Uses ISO Latin-2 encoding
Gosti skladi zraka. Sluz se vzpenja po stenah. Prihod iz močvirja. Kužni komisarji v deželi. Tak čuden vstop, tak vinski začetek.
Temne lise vlage so se spakovale po zidu. Zdelo se mu je, da v tej gluhi tihoti lezejo skupaj in narazen in da s svojim neznansko počasnim gibanjem oblikujejo nedoločljive podobe. Spodaj je bilo okrog in okrog mokro, zid je bil prav do črnega prepojen s sluzasto vodno snovjo. Nevidno gibanje se je pomikalo navzgor, k tem lisam in njihovim spakam. Zmes pa se je gručila belkasta tekočina, se nabirala v kaplje in potem nalahno polzela nazaj, v močvirna tla. Tako je bilo, kot da bi kapela rasla iz zemlje, kot da bi jo vsa ta vlažna in tekoča sluz napajala in hkrati vlekla nazaj v močvirna tla. Segel je z roko k steni in obtipal toplo, voljno sluz na njej. Mrščalica mu je stekla po hrbtu in zdrznil se je ob dotiku s to živo mrtvo snovjo.
Nenadno vzburjenje ga je premaknilo. Pogled se mu je potegnil z zidovja k vratom in k temni odprtini za njimi. Stopil je bliže in brez namena poprijel za hladno železje. Stresel je tiste rešetke, da je zapah votlo udaril. Notri je jasknilo in zadušilo zvok. Obraz je pritisnil zraven in čakal, da bojo zenice med svojim kroženjem preluknjale temo in razbrale obrise v notranjosti. Stene so bile raskave in prebarvane z nekakšnim belilom, ki je bilo zdaj že sivkasto od vlage. Tudi tukaj so se premikali mokri madeži. Zadaj je razbral najprej nekakšen kup cunj in potlej visoko postavo, ki se je dvigovala iz njih. Prav blizu čvrstega in golega in črnega križa je stal, ob nekakšen steber privezan, mladenič s skladnimi, a nekoliko okorno izrezanimi in izrisanimi potezami na obrazu. V ramenu mu je tičala puščica, kar globoko je bila zasajena, iz rane pod njo pa je v močnem curku polzela črna kri. Nekoč je bila rdeča, je pomislil, in stene so bile bele. Puščice so mu tičale tudi v prsih, v nogah, povsod po telesu, nebeščan je bil dodobra preluknjan. Za njegovim lepim bledim obrazom je visela cunjasta in scefrana zastava. S'Sebastian, se je vleklo čez gube in zbledelo rožnato barvo. Šele zdaj je na drugi strani križa opazil manjšega možaka. Kip je bil nekoliko nagnjen in s hrbtom prislonjen k oltarju. Romar ali berač ali kaj v capinskih capah. Z roko je kazal k mehurjasti buli na svojem stegnu in tudi iz te gnojiščne rane je nekaj teklo, nekaj gostega in svetlega, nekakšna zmaza se je izcejala. Oba sta gledala navzgor, njuni pogledi so bili z vso silo uprti v črni strop neba.
V tej tišini je slišal samo svoje dihanje. Samo svojo sapo in bobnenje v cevišču grla in v ustni votlini, ki je vlekla vase in iztiskala gost zrak. Onadva notri sta bila povsem tiha. Črni križ je negibno stal med njima in gledal vanj. Z vsem telesom se je zasukal in se v nenadni, a še zmeraj počasni gibljivosti, premaknil iz te grčaste mrtvičnosti.
Nič več se ni ozrl na kapelo in na sluz, ki se je vzpenjala po njenih zidovih. Mokri škornji so bredli skozi nizko travo. Čutil je, kako vlažni šopi stebelc tleskajo ob noge in se jih s tisočerimi seski oprijemljejo. Težko je hodil. Ozračje je bilo nasičeno z vlago. Iz močvirnih tal se je dvigovala topla sopara in lezla pod kožo. Nekaj hladnega je začutil na čelu in ko je segel gor, so se tudi tukaj pod prsti sprijeli kosmi mokre snovi. Skozi kožo je udarjal znoj in pred očmi mu je mrčalo od napora. Mukoma se je premikal skozi goste sklade zraka. Stopal je po ozkem travnatem mostišču. Na levi se je s svojo toplo soparo nalahno pregibalo močvirje med negibno visoko rastjo ljulk in trsov. Z desne je bolščala vanj gosta podrast in črno-rdeče kroglice so se svetile med plazljivimi ovijalkami. Mrtve in smrdljive koprive so tiščale vanj s svojim omotičnim vonjem. Sonce je bilo visoko na opoldanskem nebu. Njegovo vztrajno žarenje je bleščalo skozi gosto zmes zraka in vodnega tkiva. Hropel je in lovil čiste presledke zračnine skozi to naphanost, ki je pritiskala od vseh strani in mu ni dovoljevala hitrejše hoje.
Grmača se je potlej razlomila in skozi tisto luknjo se je prebil med drevesa in v gozd. Zrak ni bil nič boljši, tudi iz lišajastega mahovja je puhtelo, a vsaj gibati se je bilo mogoče bolj sproščeno. Pokrajina se je nekoliko dvignila in zgoraj med drevjem je začutil več svetlobe. Kar poprek je stopil. Ko je prišel na vrh, je z obrazom oprasnil ob trnje in črne, svetleče robidnice so se mu zamajale pred očmi. To je bil rob, ob njem pot iz zelena planjava na obeh straneh.
Sedel je v vlažno travo in vrgel težko prtljago ob tla. Z rokavom si je obrisal mokro čelo. Naprej ni bilo mogoče. Zrak je bil mehak in maziven. Pritiskal ga je k tlom. Zdaj je vedel: če bo vstal, se bo moral prebijati skozenj, kot skozi vodo.
Nekje blizu je udaril zvon. Zamolklo se je izgubil v maščobi snovi. Potem je zaslišal nekakšno valovanje številnih glasov in ni minilo veliko časa, ko je zamrmralo za njegovim hrbtom. Po gozdni poti in dol na travnato planjavo se je skozi megličasto in porozno tkivo premikala počasna in valujoča gruča ljudi. Kot skozi sen se je najprej visoko nad njegovo glavo odmajala mimo pisana bandera z zaobljenimi angelčki, ki so vsi rdeči ždeli na njeni modrini, potem pa se je v meglico zarisala mrmrajoča množica v pražnjih oblačilih.
Vstal je, si zadegal vrečo in sedlo na ramena ter stopil za zadnjimi iz črede. Zaostalega starca je skušal nagovoriti, oni pa je kar momljal predse in dvigoval oči v močevino nad seboj, k zabrisanemu krogu na nebu, ki je bilo menda sonce. Ni se dal odgnati. Vztrajno je stopal ob sključenem možakarju, ki je že precej zaostal za procesijo. Nekam vendar mora priti. Nekje se ta pot mora končati.
Kolovoz se je spet zarinil v gozd in se potlej strmo zagrizel v breg. Zdaj je bilo pod nogami blatno in spolzko. Male smrdljive mlake so se s svojo postano tekočino pretakale čez luknje, ki so jih napravile stopinje. Starcu je nekajkrat zdrsnilo. Kazalo je, da bo padel in se skotalil nazaj. S krmežljavimi očmi je gledal okrog sebe in potem zavrtal s pogledom vanj. Nezaupljivo je tipal po njegovem obrazu in oblačilu. Obtičal je na sedlu. Potem je z zateglim in negotovim glasom, kot bi razmišljal ali naj sploh spregovori, rekel:
"-- Kje pa je konj?"
Vrečo je sunil čez sedlo in z desno roko trdo poprijel, da mu je skrivilo hrbet. Z levo je prijel starca pod pazduho in ga počasi zvlekel na rob. Hotel je med drevesa, ampak pot je bila v globeli, strmina pa gladka, kot bi jo kdo z oljem namazal. Starec se je sprva skušal umakniti, potem pa se je prepustil čvrstemu prijemu. Počasi sta se pomikala do prostora, kjer je pot zadobila nekoliko položnejši tek. Tu sta se ustavila, potlej pa stopila med drevesa. Zdaj sta lažje napredovala.
Šele tu mu je odgovoril.
"-- Spodaj je ostal" , je rekel, "v močvirju." "Mislim, da je dobil rape. Preveč sem ga gnal, vročega, skozi mlake."
"-- V vodi skuhati prepelno" , je zadovoljno in poznavalsko dejal starec. "In borove česarke. Potem s to raztopino vsak dan umivati noge konju. Mazati z oljem."
Tujec je gledal predse. Videl je tisto klecajočo in znojno žival, ki ji je po koži kar lilo in lilo. Ki je naenkrat stala med trsjem in prazno gledala predse in ni več mogla ne naprej, ne nazaj.
"-- Prav gnojno je imel že vse skupaj" , je rekel čez čas. "Nič se ni dalo storiti."
Starec je spet obmolknil. Nenadoma je bil spet nezaupljiv in sploh ni hotel dvigniti pogleda od tal.
"-- Zatavala sva v močvirju" , je skušal prišlek pojasniti. "Šele pri kapeli sem potem našel pot."
Molče sta hodila. Gozd se je zredčil in spodaj so se pokazale lesene koče s črnimi klobuki slame. Po blatni poti se je skozi vas vijugala procesija. Nekaj temnih postav je prihitelo iz meglice med hišami in se pridružilo romarskim hodcem. Počasi in s previdnimi koraki sta se spustila navzdol. Pred prvimi hišami je starec nekaj zamencal in zmomljal, kot bi se hotel posloviti.
"-- Sem mislil" , "je rekel tujec, če bi lahko dobil malo prevretega mleka ali vina."
Starec se je obotavljal. Korak ga je vlekel drugam, tujčev glas ga je ustavljal. Še enkrat ga je premeril s krmežljavim pogledom. Zdaj se je odločil. Pridi, je pomignil in stopil po ozki poti med dvema lesenima ogradama v temno gnezdišče črnih kočur.
Vas je bila domala prazna. Nekaj kokoši je zletelo spod nog in nekaj prašičev se ni hotelo umakniti. Pri eni od hiš je zaslutil za oknom nekakšno premikanje. Ko se je ozrl v tisto smer, je za lino smuknil nazaj ženski obraz. Malo naprej je starec odrinil leseno loputo. Za njo je bil na dvorišču velik kup gnoja, vsenaokrog pa se je razlivala ena sama stoječa in smrdljiva mlaka, iz katere je neznosno puhtelo. Tujcu je z roko pokazal k panju ob leseni uri, sam pa je nekaj zaklical in stopil v notranjost bajte. Čez trenutek se je med vrati pokazal zguban ženski obraz, na vseh straneh ovešen z dolgimi štrenami sivih las. Spodbudno je pokimala.
Sedel je in čakal. Iz koče je prihajalo hlastljivo besedičenje. Zadaj med hišami pa je spet nekaj smuknilo in potem se je prav ob ogradi prikazala obla ženskica. Je zaslutil njen pogled, so ga te črne oči poprej tipale? Zares je bila ostrica v njenih nemirnih zenicah. Dolbla je vanj in pozibavala z boki.
Od vrat je potem glasno kriknilo, lajdra ali kaj in ženskica je bušknila nazaj med bajte. Na pragu je stal starec s skodelo mleka v rokah. Čofotnil je čez mlakužo in mu ponudil.
Z velikimi požirki je pogoltal vročo čobodro, da so mu spet stopile velike kaplje znoja na čelo.
"-- Lajdrajo se in gonijo" , je potem rekel starec, kot bi odgovarjal na vprašanje.
"-- Res" , je tujec rad sprejel pomenek, "tak čuden zrak imate, vlaga in vročina, oboje hkrati."
"-- Vročina in slab zrak" , je zaupljivo šepnil starec, "v takem so ljudje sprejemljivi za zlobne in strupene izrodke."
"-- Zato molite?" je vprašal tujec.
"-- Zato" , je rekel starec. "Vsi znaki so tu. Bolezen prihaja. Samo sveti Rok nas še reši."
Ni želel zgubljati časa. Zmedeni starci trosijo takšne prerokbe.
"-- Konj" , je rekel, "kje lahko kupim konja?"
"-- Tu ne" , je zarotniško dahnil starec, "tu je vse pocrkalo. Krčmar. V naslednji vasi, po tej poti naprej."
Potegnil si je tovor na ramena in zabredel skozi smrdljivo mlakužo. Zrak pa je res čuden, je pomislil. Spodaj, na poti med ogradami, je zaslišal klic. Obrnil se je in videl starca, ki je nepremično stal in bolščal za njim.
"-- Ne prideš daleč!" je vzkliknil.
Sredi popoldneva se je še enkrat ustavil in vprašal za pot do krčme. Krepak možakar z zavihanimi rokavi do ramen, je razkazoval mišičaste roke, ki so bile do komolcev zagorele od sonca, zgoraj pa bele kot belo mleko. Z velikimi zamahi sekire je treskal po panjih, da je frčalo od njih in se zmeraj po prvem udarcu razkrehnilo na dvoje. Bil je prijazen in dobre volje. Taka je bila tudi suhljata ženska z ostrimi črtami v obrazu, ki se je prikazala med vrati hleva in si brisala roke v predpasnik.
"-- Kar po poti" , je vzkliknil, "prav kmalu boste tam." Skočil je noter in v majhni lončeni posodi prinesel sadjevca. "V tej vročini" , je rekel, "pomaga pri hoji." Povedal mu je, da se popotni pogosto ustavijo pri njihovi hiši. Včasih celo prenočijo. Tudi on lahko, če hoče. Možak je bil zgovoren in radoveden. Tujcu pa ni bilo do besedovanja.
"-- Naprej moram" , je rekel, "konja potrebujem."
Okorno se je skušal zahvaliti, oni pa je zamahnil z roko. Ampak previdno, krčmar je lump, je rekel in zategnil obraz, ko je skušal pomežikniti.
Pot se je spet zavijugala med nekakšno travnato močvaro. A zdaj je bilo lažje. Cilj je bil blizu.
Ozračje pa je bilo še zmeraj nasičeno s toploto in vlago.
Ko se je približal krčmi, je bila noč. Izza oken je prihajalo nekaj svetlobe. Udaril je po vratih. Notri se je zganilo in potlej je nekdo odškrnil duri. Skozi odprtino je bušnil vonj po dimu, po vinu, po telesih.
"-- Prenočišče" , je rekel tujec. Vrata so se odprla in možakar z zveriženim z zlovoljnim obrazom ga je spustil noter. Prostor je bil osvetljen z dvema ali tremi svečami, ki so stale na mizah, v kotu pa je v prepihu zaplapolal ogenj smolnate plamenice. Nekaj možakov je sedelo okrog mize ob vrčih vina in se polglasno pogovarjalo. Ko je vstopil, so se vsi ozrli vanj. Pri drugih mizah je bilo prazno. Vrečo in sedlo je vrgel na klop in se zavalil na prazen sedež v kotu. Krčmar je brez besed postavil predenj vina in mu sedel naproti.
"-- Od daleč?" je vprašal.
"-- Od daleč" , je odgovoril tujec.
Krčmar je pogledal k sosednjemu omizju, kjer so možaki lovili njune besede in so potlej sklonili čez vrč.
"-- Brez skrbi, nimam navade veliko spraševati" , je rekel.
Vstal je in stopil k vratom, ki so vodila v notranjost.
"-- Gost bo prespal" , je vzkliknil.
"-- Konja nahraniti?" je revsknil moški glas in med vrati se je pokazala glava, nafrfuljena s sijočimi rdečimi lasmi.
"-- Nima" , je rekel krčmar in z glavo pomignil na tujčevo prtljago.
Pojedel je tisto kašo z velikimi kosi mastnega mesa, ki so plavali v njej. Potem ni več zdržal. Oči so ga ščemele od dima in utrujenosti in čutil je, kako se mu po vsem telesu pretaka vsa vročina, vsa vlaga in opojna sopara tega dolgega dne. Poklical je krčmarja, ki se je počasi dvignil od sosednje mize.
"-- Jutri potrebujem konja" , je rekel.
Krčmarjeve oči so oživele v zanimanju.
"-- Ne bo lahko" , je rekel in blisnil s pogledom po tujčevem oblačilu in vreči. "S konji je težko."
"-- Jutri bova govorila" , je rekel tujec in stopil za rdečeglavim možakarjem po stopnicah. Oni mu je pred vrati potisnil svečo v roke.
"-- Da vas ne bo strah" , je rekel in se nasmehnil med tistimi sencami, ki so se sprehajale po njegovem obrazu.
Vrečo je porinil pod posteljo in zapahnil vrata za seboj. Pod vzglavje je potisnil bodalo in se začel slačiti. Pogled se mu je ustavil na tiskani podobici, ki je ležala blizu sveče na leseni klopi. Z živordečo barvo je bil na njej naslikan tisti capin, ki ga je bil že nekje videl. Z roko je kazal na bulo na svojem stegnu, iz katere se je cedila svetla tekočina. V kapeli, zjutraj, tam ga je videl.
Legel je in z zaprtimi očmi gledal to rdečo prikazen Svetega Roka. V nosnicah je čutil vlago in omamno soparo, ki se je dvigala iz močvirja.
Krčmar ga je pričakal ves nasmejan. Jutro je bilo toplo in vse je kazalo, da bo sonce pregnalo vsaj nekaj te vlažne nesnage, ki je zastrupljala zrak. Ni še bilo čisto, a sapa je le šla nekoliko lažje v pljuča. Na krčmarjevem obrazu ni bilo več včerajšnje zlovoljnosti. A vendar ga je s tako čudnim nasmehom pozdravil -- smo dobro spali? -- da ga je ob vsej tej veselosti neka tesnoba stisnila v prsih.
Minilo je, ko sta sedla k pomenku.
"-- Konja imam" , je rekel nasmejani krčmar, "a se bojim, da ga ne boste potrebovali."
Tujec ga je začudeno pogledal.
"-- Nič ne glejte" , je žlabral krčmar, "nič se vam naj ne mudi. Danes navsezgodaj se je tu ustavil sodnik Albin, precej pomembna živina. Je povedal, da imajo v mestu obisk."
Premolknil je in postavil vina na mizo. Četudi zdaj ni bilo v prostoru nikogar, se je zaupljivo sklonil k njemu.
"-- Kužni komisar" , je šepnil.
Tujec je skomignil z rameni. Kazalo je, da velika novica nanj ni napravila nobene ga učinka. Krčmar se je razočarano naslonil na steno.
"-- Vidim, da nič ne razume te" , je rekel. "Deželno knežji vicedomski urad je izdal naredbo o kužnih kordonih in lazaretih. Nič se še ni zgodilo. Bolezni ni. Običajna preventiva. Le to je, da se poslej popotnik ne more kar tako sprehajati po deželi."
Kazalo je, da mož zdaj razume, za kaj gre.
"-- Ne morem naprej?" je vprašal.
"-- No" , končno, si je oddahnil krčmar. "Dobro ste razumeli. Ne morete naprej."
Znova je sedel in pozorno gledal vanj. Tujec je odpil požirek vina in prav miren je bil videti. Potem je s prsti pobobnal po mizi in gib ga je izdal, da se mu notri po lobanji sunkovito zaganjajo misli.
"-- Pravzaprav lahko greste" , je čez čas v to tišino blago rekel krčmar. "Ampak zdaj pač vsakega tujca temeljito pretipljejo in preverijo. Vsakemu to ni ljubo."
Vstal je in stopil k vratom.
Tujec je brez besed bolščal v rdeče vinske kaplje, ki so nalahno polzele po vrču in se na mizi nabirale v krvavo mlakužo.
Ves dopoldan je jezdil naokoli. Krčmar mu je prodal dobro žival. Gledal je te blage zelene hribčke, ki jih je konj tako zlahka zmagoval. Bilo je vlažno, a lepo. Kadar sonce razženo to soparo, mora biti tukaj prijazna in dobra dežela.
Opoldne je naglo pojedel in se z vrčem vina zavlekel v svojo sobo. Gledal je rdečo podobico in se nalival. Videl je tega možaka v rdeči halji, kako stoji ob ogradi med črnimi kočami in kliče za njim: Ne prideš daleč.
Spodaj so slišali glasen, hrgast smeh.
Zvečer je prišel dol s krvavimi očmi in spet sam sedel k mizi. Nocoj je bila krčma polna. Domači ljudje in popotni trgovci. Slišal jih je preklinjati. Če bojo kužni kordoni, je konec s sejmi, je konec s tovorjenjem in zaslužki, jih čaka posedanje doma in izguba.
Jasno je bilo, da krčmar ne laže.
Z vinom je preživel tudi naslednji dan.
Tretjega dne je prišel krčmar v njegovo sobo. Sedel je in ga gledal in molčal. Tako je tudi odšel, brez besed.
To noč se je prebudil iz vinskega sna in zdelo se mu je, da se na vratih premika zapah.
Zjutraj je sklenil oditi. V tej krčmi ni mogel obstati. Neko noč bojo njegovo z vinom prepojeno truplo zakopali zadaj v gozd. Neko noč bo tisti sijoči rdečeglavec mahnil po ležišču.
A jutro je bilo sončno. Vsa sopara se je razkadila. Zadaj na obzorju so oblaki pritisnili k tlom in čutil je njihov vroči objem, a tu je bilo svetlo in sončno.
Ko je zavezoval popotno vrečo, so se za njegovim hrbtom odprla vrata. Zasukal se je in tam je stal krčmar, naslonjen ob podboj.
Tokrat je spregovoril.
"-- Z vami je hudo" , je rekel. "Jaz nič ne sprašujem, ampak z vami je hudo. Vsako noč kričite v snu."
Tujec je molčal. Krčmar je potem smehljaje rekel:
"-- Pravzaprav vas nimam namena zadrževati, ampak dolžan sem vam povedati, da bojo uvedli kontumac. Premislite."
To je rekel s svojim smehljajem in ga pustil samega. Zdaj se je v čudnem tujcu nekaj zganilo. Sedel je in zakopal glavo v dlani. Nekakšni dvomi in nekakšna vprašanja so mu nabijala notri.
Počasi je razvezal vrečo in stopil dol po stopnicah. V gostinski sobi sta sedela ob vinu kmeta in se brez besed nalivala. Odrinil je vrč, ki ga je krčmar potisnil predenj in molčal dokler onadva nista vstala, plačala in odšla. Pomignil je krčmarju, naj sede k njemu.
"-- Ne vem, zakaj me toliko odvračate od poti" , je potem tiho in zbrano dejal, "ampak neki namen morate imeti pri tem. Čakate na kakšno pravo priložnost? Preizkušate, če potujem sam? Če ni nikogar za menoj? Je že veliko kosti v gozdu za vašo hišo?"
Krčmar se je smehljal.
"-- Vendarle" , je rekel, "vendarle se je z vami mogoče pogovarjati. Doslej ste samo pili in tavali naokoli, kot bi vas kaj hudega preganjalo. Zdaj ste začeli razmišljati. Bog mi je priča, je rekel, da ne sodim med tiste, ki bi tolkli po samotnih potnikih. Jaz vas samo opozarjam. Jaz imam korist, če ostanete. Vi imate korist, če ostanete. Kontumac je huda reč. Nadležna vprašanja, ki jih postavljajo v kužnih kordonih sodniki in preiskovalci -- še hujša."
Tujec mu je gledal naravnost v oči.
"-- Ostanem" , je rekel.
Krčmar je zadovoljno pokimal.
"-- A ne v tej krčmi, polni vaših dobrih nasvetov."
Krčmar se je nemirno presedel. Zakrilil je z rokami po zraku.
"-- Najboljša krčma" , je zdrdral, "najboljša daleč naokoli, povsod drugod vas bodo goljufali, predvsem pa spraševali. Jaz nič ne sprašujem, vsakega gosta rad sprejmem."
Tujec ni umaknil pogleda.
"-- Ne gre za to" , je rekel. "Naselil se bom. Vsaj tako dolgo, dokler te neumnosti ne minejo. Hišo iščem, bivališče."
Krčmarja je dvignilo na noge. Stopil je po prostoru in se z negotovimi koraki zasukal med mizami. Potem se je vrnil k mizi in se z rokami naslonil nanjo.
"-- Ostali boste?" je začudeno vprašal.
"-- Ostal bom" , je rekel tujec.
"-- Imate dovolj denarja za hišo" , je rekel krčmar.
"-- Dovolj" , je rekel tujec.
"-- Jaz pa sem že mislil, da ste kak ubegli galjot" , je rekel krčmar.