet lôk na pinal. Ino tu še le se je
po ôzniku ozèrel — oglêdel, ko ga je smerti rešil.

Toti ubogi je stal do zdaj v nadeji ino
strahu na tem mesti, gder je Robinson na njega
skričal, ne vede, ali se je to, kar je videl, za
njegovo ohranjenje zgodilo, ali pak je rêd na
njem, da bi tude smert stvoril. Pak junak —
vitez opet na njega skričavši je z roko pokinol,
da bi k njemu pristopil. Ustrašeni Amerikan je
poslehnol ino šel; pak nekoliko krokov ide, je
drugoč stal — še je bliže šel, ter opet z očevidno
ôzkostjo ino koti prosé obstal. Robinson, kolikor
je mogel, mu je dobro prijateljstvo na znanje
daval, ino je drugoč z roko kinol, da bi le k
njemu pristôpil. Učinil je tako, pak jedva je deset
ali dvanajst stopinj šel, pak je vse li z najvekšo
ponižnostjo klekal, kakor da bi dokazati hotel,
da mu zahvaljuje ino zvestobo prisega.

Robinson je tude kmalu ličino stergel, da
bi mu človečko ino prijazno obličje pokazal; ino
zdaj je on, se nič vêč ne razmišljaje voljno
pristôpil, ino pred njim zemljo ljubal — celoval —
kuševal, ino je jegovo nogo objemši si jo na svojo
šijo — vrat kladel — del, kakor na znamenje, da
hoče jegov rab — sôžnik biti. Robinson pak,
kteremu je prijatelj ljubljejši bil, kakor sôženj, ga je
ljubeznivo od zemlje povzdignol, ino, kakor koli

je le mogel, mu je gledal dokazati, da se od
njega nič zlega, temoč vsega dobrega nadeti ima.
Pak v tem se je drugoč nekaj prigodilo.

Jeden teju dvu Amerikanu, kteriga je
Robinson, kakor si je mislil, k smerti prebodel, ni
bil ubit, ampak le samo težko uranjen; ino zato
se spametovavši, je trave natergal, ino rano
zatikal, da bi kerv zastavil. Robinson to ugledavši,
je pokazal Amerikanu na njega, on pak je v svém
jeziku nekoliko besed pregovoril, kterih Robinson
sicer ni mogel razumeti; ker pak je po tako
mnogih leteh drugoč jednog človečki glas čul, mu te
besede neso drugače, nego kakor mila godba —
musika v ušeh pele. Amerikan tedaj vide, da ga
Robinson ne razumi, je pokazal na njegovo
kameno sekiro, pak tude na sebe, kakor bi mu
rečti hotel, da svojega sovražnika dobije.
Robinson, kteri človečje kervi nikakor ni bil željen, je
vendar predse potrebo tega uznal, da bi ranjeni
celo umorjen bil; podál je Amerikanu sekiro, ino
oči proč odvernol. I oni jè hitro oddirjal, ino z
jedno rano mu glavo dár do ramenu razténši —
razsekši, ino se ze smehom vèrnovši je Robinsonu
pred noge sekiro ino lebanjo svojega neprijatelja
na znamenje hrabrosti — vitežtva z mnogimi
čudnimi šalami položil.

Robinson pak mu je z različnimi znamenji
oznanil, da bi ubitima loka ino šipice pobral, ino
za njim šel. Amerikan mu je pak pokazoval, da
se prede vsem trupli ubitu v pésku zagérnoti
morate, da bi ostali Amerikánje, more da
priidoče, ino svoja tovariša izkajoče, ju ne nalezli.
Robinson je jegovo previdnost jako shvalil, ino

oni je pri tem delu tako uren — maren bil, da
je sa četvért ure obe telesi zagernol. Ino potle
sta šla, gder je Robinson prebivanje imel, ino tu
sta na verh izlezla.

Milica. Pak otče! te je Robinson ubijec —
umoritelj bil.

Prostirad. Vsej sta to le divjaka bila, ko
ju je ubil, vsej to nič ne de.

Milica. Pak vsej sta človeka bila!

Oča. Bila sta — bila, Prostirad; divji ali
vzdelani, to nič ne razloči. Samo pitanje je: je
li imel kako pravico, da bi ta nesrečna ubil? Kaj
misliš, Dragotinček!

Dragotin. Mislim, da je prav učinil.

Oča. Zakaj?

Dragotin. Zató ker sta bila vkrôtnika, ino
ker bi tega ubogega Amerikana tude bila ubila,
kteri ju še najberžej z ničim ni razžalil.

Oča. Kako pak je to Robinson vedeti mógel?
Lehkič pak si je on smert zaslúžil? Ktera sta
ga gonila, sta lehkič bila prava posla od viših k
temu postávljena. Ino pak, gdo li je Robinsona
za sodnika nad njimi postavil?

Tehomil. Se ve, pak ko bi ju ne bil ubil,
bi bila jegov grad ugledla; pak še tude ovim od
njega oznanila.

Stanislav. Potle pak bi bili vsi prišli, ino
nebogega Robinsona umorili ino sneli.

Oča. Nine ste na pravi kraj prišli, zavoljo
svoje vlastne varnosti je to móral učiniti, prav
imati! Pak imamo li pravico, da bi zastrán
ohranjenja vlastnega življenja drugega ubili?

Vsi. Da, imámo!

Oča. Zakaj?

Dragotin. Zato, ker Bog to hoče, da bi si
življenje, kakor le moremo zavarovali. Hoče li
tedaj gdo nas ubiti, je prav, če bode on sam
ubit, da bi to nehati mòral.

Oča. Prav! ljubi otročki! taka obrána —
branba je poleg človéčjega zakona postave pravična
pak — pomnite si to — le v tem jedinem
prigodku, če čisto nikakega drugega posredka k
našemu ohranjenju ni.

Imamo li pak priložnost, bôdi si da bi vtekli
ali da bi nas drugi ohraniti — ovarovati —
ubraniti mogel, ali pak da bi protivniku —
soperniku, da bi nas ne gubil, napôtek — zmoto
učiniti mogli; tedar je uráza — poguba jegovega
življenja premišljeni ubój ino viša oblast ji tude
tako kazni — (žtrafúje).

Ne zazábite se, ljubi otróci! Bogu
zahvaliti, da živimo v taki zemlji, gder gospodska za
našo várnost takó dobre posredke čini, da je med
sto tisočami ljúdi malogda jeden prisiljen, da bi
pravico obrane v silni potrebi rabiti —
upotrebováti móral.

Dnes tedaj bodo užé dosti.

Šestnajsti večer.

Ko so se drugega dne večer drugóč vsi zbráli
ino po navadi vpili: „Le od Robinsona!“ je oča
jegove znamenite prigodke tako le dalje
pripovedovál:

Kar bi se z Robinsonom, ljubi otroci dalje
lehko zgodilo niše ni védel. Kar ste včera
slišali, je z ohranjenim Amerikanom izlezel na verh
za svojim prebitkom; ino tam smo ga nehali ne
vedoče, kaj še se ž njima zgodi. Dosihčas še je
bil v veliki nevarnosti, kaj ti kaj li je bilo
gotovejšega, kakor to, da se divji Amerikani po
kervavih godeh za svojima tovarišema pusté, ino
ôžnika, ko jim je bil všel — perhnol, poišejo?
Ino učinijo li tako, ali se ni bilo bati, da
Robinsonovo prebivališe naido, ze silo je dobodó —
dobijo, ino njega z ohránjenim vrêd ubijo.

Robinson na to pomisliv, je ostermenil; ino
stoje naj više na verhu za stromom, ino gledé
izdaleka na ogavno, veselico ino skakanje
divjih vkrotnikov, si je na nóti — urno
razvaževal — raztehtaval, kako bi naj bolje udélal, ima
li ubegnoti? ali pak se v svoj grad pobrati? Da
pak je na Boga, varuha nevinosti — nedolžnosti
pomislil, je dobil tôde moči ino sèrdca ino kmalu
si je umenil, da v grad poide. Lezel je tedaj,

da bi ga Amerikánje ne uglêdali za nizkim
germovjem dar k lestvici ino svojemu tovarišu
znamenje dáv je ukazal, da bi ravno to učinil. Ino
tako sta oba k jazvini zlezla.

Divji Amerikanec je s počudavanjem oči
izvaljeval, ko je tako ugodno ino porêdu
naprávljeno prebivališe uzèrel — zaglêdal, kajti kar je
živ ni nič kaj tako lepega videl. Ravno takó mu
je bilo, kor kedar človek kteri še kar živi, iz
vesi ni prišel, pervokrat v krasne čertoge —
palate — gospodske hrame priide.

Robinson mu je razumeti dal česar se od
njegovih ukrotnih krajanov — rojákov boji, ino
pak mu tude na znanje dal, da je pripravljen,
svoje življenje si do poslednje kaplje kervi
proti njim braniti. Divjak ga porazumevši, se je
serdito zamračil, ino sekiro, ko jo je še s
popretki — pogrožnjami proti neprijateljem obernol,
kakor bi je k boju klical, da bi s tem svojemu
otemniku — ohranbu dokazal, da tude jemu
serdčnosti — hrabrosti ne menjka, ino da se jim
junački braniti hoče. Robinson je pohvalil jegovo
vitežkost, mu dal lôk ino kopje, kajti jih je
naglem uže več bil naredil, ino ga je postavil na
stražo k mali diri, ko jo je navlaš v steni pustil
sam pak se je tude na drugem kraji steni, ves
oborôžen, na stražo postavil.

Prebitek tako varujoče, sta blizo celo uro
stala. V tem uslišita izdaleka divji krik mnogih
glasov, ino sta nemalo zastrašena bila. Oba sta
se h terdnemu boju prigotovila, ino jeden na
drugega kivajoče, sta si sérdce dodavala. Pak po
mali dobi je bilo tiho, iznova pak drugoč takši

krič, ino se je sicer uže mnogo bliže razlegal,
pak drugoč je vse utihlo. Najednor pak —

Milica. Otče! priidejo li, jaz ubežim!

Prostirad. Aj poide uže gdo pak bo taki
bojazlivec!

Stanislav. Le poterpi Milica! Robinson bo
se branil, to me nikar ne stara.

Milica. Boste videli, da ga usmertijo!

Oča. Najednor pak sta dosti blizo uslišala
jeden grobi glas, kteri je skoz germóvje strašno
donel, ino se ob verh odbijal. V to dobo sta se
naša junáčka bojevnika pripravila, ino tetivi
napêla, da bi temu gdor se pervi prikaže, šipico v
sérdce vsula. Oči so se jima od serdnátosti
iskrile, ino njih nesta iz tega germóvja spustila,
odkodar se je eti strahovitni glas razlegal. —

Tu je otu naglo prejenjal — prestál, ino vsi
molčáho čakajoče, kaj bo jim dalje dravil. Otec
pak je molčal. Naposled so vsi pitavili zakaj bi
dalje ne pripovedoval? na kar je on odgovoril,
rekoč:

Drugoč vam priložnosti ponujam, da bi se
své žêdosti — želje skročevati učili! Mislim da
ste vsi zlo želéčni izvedeti, kaki konec je oni
strášni boj vzêl, ko je našemu Robinsonu nastajal
ino jaz vam tude če hočete, od njega povem.
Kaj pak, ko bi dobrovoljno od toga upustili? ko
bi svo žédost premogli ino do jutra počákali? Vsej
imate svobodno — prosto voljo, govorite, hočete
li, ali ne? Hočemo! Hočemo! so z jednim
glásom skričali ino s spokojeno motjo do drugega
večera čákali — ždáli.

Tičas so, preden so k večerji šli, po
navadi delali ino se razgovarjali od reči ktere so
jim k ponaučenju bile. Nekteri so košeke pletli,
drugi vervi — prevêzke — krôtili — sukali pletli,
ino še drugi risali malo terdinjo — gradec, ko so
jo kterega dne na dvoru staviti hoteli ino otec
še je le drugega dne odsoda, gdér je prenehal,
tako le dalje praviti jêl:

Robinson ino jegov drug — tovariš, vérli
junak, sta, kakor smo včera čuli, k obranbi
prigotovljena, dar do večera stala, pak nesta
najmenjega več niti slišala. Naposled jima je v
pamet prišlo, da so divjaki najberžej videče, dá bi
zahman iskali, drugoč v čolnke vskakali, ino se
domu vernoli. Zložila sta tedaj oba orôžje ino
Robinson je nekaj ize svega hramca za večerjo
prinesel. Ker se je pak prigoda, ktera je v
prinamerkih našega ljubljenčiča izvlasti znamenitna,
v petek priključila je umenil, da to ime svému
Amerikanu da, ino tako ga je potem zmirom
Petka imenoval.

Robinson še je le zdaj utegnol, da ga bolje
na tenko poglêda. Bil je dobro izrašen mladi
človek blizo dvajsti let star. Imel je kožo načerno
— černkasto ino lesknato, vlase černe, dolge,
pak nikar kodravih kakor je Zamorci imajo, nos
kratek, pak ne razpleskel ustnice male ino zobe
bele kakor slonova kost. V ušeseh je imel rázne
lušinke polževe ino pérje ino se je zato kor se
je videlo ne malo zdel. Drugače je bil nag od
glave dar do pete.

Jedna iz naj lepših Robinsonovih čednosti
je bila sramežljivost — stidljivost. Kakor koli je

zlo lačen bil, je predse si najpervle času vzêl,
da bi za svéga nagega gosta ize stare kože krilo
— zastiro izkrojil — urezal, ktero mu je s
prevežčičem na bedrah obvêzal. Pak mu je dal
znamenje, da bi prisedel, ino š njim večerjal. Petek
tako bomo tude mi tega divjáka zanapred
imenovali, se približav z naj vekšo spočtljivostjo ino
hvaležnostjo, je pred njim na kolena padel, ino
glavo na zemljo pripognov je kakor pervokrat
nogo svojega odrešnika na njo položil.

Robinson, kteri je užé davno po drugu ino
prijatelji tožil — hrepenel, je v serdcu take
radosti počutil, da bi ga rajši bil obimal ino ljubil;
pak pomislivši, da bi za svojo vlastno varnost
dobro bilo, da bi si novega gosta ino prijatelja,
kterega nravi — cene — vrednosti, povage — tehte
ni znal, nekoliko času v mejah — granicah
spočtljive poddanosti — podložnosti zaderžal, kakor
bi mu po dobri pravici šla — slišala, ter je pred
njim koti kralja igral, ino od njega sôženjsko
pokoršino žedal — tirjal. Zato mu je porazumeti dal, da ga
je sicer pod svojo ohrano prijel, pak s to
pogodbo, da bi mu ve vsem poslušen bil, ino tako
da mora vse činiti ali pak nehati, kar mu on,
kakorti jegov gospod ino kralj ukazati ali
zapovedeti ino prepovedeti za dobro uzna. Pri tem je
rabil — vpotreboval besedo „kazik“ s ktero
divji Amerikani svoje najviše vladavce ali carje
imenujo, kakor se je Robinson upametoval, da je
to ime negda čul.

Petek je po tej besedi véč nego po vseh
znamenjeh menjenje svojega gospoda razumel, ino
na dokaz, da je s tem zadovoljen, je nekolikrat

besedo kazik na glas opetoval — povtoril —
ponovil, pri tem za Robinsona pokazoval, ino mu
drugoč k nogam padel. Celi, da bi dokazal, da
dobro ve, kaj kraljevska oblást znamena, je kopje
popadeč ino je svojemu gospodi v roko dav
jegov ertec si na svoje perse priložil, kakor bi
rečti hotel, da se mu s telesem ino življenjem
pod njegovo oblást padava. Te mu je potle
Robinson kakor dostojni veljak po prijatelski roko
podal, na znamenje sve kraljevske milosti ino
ukazal, da bi se posadil, ino ž njim večerjal.
Petek je poslehnol, pak le na golo zemljo k
njegovim nogam sedel, gder je Robinson nekaj više
na dernu sedél.

Glejte, otroci! na eti ino podobni način so
pérvi kraljeve — carjeve na sveti postali. So
môži bili, kteri so z modrostjo, močjo ino
sérdčnostjo nad drugimi iznikali. Ino zato so ti le k
njim prišedše žedali — prosili, da bi je pred
divjo zverino, ktere je iz pervočasu vêč bilo kakor
zdaj, ino pred takovimi ljudmi, kir so jim hotili
krivico delati, ze svojo močno roko bránili.
Naproti tomu so obljubili, da jim bodo ve vsem
pokorni, ino da jim od vsega dobitka ino zemeljšnih
pridelkov vsako leto nekaj odložé, tako da bi si
živeža dobivati ne morali, ampak se samo za
podložnike očinski starali ino skerbeli. Taki dár,
kteri so podložniki svemu kralju davati obljubili,
so nazvati imenovali dáčo — dan. Tako se je
začela kraljevska oblást, tako tude dolžnost —
poslužnosti pokoršine ino podložnosti jednemu
ali pak večim osobam, pod kterih ohranbo so
se drugi utekli.

Robinson je tedaj nine zares kralj bil, le samo
da je nad jednim jedinim človekom, nad nekoliko
lamicami ino pak nad papigo kraljeval. Jegova
kraljevska svetlost se je pak k svojemu
poddaniku tako poniževati račila, kakor je le jega
dostojnost dopustila. Ko pak je po večerji bilo, so
Jih najmilostljivejša Svetlost narediti račila, kam
bi kteri lečti imel, ino so za dobro uznali, da bi
Jih poddanik — kteri je nine tude Jih pervi
deržavski svetovnik — minister ino dvorjanin —
ključar — komornik, vojvoda — polkovodec ino
cela vojska, posteljnik, naj višši dvorski
konjušnjanin — maršal ino gradoderžatelj bil — še ne
hitro v Jih jazvini, ampak v kleti spál, kajti da
je Robinson pomislil, da bi modro ne učinil, ko
bi svoje življenje ino skrivni prehod iz jazvine
nováku upati imel, kterega zvestobe še ni
izkusil, ino zato tude za voljo njega ni bil brez
skerbi. Zato je Petku velél, da bi mervo séna v klet
vnosil, ino si tu postlál, Jih Svetlost pak so k
svoji veči varnosti vse orôžje v svoje čemnate —
ispe — sobe odnesli.

Pak so račili prede vso deržavo priklad —
razgled — izgled ponižnosti ino pohlebnosti na
sebi dati, od česar moreda kar je živ, nigdor ni
slišali. Vi se nad tem počuditi, ino bi tega
lehkič še ne verjêli, ko bi vas ne uistel —
ugotovil — urésnil, da se od toga v letopisih
kraljevanja našega Robinsona z uvidnimi besedami
bere, ino da je to užé davno celemu svétovi
znano. Verimite li pak, da je Robinson,
samodèržec — močnár, neobmejeni — neograničeni
kralj ino vladar na celem ostrovi, gospod nad

življenjem ino smertjo vseh svojih poddanikov,
pred Petkom, vsej je na to z očima gledal,
službo kravarice opravljal, ino na dvorku ze svojo
kraljevsko roko lamice dojil, da bi svojemu naj
viššemu dvorjánu — ministru, na kterega je poslé
to delo preložiti umenil, pokazal, kako bi je
prihodno konjati — oprávljati imél!

Petek že do zdaj ni vedel, kaj bi to, kar
je od svega gospoda delati videl, znamenati
imelo ; kajti on ino vsi jegovi rojaci ze svojim
slabim raznmom še neso na to prišli, da bi mleko
od živine zdrava ino zaživna jed bilo. Še niddar
ni mleka oknsil, ino je zato, ko mu ga je
Robinson k okušenju podal, nad njega prijetnim
vkusom ves užasnol — ostermel. Po vsem tem,
kar sta tega dne prestala, sta oba po spanji ino
počinku tôžila. Robinson je tedaj svojemu
podložniku ukazal, da bi spát šel, ino tude sam je
to učinil. Pak ni pozabil, preden je ulegel, Bogu
z gorêčnostjo zahvaliti, da je tega dne nevarnost
od njega odvernol, ino človéčkega pomočnika mu
poslal.

Sedemnajsti večer.

Ljubor. Zdaj Robinson gotovc, vêč opravi,
nege pervle, kajti da pomočnika ima.

Oča. Delje ino delje, otroci, zmirom bolje
poznate, koliko je človeku družtvo koristno ino
koliko vzrokov imamo, da bi Bogu za to hvalo
ino diko davali, da je hrepenenje po družtvu ino
obhodu z dugimi v nas tako globoko vcepil.

Pervo, kar je drugega dne Robinson s
Petkom predsevzel, je to bilo, da sta na toisto mesto
šla, gder so divjaci pred tem dnem svoje ukrôtne
vitezne — junačke gode imeli. Na poti sta
najpred prišla k mestu, gder sta od Robinsona ubita
divja Amerikanca zagrebena bila. Petek je
gospodi pokazal na to mesto, ino je očitno na sebi
znati dal, da bi s hotjo ti mértvi trupli izgrebel
ino si iž nju obed ustrojil — napravil. Pak
Robinson serdito na — nj pogledne je kakor gnev
— jezo ino ostudo — gursnost na sebi pokazal,
ino kopje z grožnjo — poprétkom povzdigné, mu
je dal izrazumeti, da ga kmalu prebodne, ako še
se keda človéčko meso jesti opováži — podstôpi.
Petek zrazumevši to pogrožnjo, se je s pokoršino
volji svega gospoda podvergel, da si ravno
zapopasti ni mogel, kako pričino bi imel, da mu
slast brani, od ktere da bi gnusna ino ogavna
— nesklutna bila, celo nič ni vedel.

Potle sta došla k mestu, gder so divjaci
ogenj — vatro imeli. Robinson je od groze
oternol — ostermel. Tu so kosti ležale, onde po
koseh ožerto človečje mêso, pak na mesteh je
zemlja okervávljena bila. Robinson je od tega
žalostnega gledališa oči odvérnoti moral, ino je
Petku ukazal, da bi vse na kup zmetal, jamo
izkopal, ino te ostánke ukrôtnosti — grozovitnosti
jega zemljakov zagrebel, ino Petek je tako učinil.

Med tem toga je Robinson v pepeli zvésto
grebel, če bi v njem kaka iskrica — škindra ognja
ostala; pak zastonj! ves je izgasnol. Nad tem se
je močno razžalostil; kajti ko mu je Bog
tovariša poslal, ni želel ničesar z večim
hrepenénjem, kakor — da bi ogenj imél. Ko je tako ze
sklopljeno glavo stal, ino žalostno na izhladli
pepel gledal, je Petek nekoliko na — nj glede, mu
nektere narazumljivi znamenja dal, ino naglo
sekiro popadoč je kakor strela v les — gôšo —
čéso — gozd — šúmo — hosto dirjal ino Robinsona
stati pustil, kteri ne vedé jegovega naména, se
je le nemalo temu ubégu počudil.

„Kaj je to?“ je pomislil, s čudovanjem za
njim glede. Moreda te tej nehvaležnik zapusti,
pak še ti sekiro vzeme? More da bo tako
vkroten da si tvoje stanovališe, osvoji, pak še k
zadnjemu te svim ljutim krajanom — zemljakom izda?
— „Malovrednež! Malovrednež!“ je zavpil, ino
nad tako nezahvalnostjo od gnevu razpaljen je
kopje zgrabil, da za izdajcem pobegne, ino jemu
zabrani, da bi svojega hudobnega namena
izpeljati — izkonjati ne mogel. Uže se je v beg
podal, v tem pak je Petka uglêdal, kir je, se opet

vračàje, skokoma tekel. — Robinson je
odrevenét obstal, ino k svemu začujenju smotril —
uglêdal, da dozdevani izdajec gerst — pregerše
— pergiše suhe trave gor derži, ino da se iž
nje kadi. V tem se je vnêla — užgala; Petek jo
na zemljo vérgši je priložil še vêč suhe trave ino
nekaj hoste, ino Robinson je kor bi trenol k
velikemu veselju videl da jasni ogenj polje. Ino
kmahu je porazumél, zakaj je Petek tako naglo
odbegnol, ino od radosti kakor brez sebe mu je
okoli vratu padel, ino ga z vrôčnostjo objemši,
je v misleh tisočkrat za odpušenje prosil, da ga
je brez vse pričine v podzrenji — somnu imel.

Tehomil. Gde pak je Petek sej ogenj vzêl?

Oča. Bežal je s sekiro v lés da bi si s
suhega debla dve dérvi utél — vsékel. Umel ji je
tako čerstvo ino dobro ob jedno drugo tréti —
dergnoti da ste se v hipu zapalile. Pak je tleče
dervo urno v travo zaobalil, ino ker je hitro
bežal, od tega se je trava v begu plamenem vnêla
— razpoléla.

Hotimir. Tu se mi Robinson drugoč ne ljubi
— povidi — dopade.

Dragotin. A zakaj?

Hotimir. Zato, ker je Petka podziral, v
podzrénji imel — dolžil, kakor da bi neveren —
nezvest bil, akoravno k temu nikakšega vzroka ni
imel.