Schmid, Christoph von: Zgodbe Svetega pisma za mlade ljudi. (1830) [AHLib/NUK]

2. Perva zhloveka.

Nebo ino semlja ſta bila narejena, in v'
zblovekovo prebivaliſhe lepo perpravljena. Bog
tedaj rezhe: „Naredimo zhloveka po naſhi
podobi. Goſpoduje naj zhes vſo semljo!“ Ino
ſtvarnik tedaj is vláshne perſtí zhloveſhko telo
sobrasi. Pa je bilo ſhe mertvo na tleh, in ſe ne gane.
Bog toraj duſho va-nj dihne, ino zhlovek ſe
ſklóne, in shiví. Tako je bil ſtvarjen pervi zhlovek.

Bog ga je imenoval Adam to je perſt, v'
ſpominj njegoviga sazhetka.

Zhlovek je po boshji podobi ſtvarjen. Le
ſamo njegovo telo je posemeljſko; njegov duh
ali duſha je kaj boshjiga, je Bogu podobna.
Bog je duh; tudi naſha duſha je duh. Bog
je vezhen; tudi zhlovekova duſha bo vekomej
shivela. Bog je neumerjozh; tudi zhlovekova
duſha ne bo nikedar umerla. Bog je povſod,
po vſih krajih in konzih ſveta prizhujozh;
tudi duſha je na vſim truplu v' enim
prizhujozha. Bog ima nar bolj popolnama um; tudi
naſha duſha ima um. Bog ima ſvobodno ali proſto
voljo; tudi naſha duſha jo ima. — Naſha duſha
ſ' ſvojim umam samore dobro ſposnavati, ljubiti
ino ſtoriti. Le kedar dobro ſtorimo, ſmo Bogu
prav podobni; ino njemu podobni biti ſi moramo
persadevati, ſizer naſ Bog k' ſebi v' nebeſa ne
more vseti. Ljubi otrozi! vſi ſte po boshji podobi
ſtvarjeni; na vſo mozh ſi tedaj persadevajte
Bogu podobni biti. Bodite popolnama, umni,
uſmiljeni, prijasni, ljubesnjivi, delavni ino ſveti,
kakor je Bog ſvet. Podobo boshjo nad ſeboj , pa
tudi nad drugimi ſpoſhtujte. Tudi nar revniſhi
uboshiz je po njej ſtvarjen.

Bog je sa zhloveka prav lep vert saſadil.
V' njem ſo raſtle prelepe dreveſa, polne
prelepiga ſadja. Právimo mu raj. Obilen ſtudeniz,
kteri ſe je v' ſhtiri bíſtre reke rastekal, ga je
ſhe lepſhiga delal. V' ta lepi vert pelje Bog
Adama, de ga obdeluje ino varuje.

Tako prijasen ino dober je Bog ljudem.
Tudi nam je perpravil veliko veſelja; pa délati

moramo tudi mi. Tudi delo je naſha ſrezha. Po
delu ſe nam pozhitek ino ſleherno veſelje vſè
bolj perleshe.

Sdaj Bog velí shivalim pred Adama priti,
in ſleherni smed njih je ime dal. Na to rezhe
Adamu: „Goſpod ſi vſih ſtvari, toraj tudi vſih
shival; v' ſvoj prid jih obrazhaj, pa nikar jih
ne terpínzhi.“ Toraj ſmemo tudi mi imeti jih
sa vòshnjo in nóſho, jeſti njih meſo, ino njih
koshe ſebi v' prid oberniti; pa ne jim bolezhin
delati bres potrebe, ne jih terpínzhiti nalaſh.

Po vſim svetu sunaj Adama ſhe ni bilo
nobeniga zhloveka. Ni mu bilo le ſamimu oſtati,
temuzh ozhe veliko ljudi je bil namenjen.
Toraj Bog rezhe: „Zhloveku ni dobro
ſamimu biti na semlji, pomozhnizo mu hozhem
dati.“ Bog sdaj da terdo ſpanje v' Adama. Kedar
je Adam saſpal, Bog is eniga njegovih reber
Evo ſtvari. Sbudi ſe, ino Bog mu Evo perpelje,
ino Adam je imel neisrezhèno veſelje.

Otrozi, ljubi otrozi! kako velika ſrezha je,
de je vezh ljudi na semlji. Kdo bi ſizer narejal
obuvalo ino oblazhilo; kje bi dobili prebivaliſhe,
kruh ino drugi shivesh, ko bi ne bilo na ſvetu
sunaj naſ nikogar, de bi sa vſe to ſkerbel, ino
nam perpravljal? Vſi ljudje sa naſ delajo, ino
nam k' naſhi ſrezhi pomagajo; ljubimo tedaj vſe
ljudi.

Adam ino Eva ſta v' tem lepim vertu
nedolshna ino veſela. Boga ſta ljubila zhes vſe, in
eden drusiga kakor ſama ſebe. Ljubi Bog jima
je bil tako dobrotljiv ino prijasen, kakor ozhe

ſvojim otrokam. Nikoli ju ni nizh bolelo,
nikoli niſta bila bolna, ino pa takrat ſta tudi po
teleſu ſhe bila neumerjozha.

˛Srezhni ſo nedolshni ljudje! Preljubi otrozi!
le smiraj nedolshni bodite, kakor ſta bila takrat
Adam ino Eva. Taki boſte ſhe dan danaſhnji
nekoliko rajeve ſrezhe vshivali.

3. Pervi greh.

Na vertu je bilo vſaziga mnosiga rodovitniga
drevja. Adam ino Eva ſta ſmela od vſih dreveſ
jeſti; le od eniga jima je bilo ſadje jeſti
prepovedano. Bog je Adamu rekel: „Od vſiga drevja po
vertu jej; le tukaj od tega dreveſa (ſtvarnik ga
je imenoval drevo ſposnanja dobriga ino
hudiga) ne ſmeſh jeſti. Zhe od tega jeſh, ne boſh
vezh neumerjozh, temuzh moraſh umreti.“ ˛S'
tem je hotel Bog njuno pokorſhino poſkuſiti.
Zhlovek je dolshan Bogu pokoren biti, naj
sapove kaj ali prepove Bog.

Eniga dne je ſhla Eva zelo blis k'
prepovedanimu dreveſu. Kar na njem kazho sagleda.
Kazha pregovori rekozh: „Sakaj vama je Bog
od vſih dreveſ jeſti prepovedal?“ Eva rezhe: „Od
vſih dreveſ po vertu ſmeva jeſti, le od tega
dreveſa je Bog rekel: Nikar ne jejta od njega,
ſizer boſta umerla.“ — „O, rezhe kazha, ne
boſta ne umerla! Bog jo she vé! ˛She le prav
ſpregledala boſta, zhe od njega okuſita. Enaka
boſta Bogu, ino vedila boſta dobro in hudo.“ Sdaj
ſhe le Eva drevo prav ogleda, in bolj ko ga
gleda, prjetniſhi ſe ji sdi prepovedani ſad,

ino bolj jo mika. Posheljiva Eva ſeshe po ſadu,
ga uterga, ino jé. Tudi Adamu ga da, ino jé
ga tudi on. Tako ſta tedaj boshjo sapoved
prelomila, ino pervi greh je ſtorjen. Per tej
prizhi jima je vſe drugazhi. Odpirajo ſe jima ozhi,
in ugledata, de ſta naga. Rudezha jih ſprehaja
od ſramote, is ſigovih liſtov ſi krila ſpleteta, ino
ſe pokrijeta s' njimi. Vſa plaſhna ſe ſkrijeta v'
germovje na vertu.

Ljubi otrozi! ſ' ſlehernim greham je taka.
Sapeljivi hudobneshi naſ motijo, ali pa naſ
naſhe notranje hudo nagnjenje k' hudimu mika.
Zhe ſe tedaj duſha ne brani, zhe ſe v' reſnizi ne
oberne od gréha v' ſtran, ino zhe ſe terdno ne
dershí boshjih sapoved; pa rádo pride sa
ſkuſhnjavo pervoljenje, sa njim pa greh, kteri je
nar vezhi slég, ino sa greham pride nepokoj ino
ſtrah.

4. Kasen ali ſhtrafa perviga greha.

Kmal na tó ſe glaſ boshji saſliſhi: „Adam,
kje ſi?“ Veſ trepezh odgovori: „Bojim ſe pred
te priti, ker ſim nag; sa to ſim ſe ſkril.“ Bog
mu rezhe: „Kdo ti je povedal, de ſi nag? ˛Si
li jedel ſad, kteriga ſim ti djal, de ga ne jéj?“
Adam odgovori: „Eva mi je dala
prepovedaniga ſadu, in jàs ſim pa jedel.“ Bog tedaj Evi
rezhe: „Sakaj ſi to ſtorila?“ Eva rezhe:
„Kazha me je sapeljala, de ſim jedla.“ Nobeden
nozhe biti kriv.

Na to Bog ſodbo ſklene, ino rèzhe sapeljivi
kazhi: „Ker ſi to ſtorila, bodi prekleta med vſi-

mi shivalmi na semlji! Po trebuhu ſe boſh
plasila, ino vſe ſvoje shive dni prah jedla! Nekdo
shéninih mlajſhev pa ti bo ſterl glavo, ino
ti ga boſh u' peto salasovala.“ Evi Bog rezhe:
„Veliko boſh terpela ſ' ſvojimi otrózi. Moshu
boſh v' oblaſti, ino on bo tvoj goſpod.“ Ino
Adamu Bog rezhe: „Prekléta bodi savoljo tebe
semlja, njena rodovitnoſt naj peſha. ˛S' teshavo
ſe boſh shívil na njej vſe ſvoje shive dni. Ternje
ino oſat ti bo raſtel na njej. ˛S' potam v' obrasu
boſh ſvoj kruh jedel, dokler ſe ne poverneſh v'
semljo, is ktere ſi vset.“ — Bog ji ſhe s'
shivalſkimi koshami oblezhe, in ji pahne is raja.
Angelj ſ' ſhvigajozhim ognjenim mezhem je
varoval v' raj.

Kako velik sleg je greh, ker ima tako
hude naſtópke! Várujte ſe greha, ino pred takim
zhlovekam beshite, kakor pred ſtrupéno kazho,
kteri vaſ hozhe v' greh sapeljati.

5. Bratomor ino njega kasen.

Adam ino Eva dobita dva ſinova.
˛Starſhimu je bilo ime Kajn, mlajſhimu pa Abel. Kajn,
terdnejſhi, je bil kmet. Abel, ſhibkejſhi, je bil
ovzhar. S' délam ſta ſi mogla kruha ſlushiti.

Bog je dal Kajnu ſrezho per kmetii,
Abelnu pa per zhedi. Kajn poljſhine tedaj Bogu v'
dar perneſe; Abel pa mu daruje jagnje od ſvoje
zhede, v' snamnje poboshne hvaleshnoſti. Abel je
imel pravo ſposnanje ino reſnizhno hvaleshnoſt
v' ſvojim ſerzu. Kajn pa ſe je le dobriga
hlinil. Satoraj je Bog, ki v' ſerze vidi, na Abel-

[[15]]

nor dar s' dopadenjem pogledal, na Kajnoviga
pa ne.

Kajnu to teshko dé, ino odſihmal ſvojiga,
poboshniga brata ne more vezh s' dobrim
ozheſam pogledati, Veſ bled je bil v' obras, ino od
ſame nevoſhljivoſti ſo mu liza vpadale.

Bog je Kajna ſhe ſvaril, ino mu prijasno
rekel: „Sakaj ſi tako jesen, ino sakaj ti vpáda
obras? Glej, kakor troj brat ſi mi ljub ino
prijeten, zhe prav ravnaſh. Zhe pa ne, pa she
gréh preshí ko derezh lev per tvojih durih. Pa
zhe le hozheſh, samoreſh poshelenje do hudiga
premagati, ino ga goſpodariti.“

Pomiſlite, otrozi! kako Bog po ozhetovo
ſvari. Bog ſhe sdaj tudi naſ po naſhi veſti pred
ſlehernim greham ſvari. Dajte ſe ſvaritij Bojte
ſe Boga, ino beshite pred greham!

Kajn Boga ni poſluſhal, temuzh je jeso v'
ſerzu redil. Enkrat ſe Abelnu ſoſebno prijasniga
dela. „Pojdiva,“ mu rezhe, „malo po polji.“
Veſel gre s' njim Abel nedólshni. Kedar she
doſti od ſtarſhev odideta, pa sgrábi Kajn Abelna,
ſvojiga brata, ino ga ubije. — Vidite, tako delezh
ſte ga jesa ino nevoſhljivoſt sapeljale, de je
ſvojiga brata umoril. Koliko hudiga ſtorite
nevoſhljivoſt in jesa! Abel sdaj leshi mertev in veſ
ſpremenjen v' ſvoji kervi. O, kako ſo pazh njegovi
ſtarſhi tarnali in jokali, kedar ſo ga naſhli,
ino njega perviga merlizha sagledali! To je
nevoſhljivoſt ſtorila.

Pa kmal ſe je ſodnik oglaſil. Bog rezhe
Kajnu: „Kje je Abel, tvoj brat?“ Kajn je,
kakor préd hudoben zhlovek, ſ' hudo odgovoril:

„Kaj jàs vem? ˛Sim kali varh ino zhuvaj
ſvojiga brata?“ Bog rezhe: „Kaj ſi ſtoril? Kri
tvojiga brata vpije s' semlje do mene. Ino sdaj—
preklet ſi na semlji, ktera je sinila, in píla kri
tvojiga brata. Vezh ti ne bo rodila, kedar jo
boſh obdeloval. Na ſvetu ne boſh imel domu;
v' bégu boſh, ino po ſvetu ſe boſh klatil!“
Kajn sdaj vidi ſvojo veliko pregreho ino
veſ plaſhen ino sdivjan sakrizhi: „Oh, kaj ſim
ſtoril! Kako slo ſim greſhil! Moja pregreha je
tako velika, de nikoli ne saſlushi odpuſhenja!“
Pobegnil je, ino po ſamotah ſe potíkal.
Podnevi ino ponozhi ni imel pokoja. Podnevi mu je
vedno bila v' miſlih njegova velika pregreha,
bratomor. In ponozhi ſe mu je v' ſpanji vedno
sdelo, de ſtoji brat veſ kervav pred njim. Veſt
ga je tedaj nozh in dan pekla ino muzhila.
Tako greh zhloveka ob pokoj ino vſe veſelo
shivljenje perpravi.

6. ˛Spazhenoſt in pokonzhanje perviga ſveta.

˛Szhaſama ſe ljudje bolj in bolj
namnoshijo; pa ſo tudi hudobniſhi, ino sa Boga vezh ne
marajo. V divji nezhiſtoſti ſo veſelja iſkali, ino
eden drusiga krivizhno ſtiſkali. Bog ſe milo ino
uſmiljeno, kakor ozhe, zhes-nje potoshi rekozh:
„Nizh vezh ſi ne puſté ljudje rezhi. Vſi
ſpazheni ſo. Pa vender jim bom ſhe dal odloga
ſto ino dvajſet let, zhe ſe ſhe utégnejo
poboljſhati.“

Med temi hudobneshi je bil vender pravizhen
in poboshen mosh, Noe. Njemu Bog rezhe: „Ve-

ne ljubil dobrotljiviga Boga; vſaj bati bi ſe
mogel pravizhniga Boga! Vidite, otrozi! kako sna
ſtrahovati.

7. Noe otet ino njegov hvalni dar.

˛Sto in petdeſet dni je voda po semlji ſtala.
Bog poſhlje gorek veter, ino voda upada.
Verhovi gor ſe ſzhaſama is vode perkasujejo.
Barka obſtoji na neki gori na Armenſkim.

Noe odpre okno, ino ispuſti krokarja, de
bi svedil, ali je voda she doſti upadla, ali ne.
Ni ga vezh nasaj. — Potlej ispuſti goloba. Nima
ſe nikamor vſeſti, ino vedno leta okoli
barke. Noe istegne roko, ino ga ſpet v' barko
vsame. ˛Sedem dni potlej ga ſpet ispuſti. Sdaj
pride ſhe le svezher nasaj, ino oljkino véjizo s'
selenimi pereſzi perneſe v' kljunu. To je bilo
veſelo snamnje, de je voda doſti upadla.

˛Sedem dni potlej goloba ſhe enkrat ispuſti,
Sdaj ga pa ni vezh na@aj; ker je bila semlja
she ſuha.

Ino Noe gre sdaj po boshjim povelji is
barke, s' njim tudi, kar je bilo njegovih, ino
shivali.

Kako mu je moglo biti per ſerzu, kedar
je ſpet enkrat na se@ljo ſtopil, ino je ſvet tako
prasen od ljudi, ino ſam ſebe s' drugimi
ſedmémi tako zhudno otetga vidil! Is hvaleshnoſti
Goſpodu altar poſtavi, ino mu shgaven dar na njem
sashge. Takrat ſe je lépa mavriza na nebu
perkasala. „Glejte!“ rezhe Bog Noetu ino
njegovim ſinovam, „priasno saveso naredim s' vami

ino s' vſimi ljudmi, kar jih bo po vaſ rojenih.
Nikoli vezh ne bo potop semlje rasdeval.
Dokler bo semlja, ne bo prejenjala ne ſetev ne
shetev, ne poletje ne sima, ne nozh ne dan.
Kedar koli boſte sagledali mavrizo, ki ſim jo na
oblake djal, ſe ſpomnite obljube, ktero ſim vam
ſtoril.“

Otrozi! vſelej vam bodi ta sgodba v' miſli,
kolikorkrat lepo piſano mavrizo vidite v'
zhernih oblakih, ino miſlite ſi: Bog je vſim
hudodelnikam ojſter, poboshnim dober ino prijasen.

8. Novi ſvet po potópu.

Oſem ljudi je bilo otetih, ino po njih ſe je
zhloveſhki rod ſpet mnoshil. Noe je ſpet semljo
obdeloval, ino pa vinógrad saſadil. Ker vina
mozhi ſhe ni posnal, ga je pervizh prevezh pil.
Upijani ſe, ino neſpodobno rasodét leshi v'
ſhotoru. Kam, Noetov ſi@, vidi ozheta ondi
leshati, ino ima divje veſelje nad tem.
Sanizhljivo ſe poſmehuje, ino pové bratama. Is
tega ſe vidi njegovo hudobno ſerzé. Kdor ſvojiga
ozheta oponaſha, je nesdu@hen otrok.

˛Sem ino Jafet ſta bila vſa drusih miſel.
S' odvernjenimi obrasi greſla k' ozhetu, ino
ga ſ' plajſhem odéneta. Lepa je bila ta
ſramoshljivoſt ino to otrozhj@ ſpoſhtovanje. Ko
ſe Noe prebudi, ino ger@o Kamovo djanje
ſliſhi; je grosno shaloſten ino hud, ino
Kamu prerokuje, de ſe mu b@ vſe njegove shive
dni hudo godilo. Ino pa @kako bi ſe mu
bilo moglo drugazhi kakor le hudo goditi, ker

je ſvojiga ozheta sanizheral? ˛Sej Bog v' zheterti
sapovedi ſrezho na tem ſvetu le dobrim otrokam
obljubi, kteri ſvoje ſtarſhe ſpoſhtujejo;
rasusdanim otrokam pa ſtraſhno shuga. Bog pravi:
„Kdor ſvojiga ozheta saſramuje, in ſvojo mater
sanizhuje, naj mu krokarji oko ſpod zhela
iskljujejo, in orlovi mladizhi poshro.“

˛Semu in Jafetu je dal Noe ſvoj blagoſlov ali
shegen; previdil in prerokoval jima je, de ſe
jima bo vedno dobro godilo. Bogu je vſhezh,
ako otrok ſvoje ſtarſhe vſelej ſpoſhtuje, ino zelo
njih pregreſhke poterpeshljivo preterpi.

Noetovih mlajſhev ſe je ſzhaſama velik
narod saredil; smiraj bolj ſe je rasſhirjal po
semlji. De bi ſe po deshelah ne rasgubili, ſi
smiſlijo turn sidati, kteriga verh bi ſe neba dotikal,
ino bi ſe od vſih krajev vidil. Pa Bog jim
ovrè neſpametni pozhetik. Do ſih mal ſo ljudje
na semlji le en jèsik govorili; sdaj Bog da,
de ſe vezh jesikov med njimi sazhne, de ſe eden
drusiga ne uméjo. Toraj morajo sidanje
opuſtiti, ino ſe v' mnoge narode rasdeliti. Rasſhli
ſo ſe ſemterlje. ˛Semovi mlajſhi ſo oſtali v' Asii,
Kamovi ſo ſhli vezhi dél v' Afriko, in Jafetovi v'
Evropo.

Zhlovekovo nizhemerno delo gre v' ſhibre,
le boshje delo obſtoji; Bog je namrezh Goſpod,
ino ukashe, v' kteri desheli mora zhlovek shiveti.

9. Pokliz Abrahama.

Kmal po potopu ſo ſe ljudje ſpet slo
namnoshili, ino mnogi narodje ſo po semlji prebi-

vali. Pa ſpet kmal ſo Boga posabili, ino
vezhi del hudobno shiveli. Sdaj ſe jih je ſhe zelo
malikovanje prijelo, de ſo mertve podobe is leſa
ino kamna nameſti praviga Boga molili.

Shivel pa je med velikim ſhtevilam
hudobneshev prav poboshen in bogabojezh mosh.
Tega ſi je Bog smed vſih isvòlil

Po njem ino po njegovih otrozih je Bog
hotel pravo boshje ſposnanje ino zheſhenje
ohraniti, ino med vſe narode na semlji rasſhiriti.
Ta mosh je bil ozhak Abraham. Temu Bog
rezhe: „Is deshele mi idi smed ſorodovíne ali
shlahte in od ozhetove hiſhe v' deshelo, ktero ti bom
pokasal. Ozheta te bom ſtoril velikimu narodu.
Obilno te bom oblagoſlovil, ino po tebi bodo vſi
narodje na semlji oblagodarjeni.“ Abraham je
boshjimu povelju per tej prizhi pokoren, ino ſe
koj ſpuſti ſ' Saro, ſvojo sheno, s' Lotam, ſvojim
ſtrizhkam, ſ' ſvojimi hlapzi ino deklami ino ſ'
ſvojimi zhedami na pot.

Na Kananſko pride. Ta deshela je bila
nar lepſhih deshel na semlji. V' prigovoru ſo
jo le imenovali deshelo, po kteri ſe mleko ino
med zedí. Tukaj mu Bog rezhe: „Glej! to
deshelo bom tebi ino tvojim mlajſhem dal.“
Tako Bog povrazhuje ljudem, kteri ga radi
ſluſhajo, ino ſo mu pokorni. — Poboshni
Abraham poln hvaleshnoſti altar poſtavi, in Bogu
hvalen dar pernèſe.

10. Abrahamovo dóbro ſerze.

Abrahamovi ino Lotovi paſtirji ſo ſe marſi-

krat sa boljſhi ſpaſhnike prepirali. To je
Abrahama slo bolélo. Satoraj je Lotu djal:
„Ljubi moj! lepo te proſim, ne bo naj nobeniga
prepira med nama ino med najnimi paſtirji;
ſej ſva brata! Glej, vſa deshela ti je odperta!
Lepo te proſim, lozhiva ſe! Zhe greſh ti na
lévo, grem jàs na déſno; zhe ſe ti na déſno
oberneſh, grém pa jas na lévo!“

Lot ſi tedaj is voli lépo vodénzhno ſtran
ob réki Jordanu, kjer je bilo ˛Sodomſko ino
Gomorſko méſlo. Abraham mu to lepo ſtran
deshele le sa to puſti, de je mir med njima. Lot
gré v' ˛Sodomo; Abraham pa na Kananſkim
oſtane. Glejte, ljubi otrozi! tak zhlovek je
odjenjaven ino miren.

Kakor proti Lotu, ravno tako je bil Abraham
tudi proti ptujzam prijasen. Enkrat je ſedel
opoldne pred durmi ſvojiga ſhotora, pod
dreveſam v' ſenzi. Kar sagleda tri ptuje moshe priti.
Naproti jim gre, ſe jim nisko perklóne, ino
rezhe nar imenitniſhimu med njimi: „Goſpod!
zhe me hozheſh slo rasveſelíti, oſtani per mèni,
ino ne ogibaj ſe mojiga ſhotora!“ Tudi
unima dvema rezhe: „Pozhita ſi malo tukaj pod
dreveſam! Grishljej kruha vama bom perneſel,
preden ſe daljej ſpuſtite.“ Mu reko: „Veſelilo
naſ bo, zhe nam hladne vode ino kak grishljej
kruha perneſeſh“. Abraham hiti v' ſhotor, ino
rezhe ˛Sari: „Urno ſpèzi podpepelnike ali
mlinze is nar bélſhi moke!“ Potlej tezhe k' zhedi,
odbère nar lepſhi tèle, ino ga hlapzu da.
Urno ga mora perpraviti. On ſam ta zhaſ perneſe
mleka ino ſroviga maſla, in potlej podpepelni-

ke ino pezhénko. Veſ zhaſ je per njih pod
dreveſam, ino jim ſtréshe.

Ljubi otrozi! kaj ne, de je bil Abraham
dober ino prijasen zhlovek, in tak zelo do
popolnama ptujzov?

Po jedi, ko ſo ſlovo jemali, rezhe nar
imenitniſhi smed njih Abrahamu: „K' letu oſorej
ſpet pridem. Takrat bo ˛Sara ſina iméla“. —
Ino to ſe je sgodilo, deſiravno ſta bila she oba
slo perlétna. Tiſti pa, ki je tako rekel, je bil
ſam Bog, kteri je v' podobi ptujza s' dvema
angeljema k' Abrahamu priſhel, ino je hotel, de
mu je Abraham ſtrégel. Je li morebiti Bogu kaj
nemogozhiga?

Abraham ptujze ſhe nekoliko proti ˛Sodomi
poſprémi. Ino Goſpod mu pove, de bo
˛Sodomo ino Gomoro savoljo nju velízih pregreh
ſhtrafal. Abraham poſtoji, ino gorézhe proſi,
de bi tima meſtama persaneſel. Bog mu obljubi:
„Zhe je le deſet pravizhnih v' téh meſtih, ju
ne bom rasdjál.“ Pa jojmeni! ſhe deſet jih
ni bilo. Vſi ſo bili hudobni, in vſi ſprideni.
Satoraj je drugi dan, ko je ſolnze perſijálo,
ſtraſhna kasen zhes nji perderla. Angelja ſta eno uro
popred Lota, poboshniga Abrahamoviga
ſtrizhka, s' njegovimi vred odpeljala, ino potlej
pade ogenj ino gorezhe shveplo ſpod neba na
hudobne meſta, ino meſta ſ' prebivavzi vred v'
prah in pepel poshgè. ˛Slano jesero, polno
shvepla, je ſhe dan danaſhnji na tiſtim kraji, —
ſtraſhno snamnje prekletſtva boshjiga, ktero ſo
shivinſke pregréhe perklizale.

11. Isak odménjen v' dar.

Eno leto po tem je Abraham reſ dobil
ſina, kakor mu je bilo prerokovano, ino ga je
Isaka imenoval. Lep dézhik je bil, ino
Abrahamu prav ljub.

Ko je nekoliko perraſtel, rezhe Bog
Abrahamu ponozhi: „Abraham! vsemi Isaka,
ſvojiga ediniga ſina, ki ga tolikanj ljubiſh, ino idi
na goro Morjo, ter mi ga v' shgavni dar daruj.“
Sjutrej ozhe sgodej vſtane, nakólje drev sa
germado, obloshi oſla s' njimi, vsame dva hlapza
ino Isaka, ſvojiga ſina, ino gré od doma.

Tretji dan dojdejo do hriba. Ozhe tukaj
rezhe hlapzama: „Tukáj s' oſlam pozhakajta.
Jàs ino Isak pa greva na goro Boga molit.“
Sdaj vsame dreva, ino jih Isaku, ſvojimu ſinu, na
ramo sadéne. On pa je neſel ogenj v' rokah ino
nosh. Tako greſta v' góro. Po poti rezhe Isak:
„Ozhe!“ Abraham odgovori: „Kaj je? moj ſin!“
Isak rezhe: Vídite, tukaj ſo dreva in ogenj, kje
pa je jagnje v' dar?“ Abraham odgovori: „Sa
jagnje bo she Bog ſkerbel, ljubi ſin!“ Isak ſhe
ni vedil, de je on ta. Kako je moglo dobrimu
ozhetu ſerze tléti per takim otrokovim
popraſhevanji! Greſta daljej. Kedar ſta bila na verhu
hriba, napravi Abraham altar, sloshi na-nj dreva,
svéshe ſvojiga ſina Isaka, ino ga na altar
déne na verh drev. Isak, poln tihe pokorſhine,
terpi vſe voljno, ino ſe kar nizh ne brani.
Tedaj istegne Abraham roko s' noshem klát ſvojiga
ſina. Pa angelj boshji savpíje tiſtikrat s' nebéſ:

„Abraham@! ſtoj, ino ne ſtori nizh shaliga
mladenzhku! Sdaj vém, de ſe bojiſh Boga, ker is
ljubesni do njega ſhe ſrojimu edinimu ſinu niſi
persaneſel. ˛Sam per ſebi, pravi Goſpod, ſim
perſégel: Ker ſi to ſtoril, bom tvoj sarod
namnoshil kakor svesde na nebu, in odobroteni bodo
po nékom tvojih mlajſhev vſi narodje na semlji.“
Kako veſelje je moglo sdaj Abrahama ſprehajati,
ker mu je ſpet dan bil njegov ljubi Isak, ino
ker verhi tega ſhe tólike obljube ſliſhi! Tako le
Bog pokorſhino ſkuſha ino poplazhuje.

13. Isak vsame Rebèko.

Abraham ſe je bil she slo poſtaral, ino Bog
ga je obilno s' vſim obdaroval. ˛Skerbel je
tedaj, de bi, preden umerje, ſvojimu ſinu ſhe
bogabojezho sheno dobil. Hzhere v' desheli ſo
bile grosno hudòbne. Toraj poſhlje ſvojiga
veliziga hlapza v' tiſto deshelo, kjer je bil Abraham
rojen, ino kjer je imel ſhe bogabojezho
ſorodovino ali shlahto, de bi ondi sa njegoviga ſina Isaka
dobro, pobóshno sheno poiſkal. Hlapez vsame
deſet velbljudov ali kamel, jih otovóri s' mnogim
blagam, ino gré. ˛Srézhno pride do Haranſkiga
méſta, kjer je nékedaj Nahor, Abrahamov brat,
shivel. Tù velbljúde sunaj méſta sraven
ſtudenza lézh sashène. Svezher je she bilo, ob
zhaſu, ko ſo meſtne hzhere po vodo hodíle. Naj
nedolshniſhi, naj pridniſhi ino naj prijasniſhi
smed njih sheli hlapez svéditi, ino je tudi Boga
proſil, de bi mu dal ravno tiſto najti.

Ko hlapez ſhe móli, pride Rebeka s' ver-

zhem na rami. Sala je bila, ino kar je ſhe
vezh, grosno pametna ino gòla nedolshnoſt.
Molzhé ſtópi k' ſtudenzu, nalije vodé, ino ſe oberne.
Hlapez ſe ji perblisha, ino rezhe: „Daj mi piti
is verzha.“ „Pij,“ mu rèzhe prijasno, ſpuſti
verzh urno v' narózhje, ino mu da piti. Kedar
odpije, mu rezhe dekliza: „Zhakaj, ſhe tvojim
velbljúdam bom sajéla, de ſe napijejo.“ Bersh
islije is verzha v' korito, tèzhe ſpet na ſtudenez,
ino natózhi vodé velbljudam vſim.

Hlapez ſe savsame, ino jo molzhé
premiſhljuje. Ta poſtreshnoſt mu je bila slo vſhezh,
ino rasodeva mu njeno dobro ſerze. Bilo mu je
tudi, kakor de bi mu kdo rekel: „Ta je, ta!“ Ko
ſo ſe velbljudje napili, ji da is hvaleshnoſti slate
uhane ino sapéſtnize, ino rezhe: „Hzhi! zhigava
ſi? Povej mi, ali je proſtor prenozhiti na domu
tvojiga ozheta?“ Mu odgovori: „Batvelova hzhi
ſim, ſinú Nahorjeviga, ki je bil Abrahamov brat.
˛Slame ino klaje je obilno per naſ, tudi
prenozhiti proſtora dovolj.“ Tedaj ſe mosh perpógne,
móli Boga, ino rezhe: „Bodi zheſhen, Goſpod,
Abrahamov Bog, kteri me je tako na ravnoſt
v' hiſho njegoviga brata perpeljal!“

Ondi je s' shivino prenòzhil, pa ne
grishljeja ni okuſil, dokler ni narozhila opravil. Ko
je narozhilo opravil, ſhe rezhe: „Zhe tedaj
dobro hozhete mojimu Goſpódu, ino vam je
reſníza, perrezíte. Zhe ſte pa drusih miſel, mi pa
tudi povejte, de ſe vém kam oberniti.“

Mati ino njen brat Laban odgovorita : „Glej,
Rebeka ſtoji pred teboj! Vsemi jo, ino pojdi s'
njo.“ Ko hlapez to ſliſhi, poklekne, ino hvàli

Boga. Potlej ſéshe po slatnino ino ſrebernino
ino brehke oblazhila, ino jih dá Rebeki.
Obdaroval je pa tudi mater ino brata. Sdaj ſhe le
mosh ſéde k'misi. Jedó ino pijó, ino dolgo
zhaſa ſo ſkupej v' nozh. Sjutrej sgodej vſtane
hlapez, vſe napravi ſe vernit proti domu, ino
kakor préd sveſt hlapez, ſe ne dá mudíti. Rebeka
ſe ſ' ſvojimi deklami na velbljúde vſéde, gré,
ino je bila Isakova shena. Ne bogaſtvo, ampak
nedolshnoſt jo je ſrezhno ſtorila, ino pa prídnoſt
ino dobro ſerze.

V' boshjih rokah je vſe; Bog doſtikrat prav
majhne okóliſhine v' veliko ſrezho oberne.

13. Esav pa Jakop.

Isak ino Rebeka dobita na enkrat dva ſina.
Pervénzu je bilo Esav imé, drujzu pa Jakop.
Esav je bil veſ dlázhen ino koſmat, ino tudi
divjiga vedènja; Jakop tih ino pohléven. Esav ſe
lóti lòva ino kmetije; Jakop pa isvoli krotko
paſtirſko shivljenje.

Enkrat kuha Jakop ſók is lézhe, ko ravno
Esav is hoſte pride, „Daj,“ rèzhe Esav Jakopu,
„tudi meni kaj te rudézhkaſte jedí; lakote ſe veſ
opotékam.“ Jakop rezhe: „Zhe mi ſvoje
pervénſtvo daſh sa-njo.“ Perveniz je namrezh ſkorej
vſe bogaſtvo po ozhetovi ſmerti dobil. Esav
rezhe: „Koliko mi je pa ſhe shivéti; zhimu mi je
pervenſtvo?“ Na to perſéshe prepuſtiti mu
pervenſtvo, jé ino pije, vſtane, gré, ino mu ni mar
pervénſtvo. Ni bilo prav, de je Esav po
nemarnoſti bil tak sapravljíviz.

Otrozi! ne sanizhujte, ko Esav, boshjih
darov. Hvalíte Boga, kteri vam jih dá. Esav ſe
ni doſti smenil sa pervénſtvo, ki mu ga je bil Bog
dal; sa malo jedí ga je prodal. Ta mu je bila
vezh ko boshji dar, gròsna taka ſlepòta! — Pa
tudi od Jakopa ni bilo lepo, de je bil tolikanj
lakomen, ino je s' jedjo, ktére ga je brat pròſil,
pravize pervénſtva is njega ſpravil, ktere so bile
vſiga vrédne. Té je bil Bog ſizer sdavnaj
Jakopu naménil. Pa sa právo ſrezho nikoli ni tréba
ſtoríti ſhe tólizhkine krivize; modri ino ſvéti Bog
she vſè tako obrázha na ſvétu, de nam
naménjena ſrézha gotóvo dojde

Drujkrat rezbe Isak Esavu v' ſvojih ſtarih
dnéh: „Glej, ſin! ſtar ſim, ino ne vem sa ſmert.
Pojdi na lòv, ino zhe kaj vjameſh, mi jéd
perpravi, kakorſhno veſh, de rad jém. Tedaj te
bom oblagoſlòvil, preden umerjem.“ Esav bersh
gré. Rebeka je to ſliſhala. Naglo perpravi dva
koslizha po divje, oblézhe Jakopa v' Esavovo naj
lepſhi oblazhilo, ovije Jakopu roke ino goli vrat
ſ' koslízhevino, ino rezhe mu jéd ozhetu nèſti.
Isak, kterimu ſo ozhí od ſtaroſti she otemnele,
popráſha: „Ktéri ſi ti mojih ſinov?“ Jakop
odgovori: „Esav ſim, vaſh perveniz. ˛Storil ſim,
kakor ſte mi rèkli. Jejte, ino pa oblagoſlovíte
me.“ Isak rezhe: „Zhakaj, blishe ſtopi, de
poſhlatam, zhe ſi moj ſin Esav, ali nè.“ Jakop
perſtopi. Isak ga poſhlata, ino rèzhe: „Glaſ ſe mi
ſizer sdí Jakopov glaſ; pa roké ſo Esavove.“
Toraj ga ni ſposnal, je jédel, roke na-nj poloshil,
ino ga oblagoſlòvil, de je bil poſvezhèn, tako
rekozh, ozhe obljubljeniga Odreſhenika, po kté-

rim je imelo vſim narodam priti svelizhanje.
Komej Jakop odide, pa Esav pride s' lòva, ino
rezhe : „Vſtanite, ozhe ! ino jejte/' Is^k veſ oſtermi,
jno rezhe: „Kdo ſi pa ti?“ Esav odgovori: „Esav
ſim, vaſh perveniz.“ — Sdaj ſe je Jakopova
svijázha pokasala. Esav pa na glaſ rjòve ino
jóka. „O svíti svijazh ti!“ je djal, „pervizh me je
sa pervenſtvo kánil, ino sdaj mi ſhe ozhetov
blagoſlòv ukráde!“ Is togòte shuga Jakopa umoríti.

14. Jakop na ptujim.

Jakop je reſ mogel pred togòto divjiga Esava
pobégniti. Palizo vsame, ino gré po máterinim
ſvétu v' Haran k' ujzu Lábanu. Po poti ga na
polji nozh obíde, ſhe preden je k' hiſham
priſhel. Veſ truden ſe ondi uléshe, déne kamen pod
glavo, ino saſpí. V' ſpanji ſe mu Bog prav
prijasno rasodéne. Vidil je gréd ali lojtro, ktéra je
na semlji ſtala, ino s' verham do néba ſégla. Ino
glej, boshji angelji hodijo po njej gori in doli.
Verhi njé je Bog bil, ktéri mu rèzhe: „Jàs ſim
Goſpod, Bog tvojih ozhetov. Glej, jàs ſim per
tebi; varoval te bom, koder boſh hodil, ino te
bom ſpet v' to deshelo perpèljal. Nikoli te ne
bom sapuſtil.“ Jakop pláne veſ plaſhen is
ſpanja, ino rèzhe: „Gotovo, Bog je tù vprizho, pa
niſim vedil!“ Ko ſe sarja napózhi, vsame Jakop
kamen, ga v' snamnje poſtavi po konzu, ino ga
v' ſpominj, de je Bogu poſvezhèn, s' oljem oblije.

Povſod je Bog per naſ. Toraj ſe nam ni
tréba nikjer báti, pa povſod moramo tudi
ſpodobno ino prav ravnati.

Jakop gré sdaj daljej, ino sagleda sadnjizh
vodnjak ali ſhtirno na polji, kteri je bil s'
velikim kamnam pokrit. Sraven njega leshé tri zhéde
dróbnize. Jakop rèzhe paſtirjem: „Bratje! od
kod ſte?“ Odgovore: „Is Harana.“ Jih vpraſha:
„Posnate Labana, Nahorjeviga ſinú?“ Odgovoré:
„Dobro.“ ˛She vpraſha: „Je li sdrav?“ Pravijo:
„Sdrav je, sdrav; ino glej, Rahela, njegova hzhi,
pride ravno ſ' zhedo.“ Ko jo Jakop sagleda,
hitro kamen snad vodnjaka odvalí, napojít ji
dróbnizo, ino jo prijasno posdravi. Od veſèlja
sajóka, ino pové ji, de je Rebèkin ſin, ſèſtre
njéniga ozheta. Rahela bersh tezhe povedat ozhetu.
Laban mu hiti naproti, ga objáme, kuſhne, ino
pélje na dom.

Jakop je vezh let per njem shivel. Sveſto ino
pridno je Labanove ovze paſel, ino je mogel
veliko preterpéti. Bog pa ga je tako oſrézhil,
de je obogátel, ino zele zhéde ovz ino kos v' láſt
dobíl. Oshenil ſe je, ino je imel veliko hlapzov
ino dekel, velbljudov in òſlov.

15. Jakop gré v' ſvoj kraj.

Ko je Laban vidil, de Jakop tako bogatî,
mu je jél nevoſhljiv biti, ino mu ne da vezh
lépiga ozhéſa. To zhuti Jakop, ino trud in delo
mu ſhe teshji dé. Vezh ſkorej mu ni preſtáti.
Toraj mu Bog rezhe: „Poverni ſe v' deshelo
ſvojih ozhetov! Jàs te bom varoval na poti.“
Jakop ſe sdajzi ſprávi na pol, ino s' vſo ſvojo
drushino ino ſ' ſvojim blagam odíde. Laban jo
ushge sa njim, in ga miſli po ſili verniti. Pa Bog

mu rezhe: „Varuj ſe Jakopu kaj shaliga rèzhi.“
Ino sa to ga je v' miru puſtil iti. Tako ſe Bog sa
ſvoje potegne, ino jim vſelej pomaga.

Kedar Jakop do réke Jordana na mèjo
Kanánſke deshele pride, ga sazhne Esav, njegov
brat, ſkerbéti. Poſlal je tedaj porozhnikov pred
ſeboj, de mu prihod napovedó. Svezher pridejo
poſli nasaj, ino mu rekó, de mu Esav ſ' ſhtiri
ſto moshmi naproti gré. Jakop ſe uſtraſhi, ino
slo ſe bojí.

Tedaj je mòlil: „Moj Bog in moj ozhe,
kteri ſi mi rekel, de, povernem naj ſe v' deshelo
ſvojiga ozheta, me boſh vedno varoval; réſhi
me tedaj sdaj is rok mojiga brata, kteri mi gré
ſ' ſhtiri ſto moshmi napróti. Ne saſlushim
ſizer tvoje pomozhi, ino vſe prenevreden ſim tvoje
velike dobróte ino sveſtòbe, ktero ſi she ſkasal
nad menoj. S' golo palizo v' rokah ſim ſhel zhes
réko Jordan, ino sdaj grem s' dvema zhedama
nasaj. Pa pomagaj mi, moj Bog! kteri ſi mi
she tolikokrat is nadloge pomagal, pomagaj mi
tudi sdaj is nje, kér ſe ſvojiga brata bojim.“

Ravno je ſhlo ſolnze is sa gore, kar sagleda
Jakop Esava prili, ino ſhtiri ſto mosh s' njim.
Jakop sverſtí ſvoje otròke, ſvoje hlapze in dekle
ino zhede v' vezh trum; ſam pa v' saupanji v'
Boga ſtopi naprej, ſe Esavu perblishuje, ino ſe mu
vſaj ſedemkrat do tal perklóne. Esav pa mu
ſkózhi naproti, ſe ga okléne, ga objema, kuſhuje,
in ſe od veſèlja jóka. Ko Esav tóliko otrók vidi,
rèzhe: „Zhigavi ſo vſi ti?“ Jakop odgovori:
„Otrozi ſo, ktere mi je Bog dal.“ Sdaj pridejo
vſi pred Esava, in ſe pred njim perklanjajo.

Na to ponudi Jakop Esavu vezh zhed. Pa
Esav ſe jih brani, ino Jakop mu tako dolgo ne
odléshe, dokler jih ni vsel. Jakop je ſ'
ponishnoſtjo ino ljubesnijo popolnama potolashil Esava,
ſvojiga brata, kteri ga popred is jése v' ozhetovi
hiſhi ni mogel terpéti. Vidite, otrozi!'
ſovrashnike naj loshe ſ' ponishnoſtjo ino ljubesnijo
potolashimo.

Jakop gré sdaj s' Esavam, ſvojim bratam,
v' ſvoj kraj, hvali Boga is zeliga ſerza, ino
pride ſpet na Kanánſko k' Isaku, ſvojimu ſtarimu
ozhetu, kteri je ſhe to veſèlje doshivel.

16. Joshef, paſtirzhik.

Jakop je imel dvanajſt ſinóv. Naj boljſhi
med njimi je bil Joshef. ˛Sheſtnajſt lét je bil
ravno sdaj ſtar, ino je ozhetove zhede s' brati paſel.
Njegovi bratje ſo nekaj prav hudiga nékedaj
pozheli. Joshef pa, veſ nedolshen mladenezh, ſe
tega ni udeléshil; grosa ga je bilo, ino ker je
imel tanko veſt, pové ſvojimu ozhetu, de bi ſe
greh ne délal. Sa to ga imajo ozhe radi, ino mu
piſano ſuknjo omíſlijo. Bratje pa ſo ga sa tega
voljo jeli zhertiti, ino mu ne morejo vezh dati
lepe beſede. Enkrat je imel Joshef zhudne ſanje.
Pové jih ſvojim bratam. .,Le poſluſhajte,“ jim
rezhe v' ſvoji nedolshnoſti, „kaj ſe mi je
ſanjalo. Sdélo ſe mi je, de veshemo ſnópje na polji.
Moji ſnopi ſo vſtali, in ſe po konzu poſtavili;
vaſhi ſnopi pa ſo moje oſtopili, ino ſe jim
perklanjali.“ Bratje ſo té ſanje bersh tako isloshili,
de bo Joshef kedaj njih Goſpod. Toraj mu re-

ko: „Kaj tí boſh naſh kralj, mi pa tvoji
ſlushabniki ino podloshni ? Tega naſ Bog váruj!“
Savoljo teh ſanj ſo mu ſhe bolj nevoſhljivi, ino
ſhe bolj ga ſovrashijo. Ozbe pa, ki ſo she
tudi boshje ſanje imeli, ſo miſlili ſami per ſebi,
de je morebiti Bog reſ njih ljubiga Joshefa sa
kaj velíziga odlózhil. In pa prav taka je bila.
Joshef, ljubljen od ſvojiga ozheta, je bil savoljo
ſvoje nedolshnoſti tudi ljubljen od Boga.

17. Joshef na ptuje prodan.

Enkrat gredó Joshefovi bratje ſ ſvojimi
zhedami delezh od doma. Ozhe ſo tedaj rekli
Joshefu: „Pojdi, pojdi, ino poglej, kaka je kaj
per bratih in shivini.“ Pokorni Joshef prezej
vſtane, ino gré. Kedar ga bratje priti vidijo od
delezh, bersh pravijo med ſeboj: „Vidite, vidite
ga, ſanjázh príde! Ubijmo ga, ino versimo ga
v' kako jamo, ter rezimo, de ga je svér ujédla.
Bomo vidili, zhimu ſo mu ſanje.“ Ruben, naj
ſtarji brat, v' ta ſtraſhni ſklèp ni pervolil, ino ſi
persadeva, de bi ga réſhil. „Oh,“ jim rezhe,
„nikar ga ne ubijajte! Raji ga she versíte v'
tiſti le vodnják!“ Pa to je le sa tó rekel, ker mu
je miſlil ſkrivaj ſpet is njega pomagati, ino ga
k' ozhetu domu peljati. Kedar tedaj Joshef do
bratov príde, mu bersh piſano ſuknjo s' shivòta
potegnejo, ino ga vershejo v' vodnják. ˛Stara
kapníza je bila, ki ſe je desh va-njo natekal;
po vſl ſrezhi pa ravno ni bilo vode v' njej.
Potlej ſédejo jéſt. Ruben pa ne more jéſti. Gre ino
miſli, kako bi brata otél. Kar pridejo ptuji kup-

zi ſ' ſvojimi velbljudi s' goré. Juda tedaj rezhe
ſvojim bratam: „Kák dobizhek imamo, zhe
brata umorimò? Bolje ga je prodati. ˛Sej je
vender le naſh brat.“ Kedar tedaj kupzi blis do
njih pridejo, bratje Joshefa is vodnjáka
potegnejo, ino jim ga prodajo sa dvajſet ſrebernikov.
Joshef britko joka, próſi; pa nizh ne pomága,
Ptujzi ga peljejo na Egiptovſko. Ruben ni
vſiga tega nizh védil. Ko své, vpije ino tarna.
Uni bratje ſi pa is tega nizh ne ſtoré; kòsla
sakóljejo, Joshefovo piſano ſuknjo v' kri
pomozhijo, ino vſo kervavo ozhetu poſhljejo, ino
ſporozhé: „To ſuknjo le ſmo naſhli. Poglejte
vender, ko bi utegnila ſuknja vaſhiga ſina biti!“
Jakop jo prezej ſposna, ino veſ shaloſten na glaſ
ſpuſtí jok: „Mojiga ſina ſuknja je ! Derézha svér je
mojiga Joshefa rastergala!“ Dolgo zhaſa je
ſvojiga ſina objokoval, ino ſe ni dal potolashiti. Oh,
v' kake ſtraſhne pregréhe perprávi nevoſhljivoſt!

18. Joshef na Putifarjevim domu.

Bogabojezhiga, umniga, sveſtiga ino
ſpoſhteniga zhloveka ni ſkerb, zhe mora tudi ſvoj
kraj sapuſtiti, ino iti v' ptuje deshèle. Povſod je
Bog per njem; povſod najde dobre ljudi.

Uni kupzi ſo Joshefa v' Egipt perpeljali.
Putifar, imeniten goſpod, ga kúpi. Joshef ſlushi
ſvojimu goſpodarju sveſtó ino ſpoſhtèno. Sa to ga
ima pa tudi Bog rad. Kar koli Joshef pozhne,
povſod mu Bog da ſrezho ino ték. Toraj mu je
goſpodar veſ vdán, njega ſamiga ſi ima sa
poſtréshbo. Srozhí mu vſe goſpodarſtvo. Povſod

pa ſo tudi hudobni ljudjé, kterih ſe je tréba
várovati. Joshef je bil grosno sal mladenezh.
Putifarjeva shena ſe mu smiraj perlisuje, ino ga
hozhe v' greh pregovoriti. On pa ne pervóli
tega, ino rezhe: „Kako bi mogel ſtoriti tako
hudobijo, ino greſhiti soper ſvojiga Boga!“
Vender smiraj poſtópa sa njim; on ſe je pa povſod
ogiblje. Enkrat je bil Joshef ſam v' hiſhi.
Tedaj ga sgrabi sa plajſh, ino ga ſpet v' oſtudni
greh nagovárja; Joshef pa ji popuſti plajſh v'
rokah, ino beshi is hiſhe.

Shena ſe na to ſilno rastogoti. Prijasnoſt
hudobnih ljudi namrezh ſe velikokrat v'
ſmertno ſovraſhtvd prevershe. Na veſ glaſ sazhne
vpiti, ino vſe domazhe ſklizovati. „Glejte,
glejte!“ jim pravi, „kaziga hudobnesha je moj mosh
v' hiſho pervlékel. Lèſ v' hiſho pride, ino ſe me
lóti. Jàs pa savpijem, kolikor ſim mogla; tedaj
je plajſh popúſtil, ino je béshal!“ Plajſh je
sraven ſebe hranila, dokler ni bilo moshá domu.
Ko mosh domu pride, mu pravi vſe te lashi, ino
de bi ji bolj verjél, mu plajſh pokashe.
Goſpodar ſe rasſerdi, ino per tej prizhi rèzhe Joshefa
v' jezho vrézhi.

Pomiſlite to, ljubi otrozi! Jaki, nedolshni
ino vojſhaſhki mladenezh Joshef vam daje tukaj
prav lép sgled. Ob ſkuſhnjavi miſli v' Boga.
˛Se váruje druſhine hudobnih ljudi. Nedolshnoſt
mu je ljubſhi od vſe ſrézhe ſvetá. Zhednoſti ne
ljubi is poſvetniga dobízhka. Oteti ſvojo
zhednoſt ſe ſhe le vſiga vána, vſe posemeljſke zhaſti,
vſiga veſelja ino dobizhka, ino gré raji v' jézho,
kakor de bi soper voljo boshjo ſtoril. Pazh reſ,

naj lepſhi dar je ta Bogu! V' ſkuſhnjavah tudi
vi ſtorite tako.

19. Nedolshni Joshef v' jezhi.

Joshef je sdaj v' jezhi med hudodelniki. Pa
Bog, ktéri nedolshnih ljudi nikoli ne sapuſti, ga
tudi v' jezhi ni sapuſtil. ˛S' ſvojim lepim
vedènjem ino ſ' poſebno pomozhjo boshjo je Joshef per
jezharji kmal saupanje ino ljubesen naſhel, ino
vſe jetnike mu je dal pod oblaſt. Joshef dobi
sdaj perloshnoſt veliko dobriga ſtoriti.

Kmal po tém rezhe kralj dva imenitna
dvorna ſlushabnika, véliziga tozhaja ino véliziga péka,
ki ſta bila pred njim satóshena, v' ravno to
jezho pahníti. Dolgo zhaſa ſta she v' njej. Eniga
jutra ji Joshef, ko je k' njima priſhel, nekako
opárjena ino pobíta najde. Veſ uſmiljen ji
vpraſha: „Kaj ſe danſ tako gerdó dershità!“
Odgovorità: „˛Sánje ſva iméla, pa nimava nikogar, de
bi nama jih raslóshil.“ Joshef je védil, de ſo
navadne ſanjſke isláge prasne vráshe; jima
tedaj rèzhe: „Islága je boshja rézh, le ſam Bog
vé, ali kàj naſhe ſanje pomenijo, ino káj; pa
vender povéjta, káj ſe vama je ſanjalo?“ Véliki
tozhaj tedaj pové: „˛Sanjalo ſe mi je, de
vidim vinſko terto ſ' trémi mladikami. Raſtla je,
she odgnala, odzvetla, ino grósdje dosorila.
Jàs pa ſim králjev kosariz imel v' rokah,
vsamem gròsd, ga oshmèm v' kosariz, ino podám
ga kralju.“ Joshef je imel poſébno rasodetje
boshje, ino mu rèzhe: „˛Sánj islága je tá: Zhes
tri dni te bo kralj ſpet v' poprejſhnjo ſlushbo

vsél. Pa ſpomni ſe takrat tudi mene, ino pròſi
kralja, de me odreſhi is té jézhe.“

Véliki pék vidi, de je Joshef tozhaju ſanje
dobro rasloshil, ino mu rèzhe: „Mèni ſe je pa
ſanjálo, de imam tri jerbaſe na glávi. V'
verhnim jerbaſu ſo bile sa kralja mnoge jedi
pékovſkiga déla. Pa ptize ſo mi jih snad glave is
jerbaſa jédle.“ Joshef rèzhe: „Zhes tri dni te
bo kralj rékel obéſiti, ino ptize bodo meſo
kavſale ſ' tebe.“

Tri dni potlej je bil králjev gód, ino vſe ſe
je po islági sgodilo. Véliziga péka ſo obeſili;
véliki tozhaj pa je bil ſpét v' ſlushbo vsét.

Pa tozhaj ſe v' ſvoji ſrézbi ne ſpomni
Joshefa. Nehvaleshni, gerdi tozhaj! —

20. Joshef poviſhan.

Dve léti potlej je pa kralj imel ſánje.
Sdelo ſe mu je, de je ſtal per Nilu réki. Kar
pride ſedem lepih debélih krav is vode, ino ſe ob
réki po travi paſejo. Sa njimi pride pa ſedem
gerdih ſ-hujſhanih krav is nje. ˛S-hujſhane
krave pa ſo unih debélih ſedem posherle. V' tim
ſe kralj prebudí, pa ſpet saſpí. Prezej ſe mu ſpet
ſánja od ſedem lepih polnih klaſóv, ktéri ſo bili
od drusih ſedem drobnih ino ſnetjávih klaſov
posherti. Te ſanje ſo kralja slo preſtráſhile. Bersh
ko ſe je sdanilo, je poſlal po vſe modre ino
islágavze po Egiptu. Pa kralju ne more nihzhe ſanj
rasloshiti. Sadnjizh ſe nehvaleshni tozhaj
ſpomni Joshefa v' jézhi, ino rèzhe kralju: „V' jèzhi
je Israelſk mladenezh, kteri je meni ino péku ime-

nitne ſanje na tanko raslóshil.“ Kralj poſhlje
per tej prizhi po Joshefa. V' lepſhi oblazhila ga
preoblézhejo, ino poſtavijo pred kralja. Kralj mu
rèzhe: „˛Sanje ſim imel; pa ni zhloveka, de bi
mi jih védil rasloshíti. Od tebe pa ſliſhim, de
véſh vſe ſanje gladko raslagati.“ Ponishni Joshef
je odgovoril: „Jàs nizh ſam is ſebe ne vém. Le
Bog samóre kralju ſrezhen odgovor dati.“ Kralj
mu sdaj pové oboje ſanje: od debélih ino
ſ-hujſhanih krav, ino pa od polniga ino ſnetjáviga klaſja.

Tedaj Joshef rèzhe: „Bog osnanuje kralju,
kar miſli ſtoriti. ˛Sedem debélih krav ino ſedem
polnih klaſóv poméni ſedem rodovitnih létin;
ſedem ſ-hujſhanih krav pa ino ſedem ſnetnjávih
klaſov poméni ſedem nerodovítnih létin, ktere
bodo sa rodovítnimi priſhle, ino njih obilnoſt
pojédle. ˛Straſhna dragína bo vſo deshèlo ſtiſkala.
Bog bo gotovo ino ſkòrej ſtoril, kar je ſklenil
ſtoriti. Kralj naj tedaj umniga ino neutrujeniga
mosha poiſhe, kteri bo obilnoſt bogatih létin v'
shitnize ſpravljal, de bo ob dragini kaj jéſti.“

To govorjenje je bilo kralju slo vſhezh,
toraj rèzhe: „Kjé dobimo koga, de bi bil kakor
ti od Boga rasſvetljen? Glej, poſtavim te zhes
veſ Egipt! Vſi moji podloshni ſe morajo po
tvojim povelji ravnati. Víſhi od tebe v' nobeni
rézhi nozhem bíti; le ſarno kraljévi ſédesh ſi
perhránim.“ Na to ſnáme kralj ſvoj perſtan, ino ga
Joshefu na roko natákne; oblézhe ga v' drago
bélo tenzhizo, obéſi mu slato verígizo ali kétnizo
okoli vratú, poſadí ga v' ſvojo drugo kozhijo,
ino klizati rèzhe pred njim:

„Deshelni ozhe je ta le!“

Otrozi! sgodbo od Joshefa ſhe enkrat
premíſlite, ino uzhite ſe verovati vſe ſvoje shive
dni; „Bog jim, kteri ga ljubijo, vſe v' prid
obrazha. Kakor Bog gotovo shivi, ſe mora
poboshnim ino pravízhnim ljudém vſaj sadnjizh
dobro goditi.“

21. Joshefovi bratje v' jézhi.

˛Sedem rodovitnih létin sdaj pride, kakor
je Joshef prerokoval. Joshef gre, ino ſpravlja
shito v' shitnize; neisrezheno obilno ga je bilo. Pa
tudi ſedem hudih létin je naſtopilo, kakor je
prerokoval. Velika lakota perhaja po vſih
deshèlah, Joshef odklene tedaj shitnize, ino previduje
ſ' kruham veſ Egipt. Tudi is blishnjih deshél
hodijo od Joshefa shita kupovat.

Tudi po Kanánſkim pertiſne velika dragina.
Jakop tedaj rèzhe ſvojim ſinam: „˛Stopite doli
v' Egipt, ino nakupite nam kruha ali shita, de
vſaj lakote ne umerjemo.“ Deſet Joshefovih
bratov gre tedaj v' Egipt. Benjamina pa, kteri je
bil tiſtikrat ſhe otrok, ko ſo bili Joshefa prodali,
obdershé ozhe doma. Djáli ſo namrezh ozhe;
„Utegnílo bi ſe mu po poti kaj hudiga
pergodíti.“

˛Srezhno pridejo v' Egipt do Joshefa. Pa
Joshefa ne posnajo, ino s' veliko zhaſtjo popadajo
pred-nj na obras. Joshef jih je bersh ſposnal, ſe
ſpomni ſanj ſvoje mladoſti, ino míſli v'
prezhudno previdnoſt boshjo.

Joshef ſe nesnaniga déla proti njim, govorí
ojſtro s' njimi, ino rèzhe: „Ogledúhi ſte! deshele

ſte priſhli ogledovat.“ Vſi preſtraſheni mu
odgovore: „Goſpod, tega ne! Le shivesha pridemo
kupovat. Poſhteni ljudjé ſmo; dvanajſt bratov
naſ je. Naſh ozhe ſhe shivé na Kanánſkim. Naj
mlaji brat je doma per ozhetu. Uniga drusiga
pa — sdaj ſo bleso malo jezáli — uniga drusiga
vèzh ni.“ „Vidite no!“ rezhe Joshef, gotovo je.
vam ni upati. Kakor gotovo jàs ino kralj
shivivà, de mi ne pojdete od tod, dokler vaſhiga
naj mlajſhiga brata ne bo. Koga smed ſebe
poſhljite po-nj! Vi drugi ſte pa ta zhaſ moji
jetniki.“ V' jezho jih rèzhe peljati. — Nekedaj ſo
ſvojiga brata vergli v' vodnjak, sdaj pa oni
tizhé v' jézhi.

Práv zhlovek ſe nikoli ne maſhuje nad
ſovrashnikam; tudi Joshef ſe ne maſhuje nad
ſvojimi hudobnimi brati. Le poboljſhati jih hozhe.
Zhes tri dni jih ukashe is jézhe perpeljati, ino
jim rèzhe: „Jàs ſe Boga bojim, ino nikomur ne
delam krivize. Zhe ſte poſhtèni ljudjé, puſtite
eniga smed ſebe tukaj perpertiga; vi drugi pa
pojdite ſ' kupljenim shitam domu. Perpeljite mi
potlej ſvojiga mladiga brata; ino vam bom
verjel, in odſhli ſte ſmerti.“

Vdajo ſe v' to, ino ſi pravijo med ſeboj:
„Tega ſmo ſe nad Joshefam, ſvojim bratam,
sadolshili! Vidili ſmo britkoſt njegove duſhe, milo
naſ je proſil; pa ga niſmo uſliſhali! Sa to pride
ta nadloga nad naſ.“

Tako ſe vzhaſi véſt ſhe posno sbudi. Pa
niſo miſlili, de jih Joshef umé; sakaj po tolmázhi
je govoril s' njimi. Joshef, ſliſhijozh ta pogovor,
ſe od njih oberne, ino jóka. ˛Serze ſe mu od lju-

besni tája, bersh ko zhuti, de jim je shal. Pa
de bi svédil, ali jim je reſníza, ſe ſpet va-nje
oberne, ino rèzhe ˛Simeona, kteri je bil bleso
naj neuſmiljenſhi proti njemu, vprízho njih
svesati. ˛Svojim ſlushabnikam pa rèzhe, jim vrézhe
ali shakle s' shitam naſúti, ino va-nje vſakimu
ſvoj denár djati, ino jim ſhe shivesha sa po
poti dati. Potlej otovórijo ſvoje òſle, in
odrinejo domú.

Doma povedó ozhetu vſe, kar ſe jim je
permérilo. ˛Stari ozhe pa tarnajo rekozh: „Ob vſe
moje otroke me boſte perpravili. Joshefa vezh
ni, ˛Simeon ſedí sapert; sdaj pa mi hozhete ſhe
Benjamina vseti! Ne bo hodil nè s' vami v' Egipt.“
Kedar vrézhe prasnijo, ino vſak ſvoj denar v'
njih najde, ſe vſi grosno preſtráſhijo.

22. Benjamin gré v' Egipt.

Med tém je shito pohajalo, in ozhe ſilijo
ſpet ſinóve v' Egipt. Juda pa právi: „Moshu, ki
ondi sapoveduje, ſe ne ſmémo bres ſvojiga naj
manjſhiga brata pred ozhi perkasati. Toraj
mladenzha s' menoj dajte. Jàs ſim sa-nj pòrok!“

Tedaj rezhe Jakop: „Zhe je le táka, naj
bo. Pa vsemite ſehoj, kar raſte nar boljſhiga v'
desheli, ino neſite v' dar moshu. ˛She toliko
denárjev vsemite ſeboj, ino pa denarje, ki ſte
jih per verhu vrézh naſhli; morebiti ſe je bila
kaka smóta sgodila. Bog pa vſigamogozhni vam
daj miloſt sadobiti per moshi, de vam da nasaj
sapertiga brata ino tudi mojiga ljubiga Benjami-

na. Oh, jàs ſim pa kakor kdo, ki je ob vſe ſvoje
otroke perpravljen!“

Joshefovi bratje dojdejo s' Benjaminam ino
s' darmi ſrezhno v' Egipt. Kedar Joshef své,
de je Benjamin per njih, sapové ſvojimu
hiſhniku jim dobro obédo napraviti. Ta mosh
jih pélje v' hiſho. ˛She med vratmi ga
opomnijo savoljo denarjev, ktere ſo bili v' vrézhah
naſhli. Pa jim rezhe bres ſkerbi biti, jim perpelje
˛Simeona, pokláde njih oſlam, ino jim napové,
de bodo opoldne tukaj jédli. Préden je Joshef
domú priſhel, ſo ſvoje dari perpravili. Kedar
v' hiſho ſtópi, padejo vſi na koléna, vſak ſ'
ſvojim daram v' roki. Joshef jih prijasno posdravi,
ino rezhe: „˛So li sdravi vaſh ſtari ozhe, ki
ſte mi pravili od njih? ſhe shivé?“ Odgovoré
mu: „Sdravi ſo naſh ozhe, tvoj hlapez; ſhe
shivé, ino ſe jim dobro godí!“ Joshef sagleda
Benjamina, ino vpraſha: „Je li ta vaſh mlaji brat? —
Bog ti daj dobro, moj ſin!“ mu rezhe, ino
urno gré is hiſhe; ushalilo namrezh is ljubesni ſe
mu je nad bratam. ˛Solse ga ſilijo; gré na
ſamno, ino ſe isjoka. O, kako lepa je reſnizhna
bratovſka ljubesen!

Ko ſi je Joshef obras ismil, pride nasaj, ſe
premaguje, ino rezhe: „Jedí sdaj na miso dajte!
Poſadite jih po ſtaroſti, naj ſtarſhiga od sgorej,
ino naj mlajſhiga pa od ſpodej.“ Nad tem ſe
vſi savsamejo. Sdaj noſijo jed sa jedjo na miso.
Pa Benjamin dobi vſiga pétkrat vezh kakor uni
drugi. Jédli ſo, pili, ino bili veſéle volje.

23. Joshefova ſreberna kupa.

Joshef dene ſvoje brate, de bi ſe od njih
poboljſhanja popolnama preprizhal, ſhe na eno
terdo poſkuſhnjo. ˛Svojimu hiſhniku sapové:
„Napolni moshém vrézhe s' shitam, kar ga gré
va-nje. Dèni na verh shita vſakimu ſvoje
denárje v' vrézho; v' mlajſhiga vrézho pa ſhe mojo
ſreberno kupo.“ Hiſhnik ſtorí tako, ino drugo
jutro, ko ſe dan sasna, odrinejo ſ' ſvojimi oſli
proti domu. Komej ſo od meſta odſhli, ukashe
Josbef hiſbniku sa njimi hitéti, ino jih savoljo
kupe terdó prijéti.

Dohití jih hiſhnik, ino jim rèzhe: „Kupo,
ki moj goſpod pije is nje, ſte ukradli! Tako
ſ' hudim povrazhujete dobróte?“ Na to vſi
oſtermé, in odgovoré: „Kaj mi bi bili kaj tako
hudiga ſtorili? Umerje smed naſ naj tiſti, per
kterim ſe kupa najde. Pa ſhe tvoji ſushni naj
bomo vſi drugi po verhu.“ Ko bi mígnil,
vsamejo vrezhe s' oſlov, in odvesujejo vſak ſvojo
vrezho. Sakaj v' tej rézhi ſo bili dobre veſtí, ino
toraj vſi ſerzhni. Hiſhnik preiſkuje vſe vrézhe
od naj ſtarjiga do naj mlajiga. Kar kupo
najde v' vrezhi Benjaminovi. Oſterméli ſo vſi, ino
verníli ſe k' Joshefu, Juda od ſpred. Pred-nj na
kolena popadajo vſi, Josbef jim rezhe: „Sakaj
ſte tako naredili?“ Juda odgovori: „Goſpod,
kaj ti hozhemo odgovarjati! Bog je naſhel
krivizo nad nami; sa to ſe nam táka godi. Glej,
on, ki ſe je kupa naſhla per njem, ino vſi mi
ſmo tvoji ſushni!“ Joshef rèzhe: „Tega me Bog

varuj! Kupe tat bo moj ſushen; vi drugi pojdite
k' ozhetu per míru domu.“

Juda sdaj blishe ſtopi k' Joshefu, ino rèzhe:
„Goſpod, kralju enak! proſim, naj ſmém rezhi
beſedo, tvoj hlapez! Unikrat ſi nam ukasal ſeboj
perpeljati ſvojiga naj mlajſhiga brata. Ozhe ga
niſo radi ispuſtili, ker ga ljubijo, kakor ſvoje
shivljenje. Jàs ſim ſe jim poroka ſtoril sa
mladenzha, jàs naj bom tedaj tvoj ſushen, de le
mladenezh gré s' brati domu. Kako neki bi mogel
bres njega k' ozhetu! Vſaj britkoſti ne bom vidil,
ktéra jih zháka!“ Ta Judova je bila lépa.

24. Joshef ſe da ſposnáti.

Joshef ſe sdaj ne more nizh vezh
premagovati. Rezhe Egipzhanam, ki ſo okoli njega:
„Pojdite is hiſhe vſi.“ Ko ni bilo nikogar ptujiga
sraven, ino ko je bil Joshef per bratih ſam sdaj;
ispuſti na glaſ jók, ino rezhe: „Joshef, vaſh
brat, ſim jàs! ˛She shivé moj ozhe?“ Bratje
oterpnejo od ſtrahu, ino kar beſédize ne
morejo pregovoriti. Vſa kriviza, ki ſo jo Joshefu
ſtorili, jim hodi na míſel.

Joshef pa, veſ prijasen, jim rèzhe: „Blishe,
le blishe do mène! Joshef ſim, ki ſte me bili
na Egiptovſko prodali. Pa vender nikar ſe ne
bojte sa to! Vam v' prid me je Bog pred vami
leſ poſlal, de ſte vi lakote ino ſmerti otéti. Sa
to me je knésa naredil po vſi Egiptovſki deshèli.
Hitite tedaj do mojiga ozheta, ino rezite jim:
Joshef, vaſh ſin, vam ſporozhí: Bog me je
goſpoda poſtavil vſe Egiptovſke deshèle. Doli

pridite k' meni, ne mudíte ſe. V' naj lepſhim
kraji deshele boſte prebivali; blis mène boſte vi
ino vſe, kar imate. ˛She pét lét bo lakota.
Hitro hodite, kmal nasaj pridite, ino mojiga
ozheta ſeboj perpeljite!“

Ino sdaj ſe Joshef Benjamina ſvojiga brata
okléne, ino joka, ino tudi Benjamin ſe jóka. Ino
vſe brate kuſhne, ino jóka.

Otrozi! kdo tukaj ne bo ſ' ſolsnimi ozhmi
v' nebo pogledoval, ino ne porèzhe s'
omezhènim ſerzam: „Oh, kako ſi ti dober, o Bog!“

25. Ozheta Jakopa veſelje.

Tudi kralj je saſliſhal, de ſo priſhli
Joshefovi bratje. Kralj ino vſi per dvóru ſo tega
veſéli. ˛Svoje laſtne vosove je dal kralj, de ſo ſhli
po Joshefoviga ozheta, ino pa po njegovih
bratov shene in otroke, Joshef da ſhe vſakimu
dvoje prashnje oblazhílo, Benjaminu pa tri ſto
ſrebernikov ino petéro prashnje oblazhilo. Ravno
toliko denárjev ino preblék je ozhetu poſlal,
ino verhi tega ſhe deſetéro s' Egiptovſkim
blagam otovórjenih oſlov ino deſetéro s' shitam ino
shiveshem sa po poti obloshènih oſliz. Tako jih
odpravi, ino per odhodu jim rezhe: „Ne
kregajte ſe mi po poti savoljo nekedanjiga, vſe bodi
posábljeno!“

˛Stari ozhe ſo jih med tem shaloſtni
perzhakovali. Kar pridejo s' Benjaminam, ino bersh,
ko v' hiſho ſtopijo, povedó: „Joshef, vaſh ſin,
ſhe shiví, ino je goſpodar vſiga Egipta!“ Jakop
jim pa ne verjame, dokler ni vídil kraljevih vo-

sóv ino toliko drasih daróv. Sdaj mu je, kakor
ko bi ſe is hudih ſanj prebudil. „Doſti mi je,“
rezhe, „de moj ſin Joshef ſhe shivi! Grém,
vidil ga bom, preden umerjam!“

Potlej je poboshni ſtarzhik k' Bogu mòlil,
ino Bog mu je govóril ponozhi v' perkasni: „Nizh
ſe ne boj! Is tvojih otrók hozhem v' Egiptu
velik narod ſtoriti, ino jih ſpet nasaj perpeljati.“
Sdaj ſe vsdigne na pot v' Egipt. Na meji
Kananſke deshele je ſhe Jakop Bogu dar opravil. Juda
gre naprej, ozheta napovedat. Joshef ſe mu
naproti pelje. De le ozheta sagléda, plane is kozhije,
ſe jih okléne, ino ſe od ſamiga veſelja joka.
˛Stari ozhe pa rezhejo: „Rad umerjem sdaj, de te
le vidim ſhe enkrat!“

Joshef v' ſvojim velizhaſtvu ſe ni ſramoval
ozheta, pred kralja jih pelje. Kralj ſe je slo
veſelil, de je ozheta taziga poboshniga ſina
vidil, ino ukashe na Egiptovſkim mu dati naj
lepſhi deshelo, — Geſenſko. Ondi je Joshef njega
ino njegove s' vſim obilno preſkerbel.

Otrozi! od Joshefa ſe uzhite ſvoje ſtarſhe
ljubiti.

26. Jakopova ino Joshefova ſmert.

Jakop je ſto ſedem ino ſhtirdeſet lét
doshivel. Kedar ſe je njegova ſmert perblishevala,
poſhlje po Joshefa, ſvojiga ſina. Joshef pride, ino pa
tudi ſvoja ſinka, Eprajma ino Manaſeta, k'
ſtarimu ozhetu perpelje. Jakop, malo pred ſmertjo,
ſe ſklóne na poſtelji, vsame otrozhiza v'
narozhje, ji kuſhuje ino blagoſlovi. Joshefu pa rèzhe:

„Glej! jàs umerjem, pa Bog bo per vaſ, ino vaſ
bo ſpet perpeljal v' deshelo vaſhih ozhetov. ˛She
en dél vezh ko tvojim bratam dam tèbi,
˛Sihemſko ſèlo.“

Na to ſe Jakop ſniti rèzhe vſim ſvojim
ſinovam, ino móli nad vſimi. Judu ſhe ſoſebno
rèzhe: „Kraljéva paliza ne bo preſhla od Juda, ne
vojvodſtvo od mlajſhev njegovih, dokler ne bo
tiſtiga, ki je naménjen biti poſlan, to je,
svelizharja. Naródje bodo upali va-nj.“

Vſim ſkupej rèzhe: „Pokopajte me v'
dvojni jámi na Kananſkim, kjér. Abraham ino ˛Sara,
Isak ino Rebèka pozhivajo!“ Ko je to isrekel, ſe
poravná nasaj v' poſteljo, ino umerje.

Josbef, to viditi, pade ozhetu po obrasu,
jóka, ino jih kuſhuje, ino na Kananſkim jih
pokóplje, kakor ſo ſi sheléli. — Dobri otrozi
ljubijo ſvoje ſtarſhe zelo do ſmerti, ino ſpolnijo
jim tudi voljo ſhe po ſmerti.

Josbef je ſto ino deſet lét doshivel. Kedar
ſe njegov kònez perblisha, rezhe ſvojim bratam:
„Jàs umerjem sdaj. Pa Bog vaſ bo varoval, ino
vaſ v' deshelo perpeljal, ktero je naſhim
ozhetam obljubil. Tiſti zhaſ vsemíte tudi moje
koſhíze ſeboj.“ Obljubiti mu morajo to. Ino
potlej je umerl, poln vere v' boshje obljube,
mirno ino veſélo. Veliko , veliko ſóls je bilo
prelítih po njem. Tukaj per Joshefovi trugi, ljubi
otròzi! ſklenite po njegovim sgledu poboshno
shiveti, de boſte tudi vi nekedaj mirni umerli
kakor Joshef.

27. Otrok Moseſ v' bizhnatim jerbaſzhku.

Is Jakopovih otrók ſe je ſzhaſama velik
narod sarédil. Po njih ozhetu Jakopu, ki mu
je bilo tudi Israel imé, ſe jim je reklo Israelov
narod, ino ſo bili v' dvanajſt rodóv rasdeljeni.

Tíſti ſtari, dobri kralj na Egiptovſkim je
bil mertev. Novi kralj pa ni hotel nizh vediti
sa Joshefa. Tolikanj ptujiga naroda v' njegovi
deshèli mu pergréva. ˛Sklene ga tedaj satirati.
Po zéglovnizah ino na polji ſo mogli hudo hudo
tlako opravljati, ino preteshke déla delati. Ino
vſe vnovizh rojene Israelſke dézhke je ukasal
ſhe zelo v' vodo pometati. Bila je tiſtikrat neka
dobra, vſa bogabojezha Israelſka mati. Le
toliko salo dete je imela. Zhes vſe ga je ljubila, ino
v' ſtrahu ſkrivala zéle tri meſze. Pa sdaj ga nizh
vezh ne móre perkrivati. Is bizhevja tedaj
ſplete jerbaſzhek, ga snotraj saſmolí, poloshi déte
va-nj, ino déne jerbaſzhek per kraji Nila v'
lozhje. Miſlila ſi je: Morebiti vender Bog koga
poſhlje, de ſe uſmili lepiga otròka.

Otròkova ſeſtra pa ſe je od délezh uſtavila, ino
gléda, kaj ſe bo s' otrokam godílo. Ino míli Bog
je tako naklonil, de je ravno tiſti zhaſ králjeva
hzhi k' vòdi priſhla. Sagleda jerbaſzhek v' lozhji,
ino prezej rezhe ſvojih dekel eni po-nj iti. Ko
ga odprè, sagléda otroka v' njem. Ino glej, dete
je vekálo! Králjevi hzhéri ſe ſmili, ino rezhe:
„Oh, Israelſkih otrók ti bo kteri!“

Kedar je otrokova ſeſtra od délezh vidila,
de je králjeva hzhi tako prijasna, ino de ſe ji

déte tako ſmili; ſtopi ſerzhno k' njej, ino ji
rèahe: „Naj grém naj, ino kako Hebréjko
poklizhem, de bo déte dojíla.“ Kraljeva hzhi rèzhe:
„Le idi, le!“ Dekliza tezhe vſa veſéla domu po
mater. Mati je jaderno priſhla, ino králjeva hzhi
ji rèzhe; „Vsemite tega otroka, ino redite mi
ga; vam bom she dobro plazhála.“

Pazh je bila mati veſéla, pazh je hvalila
Boga, ino ſ' hvaleshnoſtjo ſvojiga otroka ſpet v'
narózhje vséla! Ljubesnjiviga dézhka je is njega
sredila. Králjeva hzhi ga je sa ſvojiga ſina vséla,
ino imé Moseſ mu dála. — Tako le ſkerbi
dobrotljivi Bog tudi sa otroke.

28. Moseſ per ſtudenzu.

Kedar je Moseſ shé dobro odraſtel, vidi nadlóg@
Israelzov, ſvojih bratov. To ga je v' shívo
bolélo, Raji hozhe s' satíranim ljudſtvam révesh
biti, kakor ſ' hudobneshi vſe Egiptovſke bogaſtva
vshivati. V' Boga, njega nevídniga, obrázha ozhí,
kakor de bi ga vidil, ino ſe sa ſvoje ſtiſkane
brate ſerzhno ponáſha. Kralj mu je toraj po
shivljenji ſtrégel, ino Moseſ pobégne is Egipta.
Pa Bog tega jaziga mosha ni sapuſtil.

Moseſ je na Madjanſko béshal. Truden ino
veſ ſ-hójen ſéde per nekim ſtudenzu. V' tiſtim
kraji je prebival bogabojezh duhoven. Jetro mu
je bilo imé, ino je imel ſedem hzher. Ozhetove
ovze ſo paſle, ino ravno ſo zhede pergnale k'
ſtudenzu napajat. Moseſ jim vodo sajéma, ino
korita naliva. Drugi paſtirji — kakor préd saro-

bljenzi — hozhejo dekleta odpaháti. Pa Moseſ ſe
sa-nje potégne, ino jim ovze napoji.

Ko ſo domu priſhle paſtarize, povedó
ozhétu vſe to. Ozhe rèzhejo : „Sakaj niſte tega
mosha, ki vam je dobro ſtoril, ſehoj perpeljale?
Poklizhite ga, de sajme s' nami.“ Bersh ga
poklizhejo, ino Moseſ pride k' bogabojezhimu Jètru.
Kmál ſta ſi bila vſhezh. Moseſ mora Jètru
obljubiti, de oſtane per njem, ino Jetro mu pa
ſvojo hzber ˛Seporo dá sa sheno.

29. Gorezhi germ.

Moseſ je sdaj Jetrove ovze paſel. Enkrat
jih shene delezh delezh v' puſhavo, zelo do
Horeba gore. Tukaj po teh ſamòtah, kjer drusiga
ni bilo, kakor ſemtertje kak germ, je Moseſ
vezhkrat v' révo ſvojih bratov v' Egiptu míſlil, ino
k' Bogu molil. Veſ v' to samiſhljen sagleda na
enkrat v' germu vèlik plamen. Zhudi ſe, de
germ ne sgorí, ino gre blishe njega. Kar ga
glaſ is plamena ogovorí: „Moseſ, Moseſ!“
Moseſ rèzhe: „Tu ſim!“ Glaſ rèzhe: „Jàs ſim Bog
tvojiga ozheta, Bog Abrahamov, Isakov ino
Jakopov.“ Moseſ, poln ſvétiga ſtrahú, obras
ſkrije. Bog pa daljej govorí: „Vidil ſim révo
ſvoſiga ljudſtva v' Egiptu, ino ſliſhal njegovo
sdihovanje. Reſhiti jih hozhem is rók Egipzhanov,
ino jih peljáti v' dobro proſtorno deshèlo, ki ſe
mleko ino méd po njej zedi; na Kananſko jih
popeljem. Toraj idi, ino ispelji moje ljudſtvo
is Egipta.“

Moseſ je is pokorſhine ino is ponishnoſti

ſtoril po boshjim povelji. Vsame od Jetra ſlovo,
prime palizo v' roko, ino gre v' Egipt.

V' puſhavi ga Aron, njegov brat, ſrézha,
Moseſ mu pové, po kaj ga Bog póſhlje. Toraj
greſta oba vkup v' Egipt, ino tam ſklizheta vſe
ſtaraſhíne Israelſkiga ljudſtva. Aron jim
perpovedúje vſe beſéde, ki jih je Bog govoril;
Moseſ déla zhudeshe ſ' pálizo. Vſe ljudſtvo je
vérovalo, ino Boga molilo.

30. Boshji zhudeshi.

Moseſ ino Aron, po oſemdeſet lét ſtára
ſivzhika, ſtópita pred kralja sdaj, ino mu
napovéſta boshje povèlje. Rezheta mu: „Tako pravi
Goſpod: Ispuſti moje ljudſtvo, de mi gré godú
obhajat v' puſhavi.“ Kralj odgovori veſ
prevséten: „Ne vém Goſpoda nobeniga, de bi mu jàs
bil v' ſtráhu. Ljudſtva ne dam is deshèle.“

˛Skasati tedaj, de ga je reſ Bog poſlal, ſtori
Moseſ v' Goſpodovim iménu vezh zhudeshev.
Vergel je palizo na tlà, ino svergla ſe je v'
kazho. Pa ne sméni ſe sa to kralj; ſhe bolj je
ljudi ſtiſkal ko préd. — Moseſ udari ſ' palizo vprizho
kralja na réko Nil. In vſa voda ſe svershe v' krí;
ribe pomerjejo v' njej, ino nihzhe je ne more
vezh piti. Pa kralj ſe oberne, ino mu ne gre k'
ſerzu.

Na to pokrijejo po boshjim povelji mnoge
shivali, shabe, komarji , kobilize, veſ Egipt.
Po polji, po hiſhah, po ſ-hrambah ino zelo
po králjevim poſlópji jih je bilo vſe shivo. —
˛Straſhna kuga je shivino moríla. Zherni mehurji

ſe ispahnejo po ljudeh ino po shivini — ˛Straſhno
vrème, polno tózhe ino tréſka, pokonzhuje vſo
selenjavo na polji, pobija ljudi ino shivino.

Tako naſtopi deſetéro ſtiſk saporedama, ena
hujſhi ko druga. Kralj pa oſtáne le ſhe
terdovraten; ali pa, zhe je ravno ob zhaſu ſtiſke
obljubil ljudſtvo ispuſtiti, ſe bersh ſkuja, ko ſtiſka
na Moseſovo proſhnjo odjenja.

Pa kar je Bog ſklènil, ſe vender le mora
sgoditi. Kralj ne more boshjiga ljudſtva reſhenja
ubraniti. Kaj neki je zhlovek, de bi ſe
vſigamogozhnimu Bogu v' bran ſtavil!

31. Vezhérja in odhod is Egipta.

Moseſ ino Aron ſtopita sdaj sadnjizh pred
kralja, ino mu rezheta: „Tako pravi Goſpod:
Opolnozhi bo umerlo vſe pervorojeno po Egiptu.
Per Israelovih otrozih pa kar peſ ne bo
zherhnil. Potlej pojdem is Egipta ino ſe ljudſtvo
Israelſko s' menoj.“ Kralj je oſtal terdovraten.

Nozh ſe déla. Vſak Israelſk goſpodar mora,
kakor je Bog po ſvoji ozhetovi ſkerbi ukasal,
jagnje sakláti, ino ga ſpèzhi, de ſe na pót
pokrepzhajo. Vſaka goſpodinja mora vmeſiti, de ſo
iméli kruha sa po póti. Vſi na pót
perpravljeni, palizo v' rokah ino zhévlje na nogah,
ſedejo k' jédi. Tudi ſo mogli s' jagnjetovo
kervjo hiſhne podvoje ino naddurje sasnámovati.

Polnozhi je sdaj. Po vſih Israelſkih hiſhah
je vſe veliko ino majhno okoli pezhèniga
jágnjeta sbráno. Nihzhe ne ſmé is hiſhe. Sdaj ſe je
boshje shuganje ſpolnilo. Egiptovſki pervén-

zi ali pervorojeni otròzi ſo merli, od
králjeviga perviga ſinu do perviga ſinu nar manjſhiga
najémnika. Tudi vſa pervenſhina shivine
zerka. Vſi. preſtraſheni púhnejo kralj ino vſe
ljudſtvo is ſpanja. Nesnan krik je po vſim Egiptu.
Ne hiſhe ni, v' kteri bi ne bilo merlizha.

Kralj poklízhe ſhe ponozhi Moseſa ino
Arona, ino jima rezhe: „Pojdite, in odtegníte vſi, vi
dva ino Israelovi otrozi vſl! Tudi govédino ino
drobnizo shenite ſeboj , ino blagoſlovíta me
ſhe, preden greſta!“ Egipzhanje ſo jih ſílili,
de naj hité is deshèle. Israelzi ſo tedaj mógli
v' naglizi ſrovo teſtó sadéti, ſhe preden ſe je
prekvaſilo. ˛She Joshefove koſti vsamejo, ino pa
bersh bersh gredó vſi Israelzi is Egipta.

32. Potópev Egipzhanov.

Bog je Israelze s' velikimi zhudeshi is
Egipta ispeljal. ˛Sheſtkrat ſto jesar mosh jih je
bilo bres shen in otrók. Zhuden oblak hodi pred
njimi, ino jim pot kashe. Podnevi je temen,
ponozhi pa veſ ognjen. Oblak jih je perpèljal
v' dolíno sraven rudézhiga morja. V' njej med
dvema gorama ſo ſhotore raspeli.

Sdaj ſe je kralj ſkeſal, de je ljudſtvo
ispuſtil. „Na nóge,“ pravi kralj, „ino hitímo sa
njimi!“ Per tej prízhi hiti kralj ſ' ſvojo vojſko
sa njimi, ino jih dojde ob morji v' dolini.

Nozh je shé bila. Israelovi otrozi ſo sdaj
od vſih krajev saperti. ˛Spredej je morje, po
obéh ſtranéh ſtermo pezhevje, sadej ſovrashnik.
˛Stráh ino trepet jih opáda. Moseſ jim ſerze dé-

la rekozh: „Ne bojte ſe! Goſpod Bog ſe bo sa vaſ
vojſkoval!“ Sdaj vsdigne ſvojo roko, ino v'
Goſpodovim imenu istegne palizo nad morjem. Kar
rasgerne ſe voda. Shgozh veter je dno poſúſhil.
Israelovi otrozi gredó po ſredi morja — po
ſuhim ſkosi. Na deſnízi ino levízi jim ſtoji vòda
ko síd.

Kralj, konjniki, vſa vojſka, vſe vſe je
planilo v' morje sa njimi. Ali na enkrat ſe is
oblaka uderó bliſki ino ſtrele na Egipzhane. Kola
ino koleſa, vſe ſe potáre, ino morje ſ' ſtraſhnim
hrupam savesne Egipzhane. Vosovi ino
konjniki ino vſa králjeva mozh je v' vodi poginila.
Ne eden ni uſhel.

Tako je Bog réſhil ſvoje ljudſtvo, ino
ſhtrafal greſhnike.

33. Boshji zhudeshi v' puſhavi.

Israelovi otrozi ſo bili sdaj zhes morje, ino
ſo v' puſhavi ſhotoríli. Ta puſhava je bila
neismerno velika, vſa nerodovitna ino divja,
nikoder ni ne bajte ne njíve. Kmal niſo iméli
kaj jeſti. Lakota prihaja smiraj vezhi. Od kód
bi ſe kruha dobilo sa toliko ſto jésar ljudi?
Bog jim je do sdaj tako prezhudno pomagal;
tudi sdaj jim pomága. Kedar sjutrej ròſa
sgine, glej, je vſa puſhava lepo béla ko ſneg, ino
kakor ſ' ſláno opádena. Zelo májhne béle
serniza ſo to bile, v' uſtih pa kakor medéna
potíza. Israelovi otrozi, to viditi, vſi oſtermé ino
savpijejo: „O jej! kaj je neki to?“ Moseſ rèzhe:
„Glejte, kruh je to, ktériga vam Bog poſhlje.

Naberite ſi ga.“ Vſe ga nabira! Vſak ga tóliko
dobi, kolikor ga potrebuje. ˛S' tem kruham,
ki ſo mu mana rèkli, jih je Bog veſ zhaſ
shivil, dokler ſo bili v' puſhavi.

Dobrotljivi Bog daje tudi nam ravno tako
zhudno vſakdanji krúh is semlje, ino ſlehern
koſzhek kruha dobimo le od njega.

V' drusim kraji puſhave niſo iméli vode.
Le kapljize je ni bilo dobiti. Sheje ſo ſkorej
poginili; otrozi ſo vekali ino vpili, shivina je mukála.
˛Spet jim pomaga Bog. Po njegovim povelji
udári Moseſ vprizho vſih ſ' palizo na ſkalo.
˛Studenez mersle vode pervrè is nje, ino vſe ſi
shejo lahko ogaſi.

34. Sapovedi boshje ino Israelzov nesveſtòba.

Israelzi ſo priſhli po puſhavi do ˛Sinajſke
gore. Moseſ gré na goro. Na njej Bog govori
s' njim, ino mu rèzhe: „Zhes tri dni, ko bo
sapéla trobenta, naj vſe ljudſtvo obſtopi goró; do
tiſtih mal pa naj ſe po prashnje naprávi.“
Sgodilo ſe je to. Vſi ſo ſe ſnáshno oblékli, kakor
v' dan velik ino ſvet. Tretji dan príde. Jutro
napózhi. Ino glej, bliſka ſe, ſlíſhi ſe germéti.
Temen oblak pokriva goró. Glaſno trobenta
buzhi. Preſtraſhi ſe ljudſtvo vſe. Is ſhotorov jih
Moseſ vſe pélje Bogu naproti. Uſtavili ſo ſe pod
goró. V' dímu, plamenu ino v' potréſu je vſa
gora. Smiram glaſnejſhi je péla trobenta.

Vſe tího je sdaj, ino Bog govorí. Dobro
ſe ſliſhi glaſ is oblaka: „Jàs ſim Goſpod, tvoj
Bog, ki ſim te réſhil is Egiptovſke ſushnoſti. Ve-

ruj enige ſamiga Boga! — Ne imenuj po
nemarnim iména ſvojiga Boga!— Poſvezhuj ſabóto!—
˛Spoſhtuj ozheta ino mater, de boſh dolgo
shivel, ino de ti bo dòbro na semlji! — Ne
ubijaj! — Ne delaj nezhiſtoſti! — Ne kradi! —
Ne prizhuj po krivim! — Ne shèli ſvojiga
blishnjiga shene! — Ne shèli ſvojiga blishnjiga
blaga! —

V' ſtrahu ino trepétu je ſtalo ljudſtvo ob
gori, ino ſ' ſvetim ſtraham savpije: „Vſe bomo
ſtorili, kar je rekel Goſpod.“

Sapovedi boshje naſ napeljujejo k' pravi
popolnamaſti ino ſrézhi, k' ſvetóſti ino
svelizhanju. Vſe ſvoje shive dni shivímo sveſto po njih.

Deſiravno je to ljudſtvo take ino tólikoſhne
dobrote od Boga prejelo, mu je bilo vender le
velikokrat nehvaleshno, nesaupno ino
nepokorno. Enkrat je Israelſko ljudſtvo ulito slato tele
molilo, kakor neverniki. Velikokrat ſo
sanizhevali Moseſa, zhe ſe jim ni po volji godílo, ino
fo godernjali nad Bogam. Josve ino Kaleb ino
deſet drusih mósh je ſhlo naprej gledat deshele,
ktero jim je Bog dati obljubil, de bi svédili,
kako ſe kaj v' njej shivi. Ko nasaj pridejo, pové
tiſtih deſet mósh veliko lashí; mozhno grajajo
deshèlo, ino pravijo, de jih v' njej drusiga ne zhaka
ko ſmert. Tem lashém verjamejo Israelzi bolj
kakor boshji beſédi. Po vſih ſhotorih ſo jók sagnáli,
ino ſpet hozhejo nasaj v' Egípt, ali pa v' puſhavi
umreti. Ta greh je bil velik v' boshjih ozhéh.
˛Shtirdeſet lét ſo ſe mógli sa to po puſhavi potikati. Vſih
ſheſt ſto jéser mósh, kar jih je bilo is Egipta
priſhlo, je v' puſháv pomerlo; le Josve ino Kaleb

nèe. Nov sarod je podráſtel. Sgoli mladi ljudje ſo
bili sdaj, per ſhtirdeſetih létih ali ſhe mlajſhi.

35. Moseſova ſmert.

Moseſ je sdaj shé ſto ino dvajſet lét doshivel.
Blishala ſe je ura njegove ſmerti. Tudi njemu
ni dano príti v' obljubljeno deshelo. Enkrat le ni
prav terdno v' Boga saupal, kedar namrezh ni
prezej voda is ſkale pertekla, ko je ſ' palizo bil
na-njo udaril. Sa ta greh ga Bog ni puſtil v'
obljubljeno deshelo. Neſkonzhno ſvetimu Bogu ſe
ſtúdi nad vſakim ſhe tako majhnim gréham. Pred
ſmertjo poklízhe Moseſ ſhe enkrat vſe Israelove
otroke pred ſe, ſe poſloví, ino jim ko umirajozh
ozhe prav k' ſerzu govori.

„Glejte!“ jim rezhe, „v' tej puſhavi móram
umréti, ino ne pojdem zhes réko Jordan. Ví pa
pojdete zhes-njo, ino prejéli boſte v' laſt dobro
deshèlo. Oh, oſtanite sveſtí Goſpodu, ſvojimu
Bogu, kteri je toliko veliziga ino dobriga ſtoril
nad vami! Ljubite Goſpoda, njegov glaſ
poſluſhajte, njega ſe dershite sveſtó, njemu bodite
pokorni.“

˛She to imenítno obljubo je Moseſ dal
ljudſtvu rekozh: „Glejte, preróka vam bo, kakor
mene, obudil Goſpod vaſh Bog smed vaſhih
bratov. Njega poſluſhajte, kar koli vam porèzhe.
Kdor pa ne bo maral sa njegovo beſédo, naj bo
potrébljen smed ljudſtva.“

Kako imenítna je ta obljuba, ino nad kóm
ſe je ſpolnila, bomo ſliſhali posneje.

Na to poloshi Moseſ po boshjim povèlji na

Josveta roke, ino ga poſtávi pred vſe ljudſtvo, de
naj bo odſihmal njemu pokorno.

Ino sdaj gré Moseſ, kakor mu je Bog
ukasal, na goro Nebo. Ondi ſe mu je Bog
perkásal, ino mu je snad nje raskasal vſo Kananſko
deshelo. „Glej jo,“ je rékel; „to je deshèla,
ktero ſim Abrahamu, Isaku ino Jakopu ſ' perſego
obljubil. S' ozhmi jo sdaj vídiſh; va-njo pa ne
pojdeſh.“ Nad te deshèle prelépim rasgledam
je njegova duſha veliziga veſelja vſa is ſebe;
savoljo ljubiga ljudſtva ga veſelí, sahvali Boga, ino
pohlévno ino blágo ugáſne. Tako umerje
poboshni; tako ſe lózhi pravizhni od tega ſvetá.

36. Israelzi gredó v' obljubljeno deshelo.

Zhaſ ſe je perblishal, de Israelſko ljudſtvo
doſéshe lépo, she sdavnej obljubljeno
deshelo. Junaſhko jih Josve pelje va-njo med
zhudeshi ino snamnji, ki jih je Bog delal. Jordan,
réka tekózha med puſhavo in obljubljeno
deshelo, ſe rasdelí, ino ſhli ſo ſkos-njo ſ' ſuho
nogo. Jerihunſhkiga meſta sidovi ſe na glaſ
trobent ſoſujejo. Prebivavze Kananſke deshele, ki
ſo bili s' gerdimi hudobijami mero ſvojih grehov
dopolnili, je Josve s' bòjem premagal.

Potlej je Josve deshelo rasdelil med
dvanajſt Israelovih rodov. — Prav dobra je bila ta
deshela. ˛Studenzi ino potóki ſo napajali
hribe ino doline. Raſtla je lepa pſheniza ino
jezhmen, terta je obilno rodila, jablane ino ſmokve ali
fige ſo bile polne ſadu. Vſiga doſti je bilo; olja,

paſhe, medu ino vſiga. Toraj ſo ji rekli
deshela, po kteri ſe mleko ino méd zedí.

Kako veſéli ſo tili sdaj Israelzi, ko ſo po
tolizih nadlogah obljubljeno deshelo prejéli v' laſt!
Na hribu Hebalu ſo poſtavili altar, ino Boga
sahvalili sa vſe dobróte, ki jim jih je ſtoril.

Tudi nam je obljubljeno kraljeſtvo, od
Kananſke deshèle vſe boljſhi, — nebeſhko kraljeſtvo.
Vſe ſvoje shive dni imejte per ſerzu to bòshjo
obljubo, ino va-nj ſi persadevajte reſnizhno.
Ondi je pokoj, ondi veſelje, ondi naſh pravi dom!

37. Ruta pobóshna ino dóbra ſináha v' Israelu.

Enkrat je Bog Israelzam na Kananſkim
savoljo njih grehov veliko dragino poſlal. On
namrezh samore rodovitnoſt dati deshèli, ali pa ji
jo vséti. Neki mosh is Betlehemſkiga meſta ſe
tedaj preſelí s' sheno ino ſinovama v' Moabſko
deshelo. Njemu je bilo imé Elimelek, njej
Noéma. Dolgo ſo she bili v' tej desheli. Elimelek
umerje. Deſet lét posneje umerjeta tudi ſinova,
pa oshenila ſta ſe bila per Moabljankah. Noema,
njuna mati, ſe verne na Kananſko v' ſvojo
domazho deshelo. Njene ſinahi, ki ſte bile vdovi, Orſa
ino Ruta, jo pa ſpremite.

Ko ſte jo she delezh ſpremile, jima Noema
rezhe: „Sdaj pa ſe vernite na máterin dom! Bog
vama poverni, kar ſte sa-me ino sa ranjke ſtorile!“
Ino kuſhnila je obé. One pa jok sashenete ino
pravite: „S'vami greve k' vaſhim ljudem.“
Noema rezhe: „Obernite ſe, hzheri! zhimú pojdete
s' menoj? ˛Sej vama ne morem vezh nizh

pomagati. Vajna reva bi le mojo pomnoshila.
Glejte, bogata in oblagodarjena ſim priſhla k'
ram, ubogo ino sapuſheno me Bog nasaj pelje.“
˛She vezhi jók ſpuſtite obé. Orſa ſe sadnjizh da
pogovoriti, vsame od taſhe ſlovo, jo kuſhne,
ino ſe verne. Ruta pa oſtane. Noema ji rezhe:
„Glej ſvákinjo, domú gre; pojdi s' njo!“ Ruta
rezhe: „Mati! ne govorite mi vſaj vezb, de bi
vaſ sapuſtila. Kamor greſte ví, grem tudi jàs, ino
kjer bodo vaſ pokopáli, naj sagernejo tudi
mene.“ Na to jo Noema puſtí. Reſnízhno ljubesen
ſo iméle te ſorodnize ali shlahtnize med ſeboj;
ſ' tako ljubesnijo ſe je ſorodovína dolshna ljubiti.

Noema ino Ruta, révne obé, pridete v'
Betlehem. Ravno ſo shéli tam. Ruta rèzhe
Noemi: „Klaſja grem pobirat sa shenjzi, zhe
vam je prav, kjer mi ga kak dober goſpodar
pobirati perpuſtí.“ Noema rezhe: „Prav, hzhi!
le ídi.“ Ruta gre, ino lavka. Bog pa oberne, de
je lávkala ravno po Bózovi njivi, moshá
poſhteniga ino bogatiga. Ko je Bóz k' shenjzam
priſhel, jih vpraſha rekozh: „Kdo je ta
lavkeſhka?“ Mu odgovore: „Moabljanka je, Noémina
ſinába. Proſila je, de ſmé sa shenjzi lavkati. Od
davi je she na njivi, ino ſe ni ganíla domú.“
Bóz ji rèzhe: „˛Sliſhiſh, hzhi! le mojih
dekel ſe dershi, ino sa njimi hòdi, kamor pojdejo
shet. Sapovédal bom hlapzam, de ti nizh
shaliga ne ſtoré. Ino kedar ſi shejna, le pij is
poſode, is ktere moji ljudje pijejo.“ Ruta
odgovorí lepo ponishno: „˛S' zhem saſlushim doſezhi
tako miloſt per vaſ, jàs ptujka?“ Bóz rezhe:
„Shé vém vſe, kar ſi ſvoji taſhi ſtoríla po mo-

shevi ſmerti. Bog ti poverni, kar ſi ji
dobriga ſtorila!“ Ruta rezhe: „Povrazhila doſti,
ker doſéshem miloſt per vaſ, deſiravno me ni
naj manji vaſhe dékle.“

Ko je bila júshina, poklízhe Boz Ruto, ino
rezhe: „˛Sem le pojdi, ino s' nami sàjmi!“ Ruta
perſede k' shenjzam. Bóz ji naloshí. Jedla, ino
ſhe nekoliko sa taſho je djala na ſtran. Po tem
je prezej vſtala, ino do vezhera lavkala. Bóz je
ſhe hlapzam ukasal popuſhati nalaſh kaj ſnopja
ſemtertje, de ga bres rudezhíze lahko pobere.
Svezher otèpe klaſje ſ' zépzhikam, ino je
pernèſla jezhmena polovízo dobre mére ſvoji taſhi
domu.

Tukaj ſta dva sgleda lépe zhednoſti. Bogáti
Bóz je tak uſmiljen ino dobrotljiv; revna Ruta
pa tako pridna, ſlúſhljiva, pametna ino
hvaleshna. To je Bózu nad bogabojézho ino dobro
vdovo tako selò dopadlo, de jo, ako ravno je
ubóga, vsame. Ko préd dober mosh, ſi je namrezh
Bóz miſlil: Naj boljſhi dota je zhednoſt. Ino
pazh réſ je to; kjer zhednoſt prebiva, ondi je
ſrézha, ondi gré vſe lepo od rók. Tako je bila
tudi Noema ſhe v' ſvoji ſtaroſti oveſeljena. Bog
ne sapuſti poboshnih.

38. Helitova hudóbna ſinova ino Elkanov
dóbri ſin.

Israelzi ſo imeli tudi kraj sa ozhítno ſlushbo
boshjo. She v' puſhavi je bil Moseſ po boshjim
povelji sa-njo napravil lep ſholor, ino va-nj djal
s' slatam obdelano ſkrinjo savese, ktéri ſo bile

hranjene tabl@ sapóved boshjih, ki ſo tako rekozh
saveso delale med Bogam ino Israelzi. V' ta
ſhotor ſo imeli navado ſe ſniti, kedar koli ſo Boga
poſebno zhaſtili, ino mu darovali; toraj mu
ſnidniza pravimo.

Bila je sdaj ſnídniza v' ˛Siluntu, ino per njej
je imel véliki duhoven Heli ſvoj dom. Vſi
goſpodarji v' desheli ſo tje noſili pervíno ſvojih
zhed ino deſetino ſvojih perdélkov, jih darovali
Goſpod Bogú, in obhajali darine.

Heli je imel dva ſinova, Opnja ino Pinesa.
Bila ſta hudobna ino ſpridena. Ni jima bilo már
ne sa Boga, ne sa ljudi. Kedar ljudje pridejo
v' ˛Silunt, ino ſe ſnidejo na darino; per tej
prizhi ſta sraven ſ' ſvojimi vílizami, ino kradeta
meſo is lonzov, ſhe preden je kuhano. Pa ſhe
druge hudobe ſta pozhenjala na ſkrivnim. Heli,
njun ozhe, ji je ſizer ſvaríl savòljo tega; pa ni
jima mar sa ozhetovo ſvarjenje, ino huji ſtrah
jima dati je bil ſtarzhik vſe premehák.

Tiſtikrat ſta bila perpeljála dva poboshna
sakonſka, Elkan ino Ana, ſvojiga ſínzhika,
kteriga ſta ſi bila od Boga ſproſila, k' vélikimu
duhovnu Helitu, de bi bil vſe ſvoje shive dni
Goſpodu poſvezhen, ino bi mu per ſnídnizi
ſtrégel. ˛Sínu je bilo ˛Samuel imé. Prav pobóshen
dézhek je bil, na vſáko pokoren, ino veſ v'
Bogu sbran, ko je ſtrégel per altarji. Od Helitovih
hudobnih ſinov ſe ni dal sapeljati. Sa to je bil
pa tudi Bogu ino ljudem prijéten.

˛Samuel ſpí enkrat v' ſnídnizi, ki je ſkrinja
savése v' njej ſtala. Pred ſkrinjo je gòrel slat
ſvézhnik ſ' ſedmémi luzhmi. Heli je prezej sra-

ven njega neki drugej ſpal. Kar Bog ˛Samuela
saklizhe: „˛Samuel, ˛Samuel!“ ˛Samuel je ménil,
de ga Heli klizhe. Vſtane, gre k' Helitu, ino
rezhe: „Tù ſim! Klizali ſte me.“ Heli
odgovori: „Niſim te klizal nè; le idi, ino saſpì.“ Ravno
tiſti glaſ ga vdrugizh klízhe. ˛Samuel ſpet
vſtane, gre k' Helitu, ino dobí ravno tak odgovor.
Tako ſe je vtretjizh sgodilo. Tedaj ga je Heli
poduzhil: „Zhe ſhe enkrat ſliſhiſh klizali, rezi:
Goſpod! govòri, tvoj ſlushabnik poſluſha.“
˛Samuel gré, ino ſpet léshe. Ino réſ, ſhe enkrat
klizhe glaſ: „˛Samuel, ˛Samuel!“˛Samuel rezhe,
kakor ga je Heli uzhíl, namrezh: „Goſpod!
govori, tvoj ſlushabnik poſluſha.“ Goſpod Bog
tedaj rezhe: „Priſhel je dan, de Helita ino
njegova ſinova ſhtrafam. Vedil je Heli, kako
neſramno ſe ſinova vèdeta, pa jih ni ſtrahoval.“

Heli rèzhe sjutrej ˛Samuelu: „Kaj je Goſpod
Bog ſ' teboj govoril? Nizh mi ne samolzhi!“
˛Samuel, deſiravno teshko, mu vſe na ravnoſt
pové.

Otrozi! od ˛Samuela ſe uzhite pokorſhine,
ino ravno tako voljni ſluſhajte ſvoje ſtarſhe,
uzhenike ino prednike! Njih glaſ vam bodi glaſ
boshji! Bodite pa tudi po ˛Samuelovo odkritoſerzhni
vſelej, kedar vaſ kaj popraſhajo ſtarſhi.

Kmal ſe je ſpolnilo, kar je Bog rasodel
˛Samuelu. ˛Skrinja savese je priſhla ſovrashniku
v' róke, ino v' vojſki ſta bila obá Helitova
ſinova pobita. Heli, ſliſhati to neſrézho, snak pade
ſ' ſtola, ſi ulómi otilnik, ino umerje.

˛Straſhno kasnuje Bog nad otrozi nepokor-

ſhino, ino nad ſtarſhi preveliko mehkóto.
Oſtudnoſt v' Goſpodovih ozheh je obóje.

39. David paſtir.

Pervi kralj Israeloviga naroda je bil ˛Savl,
lépe ino zhédne poſtave, zélo glavo vézhi od
vſih rojakov. — ˛S' perviga je bil zél vojſhak
ino pa veſ dóber; pa kraljéva zhaſt ga je
prevsétniga, ino ſrezha per vojſki rópnika ſtorila.
Ker ni maral sa boshje sapovedi, ga je Bog
savergel, ino je nekoga isvolil, kteri je bil bolji
od ˛Savla. David je bil ta, Isajev naj mlajſhi
ſin, Betlehemljan, prav lep mladénezh. Ravno
ovze je paſel, kedar je ˛Samuel na dom njegoviga
ozheta priſhel poſlan od Bogá. Na paſho
morajo po-nj iti. Tedaj vsáme ˛Samuel róg ali
púſhizo s' oljem, ino v' ſrédi njegovih bratov ga je
kralja pomasal. Odſihmal je Duh boshji ſoſebno
v' njem prebival.

Bog posná tudi paſtirzhika ſhe tako
ubosiga v' hóſti; ljubi ga, zhe je nedolshen. Ino ravno
ták je bil David. Na paſhi per ovzah sgoli
ſam je ſerze ino miſli povsdigoval k' Bogu;
je premiſhljeval lépe déla boshje, nebo ino
semljo, ſolnze, luno ino svésde, róshe ino
ſadje, kako lepo je vſe ſkupej. To je
njegovo notranje ginilo, de je ozhi ino roke
nakviſhko povsdignil, ino Boga mòlil. K' zhaſti
boshji je vſeſkósi prepéval lepe peſmi, ki jih je
ſam slóshil, ino je per petji na harpo brenkal.

Ker je snal tako lepo péti, ino brénkati na
harpo, ga je kralj na ſvoj dvor pokízal. Ve-

ſelje je kralju ˛Savlu delalo to pétje ino
brénkanje; prevedrílo ga je, kedar ſo ſe ga kalne
míſli lotíle. Sa to ga je rad imel ˛Savl, ſhe
raji pa králjev ſin Jonata. Ta je ſoſebno
ljubil Davida poboshniga, ino savéso ſta ſtorila, de
ſe boſta ljubila vſe ſvoje shive dni.

40. Goljat velikàn.

David pride enkrat, ko je bil ſhe zelò mlad,
v' Israelſki ſtán. Prezej uno ſtran doline ſo bili
Filiſhzhani ſovrashniki ino njih ſtan. Tedaj
pride is Filiſhzhanſkiga ſtána grosovíten velikàn,
Goljat po iménu. Vezh ko ſhéſt komolzov
velik je bil. — ˛S' ſtraſhnim oròshjem ſe uſtavi,
sabávlja, ſe koſháti, ino vpije na Israelze rekozh:
„Dajte mi koga! Kdo je, de ſi upa s' menoj ſe
poſkúſiti?“ Le viditi ga, ali pa ſliſhati,
prepade she ſtrah Israelze. Ko David Filiſhzhana ſe
tolikanj uſtiti ſliſhi, rèzhe: „Kdo je ta, de ſe
predersne boshje ljudſtvo tako saſmehovati? Jàs
grem, ino ſe ſkúſim s' njim.“ Kralj, to
govorjenje ſliſhati, ga oblezhe v' ſvoje laſtno oròshje,
mu déne na glavo ſvoj bronzhéni grebenák, ga
opnè s' laſtnim oklépam, ino s' laſtnim mèzhem
opáſhe. David poſkuſha iti; pa ne vé ſe nizh
prav kam djati, ino rezhe: „Ne morem ne tak
hoditi.“ Vſe je ſpet ſlékel, prijel paſtírſko
palizo, sbral ſi pet gladkih kamnizhkov is vòde,
vsél ſrázho, ino ták gre velikánu naproti.
Filiſhzhan ga saſramuje rekozh: „˛Sim mar peſ,
de prideſh ſ' palizo nad-me? Pa le pridi!“
David odgovori: „Ti ſ' ſulizo, s' mèzhem ino ſki-

tam prideſh nad-me; jàs pa grem nad-te v'
iménu Boga, ki ſi ga ti oponáſhal.“ Tedaj ſe
vsdigne velikàn nad Davida. David mu hití
naproti, ſéshe urno v' tvorbo, vsame is nje kamen,
ino ga ſ' ſrazho sadegá v' Filiſhzhana. V' zhèlo
na ravnoſt mu ga je saſádil. Velikàn ſe svernc na
obras; David pa mu mezh isdère, ino glavo
odſéka, ˛Strah pobíje vſo Filiſhzhanſko vojſko,
ino ulíli ſo jo.

Vidite, kaj vſe samóre Bog; tudi ſ' ſlabimi
ljudmi smága naj mozhnejſhiga. V' Goſpodovim
iménu je ſtoril to David, ino zépne prevsetni
velikàn.

Poſihmal David vezh ni imel dobriga
ozhéſa od ˛Savla; nevoſhljiv mu je kralj bil savoljo
zhaſti, ki ſo jo njegovimu vojaſhtvu péli po
deshèli. Preganjal ga je, kar ga je mògel.

Jonata, králjev ſin, je vezhkrat sa Davida
proſil; pa nizh ni pomagalo. ˛Savl mu povſod
po shivljenji ſtréshe. David ſi nikjer shivljenja
ni ſvéſt, ino sbeshé v' puſhavo. Po temni hoſti
je hòdil. ˛S' ſmertnimi nevarnoſtmi je bil
sapréshen od vſih ſtrani. Komu bi v' takim ne
upadlo ſerzé? Le Davidu ne upade; sakaj v'
Boga je saupal, ino tako le prepéval:

„Kdor v' savétji Narviſh'ga prebiva,
Kdor pod ſlémenam Vſigamogozh'ga nozhí;
Moje perbesháljſhe ſi, rezhe Bogu, ino
tabor ſi moj!
Moj Bog ſi, v' tebe saupam.
Perute me pokrivajo Tvoje,
Veſ ſim pod perjem Tvojim saveten;

Tvoja sveſtòba m' je bramba in ſkit.
Ne bojim ſe ponòzhniga ſtráha,
Ne pſhize podnévi ſhvigajózhe,
Ne kuge, ki hodi o mráku,
Ne ſile, ki opoldne hlaſtá.
Glédat' daſh mi svelizhanje Tvoje.

Saupanje v' Boga ga ſtorí ſerzhniga ino
mirniga, kdor je pobóshen, pridejo naj tudi
ſhe take nevarnoſti.

Velikokrat bi bil David lahko ſhkodoval
˛Savlu , ſvojimu ſovrashniku. Pa kar ſtvárize
mu shaliga ne ſtorí, ino zhaſti nad ˛Savlam
králja od Boga poſtavljeniga, s' Goſpodovim oljem
pomásaniga, nad kterim ſe ne ſme nihzhe
pregreſhiti.

˛Savl je sadnjizh v' neſrézhni vojſki
ſtraſhen konez vsel, ino ljudſtvo je Davida kralja
isvolílo

41. David, pobóshni kralj.

V' Jerusalemſkim meſtu ſi je David kraljevi
ſédesh isbrál. Dober kralj je bil. ˛Serze je imel
polno ljubesni ino pokorſhine do Boga, ino ſi je
tudi na vſo mozh persadeval ſvoje ljudſtvo
bogabojézhe ino ſrezhno ſtoriti. Navdáti je
shelel Israelze ſ' poboshnimi obzhutljeji ino ſ'
pravim ſvetim ſtraham. Toraj ſtori sa obzhjo ali
ozhitno ſlushbo boshjo, kar mu je v' mòzhi.

Kmal sraven Jerusalemſkiga meſta je bil
lép hrib, lepáva, tako rekozh, zele deshèle. Na
njem je David ſkrinji savése brehek ſhotor po-

ſtavil. Va-nj ſo s' velíko zhaſtjo ſkrinjo savése
prenèſli. Raslega ſe glaſ péſem, trobent ino
bobnov, — neisrezheno veſèlje je bilo.

Ker je bil David tákoſhen, ino kakor
ſveto piſmo pravi, mosh po volji boshji; mu je
pa tudi Goſpodov duh marſikaj prihodnjima
rasodel. V' prihodnje zhaſe je na tanko vidil, ino
govóril prerokbe imenitne tudi ſhe sa naſ. Bog
mu je véliko obljubo ſtoril, de bo is njegoviga
rodú priſhel vézhni kralj, kteriga kraljeſtvo ne
bo imelo konza. Tako je she David vidil v'
duhu boshjiga odreſheníka veſoljniga ſvetá, ino
je njegovo velizhaſtvo v' peſmih prepéval.

Nam vſim je to vézhno kraljeſtvo
naménjeno; nebeſhko kraljeſtvo je, po njem morama
hrepeneti.

42. ˛Salomon, Israelſki kralj.

˛Salomon je bil Davidov ſin. Na ſmertni
póſtelji ſo ga oblagoſlovíli poboshni ozhe, ino
ga ſerzhno opominjali, de naj voljno ſlúshi
Goſpodu. Ko je ˛Salomon kraljeváti perzhel, je
Boga is ſerza ljubil. Goſpod ſe mu tedaj
ponozhi v' ſanjah perkashe, ino mu rèzhe: „Pròſi,
kar hozheſh, dal ti bom.“ ˛Salomon ni proſil
ne bogaſtva, ne zhaſti, ampak modroſti ino
imenitnoſti, to je, praviga ſposnanja ſvojih dolshnoſt,
de bi prav vládal ſvoje ljudſtvo, ga sveſtiga
ohranil Bogú, in oſrézhil.

Bogu je bila prav vſhezh ta proſhnja.
Rezhe mu: „Ker to proſiſh; glej, tako modroſt ino
tak um ti bom dal, de tebi enaziga kralja ni bi-

lo, ino ga ne bo. Pa dal ti bom tudi, zheſar
niſi proſil, bogaſtvo, zhaſt, ſlavo ino dolgo
shivljenje.“

Modroſt ino zhednoſt ſte bres mére boljſhi
ko blago. Modroſti ino zhednoſti proſímo vſak
dan Boga, ino vſe drugo nam bo pervergel.

Zhaſtito je bilo ˛Salomonovo kraljevanje,
pravizhne njegove ſodbe, ino ſrezhne njegove dela.
Nad njegovo modroſtjo, nad njegovim
velizhaſtvam ſo ſe posemeljſki kralji ino knesi zhudili.
Vidil ſe je blagoſlov boshji nad njim.

˛Salomon je Bogu v' Jerusalemu tudi sídal
tiſti véliki ino lepi tempelj, ki ſo mu ga bili
she ranjki ozhe ſtaviti ukasali, ino mu sa-nj
nabráli veliko slata ino ſrebra. Vſe ſtene ſo bile
ſ' zedrovim léſam obdjane, ino s' slatimi
roshizami ino dreveſi opiſane. Altar, vſih deſét
ſvézhnikov po obeh ſtranéh, vſa poſoda ino vſe
kadílnize ſo bile is ſamozhiſtiga slata. Zelò
sheblji ſo bili slati. Tla ſo bile s' slatam vloshène,
ino vrata s' slatam prevlézhene. Tako lépiga
tempeljna ſhe ni bilo na ſvétu.

V' ta tempelj ſo ſe Israelzi ſ-hajali, zhaſtit
ozhitno ediniga Boga. Mi ga móramo v'
zerkvah moliti.

Pa kakor lépe perve, tako shaloſtne ſo bile
poſlednje léta ˛Salomonoviga kraljevanja. Oh,
pádel je v' velíke pregréhe, ino ſhe zelo v'
malikovánje! Míloſt boshja ga sapuſtí. Odſihmal ſe
˛Salomonovo velizháſtvo satemnúje. Puntje ino
premétje mu zéle deshèle odkruſhijo. Roboamu,
njegovimu ſinu ino kraljeſtva naſtopniku, je
uſtopílo deſét rodov Israelſkiga ljudſtva, ino ſo no-

vo kraljeſtvo poſtavili , Israelſko po iménu.
Unimu pa ſo rekli kraljeſtvo Judovo ali
Judovſko, ino je bilo dòſti manjſhi. Véliko
méſto Judovſkiga kraljeſtva je bil Jerusalem;
˛Samarija pa Israelſkiga.

Hude vojſke ſte té kraljeſtvi ſkorej vedno
iméle med ſeboj. Kralji, naj bodo Judovſki ali
Israelſki, zhe ſe jih nekaj dobrih odbere, ſo bili
hudobni vſi od krája. Ljudſtvo je léslo v'
nevednoſt, v' grehe ino hudobije. Smiram je
manj práviga zheſhenja boshjiga. Obzhja ali
ljudſka ſrézha je sginila. Sa greham pervrè
nadloga, kakor per poſamesnih ljudeh, tako per
zelim ljudſtvu.

Poboljſhat ljudſtvo ino kralje je Bog od
zhaſa do zhaſa poſhiljal bogabojezhe ſvete
moshé, kterim ſe je reklo preroki. Ti ſo vrédni
de ſhe sdaj poſebno va-nje ozhi obernemo. Bog
ſe je po njih zhaſtitiga rasodéval, ino ſoſebno
s' njih prerokovanjem ſprizhal, de vſe vé, de
tudi prihodnje rezhí vidi.

43. Elija prerok.

Ahab je bil naj huji Israelſki kralj.
Nobeden drug ni ſtoril toliko hudiga v' Boga.
Maliku Balu, isrésani podobi, je zelò altarje delal,
ino ljudſtvo v' malikovanje sapeljeval.

Prerok Elija tedaj ſtopi pred kralja, ino mu
rezhe: „Kakor shiví Goſpod Israelſki Bog, pred
kterim ſtojim, ne bo ne deshja, ne roſe te léta,
dokler jàs ne porezhem.“ Ahab ſe sa to nizh
ne sméni, ſhe le po shivljenji ſtréshe Eliju ſkri-

vèj. Toraj rezhe Bog Eliju: „Idi od tod, ino
perkrij ſe per poloku Karitu. Pij is potoka;
shiviti te ſim she orlam ukasal.“ Elija bersh
gre, ino je prebival v' ſamoti per potoku. Pil
je vodo is potoka, ino orli mu noſijo sjutrej ino
svezher kruha ino meſa. Bog preſkerbi vſelej
ſvoje ſlushabnike.

Pa ſzhaſama je tudi ta potok uſahnil, ker
po vſi desheli ni bilo deshja. Elija ſedi ondi,
ino nima kaj piti. Bog mu pa ſpet pomaga is
ſile. „Vsdigni ſe,“ mu je djal, „ino idi v'
˛Sarepto na ˛Sidonſko; vdovi te bom rekel ondi
shiviti.“ Elija gre. Pred meſtnimi vrati jo
najde, ko je ravno dreva pobirala. Rezhe ji: „Pil
bi rad; perneſi mi, perneſi vode v' kòrzu.“
Vdova je prav voljna ino poſtreshna. Ko bi
mignil, mu gre po vode. Prerok savpije ſhe sa
njo: „Proſim, tudi kak grishljej kruha mi
perneſi!“ Odgovorí: „Kakor shivi Goſpod, tvoj
Bog, de ga nimam kar ſkorjize. Le peſhizo
moke imam ſhe v' predalu ino bitvizo olja v'
verzhi. Glej, ravno ſkleſtkov nabiram, de
ſpezhem ſhe to bitev sa-ſe ino sa ſinu. ˛She to
bova pojedla, preden umerjeva.“ Gotovo ſo ji
ſolsé igrale v' ozheh, kedar je to rekla. Elija
ji rezhe: „Le nikar ne ſkerbi toliko sa prihodnji
zhaſ! Idi, ino ſpèzi is peſti moke kak grishljej
kruha.“ ˛Spekla ga je. Jedel je Elija, vdova
ino njen ſin, ſ' kakoſhnim hvaleshnim veſeljem,
ſe vé. Od tiſtiga zhaſa ne smanka ne moke v'
predalu, ne olja v' verzhi. Kako je Bog
vender mogozhen!

Tri leta ino ſheſt meſzov je she bilo, kar

ni le kapljize deshja kanilo na semljo.
˛Studenzi uſahnejo, polje je enako puſhavi, vſa
deshela shaluje. Toliko rév ſe perzhne, zhe Bog
ljudem ſvojih dobrót le eno okrati!

Israelzam ſe sdaj ozhi odpirajo, ino ſpet
miſlijo v' Boga. Bog poſhlje tedaj Elija ſpet v'
deshelo. Prerok ſtopi pred kralja, ino mu
rezhe: „Poſhlji, ino na hrib Karmel mi ſpravi vſe
Israelze, pa tudi unih ſhtiriſto ino petdeſet
Balovih prerokov.“ Ahab je ſloril tako. Elija
rezhe sbranimu ljudſtvu: „Dajte sdaj dva junza.
Balovi preroki naj ſi eniga isberejo, raskoſijo,
ino denejo na germado, pa ognja ne pod-njo;
jàs pa bom uniga vsel, ino ravno tako ſtoril.
Potlej naj oni v' ſvojiga Boga klizhejo, de jim
dar s' ognjem ſpod neba poshgì; jas pa bom
ſvojiga Boga tega proſil. Kteri Bog ſe s' ognjem
oglaſi, bodi ſi moj ali vaſh; njega zhaſtíte vſi
praviga Boga.“ Vſe ljudſtvo je savpilo: „To
je prav, to!“

Naj pervizh vsamejo Balovi preroki junza,
ga sakoljejo, ino klizhejo od jutra do poldne
neprenéhama,: „Bal, uſliſhi naſ!“ Ino kolena
upogujejo, ter ſkazhejo okoli altarja med vpitjem. Pa
ni ga odgovora. Opoldne klizhejo ſhe glaſneje,
ino tako zelò do vezhera. Pa ni ga odgovora,
ne uſliſhanja.

Svezher poklizhe Elija ljudſtvo k' ſebi.
Vsame dvanajſt kamnov po ſhtevilu dvanajſt
Israelſkih rodóv, ino popravi poderti boshji altar.
Okoli altarja naredí ſhirok, globok graben.
Potlej sloshi dreva na altar, rasſeka junza, ino
ga dene na dreva. Po tem rezbe: „Perneſite

ſhtiri zhebre vode, ino polijte dar ino germado!“
˛Storé trikrat tako, ino voda ſe ozeja ob altarji,
ter naſtópi do verha po grabnu.

Sdaj ſtopi Elija pred altar, ino je molil:
„Goſpod, Abrahamov, Isakov ino Jakopov Bog!
uſliſhi me, ino pokashi danſ, de ſi tí Bog po
Israelſkim.“ Kar ogenj ſe je s' neba uderl, ino
povshil je darilo, dreva ino kamnje, ino pa
tudi vodó polishe po grabnu. Ljudſtvo, to
viditi, popada na obras, ino krizhalo je: „Elijev
Goſpod je pravi Bog!“ — Elija rezhe kralju:
„Híti domú, velik desh ſliſhim perſhumeti.“ On
ſam je ſhel na verb hriba, poklekne, ino je
molil. Tù ſe je vidilo, koliko premore molitev
pravizhniga. ˛She preden ſi je kdo ſveſt, ſe
vsdigne vihar, nebo ſe satemni, ino velik desh
je povſod, kteriga ſo Israelzi she tako dolgo
zhaſa proſili. Takrat ſe je prav vidilo, kaka
dobrota boshja je vlashen desh.

44. Elisej.

Elija je Bog ob viharji s' semlje vsel. V'
ognjenim vosu s' ognjenimi konji ſe je peljal
proti nebu. Njegov naſtopnik je bil Elisej.
Tudi on je velike ino zbudne rezhí delal.

Náman, ˛Sirſkiga kralja véliki vojvoda, je
bil bogat, ino v' veliki zhaſti; pa je bil gobov.
Gobe ſo ſhe veliko gerſhi bolésen kakor kosé.
Per njem je Israelſko dekle ſlushilo. Ta rezhe
eniga dne Namanovi sheni: „Oh, naj bi bili naſh
Goſpod per preroku v' ˛Samarii, gotovo bi jim

gobe odpravil!“ Kedar Naman to své, ſe pélje
do Eliseja, ino vsame sa-nj veliko slata ino
ſrebra ſeboj. Ko ſe ta imenitni goſpod pred
Elisejevo hiſho perpelje, mu prerok porozhi po
ſvojim ſlushabniku: .Idi, in operi ſe ſedemkrat
v' Jordanu, potlej boſh ozhiſhen od gob.“
Naman , veſ prevseten, je bil nevoljen, de ni
prerok ſam is hiſhe k' njemu priſhel, ino rezhe:
„Zhimu bi ſe neki mogel ravno v' Jordanu
umivati? Kaj niſo naſhe ˛Sirſke vode boljſhi?“ Pa
njegov ſlushabnik ga tolashi, de naj ſe le po
prerokovih beſedah v' Jordanu umíje.“ Umil ſe
je, ino gobe ſo minile. Kar vernil k' preroku
ſe je s' vſo ſvojo druſhino, gre k' njemu v'
hiſho, ino mu ponudi drasih daril, slata, ſrebra
ino lepih oblazhil. Elisej pa rezbe: „Kakor
shiví Bog, vprizho kteriga ſtojim, kar trohe ne
vsamem. Le s' Bogam idi!“ Ino reſ zelo nizh ni
vsel. ˛Slushabnik boshji namrezh ne ſmé biti
dobizhka sheljen. — Vidite, kako tudi otrozi, ako
ſo dobri, lahko kaj dobriga ſtoré, Tiſta dékliza
je pokasala pot, po kteri je ta imenitni goſpod
dobil sdravje ino vero v' Boga.

Gijezi, Elisejev ſlushabnik, pa ni bil tako
zhiſt od dobizhkasheljnoſti, kakor je bil prerok.
Kedar Naman odide, letí Gijezi sa njim, ino
mu rezhe: „Moj goſpod me poſhlje, ino vam
ſporozhi, de bi mu dali en talent ſrebra ino
pa dve prashnje prebleki sa dva preroſhka
mladenzha.“ Naman mu da dva talenta ino prebleki.
Gijezi pride domu, pa je vſe ſkril pred
prerokam. Potlej gre k' ſvojimu goſpodu, zhe ga bo
treba. Elisej ga vpraſha: „Gijezi, od kod pri-

deſh?“ Gijezi odgovori: „˛Sej ſe ſhe is hiſhe
niſim ganil.“ Elisej pa rezhe : „Meniſh, de
me ni bilo sraven v' duhu, ko je mosh is vosa
ſtopil, ino ti priſhel naproti? Je bilo sdaj zhaſ
ſrebro in oblazhila jemati? Namanove gobe ſe
te prijemajo, in oſtale ti bodo veſ zbaſ.“ Gijezi
je bil bersh veſ gobov.

Terdo ſvarilo je to vſim, kteri ſo po
njegovo hlinjivi, lakomni, lashnjivi ino svijazhni.

45. Jona.

Ob tem zhaſu je tudi prerok Jona shivel.
Bog mu ukashe v' véliko meſto Ninive iti, ondi
ljudi uzhiti, ino k' pokori opominjati. Pa Jona
ſe bojí tje iti, ker ſo bili Ninivljani
neisrezheno hudobni. Umakniti ſe hozhe Bogu, dobi
ajdovſko barko, plazha vosnino, ſtopi va-njo, ino
jo miſli potegniti po morji. Pa kdo more Bogu
ubeshati? ˛Sej naſ Bog povſod vidi, ſej povſod
sa naſ vé!

Bog obudí hud vihar, ino ſtraſhno vreme
ſe vsdigne na morji. Barka je v' nevarnoſti iti
na koſze. ino brodniki sgubé she vſe upanje ſe
reſhiti. Vſe je molilo, vſak je klizal na pomozh
ſvojiga Boga. Jona je veſ preſtraſhen, pa ſi
vender ne upa moliti, ker je imel nepokojno veſt. Nar
na dno je ſhel v' barko, ino ſe ſili ſpati.
Neverni brodniki ſo ſi miſlili, de bi med njimi
utegnil kak velik hudodeliz biti. Vadljajo ali lóſajo,
de bi svédili , kdo jim je kriv te neſrezhe.
Predersno je bilo to; pa Bog je tako
obernil, de je Jona sadelo. Jona pové brodnikam ſvo-

jo pregreho, ino jim rezhe: „Primite, ino
versite me v' morje, ino pokojno bo morje!“
Vershejo ga tedaj is barke v' morje, ino ko bi s' ozhmi
trenil, je utihnilo.

Bog je obernil, de je priſhla velika morſka
riba. Posherla je Jona, ino ſhla s' njim v'
globozhino morja. Pa Bog ga je v' ríbinim
trebuhu ohranil per shivljenji. Sdaj je molil, ter k'
Bogu sa reſhenje sdihoval. Bog ga je uſliſhal.
Tretji dan ga da riba ſpet shiviga is ſebe na
ſuho. — Tako vé Bog krotiti, pa tako vé ſpet
reſhiti.

Sdaj je Jona Bogu pokoren, ino per tej
prizhi gre v' Ninive. Ninive ſo bile véliko
meſto Aſirſkiga kraljeſtva. Bile ſo véliko ſlovézhe
meſto, tri dni hodá je imelo v' okrogljeji. Jona
gré dan hodá po meſtu, ino je vpil: „˛She
ſhtirdeſet dni, ino Niniv bo konez!“ Ninivljani ſo
v' Boga vérovali, ino jéli pokoro délati; kralj
ino vſi prebivavzi ſo ſe poboljſhali. Vſe je
proſilo odpuſhenja. Ino Bog, kteri je vſelej
perpravljen odpuſtiti, ſe jih je uſmilil, ino jim je
persaneſel.

Jona gre is meſta, ino ſe uſede v' ſenzo pod
klòſhzhevino, de bi vidil, kakoſhna bo s'
meſtam. Kedar vidi, de ſe meſtu le nizh ne sgodi,
ga je nevolja obſhla. Veſ hud je, toshi Bogu,
ino shelí umreti. Ta je bila od preroka selò
nápazhna. Pa Bog ga je milo poſvaril. Drugi dan,
preden je sarja napozhila, je dal Bog zherva v'
klòſhzhevino. ˛Spodjedel jo je, ino ſe uſuſhi.
Kedar ſe ſolnze rasſije, shge Jona selò v' glavo.
Jona ſi sdaj vnovizh vóſhi ſmert. Bog mu rezhe:

„Tebí je toliko shal sa kloſhzhevinio, ki je niſi
ne ſadil ne redil; ino meni bi ſe pa Ninive ne
ſmilile, ki je v' njih nad ſto ino dvajſet jeser
ljudi, kteri ſo ſe sdaj poboljſhali!“ Oh,
bili pazh vſi ljudje po boshje tazih ljubesnjivih
miſel!

46. Tobija v' Aſirſki ſushnoſti.

Vſi ſhe toliki zhudeshi ino nauki prerokov
niſo kaj sdali per Israelzih. Israelzi ſo bili
smiraj rasusdanſhi, Bogu smiram nepokorniſhi.
Sadnjizh jih je boshja ſhiba sadela. ˛Salmanaſar,
Aſirſki kralj, je priſhel ſ' ſtraſhno vojſko v'
Israelſko kraljeſtvo, je ushugal ˛Samarijo. njegovo
véliko meſto. ino vſe Israelze v' ſushnoſt gnal na
Aſirſko. Ondi ſo mogli dolgo biti, ino veliko
preſtati. Velikokrat nimajo ne grishljeja kruha,
de bi ſi lakoto potolashili, ne oblazhila, de bi
ſe ſpoſhteno oblekli. Veliko ſo jih pomorili, ino
njih trupla zhes meſtni sid pometali, de ſo jih
ropne ptize ino divje sveri ſnedle.

Ta zhaſ ſe je ſoſebno lepo rasodcvala
dobrodelnoſt poboshniga Tobija v' Ninivah. Vjete
Israelze, ſvoje brate po veri, je obiſkoval, jih
opominjal ino tolashil, ino jim od ſvojiga
premoshenja delil. Shivil je lazhne, oblazhil nage, ino
pokopoval mertve. Kedar je ſliſhal, de kak ubit
Israeliz na kazim kraji leshí, puſtí koſilo, gré
po truplo, ino ga perneſe na ſvoj dom, de ga je
ponozhi pókopal.

˛S' tem ſe je kralju tako selò sameril, de
mu je vſe premoshenje pobral, ino ſhe po shi-

vljenji ſtregel. Tobija je tedaj mogel ubog
pobegniti, ino s' sheno ino ſinam ſe perkrivati per
dobrih ljudeh. Pa Bog ga ni sapuſtil. Pet ino
ſhtirdeſet dni po tem je bil kralj umorjen. Tobija
pride ſpet domu, ino prejme vſe ſvoje
premoshenje.

Pa ſhe potlej je po boshji volji nadloga
ſkuſhala tega poboshnigſa mosha. Enkrat je priſhel
od pokopovanja veſ truden domu. Pod ſteno je
legel, ino saſpí. Gorek laſtovjek is laſtoviga
gnjesda mu je v' ozhi perletel, in oſlepí. Tudi to
je Tobija poterpeshljivo preterpel, ino ſe v'
boshjo voljo vdal.

Ana, njegova shena, ga je o preji shivila.
Enkrat je sa prédſhino dobila koslizhka, ino ga
je domu perneſla. ˛Slepi Tobija ga ſliſhi
meketati. Vedil je, de perpreſti toliko ni mogla.
Toraj ji rezhe: „Pa ne, ko bi bil ukraden? Zhè
ni naſh, nasaj mu ga bersh dajte, zhigar je.
Sakaj tatvine ne ſmemo imeti, ſhe dotakniti ſe
je nè.“ Vidite, kako tanko veſt je imel! Te
beſede ſo Ano grosno sbòdle; smerjala ga, ino
veliko mu jih je ozhitala. Tobija je poterpel
molzhé to ragljanje, je natihama jokal, ino k'
Bogu sdihoval.

Tobija je sdaj menil, de bo kmal umerl.
Tedaj poklizhe ſvojiga ſina, ino mu rezhe:

„˛Sin! ſpoſhtuj ſvojo mater, dokler shivé,
ino pomni, koliko ſo savoljo tebe preſtali.
Kedar ti umerjejo, jih sraven mene pokòplji.“

„Boga imej pred ozhmi vſe ſvoje shive dni,
de ne boſh nikoli v' kak greh pervolil, ali kaj
taziga ſtoril, kar bi bila soper boshje sapovedi.“

„Vbogajme dajaj od ſvojiga premoshenja.
Zhe imaſh veliko, daj veliko; zhe imaſh malo,
daj tudi malo is dobriga ſerza. Nizh ne maraj,
moj ſin! uboshno ſizer shivimò; pa veliko
dobriga bomo vender le imeli, zhe ſe Boga
bojimo, greha várujemo, ino pa prav ſtorimò.“

˛Sin mu odgovorí: „Ozhe! vſe bom ſtoril,
kar ſte mi rekli.“ Ino sveſto je ſpolnoval, kar je
oblujbil. Otrozi, tudi vi tako ſtorite!

Dobri ozhe pa niſo takrat umerli. Bog jim
je dal ſhe veliko veſelje doshiveti nad ſvojim
ſinam. ˛Stari Tobija poſhlje ſvojiga ſina na
Madjanſko nekaziga ſtariga dolga tirjat. Angelj
Raſael ſe mu v' podobi mladenzha ponudi
tovarſha, ino gre s' njim; pa mladi Tobija ga ni
posnal.

Pervi dan hodá ſi je mladi Tobija v' reko
Tigrid nog ſhel umivat, kar ſe velika riba
poshene is vodé, ino sine po njem. Pa po
angeljevim povelji jo je sgrabil sa plavute, ino
potegnil is vode. Nje meſo ſta jedla po poti; ſerze,
jetra ino shelzh je pa Tobija ſ-hranil sa sdravilo. —
Angelj ga je peljal k' nekomu, ki mu je bil v'
ròdu, ino je imel edino hzher, pa veliko
premoshenja. ˛Sara je bilo hzheri imé, ino vſa bogabojezha
je bila. Angelj je po boshji volji tako obernil, de
mladi Tobija bogabojezho ˛Saro vsame sa sheno.
Tudi denarje is Ragesa mu je perneſel. Potlej
ſe angelj ino mladi Tobija hitro verneta domu.
Sa njima gre njegova shena s' deklami ino
velbljudi. ˛Starſhi doma ſo she teshko perzhakovali
ſvojiga ſina. Mati je dan na dan hodila na hrib
gledat, zhe bo kaj kmal priſhel. Sadnjizh ga od

delezh sagleda, letí hitro domu, ino savpije:
„˛Sin she gre!“ Komej je isrekla te beſede, kar
she pſizhek pertezhe, ki ga je bil ſin ſcboj vsel,
ino je prijasno migal s' repam, kakor de bi
hotel prihod napovedati. Veliko veſelje je bilo.
Naproti mu vſi tezhejo; ozhe tudi ſe dajo
hlápzu sa roko peljati, ino mu hité naproti. Od
veſelja sasheneta jok ozhe ino mati, in
objemata ino kuſhujeta ſvojiga ſina. Boga hvalijo sdaj
vſi sa ſrezhni prihod. Potlej pomashe ſin
ſlepimu ozhetu ozhi s' ribinim shelzhem. Tako mu je
bil namrezh angelj ukasal. Ino ſtari Tobija je
pregledal. Kako selo ſo ſe veſelili! Tem ljudém
je Bog po nadlogi vſe te dobrote dodélil! Kako
je Bog pazh dobrotijiv! Kdo bi ga ne ljubil?

47. Daniel v' Babilonſki ſushnoſti.

Kakorſhna ſe je Israelſkimu kraljeſtvu
savoljo njegovih grehov sgodila, ravno taka ſe je
tudi Judovſkimu kraljeſtvu.

Nabuhodonosor, Babilonſki kralj, je
priſhel ſ' ſvojo vojſko v' Judovſko kraljeſtvo,
premaga meſto Jerusalem, pelje kralja ino
podloshne v' ſushnoſt na Babilonſko, ino poshgè
meſto ino tempelj.

Vmeſ vjetih Judov ſo bili tudi mladenzhi
kraljéve ino kneshje kerví. Naj umétniſhi,
lépſhi ino perljudniſhi je rekel kralj odbrati v'
njegovo poſtreshbo, ino jim jed od njegove mise
dajati.

Ali Daniel, naj boljſhi Judovſki mladénezh,
ſi je to v' greh ſhtel. Nektere jedí namrezh ſo

Judam v' njih poſtavi prepovedane. Tedaj, proſi
véliziga kraljeviga hiſhnika lepó, de bi mu
perpuſtil, ne jeſti tazih jedí, ki ſo Judam
prepovedane. Tudi trijé drugi mladenzhi, Ananija,
Azarija ino Misael po iménu, ſo tako ſtorili.
Králjevimu hiſhniku je bila vſhezh ta njih
proſhnja; tode bal ſe je kralja, ino ſi ne upa
vanjo dovoliti. „Utegnili bi,“ je rekel,
„mladenzhi ſlabſhih jedi obledéti ino smedléti, ino sa
glavo bi ſe mi majalo.“ Daniel pa le ſhe proſi:
„Poſkuſi naſ le deſet dni, ino gole opreſnine ino
vode nam dajaj, zhe bomo kaj ſ-hujſhali proti
mladenzhem, kteri ſ' králjeve mise jedó. Potlej
ſtóri s' nami, kakor previdiſh.“ Králjev ſlushahnik
je ſtoril tako, ino proſhnja dobriga Daniela je
bila uſliſhana. Ino glej, ko je tiſtih deſet dni
preteklo, ſo bile liza teh ſhtirih mladenzhev
lepſhi, shivejſhi ino bolj polne, kakor liza
drusih mladenzhev. Njih lepa sdershnoſt je bila
Bogu vſhezh, ino sa to jim je dal, de ſo bili
tudi bolj sdravi ino umni, kakor vſi drugi
mladenzhi.

Babilonzhani, med kterimi ſo Judje v'
ſushnoſti shiveli, ſo bili tako neſpametni, de ſo mertve
podobe ino divje sverí molili. V' ſvojim
tempeljnu ſo imeli bronaſto podobo. Bala po iménu,
ino potlej pa drakona, to je, kazhjo poſhaſt.
Tudi Daniela ſo ſilili, de bi ji molil. Pa Daniel,
sveſti ſlushabnik boshji, ſe je v' bran poſtavil,
ino je Bala sdrobil, ino drakona umoril. ˛S' tem
ſi je veliko ſovrashnikov ſtoril. Pogovoré ſe,
gredó h' kralju, ino rekó: „Daj nam Daniela v'
roke, ali pa pomorimò tebe mo tvojze!“ Kralj vi-

di, de mu hozhejo ſilo delati; toraj jim da s'
britkim ſerzam Daniela v' roke. Sgrabili ſo ga,
ino vergli v' levnják, ki je bilo ſedem hudih
lévov v' njem. Dvé zhloveſhki trupli ino dvoje
ovz ſo jim dajali vſak dan; pa sdaj jim zelò nizh
ne dájo ſheſt dni, de bi ſe raji Daniela lotili,
ino ga rastergali.

Bogabojezhi Daniel ſedí v' levnjaku,
sapuſhen od ljudi, med levi; pa Bog ga ni sapuſtil,
tudi v' levnjaku mu je pomagal. Lévi mu ne
ſtoré nizh shaliga. ˛Skosi toliko dni mu je
sazhela lakota perhajati. Ravno ob tem zhaſu ſe je
prerok Habakuk napravil na polje, de bi
ſvojim shnjizam neſel kruha. Pa angelj boshji mu
rezhe: „Neſi to júshino Danielu, ki je v'
Babilonu v' levnjaku!“ Habakuk odgovori: „Goſpod,
ſvoje shive dni niſim bil v' Babilonu, ino tudi,
kje je levnjak, ne vém.“ Tedaj ga angelj
prime, ga neſe ko vihar po nebu, ino v' Babilonu
pred levnjakam ga na tla ſpuſti. Habakuk je
saklizal Daniela, ino rezhe: „˛Slushabnik boshji! ná
júshino, ki ti jo Bog poſhlje!“ Daniel rezhe:
„O Bog, vender me le niſi posabil!“ Je vſtal ino
ſnédel, ino angelj neſe Habakuka ſpet v' njegov
kraj.

˛Sedmi dan je priſhel kralj k' levnjaku po
Danielu jokat. Veſ rad ga je namrezh imel, ino
levi, je miſlil, ſo ga gotovo rastergali. Kedar
v' levnjak pogleda, kar ſedí Daniel bres vſe
ſhkode med levi, sdrav ino veſel, kakor paſtirzhek
med jagnjeti. Kralj sashene glaſ rekozh. „Oh,
Goſpod, tí Danielov Bog, velik ſi tí, ino le tí
ſi Bog, ino pa nihzhe drug!“ Per tej prizhi je

Daniela rekel is levnjaka vseti, ino nameſti
njega vſe tiſte v' levnjak pometati, kteri ſo mu po
shivljenji ſtregli. Ino ko bi trenil, ſo jih levi
pohruſtali. Po tem zhudeshi je vſe Babilonſko
kraljeſtro priſhlo k' ſposnanju praviga Boga.

Bog je Danielu, ſvojimu ſlushabniku,
marſikake prihodnje rezhi rasodel, ſ' kterimi je
ſushne Jude tolashil. Obljubil mu je, de pojdejo
kmal nasaj v' ſvojo ljubo deshelo, ino de bo ſhtiri
ſto ino devetdeſet let po tem Odreſhenik na ſvet
priſhel. Ta obljuba ſe je na tanko ſpolnila.
Vidite, otrozi! kako Bog ſvoje obljube vſelej ſpolni.

48. Tempelj ino meſto ſta vnovizh sidana.

Persanſki kralj, Zir po iménu, je ushugal
Babilonſko ino Aſirſko kraljeſtvo, kjer ſo
prebivali Israelzi v' ſroji ſushnoſti. Ta kralj je
pervo leto ſvojiga kraljevanja rekel po vſim
kraljeſtvu oklizati: „Pojdite, kolikor vaſ je boshjiga
ljudſtva, v' Jerusalem sidat Goſpodoviga tempeljna,
ino Goſpod bodi s' vami!“ Tudi je ukasal
vjetim Judam dati slate ino ſreberne poſode, ktere
je bil Nabuhodonosor is tempeljna poropal.

Tako je priſhlo veliko ljudſtva nasaj na
Kananſko v' sapuſhene meſta. Potlej ſe v'
Jerusalemu ſnidejo. Duhovni ſo v' trobente trobili,
ino rekli: „Hvalite Goſpoda, ker je dobrotljiv,
ino bres konza je njegova dobrota!“ Vſe ljudſtvo
je od veſelja ukalo. Ino tako ſo sazheli s'
veſeljem ſpet tempelj sidati. ˛Spet je bil tempelj
zhaſtit ino lep, kakor je bil Bog po prerokih
napovédal.

Ko je bil tempelj dosidan, ſo sazheli tudi
poderto meſto Jerusalem popravljati, deſiravno
s' velikim trudam ino s' veliko nevarnoſtjo.
Blishnji neverni narodje ſo jim hotli sidanje po ſili
ubraniti. Toraj ſo mogli Judje s' oroshjem v'
rokah sidati, ko bi morebiti ſovrashniki nad-nje
planili. Tako ſo s' boshjo pomozhjo sidove dosidali,
ino pozhaſi meſto poſtavili. Veſeli neisrezheno ſo
bili Judje: ſ' trobentami, harpami ino svonzhkulji
ino s' lepimi peſmimi ſo hvalili Boga sa miloſt,
ki jo je ſtoril nad njimi, ter ga v' reſnizi
molili, ino mirni ino sadovoljni ſo sdaj ſpet v'
ſvoji desheli prebivali.

49. ˛Sedem Makabejſkih bratov.

˛Szhaſama ſo Judje ſpet v' grehe sagasili, ino
Bog jih je dal ſpet ſovrashnikam v' roke. Naj
huji med temi je bil Antijoh, ˛Sirſki kralj.
Ropil je nad Jerusalem, ino ga ushuga; vſe ſvete
poſode je pobral is tempeljna, ino vſe ljudſtvo
je hotel perſiliti, de bi ſe poſtavi ſvojih ozhetov
odpovédali, ino malike molili, ino de bi, to
ſprizhati, ſvinjſko meſo jedli, ktero jim je
prepovedal jeſti. Veliko Judov, ki ſo ſe branili,
je bilo pomorjenih.

Kralj Antijoh poklizhe tudi néko mater ſ'
ſedmémi ſinovi pred-ſe, ino jim ukashe per tej
prizhi ſvinjſko meſo jeſti. Rekó mu: „Naſha
poſtava nam ga prepové jeſti, toraj ga ne
ſmémo ino ne moremo jeſti.“ Kralj jih tedaj
ukashe s' bízhi ino shilami tepſti.

Pa naj ſtarji brat rezhe kralju: „Umerjemo
raji, kakor de bi boshjo poſtavo ſvojih ozhakov
prelomili.“ Kralj ſe je rastogotil, ino rezhe jesik
mu isrováti, ga is koshe djati, ino mu roke
ino noge odſekati. Potlej ga dénejo na rasbéljen
rashenj, ino ga shiviga pekó. Drugi bratje ino
mati ſo mogli gledati. ˛Stanovitno je umerl.

Sdaj ſo drusiga brata perpeljali, ino ga
muzhili ali terpinzhili, potlej tretjiga, po tem
zhetertiga, ino tako jih je en dan vſih ſedem
umerlo. Boga ſo ſe vſi ſtanovitno dershali, ino ſhe v'
ſmertnih teshavah ſo s' velikim saupanjem od
vezhniga shivljenja govorili. Sa njimi ſo tudi mater
muzhili, ino ſ' tako ſtanovitnoſtjo kakor oni je
ſvoje shivljenje Bogu v' dar dala.

Otrozi! tudi vi miſlite: „Bolje je umreti,
kakor pa greſhiti,“ ino teh miſel ſe dershite,
kedar vaſ bo kdo v' greh napeljevàl.

50. Bog ſpet pomaga.

Tega Antijoha, kteri je bil do drusih
tako neisrezheno neuſmiljen, ino ſe ni bal ne
ljudi ne Boga, je kmal tudi saſlushena ſhiba
sadela. Bog mu je oſtudno bolesen poſlal. Shiv
je sazhel gnjiti; zhervi ſo ſe po njem sadelali,
ino grosen ſmrad je ſhel od njega, kteriga niſo
mogli ne on ne drugi preſtati. Tako je umerl
bres upanja ino tolashbe med grisenjem ſvoje
teshke veſti.

Sdaj ſo ſe Judje ſvojiga naj hujſhiga
ſovrashnika snebili. ˛She nekoliko zhaſa ſo smed
ſvojiga naroda imeli kralje, kteri ſo Judovo

kraljévo palizo noſili. Poſlednjizh pa ſo ſe
Rimljani, ki ſo bili tazhaſ naj mozhnejſhi národ na
semlji, Judovſke deshele polaſtili. Deshélniga
oblaſtnika ſo va-njo poſlali. Ptujiz, Herod po
imenu, je s' njih dovoljenjem le ſhe imé kralja
imel.

Zhaſ je dotekel, ko je bila kraljéva paliza
odvseta Judovſkimu narodu, ino ko je imel priti
Odreſhenik ſvetá, po kterim je imela, kakor je
Bog dolgo osnanoval, ſvétu velika ſrézha doiti,
ino kteriga ſo vſe ſvete duſhe svelizharja
zhloveſhkiga rodú perzhakovale.

Priſhel je, ino njegovo ſveto imé (s' veliko
zhaſtjo ga isrezimo!) je Jesuſ Kriſtuſ.

[[86]]

Sgodbe
ſvétiga piſma noviga sakona.
1. Zaharija ino Elisabeta.

Ob zhaſih kralja Heroda je v' Judovſkih gorah
v' nékim meſtu shivel bogabojezh duhoven,
Zaharija po imenu. Njegovi sheni ſe je reklo
Elisabeta. Bila ſta v' ſredi med hudobnimi
ljudmí, vender per Bogu obá pravizhna ino bres
madesha. Otrók niſta iméla. Britko grosno ſe
jima déla, ino Boga próſita pogoſto ino ſerzhno,
de bi jima ſinú dal. Pa sdi ſe, kakor de bi bila
saſtonj njuna molitev; bila ſta namrezh oba she
prezej perlétna. Ino nizh drusiga, kakor préd
vſe bogabojezhe duſhe na semlji, niſta sheléla,
kakor ſhe doshiveti rojſtvo obljubljeniga kralja.
Kar je ſpet enkrat Zaharija sadéla verſta v'
tempeljnu boshjim ſlushbo opravljati. Gré tedaj v'
Jerusalem. Duhovni ſo takrat vadljáli ali loſali,
kaj bo ta ali ta v' tempeljnu opravljal.
Zaharija je to pot sadélo, (po boshji volji, ſe vé,) v'
ſvetínjiſhi kadilo sashigati. Zaharija gré, po
duhovſko oblézhen, s' slato kadilnizo v' rokah, sa
sagrinjalo, ktero je ſvetínjiſhe sakrivalo, ino

ſtopi pred altar. She ſe kadilo valí proti nebu.
Ljudſtvo je osunaj, ino moli. Na enkrat sagleda
Zaharija na deſni ſtrani altarja angelja. ˛Strah
ga opade. Angelj ga prijasno ogovorí rekozh:
„Ne uſtraſhi ſe, Zaharija! Uſliſhana je tvoja
molitev. Tvoja shena Elisabeta bo ſinú rodila,
Janesa ga imenuj. Veliko veſelje ti bo delal; she
njegoviga rojſtva ſe jih bo veliko veſelilo, ker
bo velik per Bogu. Vina ino mozhnih pijázh
ne bo pil; she pred rojſtvam bo ſ' ſvetim
Duham napolnjen. Veliko Israelzov bo k' Goſpod
Bogu ſpreobernil. ˛She vezh: v' duhu ino v'
mozhi preroka Elija pojde pred Odreſhenikam,
de bo ljudí uzhil, ino njih ſerza na njegov
prihod perpravil.“ Zaharija oſtermí, ino ſe
ſkorej ne savé. ˛Sinu imeti ſe mu je ſkorej
nemogozhe sdélo; toraj rezhe angelju: „Kaj me
hozhe tega preprizhati? Jas ſim ſtar, ino moja
shena je she perletna.“ Angelj mu odgovori:
„Jas ſim Gabrijel, ki pred ſédeshem boshjim
ſtojim. Bog me poſhlje ti osnanit to veſelje. Ino
glej, ker niſi véroval mojim beſedam, boſh
mutaſt do dneva, dokler ſe ne ſpolnijo.“

Angelj sgine, ino Zaharija je reſ mutaſt.
Dolgo od ſtraha nizh ne more. Ljudſtvo ga
zhaka, ino ne vé, sakaj ſe tako dolgo v'
ſvetinjiſhi mudí. Kedar is ſvetinjiſha pride, ſe nad
njim prezej vidi, de ſe mu je kaj poſebniga
pergodilo. Pa kar beſédize ne more povedati;
le v' nebo kashe, ino daje na snanje, de je imel
perkasen s' nebeſ. Ko ſo dnevi njegoviga
opravila minili, ſe verne s' veſelim ſerzam domú.

˛S' to perkasnijo v' tempeljnu ſe perzhnó
blishnje sgodbe obljubljeniga Odreſhenika.
Kolikor zhiſtejſhi ſo naſhe ſerza, toliko
umévniſhi ino prijetniſhi nam bo ſvéta sgodba od
Odreſhenika ſvetá.

2. Marija.

V' Nazaretu, majhnim méſtizu na
Galilejſkim, je uboga devíza natíhama prebivala. Od
dela ſvojih rok je shivela, deſiravno je bila
rodovíne kralja Davida. Joshefu, ubogimu
ſtenárju ali zimpermanu, ki je bil veſ bogabojezh,
je bila v' sakon obljubljena. Pa kakor uboga
zhaſniga blaga, tako je bila bogata lepih
zhednoſt. Vſa zhiſta, nedolshna ino ponishna je
bila. Marija ji je bilo imé. Vſa je hrepenéla po
Odreſhenikovim prihodu is nebeſ. Ravno je
premiſhljevala veliko svelizhanje, ktero bo
po njem Israelſkimu ljudſtvu, ino je bleso v'
pohlevno molitev samaknjena v' ſvoji tihi ſtanizi
pred Bogam klezhala, kar Gabrijel, angel j
boshji, na enkrat k' njej ſtopi v' ſtanizo. S'
neheſhko prijasnoſtjo jo posdrávi: „Zheſhena bodi,
Marija, miloſti polna, Goſpod je ſ' teboj! Naj
ſrezhniſhi ſvojiga ſpola ſi tí.“

Marija ſe preſtraſhi angelja, ſhe bolj pa
njegoviga ogovora. ˛Semtertje pomiſhljuje, kaj
bi pomenilo to posdravljenje. Angelj jo pa
prijasno potolashi rekozh: „Ne boj ſe,
Marija! Miloſt ſi doſégla per Bogu. Mati boſh
˛Sinú boshjiga. Imé Jesuſ mu daj. Velik bo, ino
ſin Najviſhiga ſe mu porezhe. Goſpod Bog mu

bo dal ſedesh njegoviga ozheta Davida. V'
Jakopovi hiſhi bo kraljeval vekomej; njegoviga
kraljeſtva ne bo konza.“

Bogabojezha deviza, deſiravno she Joshefu
obljubljena, ſhe ni miſlila v' nobeno poroko.
S' deviſhko ſramoshljivoſtjo rezhe: „Kako je to
mogozhe? Od nobeniga mosha ſhe ne vém!“
Angelj rezhe: „˛Sveti Duh bo nad te priſhel, ino
mozh Najviſhiga te bo obſénzhila. Toraj ſe
tvojimu ſvetimu detetu porezhe ˛Sin boshji. Ino
le pomiſli, Elisabeta, tvoja teta, bo ſvoje ſtare
dni tudi ſinú dobila. Bogu namrezh ni nizh
nemogozhiga.“

Marija ſe perklone, polna molitve ino
hvale, ter pravi: „Dékla Goſpodova ſim, sgòdi ſe
mi po tvoji beſedi.“ Ino angelj jo je sapuſtil.

Angelj osnani, de je tiſti she blis, od
kteriga ſo preroki she sdavnej prerokovali. Naj
zhiſtejſhi, naj nedolshniſhi, naj ponishniſhi
deviza v' Israelu je Odreſhenikova mati
isvoljena.

3. Marija ino Elisabeta.

Marija ſe je prezej vsdignila, ino gré
jaderno zhes goro k' ſvoji teti Elisabeti, de bi ſe
s' njo vred v' Bogu veſelila. (Tretji dan pride
neprevidama v' Elisabetino hiſho, jo posdravi,
ino ji voſhi ſrezho do miloſti, ktero je Bog tudi
poboshni Elisabeti ſloril. Elisabeta, saſliſhati to
posdravljenje, je bila od ſvetiga Duha
rasſvetljena; rasodel ji je, po kaj je Marija k' njej
priſhla. Polna zhaſti ino ſvetiga veſelja rezhe

Marii: „O ti oblagodarjena med vſimi shenami!
Od kod ta zhaſt ino ſrezha, de me mati
mojiga Goſpoda obiſhe? O ſrezhna, ki ſi vérovala!
Kar ti je Goſpod obljubil, ſe bo vſe ſpolnilo.“

Ko ſe Marija mater Goſpodovo ſliſhi
imenovati, ſe zbudi, de je Bog ne le njéj
Elisabetino ſkrivnoſt, ampak tudi Elisabeti
njeno ſkrivnoſt rasodel. Nje veſelje ſe naraſba,
nje duh kipí proti nebu, ſerze jo smaguje; ne
more ſe vezh sdershati, Hvalo sashene Bogu na
glaſ, ino poje:

„Moja duſha povelizhuje Goſpoda,
V' Bogu, Svelizharji mojim, mi duh poſkakuje!
Oserl ſe je na ſvoje dekle niskóſt.
Glej, odſihmal mi ſrezhna rodóvi vſi porekó;
On mogozhni je ſtoril velike rezhi nad menoj!
˛Sveti je njemu imé.
Kteri ſe njega bojé , jim miloſt njegóva
Gre od roda do roda.
Velike rezhí on dela ſ' ſvojo rokó:
Naklepe prevsetnih podira,
˛S' ſédeshev premogozhne poſaja,
Ino ponishne na njé povsdiguje;
˛Stradavzam daje obilnoſt,
Bogatinze pa prasne odpravlja.
Israela, ſvoj'ga ſlushabnika, je poprijél;
Pomnil je, kakor je naſhim ozhakam obljubil,
Abrahamu in njega saródu, do vekomej miloſt.“

Kako zhiſta je mogla Marija biti, ker ſe
nad ljubim, sveſtim ino ſvetim Bogam tako
veſelí! Veſelje nad Bogam, ta nebeſhka rosha,
perzvete le is tal zhiſtiga ſerza.

Marija je bila blis treh meſzov per
Elisabeti. Teshko ſte ſe lozhile; toliko je bilo obéh
veſelje nad Bogam, tolika ljubésen ene do
druge.

4. Janesovo rojſtvo.

Zaharija ino Elisabeta ſta reſ ſinú dobila,
keteriga jima je bil Bog po angelji obljubil.
Obéma je déte sgoli dar boshji; veſéla ino vſa
hvaleshna ſta Bogú. „To veſelje,“ pravi Elisabeta, „mi
Goſpod ſhe na moje ſtare dni da!“

„S' Elisabeto vred ſo ſe njena rodovina ino
njeni ſoſédje prav ſerzama veſelili. Oni ſo
miſlili, de morajo déte po imenu njegoviga
ozheta imenovati.“ Elisabeta pa pravi: „Ne,
ne, tega nè ! Janes naj bo.“ Ji reko: „˛Sej
nima po zeli rodovini nihzhe tega imena.“
Pomignejo ozhetu, kakoſhno imé mu on hozhe dati.
Ozhe je bil ſhe smiraj mutaſt. Vsame tedaj
tablizo, ino sapiſhe na-njo: „Janes mu je imé.“
Tako je bil angelj v' tempeljnu ukasal. — Nad
tem ſo ſe vſi sazhudili. De je Zaharija le imé
ſvojiga ſina sapiſal, ino de je bilo le vſe
ſpolnjeno, kar je angelj od rojſtva téga otroka
prerokoval; je Zaharija prezej ſpregovoril. Ko bi
trenil, sazhne na glaſ ino veſ ginjen Boga
hvaliti. Poln ſvetiga Duha rezhe Zaharija:

„Hvaljen bodi Goſpod, Israelov Bog.
De obiſhe ſvoj polk, ino déla njegovo
odreſhenje.
Podporo perpravlja svelizhanja nam

V' Davida, ſvoj'ga ſlushabnika, hiſni,
Kakor je obétal po ſvojih ſvetih prerokih,
Ki ſo od nékdaj shivéli:
De naſ bo otél od ſovrashnikov naſhih,
Vſim, ki naſ zhertijo, reſhil is rok;
De bo ponovil naſhim ozhakam obljubljeno
miloſt,
˛Spomnil ſe ſvoje ſvete savése,
˛Spolnil perſego, ktero je Abrabamu naſh'mu
ozhetu perſegel,
In nam dodélil, de reſheni od ſovrashnikov
ſvojih
˛Slúshimo njemu bres ſtraha,
Ino pred njega oblizhjem v' ſvetoſti ino
pravizi
Hódimo vſe ſvoje dni.

Sdaj ſe Zaharija k' malimu Janesku
oberne, ino rezhe:
„Tebi pa, déte moje! ſe prerok Najviſh'ga
porezhe.
Pred Goſpodam pojdeſh, pot mu perpravljat,
K' ſposnanju svelizhanja ljudſtvo njegovo
perpeljat,
Odpuſhánje grehov mu napovedat
Po uſmiljeni miloſti naſhiga Bóga,
Po kteri obiſhe naſ Odreſhenik,
De jih rasſvetli, ki v' temi in ſmertini ſénzi
ſedé,
In nam nogé na pot mirú saoberne.“

Vſe prizhujozhe je ſvet ſtrah preſunil.
Kteri ſo od tega ſliſhali, ſo ſe zbudili rekozh:
„Kaj bo le is tega otroka? Goſpodova roka

je ozhitno nad njim.“ Otrok pa je raſtel, ino
mozhen perhajal v' duhu.

5. Rojſtvo Jesuſa, naſhiga Odreſhenika.

Joshef ſhe zelò nizh ni védil, kaj ſe je s'
Marijo sgodilo. Tedaj je Bog to ſkrivnoſt tudi
njemu rasodel. Goſpodov angelj ſe mu v' ſpanji
perkashe rekozh: „Joshef, ſin Davidov! bres
pomiſlika vsemi k' ſebi ſvojo sheno Marijo. Mati
je ˛Sinú boshjiga. Imé Jesuſ daj njenimu ſinu,
ker bo ſvoje ljudſtvo od njih grehov reſhil!“
Joshef je ſtoril, kar mu je angelj rekel. Je vsel
k' ſebi Marijo, ino ſta v' Nazaretu shivéla,
polna hvale boshje, v' pokoji ino ljubesni, vſa
nedolshna, kakor dva angelja boshja.

Joshef ino Marija ſta sdaj vſak dan veſelo
perzhakovala, kedáj de ſe bo boshja obljuba
ſpolnila. Kar ſe ukas zeſarja Avguſta oklizhe: „Vſi
podloshni po vſih deshelah Rimſkiga zeſarſtva
morajo k' popiſovanju. Vſak naj gre v' meſto
ſvoje rodovine, de ſe da sapiſati.“ Joshef ino
Marija ſta bila rodú kralja Davida. Toraj
morata iti v' Betlehem, v' Davidovo rojſtno
meſto. Taka daljna pot jima je teshko djala. Pa
pokorna ſta zeſarju, ino bres odlaſhanja
odrineta od doma.

Svezher posno dojdeta v' Betlehem. Vſe
polno je bilo she ljudi, kteri ſo priſhli k'
popiſovanju. Joshef iſhe sa-ſe ino sa devizo, ſvojo
sheno, kake hiſhe, de bi prenozhila v' njej. Pa
povſod jima velévajo iti; noben kotizhek ſe jima
ne pervoſhi, de bi v' njem nozh prebila.

Shaloſtna je bila sdaj s' Joshefam ino
Marijo. Vſa ſ-hojena ſta, nozh pertiſka, ino vſe
duri ſo jima saklenjene. Pa pohlevna ino s'
vſim sadovoljna, kar jima Bog da, ſe tudi v'
to vdaſta. Na konzu meſtiza je bila ſtena ali
hlév, ki ſo paſtirji tiſtiga kraja v' njem prebivali,
ino zhede va-nj vganjali. V ta hler ſe ſprávita
zhes nozh. Ino tukaj, ljubi otrozi! (kdor bere,
naj pomiſli, ino kdor ſliſhi, naj dobro
preudari!) tukaj na tem kraji je priſhel Jesuſ
Kriſtuſ, ˛Sin boshji, na ſvét. Bogu bodi zhaſt ino
hvala sa to! Marija povije déte boshje v'
plenize, ino ker ni boljſhiga kraja, ga v' jaſli
poloshi.

V' taki revſhini, takó v' tihi nozhi, tako
bres vſiga ſhuma je bil˛Sin boshji ſhtiri tavshent
let po ſtvarjenji ſvetá rojen. Tako je bila volja
nebeſhkiga Ozheta, miſlim poſvetnjakov ſizèr
naſprotna, vender pa vſa modra ino ſvéta.
Poſvetna zhaſt níma v' boshjih ozheh nobene zene,
ino v' kraljeſtvu, ki ga je Jesuſ priſhel
napravljat, drusiga ne veljá, kakor zhednoſt ino
ſvetoſt.

6. Paſtirji per jaſlih.

Bilo je she posno ponozhi. V' Betlehemu
je she vſe ſpalo. Le nekaj ubosih paſtirjev je
bilo na polji per zhedah ſhe po konzu. Dobre,
nedolshne duſhe ſo bili ino poboshniga ſerza,
kakor paſtirzhik David, kteri je nékedaj ravno
na teh planjavah paſel ozhétove ovze.

Kedar ſo tako v' temi eden per drugim
zhuli, kar ſtoji angelj Goſpodov v' nebeſhki
zhaſti pred njimi. Nebeſhka ſvetloba jih obſije.
Vſi ſe preſtraſhijo. Pa angelj jim rezhe: „Ne
bojte ſe! Glejte, osnanim vam veliko veſelje,
ktero sadene vſe ljudſtvo. Nozój vam je v'
meſtu Davidovim rojen Svelizhar, Kriſtuſ Goſpod.
De ga boſte pa ſposnali, vam bodi to le v'
snamnje: Naſhli boſte dete, ktero je v' plenize
povito, ino v' jaſlih leshi.“

Komej je angelj isgovoril, she ſe je
drusih angeljev bres ſhtevila perkasalo. Vſi hvalijo
Boga, ino pojó ſveto peſem: „˛Slava Bogú po
viſhavah, ino mir ljudém dobre volje na
semlji!“ Paſtirji niſo ſhe nikoli kaj taziga ne vidili,
ne ſliſhali; toraj ſo ſe vſi veſeli zhudili.

Angelji ſo ſhli ſpet v' nebo. Paſtirji pa rekó
med ſeboj: „Le bersh pojdimo v' Betlehem
gledat, kar nam je angelj osnanil!“ Urno gredó.
Pridejo v' snani hlev, najdejo Joshefa ino Marijo,
ino v' jaſlih sagledajo preljubesnjivo dete. ˛S'
pohlevno, ſveto zhaſtjo ſe blishajo detetu, ſo
vſi samaknjeni va-nj, ino ga molijo. Marija ino
Joshef ſe zbudita ino veſelità, de she ti moshjé
vedó rojſtvo nebeſhkiga otroka; pa ſhe le bolj
ſta ſe veſelila, ko jima paſtirji povedó, de jim ga
je ſam angelj boshji osnanil. Veſelé ſe vſi
ſkupej, ino hvalijo Boga.

Paſtirji ſo ſe sdaj ſpet domú vernili, ino
hvalijo Boga sa vſe, kar ſo vidili ino ſliſhali.
Rasglaſovali tudi vſe prék ſo to pergodbo, ino kdor
koli jo je ſliſhal, ſe je zhudil nad njo. Marija

pa je ſleherno beſedo, ki ſo jo paſtirji bili rekli,
v' ſerzu ohranila ino premiſhljevala.

Tudi mí to ſveto sgodbo po Mariinim
sgledu v' ſerzu ohranimo. Kteri ſo dobre volje, bodo
veſelje imeli nad njo; ſej le takim je Jesuſ v'
svelizhanje.

7. Jesuſ v' tempeljnu Bogu darovan.

Perva hoja Marije, ko je po rojſtvu ſvojiga
ſina is doma ſhla, je bila v' tempelj. Tako je
Moseſova sapoved ukasovala. Marija je tudi to
is ponishnoſti ino pokorſhine ſpolnila. ˛S kako
zhaſtjo ino poboshnoſtjo je Marija pazh v'
tempelj boshji ſtopila, ino nebeſhkimu Ozhetu
njegoviga edíniga ˛Sina v' narozhji srozhevala, to
ſe ne da ſhe miſliti, nikar dopovedati! Tudi
dvoje golobov, kakor je bilo sa uboge shene
sapovedano, je v' dar opravila, ker jagnjeta savoljo
uboſhtva ni mògla darovati. Pa is reſnizhniga
ſerza je darovala, ino to Bogu naj bolj dopade.

Duhovni ino ljudſtvo, kteri ſo dete Jesuſa
v' tempelj vidili perneſti, ga niſo posnali , ino
ſe niſo smenili, kdo je to dete. Preneſveti ſo
bili. Le nekaj dobrim duſham v'
Jerusalemu je Bog to rasodel. Shivel je ondi zhaſtítljiv
ſtarzhik, ˛Simeon po imenu. Veſ pravizhen ino
bogabojezh je bil. Toraj je ſerzhno hrepenel
po Israelſkim veſelji, po Odreſheniku ſvetá.
˛Sveti Duh, ki je bil v' njem, mu je obljubil,
de ne bo umerl, dokler Kriſtuſa, Goſpodoviga
masiljenza, ne bo vidil. Ko ſta Marija ino
Joshef s' detetam Jesuſam v' tempeljnu bila, pride

tudi ˛Simeon od ſvetiga Duha gnan va-nj. ˛Simeon
sagleda Jesuſa, ino bersh ſposna prihodnjiga
Odreſhenika nad njim. V' ſvoje narozhje ga
vsame, ino glaſ s' ozheſam v' nebo vpertim sashene
rekozh: „Sdaj pa, Goſpod, lozhi v' miru ſvojiga
ſlushabnika, kakor ſi rekel, ker ſo moje ozhi
vidile tvoje svelízhanje, ki ſi ga vſim narodam
perpravil; luzh v' rasſvetljenje nevernikov, ino
ſlavo tvojiga Israelſkiga polka!“ S' milim, pa
vender prijasnim ozheſam ſe oberne ſivzhik
po tem k' Marii, detetovi materi, ino ji rezhe
„Glej, ta jim je v' Israelu poſtavljen v' padez
ino vſtajenje; v' snamnje jim bo, nad kterim ſe
bodo prizhali. Ino tvoje ſerze bo mezh
preſunil, de ſe bodo mnosih miſli rasodele.“

˛Simeon je ſhe govovil, kar Ana pride.
Vdova per ſhtiri in oſemdeſetih letih je bila.
Bogu je ſlushila vſe ſvoje dni, velíko molila,
terdo ſe poſtila, ino sheljno perzhakovala
obljubljeniga Odreſhenika. Ino Bog ji je ſtoril
veſelje, de ga je pred ſmertjo ſhe ſ' ſvojimi
teleſnimi ozhmi vidila. ˛S ˛Simeonam ſe toraj
ſtrine v' hvali boshji, ino perpoveduje vſim
dobrim, kaj je vidila.

Bog ſe jim rad da ſposnati, kteri ga
reſnizhno iſhejo.

8. Modri od jutra.

Svelizhar je bil she v' tempelj Bogu v' dar
perneſen. Pa le nekoliko dobrih duſh ſe ga je
natihama veſelilo; vezhi del ljudi v'
Jerusalemu ino na Israelſkim ſhe beſédize niſo védili

od njega. Sdaj hozhe Bog tudi tem rojſtvo
ſvojiga ſina osnaniti.

Is daljne deshele, od ſolnzhniga is-hoda,
pridejo imenitni modri moshje v' Jerusalem.
Njih pervo vpraſhanje je bilo: „Kjé je
Judovſki novorojeni kralj? Njegovo svesdo ſmo
vidili na Jutrovſkim, ino mòlit ſmo ga priſhli.“
Prihod tih imenitnih mosh ino njih
vpraſhanje ſta v' Jerusalemu velik ſhum napravila.
Kralj ſe preſtraſhi na ſvojim ſédeshi, ino vſi
Jerusalemljani s' njim vred, ker niſo imeli
dobre veſti; ino pa kralj ſe je tudi bal krone
sgubiti. Hudobni ſe ondi treſejo, kjer ſe
pravizhni veſelé.

Nihzhe ne vé modrim na njih vpraſhanje
odgovoriti. Herod rezhe nategama ſe ſniti
vélikimu sboru, to je, véliki duhovſhini ino boljſhim
piſmoukam, ino jim da vpraſhanje: „Kje bo
Kriſtuſ rojen?“ Véliki sbor je odgovor dal:
„ V' Betlehemu na Judovim. Sakaj tako je
piſano per Miheji preroku: Tí, Betlehem na
Judovim, niſi nikakor naj manjſhi meſto Judovih
kneshij, ker is tebe pojde vojvoda, kteri bo
moj Israelſki polk vodil, kteriga is-hod je od
sazhetka in od vezhnih dni.“ Na to poklizhe
Herod modre na ſkrivnim k' ſebi, ino jih
prav na tanko prepraſha, kedáj pràv ſe jim je
svesda perkasala. Poſhteni moshjé mu povedó.
Potlej jim rezhe v' Betlehem iti. „Pojdite,“ jim
pravi, „opraſhujte ſkerbno po detetu, ino kedar
ga najdete, mi pridite povédat, de ga tudi jas
pojdem molit.“ Rekel pa je to le is perhuljene

hinávſhine, ker je she popréj ſklenil déte na
ſkrivnim poiſkati ino umoriti.

Modri odrinejo v' Betlehem, kteri je bil
le kake dvé uri od Jerusalema. ˛Spet ugledajo
svésdo, ktero ſo na Jutrovſkim vidili, lepo ino
prijasno na nebu. Gre pred njimi, in obſtoji
nad hiſho, v' ktero ſe je bila med tém Marija
s' détetam vſelila, ravno kakor de bi govorila:
„Tukaj le je dete!“ Modrih veſelja ni bilo sdaj
isrezhi. ˛Shli ſo v' hiſho, ino najdejo dete ino
njegovo mater Marijo. Pred otroka pokleknejo,
ino ga molijo. Po tem odpró ſvoje sakláde, ino
darujejo detetu slato, kadilo ino miro. Is ſerza
ſo ſe veſelili nad otrokam, ino ſo hvalili Boga,
kteri jim je bil déte dal najti ino ſposnati.

Modri miſlijo sdaj h' kralju Herodu ſe
verniti, ino mu povedati vſe. Pa Bog, kteri je
vidil Herodove hude naklepe, je modrim v'
ſanjah rekel, de naj ne hodijo k' Herodu.
Pokorni ſo bili boshjimu povelju, ino po drugi
poti ſe vernejo v' ſvoj kraj, ino zhaſté Boga, ko
jih je tako ſrezhno vodil.

9. Bèg na Egiptovſko.

Herod je modrih she grosno teshko zhakal.
Ko vidi, de jih saſtonj zhaka, da neuſmiljeno
povelje, vſe dezhke v' Betlehemu ino okrog
Betlehema, kar jih je bilo dve leti ali manj
ſtarih, naglo pomoriti. Tako le, ſi miſli, ne bo
moglo dete, ki ga ſovrashim, oditi mojimu
mezhu. Tode Bog vé vſe zhloveſhke naklepe, ino
jih lahko podkoplje. Angelj ſe v' ſpanji Joshe-

fu perkáshe, ino mu pravi: „Vſtani, vsemi
dete ino mater, ino pobégni na Egiptovſko!
Ondi oſtani, dokler te ſpet ne poklizhem. Sakaj
Herod bo vſe isiſkal, de bi dete naſhel ino
umoril.“ Joshef prezej vſtane, ino pobegne v'
terdi nozhi s' detetam ino s' materjo. Grosno
teshka, ſe vé, jima je bila ta pot. Pa tako je
Bog hotel, ino tako ſta ſtorila vſa pokorna
ino hvaleshna Bogu, kteri nad nedolshnoſtjo
zhuje, ino jo váruje.

Dete Jesuſ je otéto ino v' savétji, kar
morivzi, ki jim je Herod rékel, ropijo v'
Betlehem. S' golimi mezhi uderó po vſih hiſhah.
Is narozhja in od perſ tergajo materam
nedolshne otrozhizhe, ino jih moré. O, kako
neisrezheno ſo vpili otrozi ino matere!

Sdaj miſli hudobni kralj, de je njegova
krona prav uterjena; pa kako selò ſe je goljſal!
Njegov mezh ni mogel na Egiptovſko do
Jesuſa ſezhi, ino nektere leta po tiſti morii je
priſhel ob shivljenje ino krono.

Prezej po Herodovi ſmerti ſe je angelj
Goſpodov na Egiptovſkim Joshefu ſpet v' ſpanji
perkasal, ino je rekel: „Vſtani, vsemi dete ino
njegovo mater, ino verni ſe na Israelſko; kralj,
kteri je detetu po shivljenji ſtregel, je she umerl.“
˛Spotama ſe Joshef ino Marija s' boshjim
detetam vsdigneta, ino na Israelſki meji jima
angelj ukashe na Galilejſko iti. Tako le ſta, she
dolgo zhaſa is doma, ſpet priſhla v' Nazaret
ſvoje domazhe meſto, kjer ſta od ſvojih rok
shivela, ino ſkerbno od Boga srozhéno dete
redila. Bog je bil nad njima.

10. Jesuſ, ſtar dvanajſt let, v' tempeljnu.

V' Nazaretu je Jesuſ v' hiſhi ſvojih
ſtarſhev nakviſhko raſtel. Bil je veſ ljubesnjiv, veſ
boshji, ino she mladenzhik poln boshje
modroſti. Joshef ino Marija ſta vſako leto hodila v'
Jerusalem na velikonozhni prasnik. Sapóved
namrezh je Israelzam tako veléla. Kedar je bil
Jesuſ dvanajſt let ſtar, ſta tudi njega ſeboj vsela.
Deſiravno je bila dolga ino teshavna ta pot, ga
je vender prav veſelila. She mu je moglo ſerze
utripati, ko je od delezh ſveto meſto ino viſóki
tempelj sagledal, ko je mladenizh pervizh v'
tempelj ſtopil! Veſ je v' Boga samaknjen,
veſ v' molitvi, veſ v' veſelji ino hvali.

Prasnizhni dnevi ſo h' konzu ſhli. Israelzi
ſe domú vrazhajo. Joshef ino Marija ſta tudi
she na poti proti domu. Jesuſ le ſe ſhe v'
tempeljnu mudí. Med potam ga ſtarſhi pogreſhé.
Ker ſe nikoli bres njih dovoljenja ni smaknil
od njih, ſo menili, de je per tovarſhih, ino
prejdejo pervi dan hodá. Svezher opraſhujejo per
vſi ſorodovíni po njem; pa nikjer ga ni, ino
nihzhe ne vé sa-nj. Kako selò ſe tedaj ſtarſhi
preſtraſhijo! Vſa v' ſkerbi greſta oba v' Jerusalem
zelo daljo nasaj. Povſod, po vſih ulizah
tólizida meſta ga preiſheta, povſod v' potiſku med
tolikanj ljudmí opraſhujeta po njem. Tretji dan
she je bil. Vezhi ino vezhi prihaja njuna ſkerb.
˛She v' tempelj ga greſta iſkat, ino glej, tukaj,
tukaj v' boshjim tempeljnu sagledata
mladenzhika Jesuſa v' ſredi uzhenikov! Poſluſha, vpraſhu-

je jih, in odgovarja jim. Veliko ljudí je
okoli njega; vſi imajo v' njem ozhí, vſi ſtreshejo
na njegovo govorjenje, vſak ſe zhudi njegovi
modroſti ino njegovim odgovoram. Njegova
mati, ki je bila savoljo njega v' veliki ſkerbi
te dni, mu rezhe: „˛Sin! sakaj ſi nama vender
to ſtoril? Glej, shaloſtna ſva te ozhe ino jàs
iſkala!“ Jesuſ je krotko ino prijasno odgovoril:
„Zhimú ſte me iſkali? Kaj niſte védili, de
moram biti v' hiſhi ſvojiga Ozheta?“ — Ljubi
otrozi! ta beſeda rezhe veliko.

Is Jerusalema ſe je Jesuſ ſpet v' Nazaret
vernil na tihi, revni dom ſvojih ſtarſhev. Tukaj
je preshivel ſvoje mlade leta, ino prav tukaj,
ljubi otrozi! vam je naj lepſhi sgled. V' ſerzu ſi
ohranite sgodbo njegove mladoſti, ſkrajſhana je
le v' te le beſédize: „Jesuſ je bil ſvojim ſtarſhem
pokoren, ino je raſtel kakor v' ſtaroſti, tako
tudi v' modroſti ino ljubesnjivoſti per Bogu ino
ljudeh.“ — Otrozi! bodite mu she v' mladoſti
podobni, ino poſnemajte ga. On vam je v' sgled;
po njegovim sgledu morate tudi ví vedno
modrejſhi prihajati, de vaſ bodo ljubili Bog ino
vſi dobri ljudje.

11. Janes v' puſhavi.

Zhaſ ſe je perblisheval, ko je Jesuſ Kriſtuſ
ozhitno imel uzhiti, in odreſhenje
zhloveſhkiga rodú perzheti. Janes je imel ljudí na
Odreſhenikov prihod perpravljati. Tudi Janes je ſvoje
mlade leta v' ſvetoſti preshivel, ino v' ſamoti, v' tihi
puſhavi ſe perpravljal na ſvoje opravilo. Sdaj

dobí od Boga povelje, de naj sazhne uzhiti.
Tedaj je priſhel bolj is puſhave v' kraje ob
réki Jordanu, kamor ſo ljudje she bolj sahajali.
Noſil je ojſtro oblazhilo is vebljudjih dlak, ino
uſnjat paſ okoli ledja. Jedel je le take jedí,
ktere puſhava rodí, slaſti hóſtni méd ino nekake
vezhi kobílize. Pijázho je is ſtudenza sajemal.
Prebival pa je v' kaki ſkálnizi. Per Jordanu je
sazhel ozhitno osnanovati: „Delajte pokoro,
boshje kraljeſtvo ſe blisha;“ Odreſhenik, kteri
ga bo poſtavil, je she priſhel na ſvet. To je bil
naj vezhi sapopadek njegovih naukov. Kteri ſo
ſi to k' ſerzu vseli, in obljubili ſe reſnizhno
poboljſhati; jih je s' vodo kerſtil, v' snamnje,
de ſe morajo snotrej od grehov ozhiſtiti. —
Le ſamo takim, kteri ſe reſnizhno shelé
poboljſhati, ſo tudi ſhe dan danaſhnji duri v' to
kraljeſtvo odperte.

Savoljo Janesoviga shivljenja ino uzhenja je
velik ſhum vſtal. Ne le Objordanzi, ampak
tudi is Jerusalema ino ſkorej is vſe Judeje ſo
vreli k' njemu v' puſhavo. Dajó ſe kerſtiti, ino
ſe ispovedujejo ſvojih grehov. Tudi vrashni
hinavſki Fariseji ino neverni ˛Saduzeji ſo hodili
ſ' ſvojim ſpazhenim ſerzam. Oni niſo imeli
praviga duha, ki je h' kerſtu potreben. Toraj
jih Janes mozhno ino ojſtro ogovorí rekozh:
„Gadja rodovina! kdo vaſ je uzhil, ali vam
rekel, de je mogozhe boshje jese ogniti ſe bres
pokore ino poboljſhanja shivljenja? Vreden ſad
pokore dajte od ſebe. Le nikar ne rezite:
Abrahama imamo ozheta. Savoljo tega ſamo, ko ſte
Abrahamovi otrozi, niſte nizh bolji per Bogu;

sakaj vam povém, de Bog tudi is teh le
kamnov Abrahamu lahko otrók obudí. Enaki ſte
nerodovitnimu dreveſu, ki je ſekíra she
namerjena v' njegovo korenino. Drevó, ktero dobriga
ſadu ne rodí, ſe poſeka, ino v' ogenj vershe.“

To Janesovo govorjenje je veliko
poſluſhavzov omezhilo, v' kterih ſo ſe reſnizhne sheljé
vnele poboljſhati ſe. Toraj ga vpraſhajo, kaj
bi jim bilo ſtoriti. Janes pravi: „Kdor ima dvé
ſúknji, naj da tiſtimu eno, ki nima nobene.
Kdor ima shivesha od vezh, naj ravno to ſtorí.“
Tudi zolnarji ino vojáki ſo k' njemu priſhli,
ino mu djali: „Uzhenik! kaj pa je nam
ſtoriti?“ Janes je odgovoril zolnarjem: „Nikar vezh
ne jemljite, kakor kar vam je poſtavljeniga.“
Vojakam pa je djal: „Nikomur ne delajte ſile,
nikogar ne toshite po krivim, ino bodite
dovoljni ſ' ſvojim plazhilam.“

Sdaj, ko ſe Janesovi poſluſhavzi v' reſnizi
boljſhajo, ſe tudi shelje v' njih vnemajo, de
bi Odreſhenika le kaj kmal ſposnali, ino ſami
per ſebi miſlijo: „Vſe lahko, de je ravno
Janes Kriſtuſ.“ Nekteri uzheniki, ki ſo jih is
Jerusalema do njega poſlali, ga zelò vpraſhajo:
„Ali ſi tí Kriſtuſ?“ — Janes pravi: „Jas niſim
Kriſtuſ, pa kmal bo priſhel. On je vezhi od
mene; jas mu jermenov per zhevljih niſim
vreden odpenjati. Jas kerſhujem s' vodo, de vaſ
k' pokori perpravljam; on vaſ bo pa s' ognjem,
ſ' ſvetim Duham kerſtil. Vélnizo ima v' rokah,
ino ſkedenj bo pozhedil. Pſhenizo bo v' shitnizo
ſpravil, pléve pa s' neugaſljivim ognjem
poshgal.“

100

12. Jesuſ je kerſhen, ino gre v' puſhavo.

Kedar ſe je ljudſtvo Janesu kerſtitl dajalo,
je tudi Jesuſ k' njemu na Jordan priſhel, de bi
ga kerſtil. Ko hozhe Jesuſ v' réko ſtopiti, mu
Janes is zhaſtí, ki jo ima do njega, brani
rekozh: „Jas potrebujem tvojiga kerſta, pa tí k'
meni hodiſh?“ Jesuſ odgovorí: „Naj bo sa sdaj,
ker ſe ſpodobi, de ſe vſim boshjim ſklepam
podvershemo.“ Janes je tedaj odjenjal, ino ga
je v' Jordanu kerſtil. Po kerſtu ſtopi Jesuſ is
reke ino moli. Ino glej, nebeſa ſe odpró nad
njim; ſveti Duh je s' viſhkiga priſhel v' podobi
goloba, ter nad njim obſtal, ino glaſ boshji ſe
saſliſhi s' neba: „Ta je moj ljubesnjivi ˛Sin, ki
imam dopadenje nad njim.“ — Tako je bilo
ozhitno osnanjeno, de je Jesuſ ˛Sin boshji;
nebeſhki Ozhe ſam ga je ſvojiga ˛Sina imenoval.

Jesuſ gre sdaj po nagibu ſvetiga Duha od
reke Jordana v' ſamoten kraj puſhave. Gole
gore le ſo bile okoli njega. V' tej ſamoti je bil
Jesuſ ſhtirdeſet dni ino ſhtirdeſet nozhi, je
molil, premiſhljeval, ſe poſtil, ino tako na ſvoj
uk ſe perpravljal. Ko ſe je Jesuſ ſhtirdeſet dni
ino nozhi bil prepoſtil, je bil lazhen. Kar ſe mu
ſkuſhnjaviz v' puſhavi perblisha. Ko je toliko
od Svelizharja ino njegove neſkonzhne mozhi she
ſliſhal, bi ga sdaj rad ſkuſil, zhe je ˛Sin boshji
ali ne. ˛S' hinavſko zhaſtjo ſe pred Jesuſa
uſtopi, ino mu pravi: „Zhe ſi ˛Sin boshji, rezi tem
kamnam, de bo kruh is njih.“ Jesuſ mu pa
odgovorí: „Sapiſano je: Zhlovek ne shiví le od

101

kruha, ampak od vſake beſede, ki is uſt
boshjih is-haja.“ —

˛Satan ga kmal vdrugizh ſkuſi. V'
Jerusalem na verh tempeljna pelje Jesuſa, ino ga na
rob poſtavi. ˛Spodej v' neisrezheni globozhini
ſe vidi véliko meſto po vſi ſhirjavi. ˛Satan mu
tedaj rezhe v' podobi angelja: „Zhe ſi ˛Sin boshji,
ſkòzhi tù doli; ſej je piſano: ˛Svojim angeljem
te je rekel povſod varovati; na rokah te
poneſó, de ſe s' nogo ob kak kamen ne udariſh.“
Ali Jesuſ gleda le na voljo ſvojiga Ozheta; toraj
ſpet ne pervoli v' ſkuſhnjavo, ino rezhe: „Piſano
je: Ne ſkuſhaj Goſpoda ſvojiga Boga.“ Bres
ſile namrezh ſe v' nevarnoſt podajati, ino vender
upati, de naſ bo Bog ſ' ſvojo pomozhjo reſhil,
to je pregreſhna predersnoſt.

˛Satan ſhe ni jenjal, temuzh ſe loti tretje
ſkuſhnjave. Na pràv viſok hrib pelje Jesuſa,
neisrezheno delezh ſe je vidilo s' njega ino pa v'
mnoge deshele ino kraljeſtva s' vſo njih lepoto.
To mu raskasuje, ino pravi: „Glej, vſe te
deshele, ino kar imajo, ti bom dal, zhe
poklekneſh, ino me moliſh.“ Ali terdo ino s' vſo
ojſtroſtjo je Jesuſ rekel: „Pobèri ſe, ſatan! sakaj
piſano je: Goſpoda ſvojiga Boga mòli, ino
njemu ſamimu ſlushi.“ ˛Stréla ſo bile ſatanu te
beſede. Popred je menil, de ga nihzhe ne posná,
ker je v' podobi angelja priſhel; ko ga je pa
Jesuſ po imenu imenoval, ſe je preſtraſhil, ter
je sbeshal. Ino per tej prizhi ſo angelji is nebeſ
priſhli, ino ſtreshejo Jesuſu.

Ne pervolímo tudi mí nikoli v' nobeno
ſkuſhnjavo. Jesuſ nam bo pomagal, zhe ſe v' njej

102

ſerzhno vojſkujemo, ino angelji naſ bodo veſeli,
ako jo premagamo.

13. Janes ſkasuje Jesuſa ljudem. Jesuſovi
pervi uzhenzi

Veliko ljudi je bilo ravno okoli Janesa, kar
pride Jesuſ is puſhave k' njemu na Jordan.
De ga Janes le sagleda, pokashe prezej s' roko
na-nj, ino veſ veſel ino s' veliko zhaſtjo rezhe:
„Glejte! ta je jagnje boshje, ki grehe ſvetá
odjemlje. Ta je, ki vam smiraj od njega pravim,
de nékdo sa menoj pride, kteri je viſhi od
mene, kteri je bil poprej kakor jas.“

Drugi dan gre Jesuſ ſpet per Jordanu
memo Janesa. Ta pokashe ſpet na-nj, ino
povsame: „Glejte jagnje boshje, ki grehe ſvetá
odjemlje!“ Dva Janesovih uzhenzov, to je, dva
taka, ki ſta vérovala, kar je Janes uzhil, ſe
poboljſhala, ino kerſtiti dala, ſta sheléla Jesuſa
bolje ſposnati. Pozhaſi ino ſtrahama greſta sa njim.
Kedar ſe mu vſa bojezha perblishata, ſe Jesuſ
osrè, ino ji veſ prijasen ogovorí rekozh: „Kaj
bi rada?“ Rezheta: „Uzhenik! kje ſtanújeſh?“
Ljubesnjivo jima rezhe: „Pojdita s'menoj, vidila
boſta.“ Vſa veſela ſta s' njim ſhla, kjer je
ſtanovàl; ino per njem oſtala veſ tiſti dan.
Enimu tih uzhenzov je bilo Janes imé, enimu pa
Andrej. Oba ſta bila potlej Jesuſova apoſteljna
ino prav poſebna prijatla.

Andrej je imel brata, kterimu je bilo ˛Simon
ime. Veſel mu gré prezej pravit: „Kriſtuſa ſva
s' Janesam naſhla!“ ˛Simon ga sashelí bersh vi-

103

diti, ino Andrej ga pelje k' Jesuſu. Goſpod
pogleda ˛Simona, ino v' snamnje, de ga dobro
posna, mu rezhe: „Tí ſi ˛Simon, Jonov ſin; pa
odſihmal ſe ti Peter porezhe,“ to je, ˛Skálnik. ˛S'
temi beſedami je Jesuſ, boshji kralj, Petra k'
ſebi vsel. Poſihmal je bil Peter Jesuſov uzhénec.

Drugi dan ſe je Jesuſ na Galilejſko
napravil. Med potam ſrezha Filipa. Jesuſ je vidil,
de je Filip dobriga ſerza, toraj mu rezhe: „Hòdi
sa menoj.“ Goſpodova ljubesnjivoſt je Filipa
gínila, ino Filip je poſihmal Jesuſov uzhenez.

Filip je imel prijatla, ki ſe mu je
Natanael reklo. Is Kane je bil doma, veſ tudi je bil
bogabojezh, ino je hrepenel po Odreſheniku.
Toraj mu Filip tezhe pravit, de ga je naſhel.
Natanael je bil tiſti dan ravno nekoliko pod
figovim drevéſam. Ta zhaſ je mogel sa-nj kaj
veliziga biti. Sakaj ravno, tega ſveto piſmo ne
pové; pa gotova bo, ob ljubim tihim jutru un
ſam, pod milim Bogam je ondi molil poboshno,
ino shelje po Svelizharji ſo ga prehajale. De
le Natanael ſpod dreveſa vſtane, ga Filip ſrezha.
Veſ v' veſelji mu rezhe: „Naſhli ſmo ga,
kteriga ſo Moseſ ino preroki popiſali. Jesuſ, ſin
Joshefov i@ Nazareta, je.“ Natanael, prenagel v'
ſodbi, pravi: „She bo is Nazareta kaj prida
hodilo!“ Filip kterimu je ſerze od nebeſhkiga
veſelja poſkakovalo, ſi ni bil ſveſt taziga mersliga
odgovora; rezhe mu: „Pojdi, ino poglej!“ Ino
Natanael gré p@ezej s' njim gledat. Kedar Jesuſ
Natanaela sagleda, rezhe: „Vidite ga praviga
Israelza, ki @e ni svijazhe v' njem!“
Natanael ſe sazhudi temu govorjenju, ino pravi : „Od

104

kod me pa posnaſh?“ ˛S' pogledam, kteri je
Natanaelu ſerze preſunil, mu Jesuſ rezhe:
„Preden je Filip k' tebi priſhel, ko ſi bil ſhe pod
figovim dreveſam, ſim te she vidil.“
Natanael oſtermí. Na enkrat je v' njegovi duſhi vſe
jaſno. ˛Sposnal je, de je vſigaveden, pred
komur ſtoji. Veſ ginjen ino poln ſvete zhaſti
savpije: „Uzhenik, ti ſi ˛Sin boshji, tí ſi
Israelſki kralj!“ Jesuſ mu rezhe: „Ker ſim ti rekel,
de ſim te pod figovim dreveſam vidil, mi
vérujeſh. ˛She vezhi rezhi, ko je to, boſh vidil.
Gotovo, vam povem“, pravi Jesuſ, „nebeſa boſte
odſihmal vidili odperte, ino angelje boshje gori
ino doli hoditi nad zhlovékovim ſinam.“
Natanael je bil poſihmal Jesuſov uzhénez; Jernej
tudi ſe mu je reklo.

Jesuſ ſe je naj raji zhlovékoviga ſinú
imenoval. Dobre duſhe ſe per Jesuſu rade ſ-hajajo,
in on jih rad ſprejema. Kako dobro jim je
per njem!

14. Shenitnina v' Kani.

Tri dni potlej je bila shenitnina v Kani, v'
Galilejſkim meſtizu. Jesuſova mati je bila
tudi per njej; s' sheninam ali nevéſto o ſi bili v'
ròdu, ali pa ſizer dobri snanzi. Ravno ta dan je
Jesuſ v' Kano priſhel. De le ſvatje svedó, ga
prezej povabijo s' njegovimi uzhenz@ vred.
Jesuſ ſe da pogovoriti, ino gre ſ' ſvojimi
uzhenna shenitníno.

Shenin ino neveſta ſta bila j@valne bogata.
Vino jim je presgodej poteklo. Jesuſova mati

105

je to kmal zhutila, toraj rezhe Jesuſu: „Vina
nimajo.“ Jesuſ ji odgovorí: „Shena! kaj je
nama sa to? Moja ura ſhe ni pertekla.“ Zhutila je,
de Jesuſ le perloshniga zhaſa perzhakuje. Potlej
rezhe ſlushabnikam: „Vſe ſtoríte, kar vam
porezhe.“ — V' hiſhi je bilo ſheſt kamnitih
verzhev, de je bilo vſe prav ſnashno. Vſak teh
ſheſt verzhev je dershal dvé ali tri mérize.
Jesuſ rezhe ſlushabnikam: „Nalijte te verzhe s'
vodo.“ Nalili ſo jih do verha. Jesuſ rezhe:
„Natozhite, ino neſite ſtaraſhínu.“ Natozhijo, ino
neſo. ˛Staraſhina pokuſi v' vino ſpremenjeno
vodo, kar je vino, de nikoli boljſhiga. Ni
vedil, kaj ſe je sgodilo; ſe savsame, poklizhe
shenina, ino rezhe: „Vſak daje ſ' perviga dóbro
vino na miso, ino potlej, ko ſe goſtí she
napijejo, ſhe le ſlabſhiga; tí pa ſi dóbriga do
sadnjiga hranil.“ Sdaj ſe ta zhudesh rasglaſi. Vſe
nad njim oſtermí. ˛Sposnali ſo, de je ˛Sin boshji
sa miso per njih, ino ſo verovali va-nj. Ta
je bil pervi zhudesh, kteriga je Jesuſ ozhitno
ſtoril. Kako lepó ſvetita is njega njegova obilna
dobrotljivoſt ino njegovo boshje velizhaſtvo!

15. Jesuſ v' tempeljnu.

Velikonozhni prasnik ſe je perblishevál.
Jeser ino jeser ljudí, Israelzi is vſe deshele, ſhe
zelò veliko bogabojezhih ajdov is blishnjih
narodov, ſo ſe v' Jerusalem ſ-hajali, ino hodili v'
tempelj Boga molit. Jesuſ gre tudi tjekaj na
velikonozhni prasnik. Tempelj je bil sidovje,
de nikoli taziga. Trijé velíki dvori ſo bili va-nj.

106

V' perviga, ki ſe je va-nj ſhlo, ſo tudi neverni
narodje ſméli. Pa is tega dvora ſo sdaj
shivinſko ſemíſhe ſtorili. Tukaj ſo darila
prodajali ino kupovali. Ko Jesuſ va-nj ſtopi, ima na
enkrat bres ſhtevila ljudi ino shivine, volóv ino
dróbnize, golobarjev ino dnárinih mis, pred
ozhmí. Selò ga sabolí, de ajdje tukaj ſhe ne
najdejo kotizhka, de bi per pokoji Boga molili.
Tedaj ſi naredí is motósov tepéshnizo, ino je
jél isganjati ſemazhe s' volmí ino drobnizo is
tempeljnoviga preddvora; je mise prebrazhal,
de ſo ſe denárji po tleh terkljali, ino je djal
golobarjem: „V' ſtran ſ' tem!“ Ino terdo je
savpil: „Ne delajte ſemiſha is hiſhe mojiga
Ozheta!“ ˛Strah je vſe opadel. Vſe beshi, nihzhe
ſe ni vſtavil, véliki proſtor je bil gredozh
isprasnjen, ino ſpet je ſveta tihòta. — Toliko
mozh je imel Jesuſ v' ſerza ſhe take! Boshje
velizhaſtvo ſe je ſvetilo is njega, ino vſe je
rasodévalo, zhimú de je priſhel na ſvet.

Ko je Jesuſ na tihim proſtoru veſ boshji
ſtal, ſtopijo duhovni k' njemu, ino ga
vpraſhajo: „˛S' kakim snamnjem nam boſh ſkasal, de
imaſh to delati oblaſt?“ Odgovorí jim ſ' to le
mogozhno beſedo: „Poderite ta tempelj, (na-ſe
pokashe,) ino v' treh dneh ga bom ſpet poſtavil.“
Jesuſ je tukaj ſvoje truplo miſlil, ino ga je po
pravizi tempelj boshji imenoval. Pa duhovni
tega govorjenja niſo uméli; menili ſo, de
govorí od kamnitiga tempeljna. Toraj ſe mu
poſmehujejo rekozh: „˛Sheſt in ſhtirdeſet let ſe je ta
tempelj delal, ino ti ga hozheſh v' treh dneh
poſtaviti?“ Ino ſ' temi beſedami gredó nevolj-

107

ni od njega. — Kar je Jesuſ od podiranja
tempeljna govoril, je njegovo ſmert pomenilo; kar
je pa od noviga poſtavljanja tempeljna govoril,
je pomenilo njegovo od ſmerti vſtajenje.
Inokako reſnizhno je v' tej pomembi govoril!

16. Jesuſ per Jakopovim vodnjaku.

Jesuſ ſe ſpet is Jerusalema v' Nazaret
verne. Pot je ſhla po ˛Samaríſkim. Do meſta
˛Síhara, ki ſe mu je nékedaj ˛Sihem reklo, je
priſhel. Blis njega je bila priſtáva, ino per njej
vodnják, kteriga je bil nékedaj Jakop
iskopal. Od pota truden ſe Jesuſ per vodnjaku
uſéde. Njegovi uzhenzi ſo med tem ſhli v' meſto
shivesha kupovat. Ko je Jesuſ ſam per
vodnjaku ſedel, pride is meſta ˛Samarijánka po vode.
Judje ſo imeli do ˛Samarijánov she ſtaro
vraſheno ſovraſhtvo. Jih niſo posdravljali, ino niſo is
ene ſklede s' njimi jedli. Tega ſovraſhtva Jesuſ
ni poterdil, deſiravno ſo bili ˛Samarijani v'
marſikterih smótah. Le smoto ino greh je ſovrashil,
ljudi pa nikoli nè. Toraj rezhe sheni veſ
prijasen: „Daj mi piti!“ Shena ſe je savsela nad
tem prijasnim odgovoram. „Od kod je to,“ mu
rezhe, „de me tí piti proſiſh? Jùd ſi, ino jas
ſim ˛Samarijanka!“ Jesuſ rezhe: „Ako bi
védila, kdo ſ' teboj govorí, bi tí njega proſila, ino
dal bi ti shive vode.“ Shena ſhe ni uméla, kam
gre vſe to. Mu rezhe: „˛Sej nimaſh ſ' zhem
sajeti, ino vodnják je vender le globok. Od
kod boſh neki jemál shive vode? ˛Si li vezhi
ko naſh ozhe Jakop, kteri je tudi is njega pil,

108

pa je vſelej kaziga vedra potreboval?“ Jesuſ ſhe
oſtane per tej priliki. „Kdor to vodo pije“, pravi,
„ga ſpet sheja; kdor pa vodo pije, ktero mu jas
miſlim dati, vekomej vezh ne bo shejin.
Voda, ktero mu jas dam, bo v' njem ſtudeniz
vode, tekozhe v' vezhno shivljenje.“ Te beſede
hozhejo rezhi: Kakor shejni zhlovek po hladni
vodi hrepení; ravno tako, kdor ſhe ni veſ
popazhen, smiraj modrejſhi, boljſhi ino svelizhan biti
ſhelí. Ino to duſhino shejo obljubi Jesuſ tukaj
ogaſiti ſ' ſvojim naukam ino duham. V'
naſhim laſtnim ſerzu nam hozhe nepotekljiv
ſtudenez reſnize, ſvetoſti ino svelizhanja oshiviti.
Kaj ſi bomo boljſhiga voſhili!

Sdaj pové Jesuſ sheni néko ſkrivnoſt
njeniga ſerza. Kakor bi jo ſtrela sadela, ji je bilo.
Savsame ſe , de ta nesnani uzhenik njeno
pregreho vé. Prav kakor de bi pred ſodbo
Vſigavedniga ſtala, ſe ji sdi. Vſa rudézha ino
ſkeſána mu rezhe: „Goſpod! vidim, de ſi ti prerok.“
Jesuſ ji je vidil v' ſerze, de ſe ſramuje ino keſá,
ino ſe poboljſhati sheli; toraj ji ne rezhe vezh
hude beſédize.

˛She ga shena popraſha: „Naſhi ozhetje ſo
Boga na tem hribu molili ; vi Judje pa
pravite, de ga v' Jerusalemu gre moliti.“ Jesuſ
rezhe: „Shena, verjemi mi! zhaſ pride, de ne
boſte Ozheta molili ne na tej gori, ne v'
Jerusalemu. Ví ne véſte, koga mólite; mí pa vémo,
ker vémo, de je Odreſhenik is Judovſkiga rodu.
Pride zhaſ, ino sdaj je she, ko bodo pravi
zhaſtivzi boshji Ozheta v' duhu ino reſnizi
molili. In Ozhe hozhe ravno take imeti; sakaj

109

Bog je duh, ino kteri ga molijo, ga morajo v'
duhu ino reſnízi moliti.“ — Kako velik ino ſvet
je ta nauk! Zhlovekov duh je pravi tempelj
boshji. Tukaj, v' ſvojim duhu molímo Boga,
kteri je povſod prizhujozh. Um mora ſposnati,
ſerze obzhutiti, djanje ſprizhati, kar uſta govoré;
ſizer je molitev le lash ino hinavſhina.

˛Samarijanka rezhe vſa ginjena: „Vem, de
bo Odreſhenik ſkorej priſhel. Kedar on pride,
naſ bo vſiga poduzhil.“ Jesuſ ji rezhe: „Jas ſim,
ki ſ' teboj govorim.“ ˛Serze ji poſkakuje od
veſelja. Popuſtí verzh per vodnjaku, tezhe v'
meſto, ino pové vſe ljudem. — Ta shena je
bila tako ſrezhna, de ji je Jesuſ pervizh ſ'
takimi golimi beſedami povédal, de je on pravi
Odreſhenik. Odkritoſerzhne duſhe pridejo naj
loshe k' ſposnanju reſnize.

Jesuſ je ſhe ſ' ˛Samarijanko govoril, kar
pridejo njegovi uzhenzi s' nakupljenimi jedmí
is meſta, ino jih pred-nj poſtavijo. On pa
rezhe: „Moja jed je, de ſpolnim voljo tiſtiga, kteri
me je poſlal.“ — Glejte, boshjo voljo ſpolniti
je bilo Jesuſu ljubſhi, kakor jeſti ali piti!
Ravno tako bi mogli tudi vſi biti, kteri ſe njegovi
uzhenzi, to je, kriſtjani imenujejo.

Kedar je bila shena ˛Samarijanam od
Jesuſa povédala, ſo vſi is ˛Sihara k' Goſpodu hitéli,
ino ga proſili, de bi per njih oſtal. Jesuſ, ki ni
nikomur pametne proſhnje odrekel, je dva dni
per njih oſtal. Uzhil jih je ſvoj boshji nauk,
ino veliko jih je va-nj vérovalo. — ˛Srezhni ſo,
kteri ga niſo vidili, pa vender va-nj vérujejo,
ga ljubijo ino ſluſhajo!

110

17. Jesuſova perva pridiga v' Nazaretu.

Jesuſ je ſpet priſhel v' Nazaret na ſvoj dóm.
Prezej pervo ſabóto gré po ſvoji navadi v'
ſ-hodnizo. Ondi ſo ſe Judje vſako ſabóto, kakor
mí v' nedeljo v' zerkvi, sbirali. Kedar ſo ſe
vſi sbrali, vſtane Jesuſ v' snamnje, de miſli
glaſno brati. Toraj mu podajo bukve, ki ſo ſe
ravno brale. Bile ſo prerokbe preroka Isaija.
Ko jih odpre, (Bog je tako naklonil,) sadene na
prav imenitno verſtízo. Bral jo je ſ' prijetno
beſedo na glaſ rekozh:

„Goſpodov Duh je nad menoj. Pomasal
ino poſlal me je, de ubogim veſéli nauk
osnanujem, ranjene ſerza osdravljam, jetnikam
reſhenje ino ſlepzam pogled napovedujem,
satíranze ispuſham, ino léto Goſpodove miloſti
oklizujem.“

Po tem je Jesuſ bukve saperl, jih
ſlushabniku dal, ino ſede. Vſih ozhí ſo va-nj
obernjene. Sdaj sazhne: „Danſ ſe ſpolnuje, kar ſte
ravno ſliſhali is ſvetiga piſma.“ Ino jim je to
na dolgo ſkasal. — Pomiſlite, ljubi otrozi! ako
je Jesuſ tiſti, od kteriga je ravno kar is bukev
Isaija preroka bral; ako on to premore ino
hozhe, kar je per preroku od njega piſano: kaj
lahko od njega vſe upamo? Ino pa gotovo, pràv
on je tiſti, ker ſe nam je s' beſedo ino s'
djanjem taziga ſkasal.

Dokler je govoril, ſe je vſe zhudilo nad
ljubesnjivimi beſedami, ki ſo mu is uſt ſhle. Pa
kmal ſe v' poſluſhavzih nevoſhljivoſt sbudí. Mi

111

ſlijo ſi: „Kaj, zhes naſ ſe povsdiguje? Tako
reven, ko je, pa ſe tóliziga dela! Kaj pak de,
veliko je ſliſhati od njega ino njegovih dél;
pa reſ naj bi vſe bilo, ſam ſebi ino ſvojim bi
nar prej pomagal, ino tudi lètu bi ſtoril kaj
tega.“ Jesuſ vidi njih miſli. Toraj jih
poduzhí, sakaj de med njimi nobeniga zhudesha
ne déla, ino jim rezhe: „Noben prerok ni
vſhezh na ſvojim domovji. Ob Elijevim zhaſu,
ko je bila velika lakota, je bilo veliko ubosih
vdov na Israelſkim; pa le k' vdovi v' ˛Sarepto
je bil prerok Elija poſlan. In ob Elisejevih
zhaſih je bilo na Israelſkim veliko gobovih; pa
nobèn smed njih, ampak le ˛Siriz Naman je bil
osdravljen.“ To ſliſhati, vſi obdivjájo. Napùh
oshiví v' njih, vſe vre po njih. „Kaj naſ
pravoverze, ſi miſlijo, bo sád sa nevernike, sa
Sidonze ino ˛Sirze deval?“ Nizh vezh ga ne
puſté v' beſedo. Vſe po ſ-hodnízi ſe je s' velikim
hrupam soper njega vsdignilo. Is ſ-hodníze ga
ſunejo, shenejo is meſta, vlezhejo verh
ſtermiga hriba, ki je bilo meſto pod njim, ino v'
bresen ga hozhejo pahniti. She na kraji bresna je
Jesuſ ſtal, kar ſe oberne, ino gre po ſredi
med njimi tako mogozhen ino miren, de ſo
ondi ſtali, kakor de bi bili od ſtraha okamneli.
Tako ſo ti hudobni Nazarezhani svelizhanje od
ſebe odrinili.

18. Obilni ribji lov.

Jesuſ is Nazareta daljej gredée je priſhel k'
Genésarſkimu jeseru, ki ſe mu je tudi Galilej-

112

ſko morje reklo. Kmal je bilo zele trume
ljudí per njem. Vſak ga shelí viditi ino ſliſhati.
Per kraji ſta bila dva zh@lna. Eden je bil
bratov Petra ino Andreja, eden pa bratov Janesa
ino Jakopa. Ravno ſo uſtavili, ino mreshe
ispirali. Jesuſ ſtopi v' Petrov zheln, ino ga
prijasno proſi nekoliko od kraja odriniti. Peter
mu rad poſtreshe. Jesuſ ſede v' zhelnu ino uzhi,
ljudſtvo pa ga ob kraji poſluſha. Ko je nehal
uzhiti, rezhe Petru ino Andreju: „V' globoko
jesero sdaj ſtrujajta, ino pomezhita mresho v' lov!“
Peter odgovorí: „Goſpod! vſo nozh ſva lovila,
pa nizb niſva vjela; pa ker tí rezheſh, bom
ſhe enkrat mresho pomètal.“ Peter tedaj ino
njegov brat ſta veſlála v' globóko jesero, ino
pomezheta mresho. Ino toliko rib ſta sajela,
de ſe jima mresha terga. Toraj pomigneta
Janesu ino Jakopu, ki ſta bila v' unim zhelnu, de
naj greſta pomagat. Bersh perveſláta. Ino obá
zhelna napolnijo s' ribami, de ſe potopljujeta.
Ko Peter to vidi, ga ſvet ſtrah ſpreletí. Jesuſu
k' nogam pade, ino savpije: „Goſpod! pojdi
od mene, ker ſim greſhen zhlovek.“ Jesuſ mu
rezhe: „Nikar ſe ne boj! poſihmal boſh ljudí
lovil,“ to je, boſh zele trume ljudí v'
kraljeſtvo boshje nabiral. Tudi unim, ki ſo ravno
tako ſtermeli, je Jesuſ prijasno rekel: „Hodite
sa menoj, ino bom ſtoril, de boſte
ljudi lovili.“ Bersh porinejo zhelna na ſuho,
popuſté mreshe ino vſe, kar ſo imeli, gredó sa
Jesuſam, ino oſtanejo vedno per njem.

Jesuſ je ſhel po tem v' meſto Kaparnavm,
kjer ſta bila Peter ino Andrej domá. Janes ino

113

Jakop ſta ga ſpremila. Petrova taſha je ravno
merslizo imela. Peter mu pové, ino ga próſi,
de bi ji pomagal. Jesuſ gre k' njej, jo
prijasno prime sa roko, ino rezhe merslizi od nje.
Per tej prizhi jo je mersliza popuſtila. Bersh
je lahko vſtala, ino je Jesuſu ino njegovim
uzhenzam polna hvale ino veſelja per misi ſtregla.
To je kmal po vſim meſtu saſlovélo, ino
svezher ſo od vſih ſtrani bolnike pred Petrove
vrata noſili. Jesuſ je roke na-nje pokladal, ino
vſak je per tej prizhi osdravel, imej bolesen,
ktero ſi bodi.— Koliko mozh ino koliko ljubesen
ima Jesuſ!

Odſihmal je Jesuſ hodil od meſta do
meſta, od terga do terga, od vaſí do vaſí. Povſod
je bolnike osdravljal, ino ljudí uzhil. Kratki
sapopadek njegovih naukov, ſoſebno ſ' perviga, je bil
ta: „Delajte pokoro! Nebeſhko kraljeſtvo ſe
blisha.“ Vſi njegovi nauki ſo bili polni mozhí.

19. Jesuſovi nauki na gori.

Enkrat je Jesuſ poſebno veliko ljudí imel
pred ſeboj. Na viſhavo tedaj gre. Ondi ſéde.
Uzhenzi ga oſtopijo po obeh ſtraneh; ſpodej pa
je ljudi zele trume. Vſi ſo va-nj gledali. Vſe
utihne, ino Jesuſ sazhne uzhiti tako le:

„Blagor ubogim v' duhu,“ je djal, „njih
je nebeſhko kraljeſtvo.“ S' ubogimi v' duhu,
po duhu, po volji méni Jesuſ pervizh tiſte
uboge, kteri s' voljo terpé uboſhtvo, ki jim ga

114

boshja previdnoſt poſhilja, ino ne shelé vezhiga
bogaſtva, temuzh ſe ſhe le veſelé, de imajo
malo zhaſniga blaga; drugizh tiſte bogate, kteri na
bogaſtvo ne tvesejo ſerza, temuzh ga le v' dobre
dela obrazhajo, ino ſo ga, ako je boshja volja,
vſak zhaſ perpravljeni sgubiti; tretjizh vſe tiſte
ljudi, kteri ſe is ſvetiga konza, savoljo
nebeſhkiga kraljeſtva, vſimu zhaſnimu blagu odpovedó,
kakor ſo, poſtavim, apoſteljni vſe sapuſtili, ino
sa Jesuſam ſhli. De bo pa le tiſti zhlovek v'
boshjim kraljeſtvu del imel, kteri nebeſhke
darove bolj ko posemeljſke zéni, pazh ni treba v'
miſel jemáti. — Jesuſ s' ubogimi v' duhu tudi
ponishne lahko méni, take, kteri previdijo, de
jim boljſhih daróv, modroſti ino zhednoſti, ſhe
permankuje. ˛Svojo nepopolnamaſt ſposnati je
namrezh perva ſtopnja k' popolnamaſti; prava
ſerzhna ponishnoſt ſo takó rekozh vrata, ki ſkosi
nje v' boshje kraljeſtvo, v' kraljeſtvo reſnize ino
zhednoſti pridemo.

„Blagor shaloſtnim, oveſeljeni hodo.“ Ta
Jesuſova beſeda obſeshe ſizer vſe, kteri voljno
terpé, slaſti pa tiſte dobre duſhe, ki jih grehi
pekó ino bolé, de nobena zhaſna sguba,
nobena teleſna bolezhina, nobena posemeljſka
neſrezha nè tako. Taka shaloſt napovedúje prihodnje
veſelje. Kakor sjutrej obilna roſa po roshah lep
dan osnanuje; ravno tako je okó, ki tózhi ſolse
nad ſtorjenimi grehi, kmal oveſeljeno s'
saupanjem v' boshje uſmiljenje, ino jaſen ino lep ſe
mu dan vezhnoſti odpira.

„Blagor krotkim, semljo bodo poſedli.“
Nihzhe jih ne bo drashil, kteri jeso goſpodujejo,

115

ſe v' prepire ne ſpuſhajo, ſhe manj pa v'
punte meſhajo; mirni bodo domá v' ſvoji hiſhizi
ino v' ſenzi pod ſvojo lipo prebivali, ino vezh
tihiga, nedolshniga veſelja she na semlji vshili,
kakor kdor deshelo na deshelo premaga, unod
groba pa uno boljſhi deshelo v' poſeſt prejeli.

„Blagor jim, kteri ſo lazhni ino shejni
pravize; naſiteni hodo.“ Bog nam ni nobenih
goljúfnih nagibov v' ſerze djal. ˛Stvaril je lakoto
ino shejo v' naſ; pa tudi jed ino pijázho je ſtvaril.
Ker je tedaj ſhe lepſhi lakoto ino shejo do
reſnize ino pravize v' naſ djal, je li ne bo hotel
potolashiti? Kaj, ko bi mí pazh po reſnizi ino
pravizi, po zhednoſti ino vſim dobrim
hrepeneli, kakor, kdor v' opaljeni ino nerodovitni
puſhavi omaguje, po kruhu ino ſtudenzu hrepení!

„Blagor uſmiljenim, uſmiljenje bodo
doſegli.“ Kdor ubogim ſvoje ſerze odpira, bo v'
ſili tudi uſmiljene ſerza ino poſtreshne roke
naſhel. Bog, kteri vſakimu po saſlushenji
povrazhuje, bo s' njim ravnàl, kakor on s' drugimi,
ino bo tudi njemu nékedaj ſtoril uſmiljenje,
kteriga vſi potrebujemo.

„Blagor jim, kteri ſo zhiſtiga ſerza;
Boga bodo gledali.“ Kdor ima Boga vedno pred
ozhmi, ino nizh ne miſli, ne shelí, ne gleda,
ne govorí ino ne dela, kar bi Boga ino
bogabojezhe ljudí rasshalilo; on ne miſli ino ne
poshelí radovoljno nizh gerdiga, ne pogleda nizh
nepoſhteniga, ne govorí ino ne ſtorí nizh
neſpodobniga, je zhiſtiga ſerza. Tak she na semlji
Boga bolj ino bolj ſposnava, ino nékedaj ga bo
gledal oblizhje v' oblizhje. Le zhiſtimu ſtuden-

116

zu ſe na dno vidi, le v' njem ſe oblizhje ſolnza
perkashe; le zhiſta duſha je serkalo ali
ſhpegel, ki ſe Bog is njega vidi.

„Blagor mirnim, otrozi boſhi bodo
imenovani.“ Mir ſeboj, s' blishnjim ino s' Bogam
je naj rezhi blago na semlji. Kdor ima tedaj
ta mir v' ſebi, ino ga tudi drugim naklanja in
ohrani; on je angelj boshji na semlji, práv otrok
naſhiga Boga, ki ſe mu Bog mirú pravi, ino
ki je njegov edinorojéni ˛Sin ravno sa to na ſvet
priſhel, de je ta mir ljudem perneſel. Taki
otrozi bodo ſvojimu Ozhetu tudi nekedaj v'
njegovi nebeſhki hiſhi ljubi.

„Blagor jim, kteri savoljo pravize
preganjanje terpé; njih je nebeſhko kraljeſtvo.“
Vſelej ſo bili reſ dobri ljudje od hudobnih
preganjani. Kdor tedaj hozhe reſ dober biti; mora
per vſim preganjanji zhednoſti sveſt oſtati, ino
perpravljen biti savoljo nje vanati ſe zhaſti per
ljudéh ino vſe zhaſne ſrezhe. Take zhednoſti,
ktere ne kalí ne ſamopridnoſt, ne lakomnoſt
prasne zhaſti, zhaka neſtrohljiva krona v' nebeſih.—
Ino ker je Jesuſ previdil, de bodo ſoſebno
njegovi uzhenzi, ki ſo bili ravno okrog njega, od
hudobnih ſtraſhno preganjani; sa to je ſhe
rekel: „Blagor vam, zhe vaſ ljudje savoljo mene
preklinjajo, preganjajo, ino vſiga hudiga po
krivim dolshé; veſelíte ſe, in od veſelja
poſkakujte, vaſhe plazhilo je veliko v' nebeſih.
Ravno tako gerdo ſo she pred vami delali ſ'
preroki, s' moshmí ſhe tako modrimi ino ſvetimi.“

Ljubi moji! povsemímo ſhe enkrat vſe te
lepe Jesuſove nauke. Kako lepo podobo prave

117

ſvetoſti nam Jesuſ s' malo beſedami tukaj
popiſhe! Kako obilen ſtudeniz zhiſte ſrezhe nam
odpre v' naſhim laſtnim ſerzu! Tak naj bo kdo,
tako odtvésen od posemeljſkiga, tako is ſerza
ponishen, tako tih ino poterpeshljiv v' terpljenji,
tako pohleven ino krotak, tako vnet sa vſe
dobro, tako mil ino uſmiljen, tako nedolshen bres
ovinkov ino svijazh, tako miren, tako voljen
savoljo dóbriga vſe preterpeti; she bi bil tak
zhlovek ljubesni ino zhaſti vreden, Bogu ino ljudém
prijeten! Kako dobro bi ſe mu godilo, kako
miren, sadovoljen ino veſel bi bil! — Toraj
vtiſnite ſi te lepe kratke isreke globoko v'
spominj, ino ſpomnite ſe jih o pravim zhaſu. Zhe
vaſ, poſtavim, lakomnoſt, jesa, ſladnoſt k'
hudimu vlezhejo; miſlite ſi: „Blagor ubogim v'
duhu, blagor krotkim, blagor jim, kteri ſo
zhiſtiga ſerza!“ ino pa ſtoríte tudi tako. Veliko
blazhilo vam bo sa to malo truda. Vſe tiſte velike ino
lepe obljube ſe bodo nad vami ſpolnile, ki jim
jih Jesuſ sa to ing sa uno shivljenje dela; kteri,
ſe po tem nauku ravnajo. Bolj ino bolj boſte
Boga ſposnavali, smiram bolji, smiram mirniſhi
ino sadovoljniſhi boſle; na unim ſvetu pa ga boſte
do konza ſposnali, veſelja do ſitiga boſte naſhli,
svelizhanje boſte vshivali, ki ga ni ſenza vſe
zhaſno ſhe toliko veſelje.

II.

Potlej je Jesuſ na tiſti gori sapovedi boshje
islagal, poſebno sapoved ljubesni do vſih ljudí.
Rekel je:

118

„Ne miſlite, de ſim poſtave ino prerokov
priſhel satirat; ne satirat, ampak dopolnit ſim
jih priſhel. Gotovo, vam povem, pred boſta
nebo ino semlja preſhla, preden bi ſe le
zherka ali pízhiza poſtave ne ſpolnila. — Povem
vam, de, zhe vaſha pravizhnoſt ne bo vezhi
kakor farisejev ino piſmoukov, (tí ſo ſe Judam
prav pravizhni ljudje sdéli,) ne pojdete v'
nebeſhko kraljeſtvo.“

„˛Sliſhali ſte, de je bilo ſprédnikam
rezheno: Ne ubijaj; kdor pa ubije, je ſodbe ali
ſmerti kriv. Jas pa vam rezhem: Kdor ſe nad
ſvojim bratam ali blishnjim rasjesí, je ſodbe kriv,
(saſlushi she ſmert.) Kdor pa brata kolne, je
obſoje véliziga sbora kriv, (saſlushi ſhe hujſhi
ſmert kamnjanja.) Kdor pa brata zelò pogublja,
je peklenſkiga ognja kriv, (saſlushi naj
ſtraſhnejſhi ſmert ognja.) Zhe tedaj ſvoj dar na
altar perneſeſh ino ti ſhe le ondi na miſel
pride, de ima tvoj brat kaj soper té; popúſti dar na
altarji, pojdi ino ſpravi ſe ſ' ſvojim bratam,
potlej pridi, in opravi ſvoj dar. — ˛Spravi ſe ſ'
ſvojim sopernikam, dokler ſta ſhe na poti. ˛Sizer
bi te utegnil ſodniku sdati, ſodnik pa rabeljnu,
ino rabelj te v' jezho sapreti. Gotovo ti povem,
ne bo te is nje, dokler do sadnjiga vinarja ne
poplazhaſh.“

„Kdor ti krivízo dela, ne ſtavi ſe mu.
Ne maſhuj ſe nad ſovrashnikam, tudi ne
prepiraj ſe s' njim; temuzh zhe te kdo po
deſnim lizu udari, pomòli mu raji ſhe leviga,
kakor de bi s' njim gerdo delal. Zhe ſe kdo sa
tvojo ſuknjo ſ' teboj pravda, raji mu púſti ſhe
plajſh, kakor de bi ſe s' njim toshevàl. Ino zhe

119

te kdo eno miljo s' njim iti ſili, rajſhi pojdi dve s'
njim, kakor de bi mu to delo ljubesni odrekel.“

„Ljubíte ſvoje ſovrashnike; dobro jim
voſhite, kteri vaſ kolnejo; dobro jim ſtoríte, kteri
vaſ zhertijo; molíte sa nje, kteri vaſ shalijo ino
preganjajo. Potlej boſte pravi otrozi ſvojiga
nebeſhkiga Ozheta, kteri dobrim ino hudóbnim
ſvoje ſolnze poſhilja, ino pravizhnim ino
krivizhnim s' deshjem pomozhi. Zhe le tiſte
ljúbite, kteri vaſ ljubijo; kakoſhno saſlushenje
imate od tega? Kaj ne ſtore tega tudi zolnarji,
(ne ſtoré tega tudi hudobni ljudje)? Ino zhe ſte
le do bratov (do ſoródnikov) ljubesnjivi, kaj je
to poſebniga? Ali ne ſtoré tudi neverniki tega?—
Bodite tedaj popolnama, kakor je vaſh Ozhe
v' nebeſih popolnama.“

˛She druge sapovedi je Jesuſ bolj na
tanko rasloshil. Po njegovim nauku ni doſti, le
nezhiſtoſti ne delati; on she neſramen pogled, she
nezhiſte shelje v' ſerzu ravno takò prepové, kakor
gerdo djanje. — Ni doſti, zhe le ne kradeſh; Jesuſ
gladko sapoveduje: „Daj mu, kdor te proſi,
ino kdor na poſodbo iſhe, ſe mu nikar ne
odvrazhaj.“ — Ni doſti, zhe kdo le per ſodbi
krivo ne prizhuje, ali po krivim ne perſega; Jesuſ
tudi pravi: „Vaſhe govorjenje bodi: De, de!
ne, ne!“ Vſaka beſeda, ki nam is uſt gre, mora
biti gola reſniza.

III.

Ravno tako lepi ſo nauki, ktere je Jesuſ
na daljej na gori dal od molitve ino drusih
dobrih dél.

120

„Várujte ſe,“ je djal „ſvojih dobrih del
vprizho ljudi delati, de bi vaſ vídili; ſizer per
ſvojim nebeſhkim Ozhetu nizh saſlushenja ne boſte
imeli.“

„Kedar vbogajmé deliſh; naj ne vé tvoja
leviza, kaj tvoja deſníza ſtori, de tvoj dar ſkrit
oſtane, ino tvoj Ozhe, ki na ſkrivnim vidi, ti
ga bo gotovo povernil. — Kedar ſe poſtiſh; ne
hòdi klavern kakor hinavzi, temuzh umij ſi obras,
de ne bo nihzhe, kakor le tvoj Ozhe, kteri na
ſkrivnim vidi, sa tvoj poſt vedil. Ino tvoj Ozhe, ki
na ſkrivnim vidi, ti ga bo povernil.“

„Kedar moliſh; idi v' ſtanízo, sakleni duri
sa ſeboj, ino ondi mòli ſvojiga Ozheta, ki je
ſkrivèj prizhujozh, in on bo tvojo molitev
uſliſhal. — Kedar molite; ne delajte veliko beſedi,
kakor neverniki, kteri menijo, de bodo savoljo
ſvojiga veliziga blebetanja uſliſhani. Ne
ravnajte ſe po njih. ˛Sej vaſh Ozhe dobro vé, zheſa
potrebujete, ſhe preden ga proſite. Tako le
molíte: Ozhe naſh, kteri ſi v' nebeſih; poſvezheno
bodi tvoje ime; pridi k' nam tvoje kraljeſtvo;
sgòdi ſe tvoja volja, kakor v' nebeſih, tako na
semlji; daj nam danſ naſh vſakdanji kruh;
odpuſti nam naſhe dolgé, kakor tudi mi odpuſhamo
ſvojim dolshnikam; ino ne vpelji naſ v'
ſkuſhnjavo, temuzh reſhi naſ od slega“.

„Zhe ljudém njih ſpodtike odpuſtitè, vam
bo tudi nebeſhki Ozhe vaſhe grehe odpuſtil;
zhe pa ljudem njih ſpodtik ne odpuſtitè, vam
pa tudi vaſh ozhe v' nebeſih vaſhih grehov ne
bo odpuſtil.“

121

IV.

Jesuſ je ſhe na daljej govoril, ino vſim
ljudem v' nauk ino poveſeljenje rekel:

„Ne ſpravljajte ſi sakladov na semlji,
ampak sa nebeſa, kjer jih ne ſnedó ne rijà ne
molji, kjer jih tudi tatjé ne ukradejo. Kjer je vaſh
saklad, ondi je vaſhe ſerze. Zhe tedaj ſvoje ſerze
na zhaſno blago naveshete, boſte pa Boga posabili;
nihzhe ne more dvema goſpodama, Bogu ino
ſvetu, obema kmal ſlushiti.“

„Rezhem vam: Ne ſkerbíte sa shivljenje, kaj
boſle jedli ino pili; ne sa shivot, ſ' zhim ſe
boſte oblekli. Taka je le neſrezhna ſkerb
nevernikov. ˛Sej vaſh nebeſhki Ozhe vé, de vſiga tega
potrebujete. Kaj ni shivljenje bolji od jedi, ino
shivot bolji od obleke? Bog, kteri vam je dal
shivljenje ino shivot, bo she tudi sa ohranjenje
shivljenja ino sa obleko ſkerbel. Poglejte ptiz
pod nebam: ne ſejejo, ne shanjejo, ne
ſpravljajo v' shítnize; ino vaſh Ozhe v' nebeſih jih
vender preshiví. Niſte li ví veliko bolji od njih?
Poglejte límbarjev na polji: ne delajo ino ne
predejo; ino vam povém, ſhe ˛Salomon v'
toliki ſvoji zhaſti ni bil kakor njih kteri oblezhen.
Ako pa Bog travp na polji tako lepo oblazhi,
ne bo li vam ſhe raji tega dal, ví maloverzi!
Iſhite toraj naj poprej boshjiga kraljeſtva ino
njegove pravize, vſe drugo vam bo perversheno.
Tudi sa jutriſhnji dan ne ſkerbite; on bo she
ſam sa-ſe ſkerbel. — Proſíte, ino ſe vam bo
dalo; iſhite, ino boſte naſhli; terkajte, ino ſe vam
bo odperlo.“

122

Jesuſ je nam v' poduzhenje ino poveſeljenje
ſhe rekel:

„˛S' kakorſhno mero boſte mérili, ſ' tako
ſe vam bo odmerjalo. Zhimu gledaſh pesdér v'
ozheſu ſvojiga brata, bruna v' ſvojim ozbeſu
pa ne vidiſh? — Kar koli hozhete, de bi
ljudje vam ſtorili, ſtoríte tudi ví njim. To je
sapopadek poſtave ino prerokov.“

˛Skosi oske duri ſi persadenite v' nebeſa.
Sakaj ſhiroke ſo vrata, ino proſtorna je zeſta,
ktera v' pogubljenje pelje, ino veliko jih po-njej
hódi; ſilno oske pa ſo vrata, ino oska je zeſta,
ktera v' shivljenje pelje, ino malo jih jo najde.“

„Várujte ſe lashnjivih prerokov (sapeljivzov),
kteri v' ovzhjim oblazhilu k' vam hodijo,
snotrej pa ſo derezhi volkóvi! Is ſadu, to je, is
njih del jih boſte ſposnali. Ne vſak, kteri mi
pravi Goſpod, Goſpod! temuzh le, kdor voljo
mojiga nebeſhkiga Ozheta ſpolnuje, pojde v'
nebeſhko kraljeſtvo. Drugim pa ſodni dan
porezhem: Poberíte ſe ſpred mene, ker ſte hudo
delali!“

Temu Jesuſovimu govorjenju ſo ſe vſi
zhudili. Tazih naukov ſhe nikoli niſo ſliſhali.
Lepa tihota je bila med ljudſtvam, ino ſvet
ſtrah jih je preſunil. Jesuſ je te nauke tudi
savoljo naſ dal. Blagor mu, kdor po njih shiví!
Ne zhe te nauke le vémo ali snamo, temuzh
zhe jih ſpolnimo, bomo svelizhani.

123

20. Jajrova hzhi ino bolniza.

Jesuſ je bit per Matévshi v' hiſhi, kteriga
je bil ravno med ſvoje uzhenze pervsel, kar
pride poglavár ſ-hodníze. Jajr mu je bilo imé.
Imel je hzer, ſhe le dvanajſt let ſtaro, ino je
bila na ſmertni póſtelji. Komej ugleda Jesuſa,
pade bersh pred-nj, ino ga milo próſi: „Moja
hzhi umira! Pojdi k' meni na dóm, de deneſh roke
na-njo, shivela bo!“ Jesuſ vſtane, ino gre s'
njim. Njegovi uzhenzi ino veliko ljudi gré sa
njim. Vſe ſe je rilo okoli njega.

Med ljudſtvam je bila shena, ktera she
dvanajſt let boléha. Mnogim sdravníkam je
bila she v' rokah; veliko she je preſtala; vſe
ſvoje premoshenje zelò je she rasdala. Vender vſe
nizh ne pomaga; ſhe le huje ino huje ji je bilo.
Toraj prerije ſkosi ljudſtvo do Jesuſa, mu
pride sa herbet, ter ſe natihama njegoviga
oblazhila dotakne, ino per tej prizhi je bila sdrava.
Menila je, de je to ſkrivèj ſtorila. Ino reſ,
nobèn zhlovek ni tega vidil. Ali Jesuſ je vedil
miſli njeniga ſerza, in on ji je pomagal.
Oberne ſe, ino rezhe ljudém: „Kdo ſe je mojiga
oblazhila dotaknil?“ Nihzhe ſe ne oglaſi. Peter
ino drugi uzhenzi mu rekó: „Uzhenik! ſej
vidiſh, de ljudje od vſih ſtraní v' té tiſhé, ino
ſhe vpraſhaſh: Kdo ſe me je dotaknil?“ Pa
Jesuſ le terdi: „Nekdo ſe me je dotaknil, ker
vém, de je osdravljajozha mozh ſhla is mene.“
Pogleda po sheni, ki je to ſtorila, ino jo
dobro vé. Ko shena vidi, de ſe nizh ne da
ſkriti; je perſtopila, ino ſe pred-nj vergla. Tako

@24

ſe je uſtraſhila, de vſa trepetá, Pa Jesuſova
prijasnoſt ji ſpet ſerze sravná, ino veſ ſtrah jo
mine. Vſe na ravnoſt je povédala. Vprizho
ljudſtva pravi, is kake miſli ſe je robú njegoviga
oblazhila dotaknila, ino kako je na meſtu
osdravila. Jesuſ ſe milo va-njo osrè, ino ji rezhe:
„Bodi veſela, moja hzhi! tvoja vera ti je
pomagala. Pojdi v' miru, odſihmal naj ne bo
nizh vezh tvoje nadloge.“ Vſa sdrava ino
veſela je ſhla sdaj domú.

Jesuſ je ſhe govoril, kar ſe nekaj
ſlushabnikov do poglavarja ſkosi ljudí perpahá, ino
mu rekó: „Umerla je vaſha hzhi; toraj vezh
ne nadléshujte uzhenika.“ Te beſede ino pa
ſtrela dóbrimu ozhetu ! Veſ pobit oſtermí. Pa
Jesuſ mu je rekel: „Ne uſtraſhi ſe; le veruj,
ino reſhena bo.“ — Jesuſ pride na
poglavárjev dom. Pa nikomur ne puſti ſeboj v' hiſho,
kakor le Petru, Jakopu ino Janesu ino
otrokovim ſtarſhem. V' hiſhi je vſe polno nepokoja
ino smeſhnjave. Vſe krizhí ino joka po
dekletu. Tudi ſe je po ſhegi tiſtih zhaſor she
mertvaſhka piſkala, ino shalovavke ſo péle.
Jesuſ je pokoj ljubil, hrup ino ſhum je zhertil.
Toraj rezhe : „Kaj ta rasbota? Nehajte, ino
rasidite ſe, Dékliza ni umerla, le ſpi.“ Tedaj
ſe mu ljudjé poſmehujejo, ker ſo dobro
vedili, de je dékliza mertva. Pa Jesuſ ſe jim ſpraviti
ojſtro sapové. Ko ſo vſi odſhli, gré Jesuſ v'
ſtanizo, ki je bil merlizh v' njej. Le
dekletoviga ozheta ino mater ino une tri uzhenze je
ſeboj vsel. Lepó ko rosha ſo otroku malo
poprej ſhe liza zvetle; sdaj pa je bledo, terdo

125

ino tiho njeno truplo v' merliſhnizi leshalo!
Jesuſ je k' merlizhu ſtopil. Per njem ſtojità
ozhe ino mati shaloſtna ino s' vdertim bledim
obrasam ino s' objokanimi ozhmi. Sdaj ji ſtrah,
sdaj upanje ſprehaja. Tudi uzhenzi ſe
ſtrahama pogledujejo, kaj bo. Kmal imajo v' Jesuſu
ozhí, kmal v' merlizhi. Jesuſ je sdaj
merlizhka sa roko prijel, ino kakor bi jo is ſpanja
hotel predramiti, pohlevno ino prijasno ji
rezhe: „Dekle, rezhem ti, vſtani!“ Ino per tej
prizhi je dekle vſtalo ino hodilo. Jesuſ rezhe, de
naj dekletu jeſti dajo. Tudi jim je ſhe terdo
prepovédal tega ne drugod praviti. Pa kmal ſe je
vender po vſi desheli rasglaſilo od tega veliziga
zhudesha. Molímo vſigamogozhniga Boga, ki
tudi mertve ſpet v' shivljenje obuduje.

21. Jesuſ ino oſem ino trideſet létni bolnik.

Jesuſ je ſpet priſhel v' Jerusalem k'
prasniku. Reveshev je iſkal, sa njimi je hodil,
on ljubesnjivi prijatel ljudí.

Per nékih vratih Jerusalemſkiga meſta ſo
bile toplize; v' jesero ſe je voda nabirala. Ob
ſvojih zhaſih je voda v' jeseru kipéla; angelj
namrezh je va-nj hodil, ino je vodo smajal.
Kdor je prezej v' vodo ſhinil, kedar je kipela;
je osdravel, imej ſhe tako bolesen. Okoli jesera
je bilo veliko poſlopje, ki ſo mu rekli Betesda,
po kranjſko Miloſtíja. V tém poſlopji je
leshalo veliko ſlepih, hromih, jétizhnih ino
drusih bolnikov, ino ſo zhakali, kedáj bo voda
kipéla. Med njimi je bil nekdo, ki je bil she

126

oſem ino trideſet let bolan. Jesuſ ga ugleda.
Vedil je, de je she toliko zhaſa bolan, ino mu
prijasno rezhe: „Sdrav bi bil rad, jeli?“ Bolnik
mu je odgovoril: „Goſpod! nimam ga zhloveka,
de bi mi pomagal v' jesero, kedar voda kipí.
Preden pa ſam va-njo pridem, me she vſelej
kdo drug prehití.“ Jesuſ mu je rekel: „Vſtani,
vsemi póſteljo, ino idi!“ Ko bi trenil, ſe mosh
sdraviga zhuti. Vſtane, vsame poſteljo, ino gre
veſ veſel ino hvaleshen domú. Jesuſ pa, ker
ſe je ondi veliko ljudi ſtekati sazhelo, ſe je
tako naglo umaknil, de ga osdrávljeniz ſhe po
imenu vpraſhati ne utegne.

Tiſti dan je bilo v' ſabóto, ko je Jesuſ
bolnika osdravil. Viditi tedaj mosha vſiga
zhverſtiga ino sdraviga póſteljo neſti, vſe nad njim
sarohní: „Danſ je ſabota, danſ ni perpuſheno
póſtelje noſiti.“ Je odgovoril: „Tiſti, ki me je
osdravil, mi je djal: Vsemi póſteljo, ino idi.“
Ga vpraſhajo: „Kdo je pa tiſti, ki ti je to rekel?“
Mosh ga ni vedil imenovati. Jesuſ ſe kmal
potlej v' tempeljnu s' njim ſnide, ino mu
rezhe: „Glej, sdaj ſi sdrav! Ne delaj vezh greha,
de ſe ti ſhe kaj hujſhiga ne sgodí.“ — Ta
bolnik ſi je bil tedaj, kakor ſhe vezh drusih, ki
ſo ſe v' tej bolniſhnizi valjali, s' grehi ſvoje
mladoſti tolikanj terpljenja nakopal. Oſem
ino trideſet let, polnih reve ino nadloge, je
bilo plazhilo sa nektere ure oſtudniga gerdiga
veſelja! Preljubi otrozi! naj ſe vam smiraj
ſtudi nad greham, de ne boſte tudi vi neſrezhni.

Ko je mosh Jesuſa ſposnal, gre ino pové
Judam: „Jesuſ ſe mu pravi, kteri me je osdravil.“

127

Ti ſo bili potlej na Jesuſa ſhe bolj hudi, ino
ſhe zelò po shivljenji mu ſtreshejo, ker je v'
ſabóto bolnika osdravil. Jesuſ, kteri je vſe to
dobro vedil, jim rezge: „Moj Ozbe (ljudem v'
prid neprenehama) dosdaj dela, ino ravno
tako jas.“ — Ino to ſe pravi ſabóto prasnovati.
Le s' dobrimi deli obhajamo po vredno
Goſpodov dan, s' lenobo pa ga le oſkrunjamo.

22. Jesuſ isvoli ino poſhlje apoſteljne.

Jesuſ pride na Galilejſko, ino kmal ſe
ljudí bres ſhtevila is vſe deshele okrog njega
nabere. Zelò od Tira ino ˛Sidona ino od
oſréſhkiga morja je ſlovelo njegovo ime, tudi od
ondod jih je bres ſhtevila. Bolj ino bolj pertiſkajo
okoli njega. Vſi bolniki ſe ga iſhejo
dotakniti, de bi osdravéli: ſlepi, gluhi, hròmi,
mutaſti, obſédeni, méſizhni, mertudi. Ino vſe je
osdravil, deſiravno ſe je malovernih ino
greſhnih javalne med njimi mankalo.

Ko je Jesuſ vidil toliko ljudi, ki ſo ga
delezh okoli oblegli, ino ſo eden drugimu nauk
poſluſhati na poti bili; ſo ſe mu v' ſerze
ſmilili, ker ſo bili bres pomozhi, kakor
raskropljene ovze, ki nimajo paſtirja. Rekel je uzhenzam:
„Shetev je velika, pa delavzov je malo. Toraj
proſite Goſpoda shetve, de delavzov va-njo
poſhlje.“ Novo naredbo svelizhanja je ſklenil,
ino svezher tega opravzhniga dné je ſhel
nekam na hrib, ter je ondi vſo nozh v' molitvi
prezhul. Per molitvi ſi je njegovo ſerzé naj
bolj odſopélo.

128

Kedar ſe je bil dan napozhil; jih je smed
uzhenzov, ki jih je velilio imel, dvanajſt odbral,
kteri ſo mu bili naj bolj vſhezh, ino jih po
poſamesi k' ſebi poklizhe. Njih imena ſo:
˛Simon Peter ino njegov brat Andrej; Jakop ino
nijegov brat Janes; Filip ino Jernej; Matevsh
ino Tomash; Jakop, mlajſhi tega imena, ino
Juda Tadej; ˛Simon is Kane ino Juda is
Karjota. Te je poſlal, ino jim oblaſt dal ozhitno
uzhiti, ino bolnike osdravljati. Toraj jih je
imenoval ſvoje poſle, poſlanze, ali kar je vſe
eno, apoſteljne. Rekel jim je:

„Idite, pa sdaj ſhe ne k' nevernikam, tudi
ne v' ˛Samariſke meſta, ampak k' sgubljénim
ovzam Israelove hiſhe. Povſod osnanujte pokoro,
in oklizujte, de je boshje kraljeſtvo blis.
Osdravljajte bolnike, ozhiſhujte gobove,
obudujte mertve, isganjajte hudizhe. Saſtonj ſte
prejeli, saſtonj dajajte“.

„Palizo in pa nizh drusiga ne jemljite
ſeboj. Delaviz je vreden shivesha. Rezite, kedar
v' kako hiſho ſtopite: Mir bodi tej hiſhi! Zhe
je hiſha tega blagoſlova vredna, bo gotovo
priſhel va-njo; zhe nè, ſe bo pa vaſh blagoſlòv k'
vam vernil.“

„Kjer vaſ ne ſprejmejo, ino ne
poſluſhajo vaſhiga nauka; per vratih is taziga meſta ali
is take hiſhe pojdite, ino ſhe prah od nog
otreſite, v' ſprizhljej soper njé. Gotovo, vam
povém, ˛Sódomſkimu ino Gomórſkimu meſtu
bo ob dnevu ſodbe loshe, kakor takim ljudém,
kteri vaſ nozhejo ſprejeti“.

129

„Vidite, kakor ovze med volkóve vaſ
poſhljem. Bodite toraj rasumni kakor kazhe, ino
pa priproſti kakor golobje. Várujte ſe ljudí,
veliko jih vaſ bo zhertilo savoljo mene. Pa ſej
uzhénez ni bolji od ſvojiga uzheníka, ne hlapez
bolji od ſvojiga goſpodarja. Pràv bodi uzhenzu,
zhe mu je, kakor uzheniku, ino hlapzu, zhe
mu je kakor goſpodarju. Ako ſo goſpoda
kleli, kolikanj bolj bodo ſhe njegove pòſle! Pa
ne bojte ſe jih, kteri le teló umoré, duſhe pa
ne morejo umoriti; bojte ſe le tiſtiga, kteri
samore telo ino duſho v' pekel pogubiti.“

„˛Se li ne prodaja dvoje vrabzov po
vínarji? Ino vender ſhe eden bres véſti ino volje
vaſhiga Ozheta ne pade na tla. Toraj nikár
ſe ne bojte! Ví ſte boljshi kakor vſi vrabzi.
Tudi vſi laſjé na glavi ſo vam preſhteti.“

„Kdor bo mene pred ljudmí prizhal, od
njega bom tudi jàs per svojim Ozhetu v'
nebeſih prizhal, de je moj. Kdor bo pa mene per
ljudéh satajil, ino ſe mene ino mojiga nauka
ſramoval; njega ſe bom tudi jas per Ozhetu v'
nebeſih ſramoval, ne bom ga ſvojiga ſposnal. —
Kdor ozheta ali mater bolj ljubi ko mene,
mene ni vreden. Kdor ſinú ali hzher bolj ljubi
ko mene, mene ni vreden. Kdor ſvojiga krisha
ne sadene, ino sa menoj ne hódi; mene ni vreden.“

„Kdor vaſ ſprejme, mene ſprejme, ino
kdor mene ſprejme, ſprejme njega, kteri me
je poſlal. Kdor naj manjſhimu njih, kteri
v' mé vérujejo, poshírik mersle vode podá, sa to
ko je moj uzhenez; gotovo, vam povem, ne bo
bres povrazhila oſtal.“

130

Ko je bil Jesuſ te nauke konzhàl; ſo ſe
njegovi uzhenzi po dva ino dva rasſhli, ſo
osnanovali njegov uk po meſtih ino tergih, ſo
ljudí k' pokori opominjevali, ſo napovedovali,
de je kraljeſtvo boshje blis, ino ſo bolnike
osdravljali. S' drugimi uzhenzi pa je Jesuſ od
tod drugàm ſhel, ino je povſod neprenehama
uzhil, ter dobrote ſkasovàl.

23. Jesuſovi nauki v' prilikah.

Jesuſ je ſpet veliko trumo ljudí, ki ſo ob
Genésarſkim jeseru ſtali, is zhelna uzhil. Sdaj
jih je le v' prílikah uzhil.

„˛Sejáviz,“ je sazhel Jesuſ, „je ſhel ſeját. Med
ſétvijo je nekoliko sernja na pot padlo.
Pohodijo ga; pa tudi ptize ſo letale, ino ga
posobljejo. Nekoliko ga je na kamnito padlo, kjer
je bilo prepeſhéno, ino preplitvo perſtí. Je
ſizer naglo pognalo; pa ſolnze ga je sapeklo, ino
ſe je uſuſhilo, ker ſe ni kam vraſti imelo.
Nekoliko ga je med ternje padlo. Ternje je s'
njim vred raſtlo, ino ga je saduſhilo; toraj
tudi ni bilo nizh ſadú. Nekoliko pa ga je v'
dòbro semljo padlo. Pognalo, raſtlo,
sadeloválo, ino trideſetéri, ſheſtdeſetéri, zelò ſtotéri ſad
je obrodilo.“

Jesuſ ſam je to príliko isloshil. „Glejte,“
je djal, „ſéme je boshja beſeda. Per kterih
sernje na pot pada, ſo tiſti, ki ſliſhijo boshjo
beſedo, pa je ne rasuméjo. Tedaj pride kmal hudizh,
ino pobere is njih ſerz, kar je v' njih saſejániga,
de ne vérujejo, ino niſo svelizhani. Per kterih ser-

131

nje na kamnito pada, ſo tiſti, ki boshjo beſedo
ſliſhijo, ino jo prezej s' veſeljem ſprejmejo,
pa ji ne dájo vraſti ſe. Majávi ſo, ino le
nékajzhaſa vérujejo; pride naj pa nadloga nad-nje ali
preganjanje savoljo @oshje beſede, ſe pa kmal
dájo sapeljati, in ob ſkuſhnjavi ſpet odſtopijo.
Per kterih sernje med ternje pada, ſo tiſti, ki
boshjo beſedo ſizer poſluſhajo, pa vender proſtor v'
ſvojim ſerzu dájo tudi zhaſnim ſkerbém ino
sadregam. Goljuſno bogaſtvo, ſladnoſt ino druge
poſvetne ſlaſti jih mikajo, ino saduſhé beſedo
boshjo, de nizh ſadú nima. Per kterih sernje
dobro semljo najde, ſo tiſti, ki beſedo boshjo
poſluſhajo ino uméjo, jo s' voljnim ino
dobrim ſerzam ſprejmejo in ohranijo, ino ſ'
ſtanovitnoſtjo ſad obrodé, nekteri trideſeteriga,
nekteri ſheſtdeſeteriga, ino nekteri ſtoteriga.“

V' drugi príliki je Jesuſ vſo sgodovíno
boshjiga kraljeſtva na semlji lepo popiſal. Djal je:

„Per nebeſhkim kraljeſtvu je ravno tako,
kakor per moshi, kteri njivo s' lepim ſémenam
obſeje. Pa ko njegovi ſpé, pride ſovrashnik,
naſéje ljuljke med pſhenízo, ino gre. Kedar
ſétev poshene, ino klaſje déla, ſe tudi
ljuljka perkashe. Hlapzi gredó k' goſpodarju, ino
mu rekó: Goſpod! niſi li dobriga ſemena na
njivo ſejál, od kod je tedaj ljuljka? Goſpodar
rezhe: ˛Sovrashin zhlovek je to ſtoril. Hlapzi
rezhejo: Hozheſh li, de gremo, ino jo porujemo?
Ne, ne! jim rezhe, s' ljuljko bi utegnili tudi
pſhenízo populiti. Naj raſtete ſkupej do shetve;
ob shetvi pa porezhem shenjzam: Poberite vper-

132

vizh ljuljko, ino v' ſhòpe jo poveshite, de ſe
ſoshge; pſhenizo pa mi ſprávite v' ſkedenj.“

Tudi to príliko je Jesuſ ſam rasloshil.
„˛Sejáviz dóbriga ſémena“, je djal, „je ſin zhlovekov.
Njiva je ſvet. Dóbro ſéme ſo otrozi boshjiga
kraljeſtva; ljuljka ſo otrozi hudobije.
˛Sovrashnik, ki je ljuljko ſejal, je hudizh. Shenjzi ſo
angelji. Shétev je kònez ſvetá. Kakor ſe
tedaj ljuljka odbira ino poshiga, ravno tak bo
konez ſvetá. ˛Sin zhlovekov bo poſlàl angelje,
de bodo vſe pohujſhevavze ino hudodelnike is
njegoviga kraljeſtva odbrali, ino jih v' plavsh
pometáli; ondi bo jok ino ſhkripanje s' sobmí.
Pravizhni pa ſe bodo v' Ozhetovim kraljeſtvu
ſvetili kakor ſolnze.“ Na sadnje je Jesuſ
perdjal: „Kdor ima uſheſa poſluſhati, poſluſhaj,“
to je, k' ſerzu ſi vsemi letó, ino po tem ravnàj
ſvoje shivljenje.

24. Nekaj manjih Jesuſovih prilik.

„Nebeſhko kraljeſtvo,“ je ſhe Jesuſ djal,
„je podobno gorzhízhnimu ali sénofovimu
ſémenu, ktero kdo vsame, ino na vert uſeje. Je
ſizer naj manjſhi ſémenze; ko je pa uſejáno,
poshene nakviſhko, ino sraſte ko drevó,
de ptízhi ſpod neba hodijo, ino v' njegovi
ſénzi prebivajo.“ — Kar ſe od konza majhno
vidi, je ſzhaſama velíko v' odraſtlikih ali
naſtopkih. Bodite tedaj tudi v' majhnih rezhéh Bogu
sveſti; ſizer bi mu bili kmal tudi v' velizih
nesveſti, kakor' je pregovor: „Is maliga ſe
sazhne, v' velikim ſe neha.“

133

„Nebeſhko kraljeſtvo,“ je djal Jesuſ, „je
podobno kvaſu, ki ga goſpodinja vsame, ino
trikrat toliko moke s' njim vméſi, de ſe
ſkvaſi,“ — Naj tudi naſ Jesuſov duh tako preſhine,
de bo vſaka naſha beſeda, vſako naſhe délo
kaj nebeſhkiga imélo v' ſebi.

„Nebeſhko kraljeſtvo,“ je ſhe djal Jesuſ
„je podobno sakládu, kteri je ſkrit v' njivi;
je podobno bíſerju ali perljnu, kteriga kdo kupi
sa vſe, kar ima.“ — Nizh nam ne bodi ljubſhi,
ko ſvetoſt ali pravo kerſhanſko shivljenje ino
ko svelizhanje, ktero potlej upati ſmemo.

„Drevó ſe po ſadu ſposna. Dòbro drevó
rodí dober ſad. Ktero pa dobriga ſadú ne
rodí, ſe poſeka, ino v' ogenj vershe.“ — Le
ſvete beſede ino dobri ſklepi ſhe ne ſtoré
dobriga zhloveka, kakor pérje ino zvétje bres
ſadú ne ſtorí dobriga dreveſa.

„Kdo vaſ, ki ima ſto ovz, ino bi eno smed
njih sgubil, bi unih devet ino devetdeſet ne
popuſtil v' puſhavi, ino ſhel sgubljene iſkat,
dokler je ne najde? Ino kedar jo najde, jo s'
veſeljem na ramo sadéne, domú neſe, ter ſvoje
prijatle ino ſoſéde poklizhe, ino jim rezhe:
Veſelíte ſe s' menoj! naſhel ſim ovzo, ktera ſe
je bila sgubila.“ — Tako iſhe Jesuſ greſhnika.
Tako ſe veſelé angelji nad poboljſhano duſho.

„Kdo vaſ,“ pravi Jesuſ, „je tak ozhe, de
bo kamen dal ſvojimu ſínu, ko ga kruha próſi;
ali kazho, ko ga ribe próſi; ali ſkorpjona, ko
ga jajza próſi? Ako tedaj ví, deſiravno ſhe
hudobni, ſvojim otrokam dobre daróve véſte da-

134

jati; kolikanj bolj jim bo vaſh nebeſhki Ozhe
dobriga duha dal, kteri ga tega proſijo!“

25. Magdalena ſpokorjenka.

Farisej, ˛Simon po imenu, je bil Jesuſa k'
jédi povabil. Jesuſ je priſhel, ino ſede sa miso.
Ravno v' tem meſtu je bila shenſka, ki je
ſlabo ſlovela, velika greſhniza je bila. Pa kar je
Jesuſa ſposnala, ino uzhiti ſliſhala; je vſa
druga, je polna zhaſtí ino ljubesni do njega, ino
ſe is ſerza keſá vſih ſvojih gréhov. Ino komej
je svédila, de je Jesuſ v' farisejevi hiſhi, je
bila prezej v' njej.

Med jedjó pride v' hiſho. Pa ne upa ſi
Jesuſu pred ozhí; sa herbet mu gre, ino k'
nogam ſe mu vershe. Le beſédize ne
ſpregovorí; pa ſolse ſe ji uderejo, ino kapajo Jesuſu na
noge. Ko je to vidila, jih otira ſ' ſvojimi laſmí
ino kuſhúje. V alabáſtrovi poſódi je bila
drasiga masila perneſla; na noge mu ga islije.

Farisej, ki je Jesuſa goſtíl, je molzhé gledal,
ino ſam per ſebi miſlil: „Prerok naj bi bil, she
bi védil, kdo je ta shenſka, ki ſe ga dotika, de
je greſhniza!“ Jesuſ je védil njegove miſli,
toraj mu rezhe: „˛Simon! nekaj ti imam povedati.“
˛Simon je djal: „Le povej mi, uzhenik!“ Jesuſ
pravi: „Poſojeváviz je imel dva dolshnika. Eden
mu je bil petdeſel, eden pet ſto ſrebernikov
dolshen. Ker ni nobeden imel ſ' zhém plazhati,
je obéma dolg odpuſtil. Kaj méniſh, kteri tih
dveh ga bo bolj ljubil?“ ˛Simon je odgovoril:

135

„Jas bi rekel, komur je vezh odpuſtil.“ Jesuſ
je djal:„ Pràv ſi rasſodil.“

Farisej ſhe ni védil, kam Jesuſ ſ' to
priliko méri. Tedaj ſe Jesuſ v' sheno oberne, ino
rezhe ˛Simonu: „Jo li vidiſh to sheno? V' tvojo
hiſho ſim priſhel, ino ſhe vode na noge mi niſi
dal; ona pa mi je ſ' ſolsami noge mozhila, ino
ſ' ſvojimi laſmí otirala. Niſi me kuſhnil v'
posdravje; ona mi pa ni nehala nog kuſhevati,
kar je v' hiſho ſtopila. Niſi mi glave s' oljem
pomasal; ona mi je pa ſhe noge s' dragim
masilam polila. Toraj ji je, ti povém, velíko grehov
odpuſhenih, ker je njena ljubesen velika.
Komur je pa mànj odpuſheniga, pa tudi mànj
ljubi.“ — Sheni pa je Jesuſ rekel: „Tvoji grehi
ſo ti odpuſheni; tvoja vera ti je pomagala,
pojdi v' miru!“

Jesuſ, poln boshje miloſti, grehe odpuſha.
Koga ne gine ta ljubesen?

26. Poſebni Jesuſovi nauki per mnogih
perloshnoſtih.

Piſmouk je k' Jesuſu perſtopil, ino ga
vpraſha: „Uzhenik! ktera je naj vezhi ino
perva sapoved v' poſtavi?“ Jesuſ mu odgovorí:
„Ljubi Boga ſvojiga Goſpoda is zeliga ſvojiga
ſerza, is zele ſroje duſhe, is vſiga ſvojiga uma
ino is vſe ſvoje mozhí. Ta je perva ino naj
vezhi sapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi
ſvojiga blishnjiga kakor ſam ſehe. Vezhi
sapóvedi, ko ſte té dvé, je nI. Vſa poſtava ino vſi
preroki ſo v' tih dveh sapóvedih.“

136

Ko je Jesuſ nékedaj v' ſredi veliko ljudí
ſtal, ki jim je bil ravno is nadlog pomagal; je
rekel te le beſede, ki jih ni s' slatam
preplazhati. „Moj Ozhe,“ je djal, „je vſe rezhí meni
srozhil. Pridite k' meni vſi, ki ſte oblosheni
in obtesheni, ino jas vaſ bom pokrepzhal.
Vsemite moj jarm na-ſe, ino uzhite ſe od
mene, ker ſim krotek ino is ſerza ponishen; po
tem boſte pokoj ſvojim duſham naſhli, ker je
ſladek moj jarm, ino lahka moja butara.“

Nekdo je priſhel k' Jesuſu rekozh:
„Goſpod! ſ' teboj biti ſim ſklenil; pa domú na
grem poprej, de ſe per ſvojih poſlovím.“ Je
suſ, ki je dobro vedil, de mu je komej na po
reſniza, ino de ga bodo doma ſpet odvernili
mu rezhe: „Kdor sa plug prime, ino ſe sa ſebo
osira; ni sa boshje kraljeſtvo.“

Na poti je nekedaj piſmouk k' Jesuſu
priſhel, ino mu rezhe: „Uzhenik! per tebi bom,
kamor koli pojdeſh.“ Zhèſh, ſi je miſlil ſam
per ſebi, Jesuſ bo ſkorej posemeljſko kraljeſtvo
poſtavil, ino me obogatil. Pa Jesuſ mu je v
ſerze vidil, toraj mu na njegove miſli
odgovori: „Leſize imajo ſvoje luknje, ptize ſvoje
gnjesda; ſin zhlovekov pa ſhe glave nima
nikamor na ſvoje naſloniti.“

Jesuſ je nekedaj tempeljnu v' darívnizi
naſproti ſedel, ino gleda, ko ſo denárje va-njo metáli.
Veliko bogatih je po veliko va-njo dajalo.
Uboga vdova pa pride, ino da le dva boshjáka
vanjo, ktera ſta vkup eno néshizo sneſla. Jesuſ
poklizhe ſvoje uzhenze, ino jim rezhe:
„Gotovo vam povém, ta uboga vdova je vezh dala

137

kakor vſi drugi. Vſi uni ſo le is obilnoſti v' dar
dali, ona pa je vſe dala, kar je premogla.“ —
Bog gleda velíko bolj na naſhe ſerze, kakor pa
na naſhe dela.

Nekdo je rekel Jesuſu: „Kaj nè, uzhenik!
malo jih bo svelizhanih?“ Jesuſ pa je njemu
ino unim, ki so per njem ſtali, rekel:
„Persadujte ſi ſkosi oske vrata priti v' nebeſhko
kraljeſtvo, ker veliko, vam povém, jih bo
shelélo va-nj priti, pa ne bodo mogli.“

Nékedaj je Peter k' Jesuſu ſtopil, ino mu
rekel: „Goſpod! kolikokrat moram bratu
odpuſtiti, kteri me rasshali? ˛Sedemkrat, kali?“
Miſlil je, nesnano velika bo ta. Ali Jesuſ mu
odgovorí: „Povém ti, ne le ſedemkrat, ampak
ſedemdeſetkrat ſedemkrat.“ — Vſe moramo
rasshalnikam odpuſtiti, tako je boshja volja.

27. ˛Smert Janesa kerſtnika.

Herod, ſin tiſtiga Heroda, ki je bil dal
Betlehemſke otroke pomoriti, je bil knés na
Galilejſkim. Janesa kerſtnika, ki je po vſi
desheli ſlovel, je na ſvoj dvor poklizal. Janes je
priſhel, ino ga ſvari savoljo njegovih grehov,
poſebno pa savoljo tega, de ſe je ta knes
sarozhil s' sheno ſvojiga brata, kteri je ſhe shivel.
Herod ga ſluſha v' marſikaki rezhi, v' tej
pa nè. Herodiáda pa (tako je bilo tej nesveſti
sheni ime) je odſihmal temu ſvetimu moshu
po shivljenji ſtregla, ino knésa nagovarjala, de
naj bi ga is poti ſpravil. Herod rezhe
tedaj Janesa vkleni , ino ga v' jezho pahne.

138

Kmal po tem je bil Herodov god. Goſtíl je
tiſti dan, ino vſe imenitne Galilejze povabi na
obédo. Med jedjó ptide Herodiádina hzhi v' obédnizo,
pleſhe vprizho vſih, ino vſim dopade. Herod
ne vé kaj od veſelja. Prezej po pleſu jo k'
ſebi poklizhe, ino ji rezhe: „Pròſi me, kar
hozheſh; uſliſhal te bom, ko bi tudi polovízo
mojiga kraljeſtva proſila.“ Ino saperſegel ſe je.
Dekle je urno per vratih ſhínilo, ino mater
popraſha: „Kaj zhèm proſiti?“ Mati rezhe:
„Glavo Janesa kerſtnika!“ Dekle pride hitro
nasaj, ino rezhe Herodu: „Proſim te, v' tej ſkledi
le mi daj prezej glavo Janesa kerſtnika.“
Herod ſe uſtraſhi, ino shaloſt ga opade. Pa
savoljo perſege ino savoljo goſtóv je vender le v'
proſhnjo dovolil. Kmal poſhlje rabeljna ſ'
poveljem Janesovo glavo perneſti. Rabelj je ſhel,
déne Janesa v' jezhi ob glavo, ino perneſe v'
ſkledi kervavézho glavo. Deklétu jo podá, ino
dekle jo je materi neſlo.

˛Straſhna krivíza je priſhla is pleſa. Pa
zhe tudi mezh nedolshnimu glavo odſéka,
zhednoſt vender ne oſtane bres plazhila, kakor greh
ne bres ſhtrafnige; ſej je ſhe drugo shivljenje,
ino Bog je neſkonzhno pravizhen.

28. Jesuſ boshji prijatel otrók.

Jesuſ je , kakor po navadi, veſ dan v'
prerivu med ljudmí konzhàl. Ne utrudi ſe,
veſ dan je uzhil, ino bolnike sdravil. Proti
vezheru ſe ljudje she sgubljajo, ino tudi Jesuſ
je bil she daljej naménjen. Tedaj pride ſhe

139

nekaj bogabojezih mater, ktere ſo polne
saupanja ino ljubesni do Jesuſa ſvoje otroke
perpeljale, de bi jih blagoſlovil, roke na-nje
poloshil, ino molil nad njimi. Uzhenzi, to viditi,
ſo revkali nad otrózi, ino kregajo matere.
Odlegljej bi bili radi trudnimu uzheniku
pervoſhili, nov trud bi mu bili radi odvernili.
Pa Jesuſ je otroke is ſerza ljubil, ino ta
neprijasnoſt uzhenzov mu ni bila vſhezh. Poln
nebeſhke prijasnoſti poklizhe otroke k' ſebi,
uzhenzam pa rezhe: „Puſtite otrozhizhe k' meni,
ne branite jim; tazih je nebeſhko kraljeſtvo.
Ino pa gotovo vam povém,“ je ſhe djal, „kdor
koli boshjiga kraljeſtva ne ſpejme kakor
otrozi, s' ravno toliko ponishnoſtjo ino
priproſtoſtjo, ne pojde va-nj.“ Potlej je Jesuſ otroke
objemal, roke na-nje pokladal, ino molil nad
njimi.

Per tej perloshnoſti je Jesuſ tudi ſhe
odraſhenzam nektere beſede rekel. Resno ino
terdo je rekel prizhujozhim: „Kdor koli tih
malih koga v' mojim imenu ſprejme, mene
ſprejme. Kdor pa tazih majhnih koga pohujſha;
bi mu bilo bolje, de bi ſe mu mlinſk kamen
na vrat obeſil, ino de bi bil v' globozhino
morja potopljen. Gorjé zhloveku, po kterim
pohujſhanje pride! — Ako te tvoje okó, ali
tvoja noga, ali tvoja roka pohujſha, isderi ſi okó,
odſekaj ſi roko ali nogo, ino versi jo od ſebe;
bolje ti je, de greſh bres tih udov v' nebéſhko
kraljeſtvo, kakor de bi s' njimi v' pekel priſhel,
kjer grisejozhi zherv ne umerje, ino shgozhi
ogenj ne ugaſne. — Várujte ſe tedaj koga tih

140

malih sanizhevati, ker povém vam, njib
angelji v' nebeſih vedno gledajo oblizhje mojiga
Ozheta, kteri je v' nebeſih.“

Kako perſerzhno ljubi Jesuſ otroke!

29. Jesuſov ſpremin.

Jesuſ je enkrat ſvoje naj ljubſhi uzhenze,
Petra, Jakopa ino Janesa, na ſkrivnim ſeboj vsel,
ino jih na viſoko goro pelje. Ondi je molil.
Med molitvijo ſe na enkrat ſpremeni. Njegov
obras ſe je ſvetil kakor ſolnze, njegove
oblazhila ſo bile bele kakor ſneg. Ino glej, dva
mosha v' nebeſhki ſvetlobi ſe perkasheta, Moseſ
namrezh ino Elija. S' Jesuſam ſta ſe
pogovarjala, kako ſe bo v' Jerusalemu s' njim isſhlo. —
Jesuſove tri uzhenze, ki ſo ga ſpemenjeniga
vidili, je ſvet ſtrah prepadel. Vſi trijé ſo
samaknjeni ſterméli. Peter, veſ ſam is ſebe,
rezhe Jesuſu: „Goſpod, dobro je tukaj biti! Naj
naredimò tri ſhotore, tebi eniga, Moseſu eniga, ino
Eliju eniga.“ Peter je ſhe govoril, kar jih oblak
obſénzhi, is kteriga ſe glaſ oglaſi: „Ta je
moj preljubi ſin, ki imam dopadenje nad njim:
njega poſluſhajte!“ Uzhenzi, ſliſhati ta glaſ
ſo vſi preſtraſheni na ſvoj obras popadali, ino
ga molili. Jesuſ ſtopi potlej k' njim, jih
prime, ino rezhe: „Vſtanite, nikár ſe ne bojte!“
Odpró ozhi, pa ne vidijo drusiga, kakor
ſamiga Jesuſa v' njegovi navadni poſtavi.

S' gore gredé jim je Jesuſ rekel: „Te
perkasni nikomur ne pravite, dokler ſin zhlovekov ne
bo od ſmerti vſtal.“ Pa „od ſmerti vſtati,“ teh be-

141

ſed ſhe niſo uméli; toraj ſo ſe med ſehoj
pogovarjali, kaj bi pomenile. Odſihmal je Jesuſ
smiraj umevniſhi od tega govoril. „V' ſerze,“
jim je rekel, „ſi vtiſnite te beſede: ˛Sin zhlovekov
bo Judam v' roke sdan, ino umorili ga bodo.
V' treh dneh pa bo ſpet od ſmerti vſtal.“
Tode te beſede jim niſo hotle v' glavo, bile ſo jim
sdaj ſhe temne.

Tukaj na gori ſe jim je Jesuſ perkasal v'
ſvojim velizhaſtvu, ktero je njemu, ˛Sinu
boshjimu, laſtno. Poſnemajmo ga tukaj na tem
ſvetu, de ga bomo ondi v' nebeſih gledali
oblizhje v' oblizhje.

Sdaj je Jesuſ ſhe dva ino ſedemdeſet
uzhenzov poſlal po Israelſkim pred ſvojim oblizhjem
v' vſe kraje, kamor je imel ſam priti, ſ' takim
poveljem, kakorſhno je bil she poprej ſvojim
apoſteljnam dal. Njegov nauk ſe je smiraj bolj
rasglaſoval, ino je smiraj vezhi ſad rodil.

30. Zgubljéni ſin.

Jesuſ je ſpet vezhkrat nauke v' prilikah
dajal. Gotovo je ta le sa zhloveſhko ſerze naj
lepſhih ino naj ljubesnjivſhih ena.

Nekdo, je djal Jesuſ, je imel dva ſinóva.
Mlaji ſin rezhe: „Ozhe! dajte mi moj del,
kolikor mi ga gre.“ Ozhe rasdeli ſinovama
premoshenje. Nekaj dni potlej je mlaji ſin vſe
pobrál, je ſhel od doma v' daljen kraj, ino je s'
rasusdanim shivljenjem vſe pognal. Kedar je
bil she vſe sapravil, je vſtala v' tiſti desheli
velika lakota. Tudi on je sazhel ſtradati. Toraj

142

ſe vnudi nekimu meſtnanu v' ſlushbo, ktſeri ga
je na ſvojo priſtavo poſlal ſvinj paſt. Tukaj
bi bil savoljo lakote rad otrebke jedel, ktere ſo
ſvinjam dajali; pa mu, jih nihzhe ne da.
Sadnjizh gre ſam v' ſé, ino rezhe: „Naj manjſhi
najemniki imajo v' hiſhi mojiga ozheta kruha
zhes nemozh; jas pa tukaj ſhe otrebkov ne
dobim, de bi ſe jih najédel! Ino tako bi ſin
bogatiga ozheta lakote umiral! Vsdignil, k'
ſvojimu ozhetu ſe bom vernil, ino jim porezhem:
Ozhe! pregréſhil ſim ſe nad nebam ino nad
vami. Vezh niſim vreden vaſh ſin imenovan
biti; le kdo vaſhih najemnikov naj bom!“ Na
pot ſe podá, ino ſe poverne k' ſvojimu ozhetu.
Ozhe ga she od delezh ugleda. Grosno ináko
ſe mu ſtorí, mu tezhe naproti, ſe ga oklene,
ino ga kuſhne. ˛Sin je sazhel: „Ozhe! greſhil ſim
v' nebo ino v' vaſ. Vezh niſim vreden vaſh ſin
imenovan biti!“ Ali ozhega ni puſtil
isgovoriti; ſvojim ſlushabnikam rezhe: „Urno perneſite
naj lepſhi oblazhilo, ino preblezite ga; perſtan
mu nataknite, in obujte ga. Pojdite po pitano
tele, ino sakoljite ga; goſtíli ſe bomo, ino
veſelízo obhajali. Sakaj ta moj ſin je bil umerl, pa je
oshivel; ſe je bil sgubil, pa ſe je ſpet naſhel!“—
Kako dober je ozhe! Tak je naſh Bog do
greſhnikov, kteri ſe reſnizhno ſpokoré.

˛Starji ſin je bil ravno na polji, kedar je
brat domu priſhel. Domú gredé ſliſhi goſtí ino
petje. Hlapzov eniga poklizhe, ino ga vpraſha,
kaj de je. Je odgovoril: „Tvoj brat je nasaj
priſhel, in ozhe, ker ſo ga ſpet sdraviga
dobili, ſo rekli pitano tele saklati.“ To je ſtarimu

143

bratu teshko djalo, ino ni hotel v' hiſho.
Toraj pride ozhe is nje, ino ga prijasno próſi.
˛Sin pa je ozhetu odgovoril: „Vidite, toliko let
vam she delam, nikoli nobeniga vaſhiga povelja
niſim prelomil; pa ſhe kosléta mi niſte nikoli
dali, de bi ſe ſ' prijatli pogoſtil. Ko ſe je pa
ta vaſh ſin pertépel, kteri je veſ ſvoj del s'
vlazhugami pognal; mu pa ſhe pitano tele
rezhete saklati!“ Ozhe mu je djal: „˛Sin! tí ſi
vedno per meni, ino vſe moje je tvoje. Goſtiti
ino veſeliti pa ſe je treba, de tvoj brat ſhe
shiví, ko ſmo menili, de je she mertev, ino
de ſe je sgubljeniz ſpet naſhel!“

Ne delajte tako neuſmiljeno ino neprijasno
ſ' ſvojim blishnjim kakor ta brat, temuzh
mili ino uſmiljeni bodite kakor ta ozhe; rezhem
ſhe vezh, kakor naſh Ozhe v' nebeſih.

31. Uſmiljenje ino neuſmiljenje.

Jesuſ je djal: „Nekdo je ſhel is
Jerusalema v' Jerihunt. Na poti, je med rasbojnike
sadel, kteri ga obropajo, ranijo, ino na pol
mertviga popuſté. Pergodí ſe pa, de gre Judovſk
duhoven po tej poti; ga vidi, ino gre memo.
Tudi levit príde, ga vidi, ino gre ravno tako
memo. Na sadnje pa je priſhel popoten
˛Samarijan do njega, ga vidi, ino ſe mu v' ſerze ſmili.
K' njemu perſtopi, mu olja ino vina v' rane
vlije, ino jih obéshe, ga na ſvoje shivínzhe
poſasi, v' goſtínizo ali oſhtarijo pelje, ino
oſkerbí. Drugi dan, preden odrine, da
goſtínizharju ali oſhtirju dva denárja rekozh: „˛Strési mu;

144

kar ſe vezh nabere, ti bom nasaj gredé
plazhal.“ — To je prava ljubesen do blishnjiga,
réveshu namreh v' nadlogi pomagati, ako
ravno je kake krive vere. „Jdi,“ je ſhe Jesuſ
djal, „ino tako ſtóri.“

Drujkrat je nebeſhki uzhenik tako le pravil;
Kralj je ſ' ſvojimi dolshniki obrajt delal.
Kedar je sazhel rajtati, pride dolshnik, kteri mu
je bil deſet jeser talentov dolshen. (En talent
je okoli dva ino trideſet jeser goljdinarjev
snéſel). Ker dolshnik nima ſ' zhem plazhati,
próſi goſpoda na kolenih rekozh: „Poterpi s'
menoj!“ Na njegovo milo porſhnjo ſe ga je
goſpod uſmílil, ino mu veſ dolg odpuſtil. Od
goſpoda gredé ſrezha ta hlapez ſvojiga
ſóhlapza, kteri mu je bil ſto deſetakov dolshen.
Tega bersh sa vrat sgrabi ino ga daví rekozh:
„Plazhaj, kar ſi mi dolshen!“ ˛Sohlapez pade
pred-nj, ino ga milo próſi rekozh:
„Poterpi s' menoj, vſe ti bom poplazhal.“ On pa ni
hotel, temuzh je ſhel, ino ga vershe v' jezho,
dokler dolgá ne bo poplazhal. Goſpod své vſe to,
poſhlje prezej po-pj, ino mu rezhe:
„Hudobni hlapez! veſ tvoj dolg sim ti odpuſtil ino
isbriſal, ker ſi me proſil. Ali bi ne bil tudi tí
toliko pravize imeti mogel, de bi ſe bil ſvojiga
ſohlapza uſmilil, kakor ſim ſe jas tebe?“ Ino
kralj ſe je rasſerdil, ino ga da trinogam,
dokler ne bo vſiga dolga poplazhal.

„Ravno tako“, pravi Jesuſ, „bo tudi moj
nebeſhki Ozhe vſakterimu vaſ ſtoril, zhe vſak
ſvojimu bratu is ſerza ne odpuſtitè.

145

32. Bogatinez ino uboshiz.

Je bil bogat mosh, pravi Jesuſ, kteri ſe
je v' ſhkerlat ino tenzhízo oblazhil, ino vſak
dan shidano goſtíl. Bil je tudi uboshiz, Lazar
po imenu, kteri je poln torov pred
bogatinzhevimi dúrmi leshal. S' drobtinami, ki ſo
bogatinzu s' mise padale, bi ſe bil rad naſitil; pa
nihzhe mu jih ne da, pſi le hodijo k' njemu,
ino mu rane lishejo. Sgodilo ſe je, de umerje
uboshiz, ino angelji ſo ga neſli Abrahamu v'
narozhje. Umerl je tudi bogatinez, ino je bil v'
pekel pogresnjen. V' peklu v' velízih mukah
ſe nakviſhko osrè, sagleda od delezh
Abrahama, ino Lazarja v' njegovim narozhji. Bersh
glaſ sashene rekozh: „Oh, ozhe Abraham,
uſmili ſe me! Pòſhlji mi Lazarja, de konez perſta
v' vodo pomozhi, ino mi jesik ohladí; ſtraſhno
terpim tukaj v' plaménu.“ Abraham mu pa
odgovorí: „Pomiſli, ſin! de ſi tí she v'
shivljenji ſvoje dobrote prejel, Lazar pa je veliko
hudiga preſtal; sdaj pa ſe on veſelí, ino tí terpiſh.
Memo vſega tega je velik prepad med nami
ino vami, de od tod, ko bi tudi kteri hotli, ne
morejo k' vam, ne od ondod k' nam.“
Bogatinez je djal: „Pa proſim te, ozhe! vſaj na
dom mojiga ozheta ga pòſhlji, ſhe pet bratov
imam, de jim bo prizhal, kakoſhna je tukaj,
de vſaj oni v' ta kraj terpljenja ne pridejo.“
Abraham mu rezhe: „Imajo Moseſa ino
preroke, nje naj poſluſhajo!“ Bogatinez je djal:
Oh, nikar tega, ozhe Abraham! Zhe pride kdo
od mertvih do njih, ſe bodo poboljſhali.“ Abra-

146

ham je pogovor odresal, ino rezhe: „Zhe
Moseſa ino prerokov ne ſluſhajo, ne bodo
vérovali, ko bi tudi kdo od mertvih vſtal.“

Na tem ſvetu je bolje biti ubogi Lazar,
kakor hudóbni bogatinez.

33. Modre ino trapaſte devize.

V' nebeſhkim kraljeſtvu, je djal Jesuſ,
bo ravno tako, kakor s' deſetémi devízami,
ktere ſo ſvoje ſvetila vsele, ino sheninu naproti
ſhle. Pet jih je bilo trapaſtih, pet pa pametnih.
Trapaſte perneſó ſizer ſvetila, olja pa nè;
pametne pa vsamejo ſ' ſvetili vred tudi olja v'
poſodah. Ker shenina le dolgo ni bilo, ſo vſe
podremale ino poſpale. Opolnozhi ſe na
enkrat hrum vsdigne: „Shenin gre! Vſtanite,
ino pojdite mu naproti!“ Devize bersh vſtanejo,
ino pershgó ſvetila. Tedaj rekó trapaſte
pametnim: „Dajte nam ſvojiga olja, naſhe ſvetila
ugaſujejo.“ Pametne jim pa odgovoré: „She
nè! ne moremo vam ga dati, ſhe nam bi ga
permankovati utegnilo; pojdite raji k' oljarju,
ino ſi ga kupite, kolikor ga potrebujete.“ ˛So
odſhle, kar pride shénin. Kolikor jih je bilo
perpravljenih, ſo ſhle s' njim v' hiſho k'
shenitnínim, ino duri ſe sapró. Posneje pridejo
tudi une devize, ino klizhejo: „Goſpod, odprì
nam, odprì!“ Shénin pa je odgovoril:
„Gotovo, vam povém, ne posnam vaſ!“

Zhimu ſo ſvetila bres olja? Kaj pomagajo
sunanje dobre déla bres ſvetiga konza, bres do-

147

briga ſerza? K' svelizhanju je kaj vezh
potrebniga, kakor le sunanje dela ali le dobri ſklepi.

34. Mnoge poduzhne sgodbe.

Jesuſ je bil ſ' ſvojimi uzhenzi ſpet v'
Kaparnavmu, kar nekaj mosh, kteri ſo davek sa
tempelj pobirali, k' Petru perſtopi, ino mu rekó:
„Ali vaſh uzhenik ne plazhuje tempeljníne,
kali?“ Peter je djal: „Jo, jo!“ ino gre bersh
Jesuſu pravit. Pa Jesuſ, ki je vſe védil, mu
prevsame beſedo rekozh: „Kaj méniſh, Peter! od
koga jemljó posemeljſki kralji davek, od ſvojih
ſinóv ali od drusih ljudí?“ Peter odgovorí: „Od
drugih ljudí!“ Jesuſ je djal: „˛Sinovi ſo tedaj bres
davka! Pa de jih ne pohujſhamo, idi k' jeseru,
ino versi ternik. Pervi ribi, ktera ti na-nj
pride, odpri uſta; v' njih boſh naſhel ſrebern
denár, ki tempeljnino dvakrat plazha. Vsemi ga,
ter jo opravi sa-me ino sa-ſe.“ Peter je tako
ſtoril. S' velikim zhudam najde v' ríbinih
zheljuſtih denár, ino ga neſe pobirazhem
tempeljníne. — Jesuſ je bil v' vſim pravizhen, ino ſe
je tudi goſpóſkinim naredbam voljno vdal.

Jesuſ ſe je ſpet v' Jerusalem namenil, ino
poſhlje ſporozhníkov pred ſeboj proſit, de bi ga
v' nekim tergu na ˛Samariſkim zhes nozh pod
ſtreho vseli. ˛Samarijani ga niſo hotli. Ko
Janes ino Jakop to ſliſhita, mu rezheta;
„Goſpod! ogenj s' nebeſ naj na-nje poklizhemo,
de jih pokonzha!“ Jesuſ ji je pa ojſtro
okregal. „Ne véſta,“ je djal, „de vama je hud duh
to ſvétoval. ˛Sej ſin zhlovekov ni priſhel ljudí

148

pokonzhevat ino morit, temuzh priſhel je reſhit
ſhe tiſtih, kteri ſo bili she ſkorej sgubljeni.“ —
Tak ſerd, ki shelí drugim ſhkódovati, ni is
Boga.

V' Jerusalem gredé je Jesuſ nékedaj v'
Betanijo terg priſhel. Dvé ſeſtri, Marija ino
Marta, ſte ga v' hiſho ſprejele. Marija mu s'
drusimi vred k' nogam ſede, ino ga sveſto
poſluſha. Marta pa ſi da veliko opraviti, de bi mu
poſtregla. Toraj gre pred Jesuſa, ino mu
rezhe „Goſpod! ali nizh ne rezheſh, de moja
ſeſtra vſe dela le na-me odvrazha? Rezi ji, rezi,
de naj mi pomaga!“ Jesuſ ji je pa
odgovoril: „Marta, Marta! veliko ſkerbí in opravka
ſi dajeſh; le eno je potrebno. Marija ſi je
naj boljſhi del isvolila, kteri ji ne bo odvset.“—
Le eno je potrebno: beſedo boshjo poſluſhati,
ino po njej shiveti.

35. Lazarja obuditev.

Lazar, kteri je s' Marijo ino Marto,
ſvojima ſeſtrama, v' Betánii prebival, je sbolel.
˛Seſtré poſhljete poſla do Jesuſa, ino mu polne
saupanja porozhite: „Goſpod! glej, ki ga
ljubiſh, on je bolán.“ Ko je Jesuſ to ſliſhal, je
djal: „Ta bolesen ni k' ſmerti, ampak Bogu k'
zhaſti, de bo po njej ˛Sin boshji povelizhan.“
Ino je ſhe dva dni potlej ondi oſtal, kjer je
bil. Tretji dan je Jesuſ uzhenzam rekel:
„Pojdimo ſpet na Judovſko! Lazar, naſh prijatel,
je umerl; pa grem, ino ga bom obudil.“

149

Ko Jesuſ tje pride, je bilo Lazarjevo telo
she ſhtiri dni v' grobu. Veliko ljudí je bilo
per shaloſtnih ſeſtrah, kteri ſo ju tolashit
priſhli. Marta saſliſhati, de Jesuſ gre, mu
naproti tezhe, ino de ga le sagleda, savpije:
„Goſpod! ako bi bil tí préd tukaj, bi moj brat ne
bil umerl. Pa tudi sdaj vém, kar koli boſh
Boga proſil, ti bo dal.“ — Jesuſ ji rezhe:
„Tvoj brat bode vſtal!“ Marta odgovorí: „Vém;
per vſtajenji, ſodni dan, kedar bomo vſi
vſtali.“ — Jesuſ rezhe: „Jas ſim vſtajenje ino
shivljenje. Kdor v' mm véruje, bo shivel, zhe je
tudí she umerl. Ino kdor koli shiví, ino v' mé
véruje, ne bo umerl vekomej ne. Ali verujeſh
to?“ Marta odgovorí: „Kaj pa de, Goſpod!
vérujem, de ſi tí Kriſtuſ, ˛Sin shiviga Boga,
kteri ſi na ſvet priſhel.“

Ko je bila Marta to isrekla, je ſhla, ino
ſeſtro Marijo poklizhe, ter ji tiho na uhó
rezhe: „Uzhenik je tù, ino bi rad ſ' teboj
govoril.“ Bersh vſtane, ino gre k' Jesuſu.
Tudi drugi ljudjé gredó sa njó. Sunaj terga
namrezh je bil oſtal. Marija ſe mu prezej k'
nogam vershe, ino rezhe: „Goſpod! ako Iji bil tí
tukaj, bi moj brat ne bil umerl.“ Ino joka, ino
tudi Judje, ki ſo s' njo vred priſhli, ſe jokajo. Ko
jih Jesuſ jokati vidi, ſe mu ſerze terga. Veſ
ginjen rezhe: „Kam ſte ga poloshili?“ Mu rekó:
„Goſpod! pojdi, ino poglej!“ Jok ſeſter ino
prijatlov ranjziga je Jesuſu tako selò ſhel k' ſerzu,
de ſe je tudi on sjokal. — Kako dober ino uſmiljen
je bil Jesuſ, in pa kako poboshen je pazh Lazar
mogel biti, ker je Jesuſ savoljo njega ſolse tozhil!

150

Jesuſ gre k' grobu, ino ſhe huje ſe mu
usháli. Grob je bila jama v' ſkalo, ino je ſ'
kamnam saperta, Jesuſ rezhe: „Odvalíte
kamen!“ Marta brani to is zhaſti do Jesuſa, ino
pravi: „Goſpod! she ſmerdí.“ Jesuſ ji rezhe:
„Ali niſim rekel, ako vérujeſh, boſh vídila
boshje velizhaſtvo?“ Sdaj ſo odmakníli kamen,
ino gledajo v' grob. Jesuſ pa povsdigne ſvoje
ozhí proti nebu, móli, ino s' mozhnim glaſam
savpije: „Lazar, vun pojdi!“ Per tej prizhi je
merlizh priſhel is groba. Roke ino noge ſo
bile s' rjuhami povite, ino njegov obras je bil
v' ruto sagernjen. Veſel ſtrah je ſeſtré ino vſe
prizhujózhe preſhinil; Jesuſ pa veſ miren
rezhe: „Rasveshite ga, de bo mogel iti.“

To je velizhaſtvo boshje! Ravno tako
velizhaſtvo bo Jesuſ nad nami ſkasal, kedar ſodni
dan pride.

36. Jesuſ od Marije masiljen.

Veliko Judov je v' Jesuſa vérovalo, ko ſo
bili ta njegov zhudesh vídili. Nékaj pa jih je
ſhlo, ino povédalo farisejem. Tedaj ga véliki
shor ſklene umoriti. Jesuſ ſe je toraj do
Israelſkih mej odmaknil. ˛Sheſt dni pred veliko
nozhjo pa je ſpet priſhel v' Betánijo.

Obujéni Lazar ino njegove dobre ſeſtri,
Marija ino Marta, ſi vſe persadenejo mu zhaſt ino
hvaleshnoſt ſkasati. V' hiſhi ˛Simona, kteriga
je bil Jesuſ od gob ozhiſtil, ſo is prijasnoſti
njemu ino njegovim uzhenzam vezhérjo
naprávili. Lazar je bil s' drugimi vred sa miso.

151

Marta je ſtregla. Marija pa perneſe v'
alabáſtrovi púſhizi terdo libro drasiga ſamozhiſtiga
nárdoviga masila, mashe Jesuſu, ki je bil per
misi, noge s' njim, jih otira ſ' ſvojimi laſmí,
ino na sadnje mu islije vſo diſhavo po glavi.
Diſhave lepi duh je vſo hiſho navdal. To je
ſtorila is zhaſtí, hvaleshnoſti ino gorezhe
ljubesni do Jesuſa. Nekaj uzhenzov pa je menilo,
de bi ſe bila diſhava raji prodala, ino zena med
uboge rasdelila; toraj ſo nevoljni nad Marijo.
Ali Jesuſ, kteri jim je v' ſerze vídil, je djal:
„Marija je dobro delo ſtorila nad menoj. K'
mojimu pogrebu me je pomasala, ker me
takrat ne bo mògla.“ Ino ſhe rezhe: „Gotovo,
vam povém, po vſim ſvetu, koder koli ſe bo
evangeli od Svelizharja osnanoval, ſe bo tudi
to, kar je sdaj nad menoj ſtorila, njej v'
ſpominj nad njo hvalilo.“ — ˛She sdaj, ravno
ko to berete, ſe ta Jesuſova beſeda ſpolnuje;
nje ſpominj je v' zhaſti do danaſhnjiga dne.

37. Jesuſova zhaſtita jesha v' Jerusalem.

Drugi dan ſe je Jesuſ ſ' ſvojimi uzhenzi
v' Jerusalem vsdignil. Pod oljſko goro per
tergu, ki ſe mu je reklo Betſage, je obſtal, ino
rezhe dvema uzhenzama: „V' ta le terg pojdita.
Naſhla boſta oſlízo pervesano, ino per njej
shebé, ki ga ſhe nihzhe ni jésdil. Odveshita, ino
perpeljita mi ga. Zhe vaji vpraſhajo, zhimú
de ga odvesujeta, le rezita jim: Goſpodu ga
je treba; ino puſtili vama ga bodo.“ Uzhenza
ſta ſhla, ino vſe tako naſhla, kakor jima je

152

bil Jesuſ rekel. Perpéljeta oſla k' Jesuſu.
Uzhenzi ga ſ' plajſhem pogernejo, ino Jesuſ
na-nj ſéde. To ſe je sgodilo, kakor je bilo
prerokovano; prerok Zaharija namrezh pravi v'
ſvojim prerokovanji: „Veſelite ſe,
Jerusalemljani! vaſh kralj ino Svelizhar bo kmal priſhel;
ubog je, ino na shebétu oſlíze tovorívke ſedí.“

Veliko ljudí ſe je ſoſhlo od blishnjih ino
daljnih krajev, ino ſo ga ſpremili. Med njimi
je Jesuſ jésdil. ˛Sveto veſelje navdá vſe. Eni
rasgrinjajo ſvoje oblazhila pred njim po poti, de
po njih jésdi; eni ſékajo veje od dreveſ, jih
pred njim neſó, ino po poti naſtiljajo. Ino
pred njim ino sa njim ſo veſelo vpili: „Zhaſt
mu, Davidovimu ſinu! Pozheſhen bodi kralj, ki
pride v' Goſpodovim imenu!“ Med njimi je
bilo tudi nekaj farisejev, kteri ſo sraven ſhli.
Te je grosno jesilo, de ljudſtvo Jesuſu toliko
hvalo ino zhaſt ſkasuje. Toraj mu rekó:
„Uzhenik, prepovej jim vender!“ Ali Jesuſ jim je
odgovoril: „Gotovo, vam povém, zhe tí
molzhé, bo kamnje govorilo, in od mene
ſprizhevanje dajalo!“ Ino je molzhé daljej jésdil.
Hvala ſe je na déſni ino na lévi raslegala.
Tudi is Jerusalema jih je veliko naproti priſhlo,
kteri ſo s' unimi vred hvalo péli.

Kedar Jesuſ na verh gore perjésdi, ſe v'
dolini pokashe lépo Jerusalemſko meſto.
Ugledati ga, ſe Jesuſ ſpomni njegovih prihodnjih nadlog,
ſe mu usháli nad njim, ino rezhe : „Jerusalem
meſto, oh, de bi pazh ta ſvoj dan ſposnalo, kaj
je k' tvoji ſrezhi! Pa ſkrito je tvojim ozhem.
Toraj bodo dnevi zhes te priſhli, ko te bodo

153

ſovrashniki ogradili, in od vſih ſtraní ſtiſkali,
ko bodo tvoje otroke v' tla pomandráli, ino
tebe rasvalili tako do zhiſtiga, de ne bo kamen
na kamnu oſtal. Ino to, ker niſi dnev ſvojiga
obiſkanja, dnev ponujane miloſti ſposnalo.“
Ino ko je to govoril, je milo jokal.

Tako je jésdil v' Jerusalem. Vſe v' meſtu
je bilo po konzu. Vſi ſo vpraſhali: „Kdo je
ta?“ Ljudſtvo pravi: „Jesuſ prerok!“ Jesuſ gre
ſpotama v' tempelj. S' nevoljo ugleda neſveto
derhál menjazhev, kupovavzov ino
prodajavzov. ˛Spet jih, kakor pred tremi léti, is
tempeljna isshene rekozh: „Moja hiſha je hiſha
molitve, ví pa ſte jo v' tolovajſko luknjo
ſpremenili!“ Tedaj perſtopijo bolniki, ſlepi ino
hromi, k' njemu v' tempelj, ino vſe je osdravil.
Ljudſtvo je bilo ſilno veſelo, ko ſo vídili
njegove zhudeshe, ino mu na glaſ v' tempeljnu
hvalo dajó. Otrozi zelò, ki ſo bili okrog
njega sbrani, vpijejo od veſelja: „Bodi zheſhen
Davidov ſin!“ To je fariseje ſhe bolj
raskázhilo; toraj krégajo otroke, ino rekó Jesuſu: „Jih
ne ſliſhiſh, kaj pravijo? Rezi jim molzhati!“
Goſpod jim je odgovoril: „˛Sliſhim, ſliſhim!
Ali pa ſhe niſte nikoli brali: Is uſt otrók ino
dojénzov ſi ſebi hvalo perpravil?“ — Ljubi
otrozi! dobro ſi to v' ſpominji ohranite. Bog tudi
vaſhe majhne hvale ne sanizhuje. S'
bogabojezhim ſerzam mu vezhkrat ſvete peſmi pojte!

154

38. Jesuſovo naj imenitniſhi prerokovanje.

Goſpod Jesuſ je ſoſebno sadnji teden pred
ſvojo ſmertjo prav mozhno uzhil, ino bolnike
sdravil. Vſak vezher je ſhel ſ' ſvojimi uzhenzi
is meſta v' Betanijo, sjutrej sgodej pa je ſpet
priſhel v' tempelj. Eniga dné, ko ſe je bil
Jesuſ ravno pred ſolnzhnim sahodam is tempeljna
vsdignil, ſo njegovi uzhenzi sunaj obſtali, ino
pregledujejo tempeljna lepó poſlopje.
„Uzhenik,“ mu njih eden rezhe, „poglej, poglej,
kakoſhno kamnje, kakoſhno sidovje!“ Jesuſ ſe
osrè, ino rezhe: „Jélite, ví vídite to toliko
sidovje? Gotovo, gotovo, vam povém, dnevi
bodo priſhli, ino vſe to bo tako rasdjano, de ne
bo kamen na kamnu oſtal!“

To uzhenzam ni ſhlo v' glavo, de bi Bog
prelepi tempelj, ki je bil po njegovim povelji
ſosidan, rasdjati perpuſtil. Od tega
shaloſtniga Svelizharjeviga prerokovanja bi bili ſhe
kaj vezh radi ſliſhali. Kedar tedaj na oljſko
goro pridejo, ſe Jesuſ uſede, ino uzhenzi okrog
njega. Od tod ſta ſe ravno meſto ino tempelj
vídila. Tukaj ga tedáj Peter s' nekterimi
drugimi vpraſha: „Uzhenik! povej nam, povej,
kedáj ſe bo vſe to sgodilo, ino kedáj bo
konez ſvetá?“ Jesuſ rezhe:

„Kjer je mertvo truplo, ondi ſe orli sbirajo.
˛Sliſhali boſte od vojſk ino puntov; ſemtertje
bodo velíki potreſi, lakota ino kuga, ino na

155

nebu ſe bodo ſtraſhne snamnja perkasovale. Pa
le sazhétek nadlog je to.“

„Preden ſe vſe to sgodí, bodo s' rokami
po vaſ ſegli, vaſ preganjali, v' ſvojih ſ-hodnízah
bízhali, ino v' jezhe metali. Per vſih narodih
ino ljudéh ſkorej boſte savoljo mene ſovrasheni.
Pa nikar ne ſkerbite; bres volje vaſhiga Ozheta
v' nebeſih vam le laſ ne bo s' glave preſhel.
˛S' ſtanovitno poterpeshljivoſtjo boſte ſvoje duſhe
reſhili.“

„Ko hudobija preſeshe, bo ljubesen
Omersnila. Tolika nadloga bo, de je ni bilo take
od sazhetka ſvetá, ino je ne bo.“

„Varujte ſe, de vaſ kdo ne sapélje! Veliko
jih bo, ki bodo s' mojim imenam ſlepili ino
zhudne rezhí delali, de bi, ko bi bilo
mogozhe, tudi isvoljene sapeljali.“

„Kedar boſte Jerusalem vídili s' vojſkami
obdano, védite, de je blis njegovo rasdjanje.
Kdor bo takrat na Judovſkim, naj beshí v'
goro, ino kdor bo na polji, ſe ne vrazhaj v'
meſto po plajſh; ker dnevi pravize
maſhevávke ſo to.“

„Veliko jih bo pod mezhem ino lakote
umerlo, veliko jih med vſe narode v' ſushnoſt
poshenó , ino v' Jerusalemu bodo tako dolgo
ajdje divjáli, dokler od Boga odlozheni zhaſ
reſhenja ne pride.“

II.

„Kmal pa,“ je Jesuſ ſhe prerokoval, „kmal
po dneh te nadloge, ko bo evangeli od
kraljeſtva boshjiga she vſim narodam na semlji osna-

156

njen, ſe bo konez perblishal. ˛Solnze bo
otemnélo, luna ne bo vezh ſvetila, svesde ſe bodo
is ſvojiga teka premikale, ino nebeſhke mozhí
ſe gibale. ˛Strah ino grosa bo vſe ljudſtva na
semlji opadla, le ſkoperneti jim bo.“

„Takrat ſe bo snamnje ſinú zhlovekoviga na
nebu pokasalo. Vſi narodje na semlji bodo
krizhali, ino ſinú zhlovekoviga vídili priti na
nebu v' oblakih s' veliko mozhjo in oblaſtjo,
s' velizhaſtvam ino ſlavo. Potlej bo poſlal
ſvoangelje s' glaſnimi trobentami, de bodo
njegove isvoljene od vſih krajev ſvetá sbrali.“

„Kedar ſe tedaj vſe to sazhne goditi,
takrat poglejte nakviſhko, takrat vsdignite ſvoje
glave; vaſhe reſhenje namrezh ſe blisha. Nebo ino
semlja boſta preſhla, moje beſede pa ne bodo
preſhle. Dne pa ino ure, kedáj bo to ne
vé nihzhe na semlji, tudi angelji v' nebeſih
nè, ampak le Ozhe. Toraj zhujte ino molíte!“

„Kedar tedaj ſin zhlovékov s' vſimi ſvojimi
angelji pride, bo na ſédeshi ſvojiga velizhaſtva
ſedel. Vſe ljudſtva semlje bodo pred-nj sbrane,
ino jih bo lozhil, kakor paſtir ovze lozhi od
koslov. Dóbre bo poſtavil na ſvojo deſnizo,
hudobne pa na ſvojo levizo.“

„Na to porezhe kralj pravízhnim na
deſnizi: Prídite, preljubi mojiga Ozheta! ino
prejmite kraljeſtvo, ki vam je perpravljeno od
sazhetka ſvetá. ˛Sim bil lazhen, ino ſte mi dali
jeſti; ſim bil shéjin, ino ſte mi dali piti; ſim
bil nag, ino ſte me oblekli; ſim bil ptujiz,
ino ſte me ſprejeli; ſim bil bolan, ino ſte
mi poſtregli; ſim bil jetnik, ino ſte me

157

reſhili. — ˛Stermé porekó pravizhni: Goſpod!
kedáj ſmo te lazhniga naſitili, ino te shejniga
napojili; kedáj ſmo te nasiga oblekli, ino te
ptujza ſprejeli; kedáj ſmo ti bolniku poſtregli,
ino te jetnika reſhili? Goſpod pa jim bo
odgovoril: Kar koli ſte naj manjſhimu mojih
bratov ſtorili, ſte meni ſtorili.“

„Potlej ſe bo v' une na levízi obernil, ino
jim porezhe: Poberite ſe ſpred mene, vi
prekleti! v' vezhni ogenj, ki je hudizhu ino vſim
njegovim perpravljen. ˛Sim bil lazhen, ino mi
niſte dali jeſti; ſim bil shejin, ino mi niſte dali
piti; ſim bil nag, ino me niſte oblekli; ſim
bil popotnik, ino me niſte pod ſtreho vseli; ſim bil
bolán, ino mi niſte poſtregli; ſim bil jetník,
ino me niſte obiſkali. — Ino mu porekó tudi
oni: Goſpod! kedáj ſmo te vídili lazhniga, de
bi te bili naſitili; kedáj shejniga, de bi te bili
napojili; kedáj nasiga, de bi te bili oblekli;
kedáj popotnika, de bi te bili pod ſtreho vseli;
kedáj bolnika ali jetnika, de bi ti bili poſtregli ino
pomagali? On pa jim bo odgovoril: Kar naj
manjſhimu mojih bratov niſte ſtorili, tega meni
niſte ſtorili. Po tém pojdejo hudobni v' vezhno
terpljenje, pravizhni pa v' vezhno veſelje.“

Kar je Jesuſ na oljſki gori od rasdjanja
Jerusalemſkiga meſta prerokoval, ſe je ſhtirdeſet
let potlej vſe na tanko ſpolnilo. Toraj ſe bo
tudi uno, kar je od konza ſvetá prerokoval,
ravno tako gotovo ſpolnilo. Ljubi otrozi, kaj ko
bi pazh takrat vſi na Jesuſovi deſnizi ſtali!

158

39. Pòſlednja vezherja.

Zhaſ Jesuſove ſmerti ſe je smiraj bolj
perblisheval. Jesuſ je vedil, de bo mogel kmal
umreti, ino je to zadnji teden ſvojim uzhenzam
vezhkrat pravil.

Bil je pervi dan velikonozhniga prasnika,
ko ſe je imelo velikonozhno jagnje saklati. Jesuſ
poſhlje dva ſvojih uzhenzov, Petra ino
Janesa, v' meſto, de bi velikonozhno jagnje
perprávila. Rekel jima je, de boſta nekoga ſrezhala,
ki verzh vode poneſe; sa njim naj greſta,
kamor pojde v' hiſho, ino naj vſe perprávita,
kar je sa velikonozhno jagnje ino sa vezhérjo
potrebniga. To ſe je vſe sgodilo.

Svezher je Jesuſ ſ' ſvojimi apoſteljni
priſhel. Bila je ſvetla obédniza, na ſredi
pogernjena misa, ino na njej velikonozhno jagnje,
opreſni kruhi ino vino.

Jesuſ ſéde sa miso, ino dvanajſteri
okrog njega. Ljubesnjivo pogleda vſe sapored,
ino jim rezhe: „˛Serzhno, ſerzhno ſim shelel to
velikonozhno jagnje s' vami jeſti, préden
terpím. Odſihmal ga ne bom vezh s' vami
jedel, dokler v' kraljeſtvu boshjim vſe ne bo
dopolnjeno.“ Potlej vsame kélh s' vinam, móli,
sahvali, ino ga podá okrog apoſteljnam.

Sdaj vſtane Jesuſ s' sa mise, ſlezhe
poverhnje oblazhilo, ſe ſ' pertam opaſhe, vlije
vode v' umiválnizo, ino umije vſim
apoſteljnam noge. Na to je ſédel ſpet sa miso,
ino rezhe: „Ali véſte, kaj ſim vam sdaj ſtoril?
Mi právite Uzheník ino Goſpod, ino prav pra-

159

vite. Ako ſim tedáj jas, vaſh Uzhenik ino
Goſpod, vam noge umival, ſi jih tudi ví eden
drusimu umivajte!“ — ˛S' tem jim je Jesuſ
hotel na ſvetu ſhe sadnjo ljubesen ſkasati, ino
vſim sgled ponishnoſti dati.

V' vſih ſerza je Jesuſ vídil. Vſi ſo bili
polni ljubesni do njega. Le Juda is Karjota je ſ'
hinavſko prijasnoſtjo veſ potuhnjen med njimi
ſedel. Toraj rezhe Jesuſ: „Sdaj ſte ſizer
zhiſti, pa ne vſi; dobro namrezh jih posnam,
ktere ſim isvolil. Tode beſede piſma ſe morajo
dopolniti: Eden, ki s' menoj jé, bo roko soper mé
vsdignil. Glejte, sdaj, preden ſe sgodí, vam povém,
de boſte vérovali, kedar ſe sgodí, de me je
nebeſhki Ozhe poſlal.“ V' duhu shaloſten je bil
Jesuſ, ko je to govoril. ˛Serzhno uſmiljenje
do sdajavza ga prehaja, ne jesa. Milo
poſvariti ga ſhe hozhe; toraj rezhe ſhe ozhitniſhi,
ino pogleda vſe okrog mise: „Gotovo, vam
povém, vaſ eden, kteri s' menoj per misi ſedí,
me bo sdal.“

Apoſteljni ſo ſe tega govorjenja selò
uſtraſhili, ino ſo shaloſtni. Pogledujejo ſe, ino ne
gre jim v' miſel, koga de méni. Eden drusiga
vpraſhajo, kdo smed njih bi bil tako hudoben,
ino bi taziga kaj ſtoril? Sapored vpraſhajo
Jesuſa: „Goſpod! ſim mar jas?“ Le Juda je
molzhal. Jesuſ ſhe ni hotel ſvojiga sdajavza
imenovati, le poſvariti ga hozhe; toraj saterdi ſhe
bolj: „Vaſ dvanajſtih eden, kteri s' menoj v'
eno ſklédo pomaka, me bo sdal. ˛Sin
zhlovekov ſizer gre v' to, kar mu je po piſmih
namenjeno. Pa vender gorjé mu, po komur

160

bo sdan. Bolje bi bilo temu zhloveku, de bi
nikoli rojen ne bil!“

Apoſteljne sazhne ſhe bolj ſkerbéti.
Ljubesnjivi, nedolshni Janes, kteriga je Jesuſ
poſebno rad imel, je naj blishe Jesuſa ſedel.
Peter mu toraj pomigne, de naj Jesuſa vpraſha,
koga de méni. Janes ſe je sdaj ſhe bolj
Jesuſu k' perſim naſlonil, ino mu tiho rezhe:
„Goſpod! kdo pa je?“ Jesuſ je ravno grishljej
kruha v' skledo pomakal, ki ga miſli Judatu
dati; toraj mu tiho odgovorí: „Tiſti je, kterimu
bom pomozheni grishljej kruha podal.“

Vſaj ta ljubesen, de mu Jesuſ, tako rekozh,
is ſvojih uſt kruha odlomi, bi bila Judata
mógla omezhiti, de bi ſe bil ſkeſàl tako
ljubesnjiviga prijatla ino dobrótnika sdajati. Ali Juda
vsame kruh, ino ſe déla nedolshniga,
kakor ſo uni bili nedolshni, ter vpraſha po
hinavſko: „Goſpod! ſim mar jas?“ Jesuſ, de ga
ſhe sadnjizh ino ojſtro poſvarí, mu je na
ravnoſt rekel, pa de drugi ne ſliſhijo: „Tí ſi, tí!“

Juda vídi sdaj, de vſa hinávſhina nizh ne
pomaga, de je veſ snan. Pa tudi to ga ne
gane, ſe ne ſkeſá pregrehe, ki jo je v' ſerzu
ſklenil; terdovraten oſtane v' ſvojim hudobnim
ſklepu. Ko je Jesuſ védil, de vſe
opominjevanje nizh ne sda; mu je sadnjizh djal: „No,
pa ſtóri no, kar miſliſh, ino ne opotavljaj ſe
ſhe!“— Bog namrezh zhloveka ne móra ſ'
ſilo k' dobrimu. ˛Shivljenje ino ſmert poſtavi
pred-nj, ino mu da isvoliti. ˛Sléhern zhlovek
nóſi v' roki ſvoje shivljenje, ino mora le ſam
ſebi perpiſati, zhe ga sgubí.

161

Le Janes, nobèn drug per omisji ni
védil, sakaj je Jesuſ Judatu to rekel. Ker je Juda
denárje hranil, ſo nekteri menili, de Jesuſ kaj
potrebniga k' prasniku kupiti veléva, ali pa,
de naj med uboge kaj da; tudi to namrezh je
bilo per Jesuſu ino njegovih apoſteljnih prasnik po
vredno prasnovati. Juda pa, ko je gríshljej
vsel, vſtane, ino gre. Bilo je she ponozhi.

Komú bi ſe ne umílilo nad Jesuſam, de
s' apoſteljni tako le prijasno, tako po
domazhe ravna? Ino koga bi ſerze ne bolelo, de
per tem ljubesnjivim omisji tudi hinavſkiga
terdovratniga sdajavza vidi? — Pa kakor ſe je
Juda hlinil, ſe jih ſhe sdaj veliko hlíni. Marſikdo je
komu le k' videsu prijatel, v' ſerzu pa ima
piko do njega; marſikdo ſe drugim v' obras
perlisuje, ino sa herbtam jim ſhkódovati shelí;
marſikdo ſe nedolshniga dela, ſkrivèj pa gerde
ino gerde hudobije pozhenja. Kakor je bil
Juda per Jesuſovim opominjevanji terdovraten,
ravno taziga terdovratniga ſerza je ſhe
marſikdo per opominjevanji ſvojih ſtarſhev,
uzhenikov, ſpovedníkov, ino ſhe zelò per glaſu ſvoje
veſtí. Le tako sveſto ga veſt opominja, tako na
glaſ mu pravi, de to ni prav; veſ ſe treſe, mras
ga ſpreleta: ino vender gré, ino ſpet greſhí.

Preljubi! ispraſhajte ſe tedaj prav na
tanko, ali ſe she tudi sadétih ne zhútite. Kdor bi
tako po hinavſko ino terdovratno ravnàl, on bi
bil Judatu sdajavzu enak. Pa terdovratnoſti per
vaſ ſhe ne bo mende ſlediti; ino vem, de
boſte raji nedolshnimu perſerzhnimu Janesu
enaki, kteri je na perſih Jesuſovih ſlonel.

162

Jesuſ, preſunjen od shaloſti, je nekoliko
molzhal. Potlej vsame kruh, ki je bil na misi,
povsdigne ozhí proti nebeſam, sahvali Ozheta,
raslomi kruh na koſze, inoo ga da apoſteljnam
rekozh: „Vsemite, ino jejte; to je moje teló, ki
bo sa vaſ dano. To delajte v' moj ſpominj.“

Potlej je Jesuſ kelh prijel, je ſpet Ozheta
sahvalil, ino ga podá apoſteljnam rekozh:
„Vsemite, ino pijte vſi is njega; to je moja kri,
kri noviga sakona, ktera bo sa vaſ ino sa njih
veliko prelita v' odpuſhenje grehov. To
ſtoríte, kolikorkrat boſte délali, meni v' ſpominj.“

Ta poſlednja vezhérja, to naj ſvetejſhi
reſhnje teló je sa vſe prihodnje zhaſe poſtavljeno
v' vedni ſpominj Jesuſa ino njegove ſmerti,
dokler ſpet ne pride.

Lozhitev od apoſteljnov je ſhla Jesuſu k'
ſerzu; s' beſedami, ki ſo polne ljubesni, sazhne
od njih ſlovó jemati. „Ljubi otrozhizhi!,“ jim
pravi, „le malo zhaſa ſim ſhe per vaſ. Jas sdaj
grem, ví pa ſhe ne morete s' menoj.“ Peter
mu rezhe: „Goſpod! sakaj pa ne? ˛Svoje
shivljenje dam sa-te!“ Jesuſ mu odgovori: „Peter!
gotovo, gotovo, ti povém, preden petèlin nozoj
dvakrat sapoje, me boſh trikat satajil. Ino vi
vſi,“ je tudi drugim djal, „me boſte sapuſtili.“

Shaloſtni ino vſi preſtraſheni ga uzhenzi
pogledujejo. Jesuſ pa jim je djal: „Nikar naj
vam ſerze ne upada! Zhe v' Boga, saupate, tu-

163

di v' mé saupajte! V' hiſhi mojiga Ozheta je
veliko prebiváliſh. Jas grem sdaj tje, de vam
bom kraj v' njej perpravil; potlej bom pa ſpet
priſhel, ino vaſ k' ſebi vsel, de boſte tudi ví
ondi, kjer bom jas. Jas ſim pot, reſniza ino
shivljenje.“

„Kar koli boſte ta zhaſ Ozheta v' mojim
imenu proſili, gotovo vam bo dal. Ozheta bom
proſil, ino drusiga pomozhnika ino poterdnika,
ſvetiga Duha vam bo poſlal. Ta bo per vaſ,
ino vaſ bo vſe uzhil. Ne sapuſtím vaſ ſirót.“

„Ako me ljúbite, ſpolnujte moje sapóvedi.
Kdor mene ljubi, njega bo tudi moj Ozhe
ljubil, ino tudi jas ga bom ljubil; rasodel ſe mu
bom. K' njemu bova priſhla, ino ſi per njem
naprávila ſtanováliſhe.“

„Pa vezh ne morem s' vami veliko
govoriti. Oblaſt tega ſvetá ſe perblishuje, deſiravno
nizh nima per meni. Pa de bo ſvet ſposnal, de
Ozheta ljubim, ino de ravnam, kakor mi je Ozhe
rekel, vſtaníte, ino v' ſtran pojdimo od tod.“

Jesuſ je vſtal, ino kedar ſo po navadi hvalne
peſmi po jedi ispeli, gre proti oljſki gori.
Vſi pobiti od shaloſti ino molzhé ga uzhenzi
ſpremijo.

Po poti je Jesuſ ſpet sazhel uzhiti. „Jas
ſim,“ je djal, „vinſka terta, ví ſte mladike, moj
Ozhe pa je vinógradnik. Bres mene nizh ne
morete. Kdor v' meni oſtane, ino jas v' njem,
on veliko ſadú obrodí. Kdor pa v' meni ne
oſtane, ſe poſuſhí kakor odlomljena mladika.“

164

„To je moja sapoved, de ſe ljubíte med
ſeboj, kakor ſim vaſ jas ljubil! Js tega bodo
vſi ſposnali, de ſte moji uzhenzi.“

„Zhe vaſ bo ſvet ſovrashil, ſi miſlite, de
je mene popred ſovrashil. Ako bi ví ſhe
ſvétovi bili, bi vaſ ſvét ljubil; ker pa niſte na
ſvétovo ſtran, ker ſim vaſ od ſvetá odlozhil,
vas bo ſvet ſovrashil. Pómnite beſedo, ktero ſim
vam djal: Hlapez ni bolji od goſpoda. Kakor
ſo mene preganjali, bodo tudi vaſ.
Preklizovali ino is ſ-hodníz vaſ bodo paháli. Ura zelò
bo priſhla, de bo Bogú ménil uſtrézhi, kdor
vaſ umorí. Pa nizh ſe ne bojte! Jas ſim ſvet
premagal; le v' mé saupajte, tudi ví ga boſte.“

„Shaloſtno, ko od vaſ grem, je vaſhe
ſerze; jokali ſhe boſte ino tarnali, ſvet pa ſe bo
veſelil. Ali le nizh ne marajte! Vaſha shaloſt;
ſe bo v' veſelje ſpremenila; ſpet ſe bomo vídili,
vaſhe ſerze ſe bo veſelilo, ino nihzhe vezh vam
vaſhiga veſelja ne bo mogel odvseti.“

Sdaj Jesuſ v' ſredi ſvojih apoſteljnov per
tihi nozhi ob potóku Zedronu, le nekoliko
ſtopinj od oljſke gore, obſtane, ozhí v' nebo
oberne, ino sazhne moliti: „Ozhe! priſhla je
ura. Dodélal ſim delo, ktero ſi mi ukasal.
Toraj povelizhaj me sdaj, kakor ſim jas tebe
povelizhal na semlji! To je vezhno shivljenje, de
ljudjé ſposnajo tebe ſamiga praviga Boga, ino
Jesuſa Kriſtuſa, ki ſi ga poſlal. Osnanil ſim jim
tvoje imé, ino ſposnajo tebe ino mene.“

165

„Ozhe, ſvéti Ozhe! proſim te, váruj
jih hudiga, de bodo eno, kakor ſva mi dva le
eno. S' reſnizo jih poſvéti! Tvoja beſéda je
reſniza. V' dar ſe dam sa-nje, de bodo
reſnizhno poſvezheni.“

„Pa ne le sa-nje, ampak sa vſe tiſte proſim,
kteri bodo v' posnejſhih zhaſih po njih beſédi
v' mé vérovali, de bodo vſi eno, eno v' naju
tako, kakor ſi tí, Ozhe! v' meni, ino jas v'
tebi.“

„Ozhe! shelim, de bodo vſi, ktere ſi mi
dal, per meni, kjer ſim jas, de bodo vídili
moje velizhaſtvo.“

Ko je Jesuſ tako odmolil, gre zhes potok
Zedron proti oljſki gori.

4. Jesuſ na oljſki gori.

Apoſteljni gredó ſ' teshkim ſerzam sa
Jesuſam. Pridejo na vert, blis priſtave, ki ſe ji
je v' Gezémani reklo. Tedaj ſe Jesuſ k' njim
oberne, ino jim rezhe: „˛Sédite tukaj, de grem
tja, ino molim. Tudi ví molíte, de v'
ſkuſhnjavi ne padete.“

Le Petra, Jakopa ino Janesa je ſeboj vsel,
ino gre bolj v' vert s' njimi. Ko je Jesuſ per
luni pod oljkami ſhel, ga velika shaloſt ino
britkoſt opade; grosa ga obletúje, teshave ga
ſprehajajo, treſti ſe sazhne ino trepetáti.
„Moja duſha,“ je djal, „je shaloſtna do ſmerti.
Oſtanite tukaj! Zhujte ino molíte s' menoj!“ Ino
je ſtopil en luzháj delezh od njih, poklekne
ino moli: „Ozhe! zhe je mogozhe, odvsemi

166

mi britko terpljenje. Vender ne moja, ampak
tvoja volja ſe sgòdi.“ Po tej molitvi vſtane, ino
ſe verne k' ſvojim trem ljubim apoſteljnam.
Od shaloſti omamljeni ſo saſpali. Jih sbudí,
ino rezhe Petru: „˛Simon! kaj tudi tí ſpiſh?
De ſhe eno uro niſte mogli s' menoj zhuti!
Zhujte ino molíte, de v' ſkuſhnjavi ne omagate!
Duh je ſizer voljen, pa meſo je ſlabo.“

˛Spet obidejo teshave Jesuſa. Vdrugizh
gre, ino na kolena do tal s' obrasam ſe vershe,
ino ſhe perſerzhniſhi je molil: „Ozhe, ljubi
Ozhe! zhe je mogozhe, odverni od mene
grenko terpljenje. Vender ne, kakor jas, ampak
kakor tí hozheſh, naj ſe sgodí!“ Potlej ſe
k' unim apoſteljnam poverne. ˛Spet jih najde
ſpati, ino rezhe: „Kako mórete vender sdaj
ſpati? O zhujte, zhujte ino molíte, de v' ſkuſhnjavi
ne padete!“

Gre vtretjizh od njih. Prave ſmertne
teshave mu hodijo. Njegov pot je bil kakor
kervine kaplje, ki ſo na tla kapale. Tedaj je
molil: „Moj Ozhe! ako ſe me ne more ogniti
kelh terpljenja, de bi ga ne pil, sgòdi ſe tvoja
volja!“ Takrat ſe mu je angelj s' nebeſ
perkasal, ino ga je potolashil ino pokrepzhal.“

Veſ pokojen pride k' ſvojim uzhenzam, ino
jim rezhe: „Ura je priſhla, de bo ſin
zhlovekov greſhnikam v' roke dan. Vſtanite, pojdimo!
Moj sdajaviz, glejte, ſe blisha!“ Komej je Jesuſ
te beſede isgovoril, kar Juda is Karjota v' vert
ſtopi; sa njim pa gre velika derhal vojakov ino
hlapzov Judovſke duhóvſhine s' baklami,
mezhmi ino ſúlizami. Juda je pred derhálijo ſhi-

167

nil, ſe na ravnoſt k' Jesuſu ſpuſtí, ino rezhe:
„Uzhenik, sdrav bodi!“ Ino ga kuſhne. To je
bilo snamnje, ki ga je dal vojakam, de ſo
svédili, kteri je Jesuſ. Jesuſ pa rezhe Judatu:
„Prijatel! zhimu ſi priſhel? Juda! kuſheváje
sdaſh ſinú zhlovékoviga?“

Potlej gre Jesuſ derháli naproti, ino
rezhe: „Koga iſhete?“ Mu odgovoré: „Jesuſa
Nazarezhana.“ Jesuſ jim rezhe: „Jas ſim!“ Per
tej beſedi ſo vſi odſkozhili, ino popadajo
kakor od ſtrele sadeti po tleh. Ko li odſopejo,
jih ſpet vpraſha: „Koga iſhete?“ ˛Spet rekó:
„Jesuſa Nazarezhana.“ Jesuſ rezhe: „Glejte, jas
ſim! Zhe tedaj mene iſhete, puſtite te le
(pokashe ſvoje uzhenze), de gredó.“

Vojaki ino hlapzi sdaj k' Jesuſu ſtopijo,
ino ga primejo. Peter isdere bersh mezh, ino
hlapzu véliziga duhovna deſno uhó odſeka.
Jesuſ pa ga saverne rekozh: „Vtakni ſvoj mezh
v' noshnizo. Méniſh kali, de bi ne mogel ſhe
sdaj ſvojiga Ozheta pomozhi proſiti? Ne bom
li pil kelha, ki mi ga moj Ozhe podá? Sakaj
bi ſe ne sazhélo terpljenje, ktero mi je
nebeſhki Ozhe naloshil?“ Ino ſe je hlapzheviga
uſheſa dotaknil, ino per tej prizhi mu ga perzeli.
Potlej je Jesuſ radovoljno roke podal, ino ſe
da svesati. Vſi njegovi uzhenzi pa ſo pobégnili.

41. Jesuſova sadnja ino terpljenja polna nozh.

Svesaniga peljejo Jesuſa kakor
hudodelnika v' Jerusalem naj poprej k' Anatu, ki je
bil pred nekaj zhaſam véliki duhoven. Jesuſ,

168

deſiravno svesan, je krotak, kakor préd
nedolſhnoſt, pred ſodnikam ſtal. Ana ga vpraſha od
njegovih uzhenzov in od njegoviga uka. Jesuſ
odgovorí veſ pohleven: „Ozhitno pred
vſimi ljudmí ſim uzhil. Zhimú tedaj me
vpraſhaſh? Vpraſhaj jih, kteri ſo me ſliſhali, kaj
ſim govoril.“ Savoljo tega govorjenja ga
hlapzov nekdo v' obras udári. Jesuſ ga milo
pogleda, ino mu rezhe: „Zhe ſim kaj nápazhniga
rekel, ſkashi nápako; zhe ſim pa prav
govoril, sakaj me bijeſh?“

Ana rezhe Jesuſa h' Kajfatu, ſidánjimu
vélikimu duhovnu, gnati. Per njem je bil véliki
sbor shran, to je, duhovſhina, piſmouki ino
ſtaraſhíni ljudſtva. Tudi podkupljene krive
prizhe ſo bile perpravljene. Te ſo ena sa drugo
soper Jesuſa prizhale, ino veliko krivízhniga
povédale. Pa njih prizhevanje ſe ni ſtrinjalo.
Nobeniga hudiga dela ga niſo mogli preprizhati.
Jesuſ jih je poſluſhal, ino je molzhal. Véliki
duhoven vſtane, ſtopi v' ſredo, ino rezhe
Jesuſu: „Kaj nizh ne odgovoriſh k' vſimu temu?“
Jesuſ je le molzhal. Véliki duhoven ga tedaj
vnovizh bolj na glaſ vpraſha: „Sarotim te per
shivim Bogu, povej nam, ali ſi tí Kriſtuſ, ˛Sin
boshji?“ Jesuſ je djal: „Jas ſim!“ Na to preterga
véliki duhoven oblazhilo na ſebi, ino savpije:
„Boga je klel! Ví vſi ſte ga ſliſhali, kaj ſe vam
sdí?“ Vſi vpijejo: „˛Smert ſi je saſlushil!“ —
Tedaj je bila gola preſveta nedolshnoſt k'
ſmerti obſojena, in od koga? od ſlabih, ſpridenih,
sanizhljivih ljudí.

169

Potlej peljejo hlapzi Jesuſa v' dvoriſhe
poſlopja. Ondi ſo mu zhes nozh, kar ſo mogli,
hudiga ſtorili. Nekteri mu v' obras pljujejo;
drugi mu ozhí savesujejo, ino ga bijejo rekozh:
„Kriſte! prerokuj nam, kdo te je udáril?“ Ino
ſhe vezh hudiga ſo pozhéli. Jesuſ pa je vſe
molzhé ino voljno terpel.

Tiſti zhaſ, ko je bil Jesuſ pred vélikim
duhovnam ispraſhevan, ſe je na dvoriſhi nekaj
shaloſtniga godilo. Hlapzi ino brizhi ſo
bili na ſredi dvoriſha ogenj napravili, ino ſo ſe
greli okrog sherjávze. Tudi Peter je ſtrahama
priſhel, ino med nje ſedel, de bi vídil, kako
bo s' Jesuſam isteklo. Kar pride vrataríza,
ugleda Petra, ino bersh rezhe: „Ta le je tudi uniga
Galilejzhana nekdo.“ Peter ſe je uſtraſhil, ino
rezhe: „Jas ne , jas ne! ſhe ne posnam ga!“ Ino
petèlin je vpervizh sapel. Tode Peter veſ plàſhen
tega ni zhutil. Kmal po tem ga hlapzov nekdo
pogleda, ino rezhe: „Je she reſ, tudi ta je
Jesuſov prijatel!“ Peter tají vdrugizh, ino ſe
zelò roti, de ni. „Niſim ne,“ je djal; „ſhe ne
posnam ga tega mosha!“ Nekaj zhaſa potlej mu
rezhe ſhe nekdo drug: „˛Sej je vender gotova,
tí ſi smed njegovih uzhenzov! Galilejzhan ſi,
beſeda te rasodeva.“ Peter vtretjizh tají, ino
ſe rotí rekozh: „Né, nè! niſim nè! ſhe ne
posnam ga, od kogar govorite!“ Ali komej je bil
to isrekel, ino Jesuſa vtretjizh satajil, je
petèlin vdrugizh sapel. V' tiſtim trinku zhaſa
perpéljejo vojaki Jesuſa k' ſmerti obſojeniga is
ſvetne sbórnize na dvoriſhe. Ino Jesuſ ſe v' Petra osrè,
ino milo ga krega njegovo okó. Ta pogled je

170

Petru duſho preſunil. ˛Spomnil ſe je
Jesuſovih beſed: „Preden petèlin nozoj dvakrat sapoje,
me boſh trikrat satajil.“ Ino je ſhel veſ ſkeſán
is dvoriſha, ino ſe je v' plajſh savil, ter milo
jokal. — Zhujmo ino molímo, de v'
ſkuſhnjavi ne omagamo, ino ſ' hudim shivljenjem
Jesuſa ne satajimò!

42. Jesuſ pred deshélnim oblaſtnikam.

Ko ſe je dan sasnal, ſe je Judovſki véliki
sbor vnovizh sbral. Jesuſ je bil ſpet pred-nj
peljan. ˛Spet je kakor ſnozhi reſnízo povédal,
ino véliki sbor ga ſpet tudi, kakor ſnozhi, k'
ſmerti obſodi. Vſi vſtanejo, kolikor jih je
bilo, ino pred deshélniga oblaſtnika, Ponzja Pilata,
peljejo Jesuſa. Pilat je priſhel na viſòko meſto
is ſvoje hiſhe, de je njih toshbo poſluſhal. —
Pilat ajd, glejte, je tedaj ſodnik, nedolshni Jesuſ
je satosheni hudodelnik, ino mogozhni is
Israela ſo toshniki!

Pilat jih vpraſha: „Kaj toshbe imate soper
tega zhloveka?“ Odgovoré: „Ta zhlovek
sapeljuje ljudſtvo, prepoveduje zeſarju davek dajati,
ino pravi, de je kralj Judovſki.“ Pilat ſe v'
Jesuſa oberne, ino ga vpraſha: „Tí ſi tedaj
kralj Judovſki?“ Jesuſ odgovorí: „Jas ſim.“ —
Duhovſhina ino ſtaraſhini ljudſtva ſo ſvojo
toshbo ſpet ponovili. Jesuſ pa je molzhal, ino ſe
ni zelò nizh odgovarjal. Pilat ga ſpet vpraſha:
„Ali ne ſliſhiſh, kaj vſiga te toshijo? Kaj nizh
ne odgovoriſh?“ Jesuſ pa je le molzhal, de ſe je
ſodnik ſam zhudil. Pilat je zhutil, de ſo mu

171

ga le is nevoſhljivoſti perpeljali. Toraj ga ſpred
njih ſeboj v' hiſho pelje, ino ga ſamiga
vpraſha: „Ali ſi reſ tí kralj?“ Jesuſ odgovorí: „Reſ
ſim jas kralj, tode moje kraljeſtvo ni tega
ſveta.“ — Tedaj gre Pilat k' Judam, ino jim
rezhe: „Jas ne najdem nad njim nobene krivíze.“
Duhovſhina ino ſtaraſhini ſo ga pa ſhe le bolj
toshili. „˛She v' punt bo ljudí ſpravil,“ ſo djali,
„po vſi desheli tróſi ſvoj sapeljivi uk is
Galilejſkiga do lèſem, do Jerusalema!“ Ko je
Pilat Galilejo imenovati ſliſhal, ino je svédil, de
je Jesuſ pod Heroda goſpoſko; ga je k'
Herodu poſlal. Veſ véliki sbor je ſhel s' njim ga
toshit.

Herodu ſe je dobro sdelo, ko je Jesuſa
vídil, ino mikalo ga je kak zhudesh víditi. Vſe
ſvoje dvornike je sbral okoli ſebe, ino mu
mnoge vpraſhanja poſtavi. Pa Jesuſ je molzhal,
ino mu le beſede ne odgovorí. Toraj je
Herod ſ' ſvojimi dvorniki vred ſmeh imel s' njim,
ino de ga bolj oponaſhajo ino saſramujejo, ga
rezhe v' belo kraljévo oblazhilo oblezhi, ino
taziga nasaj k' Pilatu poſhlje. ˛S' tiho
poterpeshljivoſtjo je Jesuſ hodil od ſodnika do ſodnika.

Med tem ſe je Juda sdajáviz ſvoje
pregrehe keſàl. Duhovnam nasaj je neſel trideſet
ſrebernikov, plazhilo ſvojiga sdajanja, ino je
savpil: „Greſhil ſim, greſhil! nedolshno kri ſim sdal!“
Duhovſhina pa je rekla vſa mersla: „Kaj
nam sa to, ti glej!“ Tedaj ga je grosa
sgrábila, je denárje v' tempelj sagnal, ino ſhel,
vsel verv, ino ſe obéſil.

172

Ko je bil Jesuſ od Heroda priſhel, je
Pilat ubijávza, ki je bil v' jezhi, Barába po
imenu, vſhtriz Jesuſa poſtavil, ino rezhe
duhovſhini ino ljudſtvu: „Kteriga hozhete, de vam
sdaj o veliki nozhi po ſtari navadi ispuſtim,
Barába rasbojnika ino ubijavza, ali Jesuſa, ki
ni krivíze per njem?“ On je ménil, de bodo
Jesuſa proſili. Pa od duhóvſhine ino
ſtaraſhinov podſhuntani vſi v' en glaſ krizhé: „Ne
Jesuſa, ampak Barába nam ispúſti!“ Pilat,
kteri bi bil Jesuſa rad ispuſtil, jim odgovorí:
„Kaj pa zhèm s' Jesuſam ſtoriti, ki ſe mu
pravi Kriſtuſ?“ Vſi savpijejo: „Krishaj ga,
krishaj!“ Tedaj je Pilat Barába ispuſtil, Jesuſa je
pa rekel bizhati ali gajshljati.

Sdaj ſo Jesuſa v' ſodno hiſho peljali.
Vojaki ino vſa derhál ſe ga oſujejo. ˛So ga ſlékli,
ino k' ſtebru pervesali, ter ga bizhajo in
oponaſhajo. Po tem mu, ker ſe je kralja imenoval,
ſhkerlataſt plajſh ogernejo, nameſti kraljéve
krone is ternja ſpleteno krono na glavo
pertiſnejo, ino nameſti kraljéve paálize terſt v' roko
podajo. Ino pred-nj poklekujejo, ino ſe mu
pazhijo rekozh: „Sdrav bodi, kralj Judovſki!“
Ino va-nj pljujejo, ga ſ' peſtmí bijejo, mu terſt
is rok tergajo, ino ga s' njim po glavi
tolzhejo, de ſe bolj ternje v' zhelo ino v' ſànza sadira.

Tako rastepeniga, sapljevániga, vſiga
kerváviga, od bolezhin vſiga blediga, ſ' ternjevo
krono na glavi ino ſ' ſhkerlataſtim plajſhem
ogernjeniga je Pilat pred ljudſtvo peljal, ino
milo rezhe: „Poglejte, zhlovek!“ Je hotel
rezhi: „Glejte vſiga rasmeſarjeniga, de she ſko-

173

rej ni zhloveku podoben! ˛Sej je vender le
zhlovek, ne bodite do njega taki nezhloveſhki!“
Ali duhóvſhini ino njé ſlushabnikam ſe ni
ushalilo nad njim; v' en glaſ vpijejo: „Krishaj ga,
krishaj!“ Pilat je nevoljen djal: „Vsemite
ga ví, ino ga krishajte! Jas ne dobim nizh
kriviga nad njim.“ Vpijejo: „Mi imamo
poſtavo, ino po tej poſtavi mora umreti! Ako
tega ispuſtiſh, niſi zeſarjev prijatel.“ Te beſede
ſo Pilata preſtraſhile. V' poſodi ſi rezhe vode
perneſti, ſi vprizho vſiga ljudſtva roke umije,
ino rezhe: „Jas ſim nedolshen per kervi tega
pravizhniga, ví glejte!“ Ino vſi ſo savpili:
Zhes naſ ino naſhe otroke pridi njegova kri!“
Tedaj je Pilat Jesuſa Judam dal v' roke, de naj
ga krishajo. Jesuſ pa je molzhal; voljen je
terpeti, perpravljen je umreti. Kako boshje
molzhanje, kaka poterpeshljivoſt!

43. Jesuſ krishan na kalvárii.

Sdaj ſo vojaki Jesuſa prijeli, mu
ſlézhejo ſhkerlataſti plajſh, ino ga v' njegovo laſtno
oblazhilo oblézhejo. Ino ſ' krishem na rami,
ki ga bodo na-nj perbili, ino med dvema
rasbojnikama je is Pilatove hiſhe na ravnoſt ſkosi
meſto na moríſhe peljan. Ker je is ſlaboſti
pod tesho krisha peſhati sazhel, mu ga je
mogel neki mosh, ˛Simon po imenu, sa njim
neſti.

Jesuſ gré molzhé, ino móli. Vſe ſe ljudí
tare okoli njega. Nekaj shen, ki ſo sa njim
ſhle, ſe milo joka. Jesuſ pa jim rezhe: “Vé,

174

Jerusalemſke hzhere! nikar ne jokajte nad
menoj; ſebe le ino ſvoje otroke objokujte.“

Okoli devete ure pred poldnem ſo s'
Jesuſam priſhli na moriſhe, na goro kalvárijo
ali mertvaſhkih glav. Ondi je ſtal on, jagnje
boshje. Vina, s' grenko miro ino s' shelzhem
smeſhaniga, mu piti ponudijo. Ga pokuſi, pa ne
pije. Sdaj mu oblazhilo s' rastepeniga shivota
potegnejo, ter ga sa roke ino noge s' sheblji
na krish perbijejo, ino na vſako ſtran
rasbojnikov eniga. Tako viſi ˛Sin boshji med nebam
ino med semljo, v' ſredi dveh hudodelnikov,
kakor de bi bil naj huji, ino njegova kri zvrè
na tla. Pa v' teh neisrezhenih bolezhinah je
ſhe poln ljubesni ozhí v' nebó obernil, ino
molil sa ſvoje morivze: „Ozhe! odpúſti jim; ſej
ne vedó, kaj delajo.“

Vojaki ſo njegove oblazhila med ſé rasdelili;
sa njegovo ſuknjo pa, ki je bila v' zélo tkana,
ſo vadljáli. Duhovni, piſmouki ino ſtaraſhini
ljudſtva ſo ga pod krishem saſramováli.
„Drugim je pomagal“, ſo djali, „ſebi pa ne more.
V' Boga je saupoval; sdaj naj ga réſhi, zhe je
njegov preljubi ſin.“ Veliko drusih Judov ino
vojaki ſo ga kleli; ſo glave smajevali, ino ſe
mu poſmehovali rekozh: „Dète, dète! tí, ki
boshji tempelj podereſh, ino v' treh dneh
poſtaviſh!“ Pa Jesuſ je vſe voljno terpel, le
beſédize ni protil. Zelò rasbojnikov eden ga je
preklinjal. „Zhe ſi Kriſtuſ,“ je djal, „ſam ſebi
pomagaj ino nama.“ Uni pa ga je ſvaril ino
rekel: „Kaj ſe tudi tí Boga ne bojíſh? Nama
ſe praviza godí, plazhilo ſva prejéla, ktero

175

gre najnim delam; ta pa ni nizh hudiga
ſtoril.“ Potlej je Jesuſu rekel: „Goſpod! ſpomni
ſe me, kedar v' ſvoje kraljeſtvo prideſh.“ Ino
Jesuſ veſ uſmiljen ſe je va-nj obernil, ino mu
rekel: „Gotovo, ti povém, ſhe danſ boſh per
meni v' raji!“

Pod krishem je ſtal preljubi apoſtelj Janes,
ino sraven Janesa je bila tudi Jesuſova mati
Marija. Jesuſ v' ſvojih bolezhinah pogleda
milo v' Marijo, ſvojo mater, ji s' ozhmi v' Janesa
migne, ino rezhe: „Glej ga, tvoj ſin!“ Potlej
Janesa pogleda, ino mu v' Marijo migne
rekozh: „Glej jo, tvoja mati!“ — Pazh lep
sgled sa vaſ, ljubi otrozi, kako ſvoje ſtarſhe
ljubite!

Opoldne je na enkrat ſolnze otemnélo.
˛Straſhna tema je naſtopila, pokrije vſo deshelo,
ino terpí tri ure. Vſi Jesuſovi saſmehovavzi ſo
ſe preſtraſhili, ino ſo umólknili. Tudi Jesuſ je
molzhal veſ ta zhaſ, deſiravno je v' nesnanih
ſmertnih teshavah. Oh, she je bila to ſtraſhna
tihota, she ſo bile Jesuſu to britke ure! Okoli
treh popoldne, ko je njegovo terpljenje do
verha perkipélo, je s' saupanjem v'
nebeſhkigaOzheta saklizal: „Moj Bog, moj Bog!
sakaj ſi me sapuſtil?“ — Potlej rezhe: „Shéjin
ſim!“ Nekdo vojakov mu s' jéſiham napojeno
gobo na terſtu pomolí. Pazh réven ohladljej
per taki shgózhi shéji! Jesuſ savshije nekoliko
jéſiha. Potlej savpije s' mozhnim glaſam:
„Dopolnjeno je!“ Ino preden sadnjizh povsame,
rezhe ſhe: „Ozhe, v' tvoje roke srozhim ſvojo

176

duſho!“ Ko je to isgovoril, je glavo nagnil,
ino umerl. — — —

Hvala, molitev ino vezhna zhaſt bodi
naſhimu Odreſheniku! On je sa naſ vſe terpel,
ſvojo kri prelil, ino umerl!

Ko je Jesuſ umerl, ſe sagrinjálo v'
tempeljnu pred ſvetinjiſhem od sgorej do tal
preterga. Semlja ſe treſe, ino ſkale pokajo.
˛Stotnik, ki je per krishi ſtrasho imel, veſ
preſtraſhen savpije : „Gotovo, ta je bil ˛Sin boshji!“
Ljudſtvo trepátje na perſi terka, ino ſe molzhé
raside.

Proti vezheru je bilo Jesuſovo teló
pokopano. Joshef, is Arimateje domá, imeniten
sbornik, je ſhel k' Pilatu, ino ga Jesuſovo telo
próſi. Pilat je dovolil v' njegovo proſhnjo. K'
Joshefu ſe perdrushi tudi Nikodem piſmouk.
Preden Jesuſovo telo ſ' krisha ſnameta, mu je
ſhe vojakov eden ſtran ſ' ſulizo prebodel, ino
kri ino voda ſe mu je is ſerza ulila. Potlej
ſta telo s' diſhavami v' drago tenzhizo povila,
ino na vert neſla, kjer je bíl Josheſ sa-ſe
grob v' ſkali isſekal. V' ta novi grob ga
deneta, ino pred grob savalità velik kamen.
Drugi dan ſo ſhe véliki duhovni grob
sapezhátili, ino vojakov na ſtrasho poſtavili.
Tako je Jesuſovo telo v' ſabóto pozhivalo.

44. Jesuſ ſpet shiví, ino ſe perkasuje.

Jutro tretjiga dne je napoknilo. Ino glej,
velik potreſ je! Angelj Goſpodov, ſvetel kakor
bliſk, pride is nebeſ, in odvalí kamen ſpred

177

groba. Ino Jesuſ Kriſtuſ vſtane zhaſtítljiv ino
neumerjozh is groba, je premagavez ſmerti,
premagavez vſe ſovrashnikove mozhí. Vojaki,
ki ſo bili na ſtrashi, ſo od ſtrahu na pol
mertvi po tleh popadali. Bersh ko ſo ſe opomogli,
ſo letéli v' meſto, ino vélikimu sboru povedali,
kaj ſe je sgodilo.

˛She tiſto jutro sgodej gre nekaj poboshnih
shen, ki ſo v' Jesuſa vérovale, s' drasimi
diſhavami k' grobu; Jesuſovo telo bi rade bolje
vmasílie. Shaloſtne pravijo po poti: „Kdo nam
bo kamen ſpred vrat groba odvalil?“ Pa ko
na vert ſtopijo, vidijo kamen she odvaljèn.
Pogledajo v' grob, kar je prasen; le perti, ki
je bilo Jesuſovo telo va-nje savito, ſo lepó
poravnáni ondi leshali. Ino glej, dva angelja v'
ſvetlim oblazhilu ſtojità na deſni ſtrani, ino
rezheta: „Vé iſhete Jesuſa Nazarezhana, ki je bil
krishan; ali zhimú iſhete shiviga per mertvih?
Vſtal je, ino ga ni tukaj! Pojdite, ino povejte
njegovim uzhenzam.“ ˛S' to novízo hité nasaj
v' meſto.

Marija Magdaléna ſe je ſhe k' grobu
povernila, ino ſe milo joka, de ſolsa ſolso pobija.
Vſa objokana pogleda v' grob. Ino glej, dva
angelja jo ogovorita: „Shena! kaj jokaſh?“ Sdihne
ino rezhe: „Oh, mojiga Goſpoda ſo vseli, pa
ne vém, kam ſo ga djali!“ ˛Se osrè, kar
vidi Jesuſa pred ſeboj. Tode ne posna ga;
menila je, de je vertnar, ino mu rezhe:
„Goſpod! ako ſi ga tí vsel, povej mi vſaj,
kam ſi ga poloshil.“ Jesuſ ji po ſvojim
ljubesnjivim njej snanim glaſu rezhe: „Marija!“ Ino

178

ko bi trenil, ga je ſposnala. K' nogam mu
pade, ino rezhe: „Moj uzhenik!“ Jesuſ rezhe:
„Idi k' mojim bratam, ino povej jim, de ſe bom
kmal vsdignil k' ſvojimu ino vaſhimu Ozhetu.“
Ino kar ſpred ozhí ji sgine; njena shaloſt: pa ſe
je ſpremenila v' veſelje, de ga nobèn zhlovéſhk
jesik ne isrezhe.

Popoldne ſe je Jesuſ perkasal dvema
uzhenzama, ki ſta is Jerusalema v' blishnji terg Emavs
ſhla. Na poti ſe jima je perdrushil v' podobi
nesnaniga popotnika, ino rezhe: „Kakoſhne
pogóvore imata med ſeboj, ino sakaj ſta tako
shaloſtna?“ Eden nju pravi: „Kaj ſi tí ſam
ptujiz v' Jerusalemu, de ne veſh, kar ſe je te dni
v' njem sgodilo? Jesuſa Nazarezhana ſo krishali,
ki ſmo upanje va-nj itoieli, ino danſ je she
tretji dan tega.“ Jesuſ rezbe: „Sakaj ſta toliko
keſniga ſerza vérovati, kar ſo preroki
prerokovali? Ni li mogel Kriſtuſ vſiga tega terpeti, ino
tako iti v' ſvoje velizhaſtvo?“ Ino jima raslaga
po poti ſveto piſmo. Ko do terga pridejo, ſe
Jesuſ daljej ravná; pa uzhenza proſita: „Oſtani
per naju; vezheri ſe she, ino dan ſe je
nagnil,“ Jesuſ je oſtal. Per vezherji je kruh vsel
v' roke, ga poſvetil, prelomil, ino jima podal.
Tedaj ſta ga ſposnala, Jesuſ pa je ſpred nju
sginil. „Ni li,“ ſta sdaj rekla „ſerze v' naju
gorélo, ko náma je ſveto piſmo raskladal?“ Ino ſe
bersh vsdigneta, ino greſta v' Jerusalem
apoſteljnam pravit. Tí ſo med tem ſhe po drugi
ſtrani od Jesuſoviga vſtajenja svédili, ino jima
rezhejo: „Goſpod je reſ vſtal, ino ſe je Petru
perkasal.“

179

Svezher ſhe tiſti dan ſe je Jesuſ sbranim
apoſteljnam v' Jerusalemu perkasal. Savoljo
ſtrahú pred Judi ſo bili v' neki hiſhi
saklenjeni, kar Jesuſ na enkrat per njih ſtojí, ino
rezhe: „Mir vam!“ Vſi ſo ſe preſtraſhili.
„Sdaj,“ ſo rekli ſami per ſebi, „nam bo
ozhital naſho nesveſtobo, sdaj ſe hudovàl nad nami,
ko ſmo ga sapuſtili, ino ſmo beshali!“ Pa s'
ljubesnjivim, njemu laſtnim glaſam je djal: „Nikar
ſe ne bojte! Jas ſim, jas Jesuſ, ki ſim bil
krishan sa vaſ! Poglejte mojih rok ino nog; vſaj
nad temi le ranami ſposnajte, de ſim jas!“ Potlej
je med njimi jedel. Na sadnje rezhe: „Kakor
je Ozhe mene poſlal, tako tudi jas vaſ
poſhljem.“ Dihne va-nje, ino ſhe rezhe: „Prejmite
ſvetiga Duha. Kterim boſte grehe odpuſtili, ſo jim
odpuſheni, ino kterim jih boſte sadershali, ſo jim
sadershani.“ Ko je to isrekel, sgine ſpred njih.

Takrat Tomasha ni bilo med apoſteljni.
Toraj mu, ko je priſhel, vſi veſéli rekó:
„Goſpoda ſmo vídili!“ Pa Tomash odgovorí:
„Dokler snamenj shebljev na njegovih rokah ne
vidim, ino perſta v' luknjo shebljev ino roke v'
njegovo prebodeno ſtran ne vtaknem, ne
verjamem.“ Oſem dni po tem je Jesuſ ſpet ſkosi
saperte duri med nje priſhel, ino djal: „Mir
vam!“ Potlej ſe v' Tomasha oberne, ino mu
rezhe: „Tomash! poglej mojih rok, ino polòshi
perſte va-nje; daj rok, ino deni jo v' mojo
ſtran, ter ne hodi nevéren.“ Tomash ſe Jesuſu
k' nogam ſzhéne, ino rezhe: „Moj Goſpod ino
moj Bog!“ Jesuſ je perſtavil ſhe heſede, ki ſo
sa vſe zhaſe rezhene, djal je: „Tomash! ker ſi

180

me vidil, vérujeſh; ali ſrezhni, kteri ne
vidijo, ino vender vérujejo!“

45. Jesuſ gre v' nebeſa.

Jesuſ je bil po ſvojim od ſmerti vſtajenji
ſhe ſhtirdeſet dni na ſvelu. Te dni ſe je
ſvojim uzhenzam tudi na Galilejſkim vezhkrat
perkasal. Eno jutro ſe jim je perkasal per
Genésarſkira jeseru, ko ſo ravno ribe lovili. Vſo
nozh ſo lovili, pa nizh niſo vjeli. Na Jesuſove
beſede ſo na deſno ſtran zhelna mresho
pometali, ino ſto tri in petdeſet rib vjeli. Potlej ſo
jih nekaj per sherjávizi ſpekli , ino Jesuſ
je s' njimi jedel. Po jédi je Jesuſ Petru djal:
˛Simon, Jonov ſin, ali me ljubiſh bolj ko tí
le?“ Peter odgovori: „Ljubim te, Goſpod!“
Jesuſ rezhe vdrugizh: „˛Simon, ali me ljubiſh?“
Peter odgovori: „Ljubim te, Goſpod!“ Jesuſ
rezhe vtretjizh: ˛Simon, ali me ljubiſh?“
Petru ſe ushali, de ga vtretjizh vpraſha, ino
rezhe: „Goſpod! ſej véſh, de te ljubim.“ Ino
Jesuſ mu srozhí ſvojo zerkev rekozh: „Paſi
moje jagnjeta in ovze.“ — Drujkrat ſe je
Jesuſ na neki gori pet ſto uzhenzam perkasal.
Ko ſo ga vídili priti, ſo na obras popadali, ino
ga molijo. On pa je ljubesnjivo s' njimi
govoril od boshjiga kraljeſtva, ter jih v' veri, upanji
ino ljubesni uterdoval.

Sadnje dni je ſhe vezhkrat s' njimi govoril,
ino enajſtérim sapovedal, de naj v' Jerusalem
gredó. ˛Shtirdeſeti dan ſe jim je tukaj sadnjikrat
perkasal, ino v' ſredi med njimi rezhe: „Dana

181

mi je vſa oblaſt v' nebeſih ino na semlji.
Oſtanite tukaj v' Jerusalemu, dokler vam
obljubljene mozhí ne poſhljem. V' nekterih dneh boſte
ſ' ſvetim Duham kerſheni. Potlej pojdite po
vſim ſvetu, uzhíte vſe narode, kerſhujte jih v'
imenu Ozheta, ˛Sina ino ſvetiga Duha, uzhíte
jih vſe ſtoriti, kar ſim vam povedal. Glejte,
vſe dni do konza ſvetá ſim per vaſ!“ Kedar je
Goſpod to isgovoril, pelje uzhenze v'
Betanijo, ino gre s' njimi na oljſko goro. Tukaj
rasproſtrè ſvoje roke nad njimi , jih
blagoſlovi, ino rezhe: „Grém k' ſvojimu Ozhetu
ino k' vaſhimu Ozhetu, k' ſrojimu Bogu ino
k' vaſhimu Bogu!“ Ino potlej ſe je vprizho
njih nakviſhko proti nebeſam povsdignil.
Uzhenzi gledajo vſi shaloſtni sa njim. Poſlednjizh
pride ſvetel oblak, ino ga utegne njih ozhém.
Per tej prizhi ſtojità dva angelja v' belih
oblazhilih per njih, ino rezheta: „Moshjé
Galilejzhani! kaj ſtojitè ino gledate v' nebó? Ta
Jesuſ, ki ſte ga sdaj vídili v' nebeſa iti, bo
nékedaj ravno tako ſpet priſhel.“ Uzhenzi ſo na
obras popadali, ino molijo. Potlej ſo ſe ſ' ſvetim
veſeljem v' Jerusalem vernili, ſo vſak dan v'
tempeljnu, ino Boga hvalijo ino molijo.

Jesuſ, naſh Svelizhar, je sdaj ondi v'
nebeſih. Od ondod vlada ſvojo ſveto zerkev ino
shivljenje ſvojih pravovernih zhaſtivzov.
Otrozi! hodíte vedno vprizho njega, ino bodite
poboshni. Njegovo oko naſ povſod vidi, ino
njegova ljubesen ſkerbí neprenehama sa naſ.
˛Sluſhajte ga kakor dobri otrozi, ino nikar greha

182

ne delajte! Potlej boſte tudi ví ondi, kjer je
on, ino boſte per njem vezhno ſrezhni.

46. Jesuſ poſhlje ſvetiga Duha.

Apoſteljni ſo ſe sbrali, ino nameſti Judata
sdajavza Matijata sbrali. Vſi sheljni ſo v'
Jerusalemu obljubljene pomozhi perzhakovali. Deſet
dni po Jesuſovim vnebohodu, bínkuſhtno
nedeljo, ſo bili s' veliko uzhenzi v' neki hiſhi v'
molitvi ino s' bratovſko ljubesnijo sbrani. Kar ſe
okoli devetih pred poldnem velik ſhum, kakor
bi bil vihar, na nebu vsdigne. Vſa hiſha ſe
je potreſla. Plameni v' podobi ognjenih
jesikov ſe vidijo nad vſih glavami. Ino vſi ſo ſ'
ſvetim Duham napolnjeni.

Tiſtikrat je bilo v' Jerusalemu savoljo
bínkuſht bres ſhtevila Israelzov. Ker ſe je ſhum
is hiſhe, ki ſo bili uzhenzi v' njej sbrani,
delezh po meſtu ſliſhal; ſe je ljudſtvo
preſtraſheno is tempeljna in od vſih ſtrani pred hiſho
uzhenzov ſtekalo, ino ſliſhi, kako ſerzhni ino
nepreſtraſheni uzhenzi v' mnogih jesikih Boga
hvalijo. „Kaj je to?“ ſe zhudijo eden
drugimu; „vſi tí le, ki govoré, ſo terdi Galilejzhani,
ino vſak po ſvojim laſtnim jesiku jih ſlíſhimo
boshje velikòte hvaliti!“

Sdaj ſe Peter smed apoſteljnov vsdigne, ino
na glaſ rezhe: „Ví moshje Israelzi ino ví vſi
Jerusalemſki prebivavzi, poſluſhajte me! Jesuſa
Nazarezhana, kteriga ſte vidili zhuda ino
snamnja delati, Jesuſa, kteriga ſte ví krishali, je
Bog is groba v' shivljenje obudil. Mi vſi ſmo

183

tega prizhe. Ta Jesuſ, kteri je v' nebeſa ſhel,
nam je danſ ſvetiga Duha poſlal. Tega
Jesuſa je Bog sdaj Goſpoda ino kralja poſtavil.“
Kedar Jerusalemljani to ſliſhljo, jim je v' ſerze
ſeglo. Veliko jih je apoſteljnam djalo:
„Bratje! kaj pa nam je ſtoriti?“ Peter je djal:
„Pokoro ſtoríte, ino ſlehern ſe daj kerſtiti v' ime
Jesuſovo, v' odpuſhenje grehov; potlej boſte
tudi ví prejeli ſvetiga Duha. Ta obljuba je
dana vam ino vaſhim otrokam ino vſim, kteri ſo
ſhe delezh od Boga.“ Ino ſhe tiſti dan jih je
okoli tri tavshent vero Jesuſovo na-ſe vselo,
ino ſo ſe dali kerſtiti. Tí ſo bili vedno per
naukih apoſteljnov. Vſi eniga duha ſo bili med
ſeboj, ino vſe ſo eden do drusiga imeli.
˛Skupej ſo molili, ſkupej jedli, ſkupej veſeli
Boga zhaſtili, ino ljudje ſo jih radi imeli. Bog jih
je. ſhe vſak dan tej ſveti drushbi perdajal ino
perdajal, de ſo tako pot vezhniga svelizhanja
naſhli.

47. Jesuſ shiví v' ſvojih vernih.

Tiſte dni ſta ſhla Peter ino Janes v'
tempelj molit. Per vratih v' tempelj je ſedel
revesh, ki je bil hrom, kar je rojen, ino je
vbogajme proſil. Tudi Petra ino Janesa próſi
vbogajme. Peter mu rezhe: „Slata ino ſrebra
nimam; kar pa imam, ti dam. V' imenu
Jesuſa Kriſtuſa vſtani ino ſ-hòdi!“ Sa roko ga
prime, ino ga vsdigne. Per tej prizhi je
terdno ſtal ino hodil, gre s' njima v' tempelj, ter

184

od veſelja poſkakuje, ino hvali Boga. Vſe
ljudſtvo, ki ga je vídilo, ſe je zhudilo. Tedaj
rezhe Peter: „Temu niſva mi dva ſ' ſvojo mozhjo
pomagala, ampak s' mozhjo tiſtiga kralja, ki
ſte ga ví umorili. Ino po Jesuſu je svelizhanje
tudi vam na ponudbo.“

Ko ſta apoſteljna ſhe govorila, pride
tempeljnova ſtrasha, ino ji v' jezho sapró. To
nozh ſta mogla v' njej prebiti. Drugo jutro
ſo ji pred véliki sbor k' ſodbi peljali. Peter,
poln ſvetiga Duha, ſe odgovorí, ino vprizho
hromiga zhloveka rezhe: „V' imenu Jesuſa
Kriſtuſa, ki ſte ga ví krishali, Bog pa ga je ſpet od
ſmerti obudil, ſtojí ta le zhlovek sdrav pred
vami. Snano vam bodi, de je svelizhanje le
v' Jesuſu, ino pa v' nikomur drugim nè.“
˛Sodniki oſtermé nad tako Petrovo ſerzhnoſtjo, ino
is ſtrahu pred ljudmí ſi jima ne upajo nizh
shaliga ſtoriti. Le saterdijo jima, de ne vezh
od Jesuſa govoriti ino uzhiti. Ali Peter ino
Janes na ravnoſt rezheta: „˛Sami ſodíte, ali bi
bilo prav per Bogu, ko bi bolj vaſ kakor Boga
ſluſhali. Ne moremo nehati govoriti, kar ſmo
vídili ino ſliſhali.“ Potlej ſo ji ispuſtili.

Kdor Goſpoda Jesuſa pred drugimi prizha,
od njega bo tudi Jesuſ per Ozhetu v'
nebeſih prizhal, de je njegov uzhenez.

48. ˛Shtefan, pervi muzhéniz.

Veliko jih je ſhe bilo, ki ſo Jesuſovo
miloſt sanizhevali, ino ponujano svelizhanje v'
ſvoji neveri od ſebe paháli. ˛Sovrashili ſo Je-

185

suſa, ino preganjali njegove verne. Pa ravno v'
preganjanji, ki ſo ga verni terpeli, ſo ſvojo
zhednoſt naj lepſhe pokasali.

˛Shtefan, poln ſvetiga Duha, je velike
zhudeshe ino snamnja delal. Mozhno je prizhal
od Jesuſa in od njegoviga kraljeſtva.
Terdovratni Judje ſo ſe njegovimu prizhanju v' bran
ſtavili. Pa niſo kaj mogli modroſti ino duhu, ſ'
kterim je ˛Shtefan govoril.

Is hudobije ſe nozhejo reſnizi vdati,
temuzh gredo, ino podſhuntajo nekaj ſpridenih
mosh, de lashnjivo zhes ˛Shtefana prizhajo:
„Klétevſke beſede v' Boga ino Moseſa ſmo ga
ſliſhali govoriti.“ Ljudſtvo ſ' tem sdrashena ga
popade, ſ' hudo pred véliki sbor vlezhe, ino
po krivim toshi. ˛Shtefan je bres ſtrahu, v'
nebeſhki mogozhnoſti ino velikoſti pred ſodniki ſtal,
ino ko angelju ſe mu je oblizhje ſvetilo.
Véliki duhoven ſe je vsdignil, ino mu rezhe : „Ali
je, kar ti pravijo, reſ temu takó?“ ˛Shtefan je
odgovoril, ino pokasal, de mu je Bog ino
Moseſ v' zhaſti, de ſe je pa ta zhaſt nad Judi
vſelej pogréſhala. Ino na sadnje je ſklenil ſ'
temi terdimi beſedami: „Vi terdovrátneshi ino
ljudjé nepoſvezheniga ſerza ino nepoſvezhenih
uſhéſ! vedno ſe vſtavljate ſvetimu Duhu.
Kakor ſo ſe mu vaſhi ozhetje vſtavljali, takó ſe
mu ví! Oni ſo morili preroke, ki ſo
Odreſhenika osnanovali; ví pa ſte njega sdali ino
umorili!“ To govorjenje jih je tako hudo sbodlo,
de ſo od togote s' sobmí ſhkripali. ˛Shtefan pa je
poln ſvetiga Duha okó v' nebeſa obernil,
jih vidi odperte, ino Jesuſa na deſnizi boshji

186

ſtati. „Dète,“ je savpil, „nebeſa vidim
odperte, ino ſinú zhlovékoviga v' njegovim velizhaſtvu
ſtati na deſnizi boshji!“ Ino glej, vſi sazhnó
divjáti ino vpiti, ino uſheſa ſi maſhé, ino vſi
kmal planejo va-nj, ino is meſta ga kamnjat
vlezhejo. Na moríſhi ſo ˛Shtefana okrog in
okrog oſtopili, oblazhila ſ' ſebe djali, ino ga
kamnjajo. Od vſih ſtraní letí kamnje v'
˛Shteſana; on pa je glaſno molil: „Goſpod Jesuſ!
ſprejmi mojo duſho.“ Potlej na kolena pade, ino
glaſno rezhe: „Goſpod! ne ſhtej jim tega v' greh.“
Ko je to isrekel, ugaſne.

Kdor Jesuſa bolj ljubi kakor ſvoje
shivljenje, tak je práv Jesuſov uzhenez, ino ſi je
miloſti boshje ſvéſt.

49. Pavlovo ſpreobernjenje.

Pavel, ki mu je pred ſpreobernjenjem
˛Savel bilo ime, je Jesuſa ino vſe kriſtjane hudó
ſovrashil. Neuſmiljeno je kriſtjane preganjal.
Mladenezh she ſe je ſmerti ſvetiga ˛Shtefana
udeléshil, ker je kamnjavzov oblazhila vároval. Is
ſovraſhtva do kriſtjanov gre k' vélikimu
duhovnu, ino ga proſi, de mu ſpiſano pravízo da
vſe moshé ino shene, ki v' Damaſhku v'
Jesuſa vérujejo, svesane v' Jerusalem pergnati. ˛Se
podá na pot v' Damaſhk, ino je she blis
meſta. Kar ga na enkrat poſebna luzh s' neba
oſvéti. Obleſhen od ſvetlobe ſe na tla sverne,
ino glaſ mu rezhe: „˛Savel, ˛Savel! kaj me
preganjaſh?“ Pavel, na tleh leshé, veſ preſtraſhen
vpraſha: „Goſpod! kdo ſi?“ Glaſ mu odgovorí:

187

„Jas ſim Jesuſ, kteriga preganjaſh!“ Pavel ſpet
popraſha: „Goſpod, kaj hozheſh, de ſtorim?“
Goſpod mu rezhe: „Vſtani, ino idi v' meſto;
ondi ti bo povedano, kaj de ſtóri.“ Pavel
vſtane, kar nizh ne vidi; pogled je sgubil,
Moshje, ki ſo ga ſpremljali, ga sa roko peljejo
v' meſto.

Tri dni je bil ſlep, ino ni ne jedel ne
pil, le molil je. Po treh dneh pride Ananija,
poboshen uzhenez Jesuſov, v' hiſho, v' kteri je
bil Pavel, poloshi roke na-nj, ino mu rezhe:
„Jesuſ, ki ſe ti je na poti perkasal, me poſhlje
do tebe, de boſh ſpet vídil, ino ſ' ſvetim
Duham napolnjen.“ Per tej prizhi ſe mu je
nekaj taziga kakor luſki od ozhí odlupilo.
Pavel ſpregleda, ino ſe da kerſtiti.

Odſihmal je bil Pavel prav ſerzhen
uzhenez Jesuſa Kriſtuſa, ino je njegov nauk med
vſimi narodi osnanoval. Njegovo ſerzé je bilo
polno gorezhe ljubesni do Boga ino do vſih
ljudí. Sa Jesuſovo zhaſt je bil veſ vnét. Poln
praviga ſposnanja, pa ponishen kakor otrok, je
bres ſhtevila ljudem v' nebeſa perpomogel.
Med ſvojim ſerzhnim tekam v' kerſhanſki veri
je neisrezheno veliko terpel; tode Goſpodova
roka je bila s' njim, ga je uterdovala, ino
nikoli ne sapuſtila. Zhe ſo ravno veríge ali
kétine na njegovih nogah ropotale, zhe ſo ravno
jermeni njegov herbet rastepali; je bil le
vender poln veſelja, ker je Jesuſa is vſiga ſerza
ljubil, ino upal kmal k' njemu priti v' nebéſa.
Is te ljubesni do Goſpoda je vſe preterpel, ino

188

njegov ſveti nauk kakor sveſt prizhevávez na
sadnje ſ' ſvojo kervjo sapezhátil.

V' ſveti zhaſti nam toraj bodi njega ſpominj!

50. ˛Sveta Jesuſova zerkev.

Apoſteljni, od ſvetiga Duha poſvezheni, ſo
ſe, kakor jim je bil Jesuſ ukasal, po vſim ſvetu
rasſhli, ino ſo Jesuſov ſveti nauk osnanovali.
Goſpod je bil s' njimi, ino jim je dal mozh
zhudeshe delati. Veliko bolnikov ſo osdravili,
ino ſhe zelò mertve ſo v' shivljenje budili.
Zhe ſo le kaziga bolnika v' póſtelji na pot
poloshili, de ga je ſenza memo gredózhiga
apoſteljna obſhla, je bil she osdravljen. Sa tega
voljo ſo jih dobri ljudje sveſto poſluſhali, ino ſo
vero Jesuſa Kriſtuſa na-ſe jemali. Po Kriſtuſu
ſo ſe tí kriſtjani imenovali. Tako ſe je
sazhela ſveta drushba vernih, ki ji kerſhanſka
zerkev pravimo, ino je bolj ino bolj raſtla.
Moshje ino shene, mladi ino ſtari, ljudje viſoziga
ino niskiga ſtanu, Judje ino ajdje ſo ſe ji
perdrushevali. Vera ino ljubesen ſte te duſhe s'
Jesuſam ino med ſeboj ſklépale. Vſi ſo bili
eniga ſerza ino eniga duha, v' upanji veſeli, v'
terpljenji poterpeshljivi, ino gorezhi v' molitvi.
Goſpod je bil vedno med njimi, deſiravno le
nevidama. Njegov ſveti Duh jih je oshivljal,
de ſo mogli ſveto shiveti. Goſpodovo okó je
nad njimi zhulo, Goſpodova dobrótljiva roka
jih ſpremljala. ˛Svetiga shivljenja jih je Goſpod
vadil, de bi od greha ozhiſheni vedno nedolshno
ino zhiſto shiveli. Nesveſtnike pa je vzhaſi she na

189

semlji ozhitno ſhtrafal, de je ſ' tem druge
ſvaril. Dva sakonſka ſta ſe Petru slagála, ino v'
ſhtrafingo ſvoje lashí, ktera je vſelej oſtudnoſt
pred Goſpodam, ſta nagle ſmerti umerla.

Kjer je kaka kerſhanſka óbzhina ali
gmajna vſtala, ſo apoſteljni uzhenike, ſhkoſe ino
maſhnike, poſtávili, kteri ſo ſpet drugim
ravno ſ' takim duham Jesuſov nauk osnanovali.
Tako je Jesuſov uk s' boshjo pomozhjo od
roda do roda priſhel, ino bo kakor reka
shivljenja oſtal vſe poſlednje zhaſe do konza ſvetá.

Nekteri pervih Jesuſovih osnanovavzov ſo
tudi nekaj naukov sapiſali, ino nam jih ſpiſane
srozhili, sa kar Boga ne moremo doſti sahvaliti.

˛Sveti Matevsh apoſtelj je ſpiſal pervi
evangeli, poveſt namrezh od shivljenja, terpljenja
ino povelizhanja Jesuſa Kriſtuſa. Drugi evangeli
je ſpiſal ſveti Marka, sveſt uzhenez ſvetiga
Petra. Tretjiga je ſpiſal ſveti Luka, tovarſh
ſvetiga Pavla, ino zhetertiga ſveti apoſtelj Janes.
˛Sveti Luka nam je tudi ſpiſano srozhil
apoſteljſko djanje, to je, kaj ſo apoſteljni po
prihodu ſvetiga Duha delali, ino kako ſe jim je godilo.

˛Sveti Pavel je vernim kriſtjanam vezh
liſtov piſal. Do naſ jih je ſhtirnajſt priſhlo.
Eniga je piſal vernim Rimljanam, dva
Korinzhanam, eniga Galazhanam, eniga Efeshanam,
eniga Filipljanam, eniga Koloſhanam, dva
Teſalonizhanam, dva ſvojimu uzhenzu Timoteju,
eniga Titu, eniga Filemonu, ino eniga Hebrejem.

˛Sveti Jakop je piſal en liſt, ſveti Peter
dva, ſveti Janes tri, ino ſveti Juda Tadej
eniga. ˛Skrivno rasodenje, ki ga je ſveti Janes

190

na otoku Patmu imel, ino na boshje povelje
ſpiſal, ſklene ſveto piſmo.

Te piſma nam morajo biti ſvete, kakor
naj drashji poſoda boshje reſnize; one ſo
polne uka, polne poveſeljenja.

Ljubi otrozi! Jesuſ ſhe shiví, ino bo
vekomej shivel. On ima vſo oblaſt v' nebeſih ino
na semlji. Vérujte va-nj, upajte va-nj, ino
ljubíte ga veſ zhaſ ſvojiga shivljenja is vſiga
ſvojiga ſerza. Njegov ſveti nauk radi poſluſhajte,
noſíte in ohraníte ga povſod v' ſvojim ſerzu.
Zhiſlajte ga, ino po njem shivíte, de boſte
poboshni otrozi boshji nakviſhko raſtli, greha ſe
varovali, v' zhaſt Jesuſa Kriſtuſa shiveli, ino
de boſte njegovi vekomej! Jesuſov duh naj vaſ
ſpremlja po tem ſvetu v' vezhno shivljenje!

Natiſnil Joshef Blasnik.

Kazalo po straneh

Kazalo

Sgodbe ſvétiga píſma sa mlade ljudí

Ljubi otrozi, mladenzhi ino deklizhi!

KASALO.Sgodbe ſvetiga piſma ſtariga sakona.

Sgodbe ſvetiga piſma noviga sakona.

Sgodbeſvetiga piſma ſtariga sakona.1. ˛Stvaritev ſvetá.